Jedro

Iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča RS izhaja, da utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi predstavlja tudi sprememba organizacije dela na način, da delodajalec delovne naloge odpuščenega delavca odda zunanjemu izvajalcu.

ZDR-1 v 98. členu določa, kdaj gre za t. i. kolektivni odpust. Za ugotavljanje večjega števila delavcev je v tem členu določen le en kriterij, tj. da zaradi poslovnih razlogov v obdobju 30 dni postane nepotrebno delo najmanj 30 delavcev pri delodajalcu, ki zaposluje 300 ali več delavcev (tak delodajalec je tožena stranka). V prejšnjem ZDR sta bila za ugotavljanje večjega števila delavcev določena dva kriterija. Prvi je bil urejen v prvem odstavku 96. člena ZDR in je bil enak sedaj veljavnemu kriteriju iz 98. člena ZDR-1, v drugem odstavku 96. člena ZDR pa je bilo določeno, da je program presežnih delavcev dolžan izdelati tudi delodajalec, ki ugotovi, da bo zaradi poslovnih razlogov v obdobju 3 mesecev postalo nepotrebno delo 20 ali več delavcev. Kriterij iz drugega odstavka 96. člena ZDR je bil določen kot "varovalka", ki preprečuje delodajalcu, da bi v zaporednih 30 dnevnih obdobjih odpovedoval pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga manjšim skupinam delavcev od navedenih v prvem odstavku tega člena. ZDR-1 tovrstne "varovalke" ne vsebuje več, zato je za ugotavljanje kvote delavcev, ki se upoštevajo pri presoji, ali gre za kolektivni odpust ali ne, odločilno le obdobje 30 dni.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici dne 15. 12. 2015, nezakonita in se razveljavi; da delovno razmerje tožnice pri toženi stranki ni prenehalo dne 1. 7. 2016, ampak še traja; da je tožena stranka dolžna tožnici vzpostaviti delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi z dne 13. 2. 2014, jo pozvati na delo, ji za obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati delovno dobo in jo prijaviti v socialna zavarovanja ter plačati bruto plačo od prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo, ter plačati davke in prispevke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska do plačila; da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi uveljavlja, da tožena stranka ni z ničemer dokazala, da je treba zmanjšati število novinarjev prav v kulturni redakciji za dva (ali pa morda v gospodarski redakciji ali katerikoli drugi, saj je znano, da je tožena stranka odpuščala novinarje po vseh redakcijah). Izpostavlja, da tožena stranka ni navedla, še manj pa dokazala, po kakšnem ključu je izbrala redakcije, v katerih je zmanjšala število zaposlenih. Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da redakcija predstavlja notranjo organizacijsko enoto in da je tožena stranka ravnala pravilno, ko je v postopku izbire presežnega delavca med seboj primerjala le delavce, zaposlene v kulturni redakciji. Po mnenju pritožbe so redakcije le stroškovna mesta, novinarji pa pogosto opravljajo delo za več redakcij hkrati. Izpostavlja, da je prehajanje novinarjev med posameznimi redakcijami zelo enostavno in uveljavlja, da je v postopku na prvi stopnji dokazala, da je tudi opravljala delo za več redakcij. Po njenem mnenju bi morala tožena stranka opraviti primerjavo vplivov posameznih redakcij na njene prihodke, v postopku ugotavljanja presežnega delavca pa med seboj primerjati vse zaposlene novinarje. Izpostavlja, da kriterija delovne uspešnosti pri toženi stranki nihče ni jemal resno, novinarji so povečini prejemali nadpovprečne ocene, zato nihče ni videl razloga za to, da bi se zoper oceno pritožil, še posebej ob upoštevanju dejstev, da niso bili seznanjeni z ocenami, ki so jih prejemali njihovi sodelavci in da so jim uredniki zagotavljali, da so prejete ocene dobre. Ker tožnica od tožene stranke ni prejela nobenih informacij, na podlagi katerih bi lahko presodila, ali je bila prejeta ocena dela za leto 2014 pravilna, ta pa tudi ni imela pravnega pouka, se zoper njo ni pritožila. Izpostavlja, da je iz dokumentacije v spisu razvidno, da tožena stranka v zvezi z ocenjevanjem delavcev ni spoštovala niti minimalnih standardov obrazloženosti, oblike in vsebine individualnega pravnega akta. Navaja, da so novinarje ocenjevali uredniki posameznih redakcij, odločitev o podaji izpodbijane odpovedi pa je sprejela uprave tožene stranke brez vednosti urednika in njej predpostavljenega delavca. Zatrjuje, da priložen zaznamek o nepravilnostih v letnem ocenjevanju delovne uspešnosti z dne 15. 1. 2016, ki ga je podpisala tudi odgovorna urednica A.A., potrjuje, da je pri ocenjevanju tožnice prišlo celo do pomote. Prav zaradi tega bi po mnenju pritožbe bilo zaslišanje navedene priče ključno za razumevanje dejanskega stanja in oceno, ali je tožena stranka tožnico res odpustila kot poslovno nepotrebno in najmanj uspešno novinarko. Ker sodišče tega dokaza ni izvedlo, je dejansko stanje ostalo nerazjasnjeno, posledično pa odločitev napačna. V pritožbi prav tako uveljavlja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo njena dokazna predloga, naj toženi stranki naloži predložitev podatkov o uspešnosti vseh delavcev, zaposlenih na novinarskih delovnih mestih, in predložitev podatkov o številu sklenjenih avtorskih pogodb, pogodb o delu in drugih pogodb civilnega prava. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da za odločitev ni pomembno, ali ima tožena stranka sklenjene avtorske pogodbe in pogodbe o delu, ter da sodišče ni pristojno presojati poslovnih odločitev tožene stranke, da določeno delo opravljajo pogodbeni sodelavci in ne pri njej zaposleni delavci. Po mnenju pritožbe bi moral delodajalec v postopku optimiziranja poslovanja najprej odpovedati vse pogodbe civilnega prava, drugačno stališče pa je v nasprotju z namenom delovnega prava, da zagotovi varstvo delavcem, ki so v delovnem razmerju delodajalcem osebno podrejeni. Nasprotuje tudi stališču sodišča prve stopnje, da pri toženi stranki ni šlo za kolektivno odpuščanje in da ni nastala potreba po odpuščanju večjega števila delavcev iz poslovnih razlogov. Meni, da je za presojo, ali bi tožena stranka morala izvesti predpisane postopke po določbah o kolektivnem odpuščanju, zadošča že ugotovitev, da je postalo nepotrebno delo 36 delavcev. Takšno stališče je bilo zavzeto tudi v zadevah Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 14/2016 in VIII Ips 15/2016, ki ju je sodišče prve stopnje neutemeljeno štelo za neprimerljivi v obravnavani zadevi. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo tožnice, v katerem prereka njene pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. Tožnica v pritožbi neutemeljeno nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje o zavrnitvi njenega dokaznega predloga, naj toženi stranki naloži predložitev podatkov o uspešnosti vseh njenih delavcev, zaposlenih na novinarskih delovnih mestih. Sodišče prve stopnje je ta dokazni predlog utemeljeno zavrnilo kot nepotrebnega, saj ni bil namenjen dokazovanju odločilnega dejstva. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, je namreč tožena stranka presežnega delavca utemeljeno izbirala le med novinarji, ki so delo opravljali v kulturni redakciji, zato za odločitev v zadevi ni bistveno, kakšne ocene delovne uspešnosti so prejeli novinarji, ki so delo opravljali v drugih redakcijah pri toženi stranki. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožničinega dokaznega predloga, naj toženi stranki naloži predložitev podatkov o številu sklenjenih avtorskih pogodb, pogodb o delu in drugih pogodb civilnega prava. Tudi ta podatek za odločitev v tem individualnem delovnem sporu ni pomemben. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje namreč v tej zadevi ni šlo za primer, ko bi tožena stranka tožničino delo oddala zunanjim sodelavcem, saj je bilo to prerazporejeno med ostale novinarje, ki so delo opravljali v kulturni redakciji. Poleg tega je sodišče prve stopnje v zvezi s tem pravilno navedlo, da bi šlo tudi v primeru, če bi bilo tožničino delo oddano zunanjim sodelavcem, za poslovno odločitev tožene stranke, katere utemeljenosti oz. smotrnosti sodišče ni pristojno presojati. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožničinega dokaznega predloga za zaslišanje priče A.A., ki naj bi izpovedala o tem, da je tožničino delo pri toženi stranki višalo poslovno uspešnost tožene stranke, ne pa je nižalo, ter da tožnica zagotovo ni najslabša novinarka kulturne redakcije, saj morebitna ocena navedene priče o delu tožnice ni bistvena za presojo zakonitosti odpovedi, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Toženka je namreč pri izbiri presežnega delavca upoštevala s kolektivno pogodbo določen kriterij delovne uspešnosti in v tem okviru izhajala iz ocene delovne uspešnosti, ki so jo prejeli posamezni delavci, pri čemer pa ocene ni podala predlagana priča A,A,, temveč urednica kulturne redakcije B.B., ki pa je bila zaslišana. Glede na to, da priča tožnice ni ocenjevala, je sodišče prve stopnje pravilno dokazni predlog za njeno zaslišanje zavrnilo. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo smiselno uveljavlja pritožba, zato ni podana.

7. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi presojalo zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožnici. Sodišče prve stopnje je glede vseh odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: - da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 2. 2014 na delovnem mestu komentator; - da je tožena stranka v obdobju od januarja do oktobra 2015 glede na enako obdobje v letu 2014 zabeležila upad prihodkov, ki so bili za 1.837.000,00 EUR nižji in nižje prihodke iz naslova naklad edicij (in sicer indeksi za časopis C.: 91,9, za časopis D.: 92,3, za časopis E. 96,4 in za časopis F.: 91,8) in oglasov (za 409.000,00 EUR); - da se je tožena stranka zaradi ugotovljenega ekonomskega razloga odločila, da v kulturni redakciji zmanjša število delavcev za dva delavca, zato je tožnici (in G.G.) 15. 12. 2015 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga; - da v obravnavani zadevi ni šlo za odpoved pogodbe o zaposlitvi večjemu številu delavcev iz poslovnega razloga po določbi 98. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in 78/2013); - da je tožena stranka v postopku ugotavljanja presežnega delavca med seboj primerjala le novinarje, zaposlene v kulturni redakciji, saj redakcija predstavlja posebno notranjo organizacijsko enoto tožene stranke.

8. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka v tem individualnem delovnem sporu dokazala obstoj poslovnega (ekonomskega) razloga za podajo izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj to potrjujeta izpovedi priče H.H. in prokuristke tožene stranke I.I. ter listine pregled poslovanja tožene stranke za obdobje od januarja do oktobra 2015 (B2in B3) in zapisnika seje sveta delavcev z dne 3. 12. 2014 (B5). Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožena stranka ob nastanku odpovednega razloga ni opravila primerjave med posameznimi redakcijami in da ni preučila vplivov posameznih redakcij na prihodke. Tožena stranka tega ni bila dolžna storiti, saj je imela ob ugotovljenih nezadovoljivih poslovnih rezultatih pravico sprejeti odločitev o zmanjšanju števila delavcev v katerikoli redakciji. Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, takšna odločitev predstavlja poslovno odločitev delodajalca, katere smotrnosti sodišče ni pristojno presojati. Tožena stranka zato v postopku na prvi stopnji tudi ni bila dolžna pojasnjevati, po katerem ključu je izbirala redakcije, v katerih je zmanjšala število zaposlenih delavcev, kot tudi ne, kako je zmanjšanje števila delavcev v kulturni redakciji vplivalo na njene poslovne rezultate, nasprotne pritožbene navedbe pa so neutemeljene. Tožnica v pritožbi tudi neutemeljeno uveljavlja, da noben listinski dokaz ne potrjuje ugotovitve sodišča prve stopnje, da je uprava tožene stranke sprejela odločitev o spremembi poslovanja (zmanjšanju števila delavcev) v kulturni redakciji. V skladu z določbami ZPP so namreč dokazna sredstva med seboj enakovredna, zato je tožena stranka to dejstvo lahko dokazovala (in dokazala) z izpovedjo prokuristke I.I., stališče, ki ga smiselno uveljavlja pritožba, da bi morala v ta namen predložiti listinski dokaz, pa je napačno.

9. Pritožba tudi neutemeljeno vztraja pri navedbah, da bi morala tožena stranka svoje poslovanje racionalizirati z odpovedjo vseh sklenjenih pogodb civilnega prava. Dejstvo, da tožena stranka delo opravlja tudi preko pogodbenih sodelavcev, namreč ni vplivalo na izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi, pritožba pa se v zvezi s tem neutemeljeno sklicuje na določbo 49. člena Ustave Republike Slovenije (URS; Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadalj.), ki ureja pravico do svobode dela. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča RS izhaja, da utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi predstavlja tudi sprememba organizacije dela na način, da delodajalec delovne naloge odpuščenega delavca odda zunanjemu izvajalcu (glej npr. sodbo opr. št. VIII Ips 132/2013 z dne 2. 9. 2013), zato so pritožbene navedbe v tej smeri tudi iz tega razloga neutemeljene.

10. Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da kulturna redakcija predstavlja notranjo organizacijsko enoto pri toženi stranki, saj to potrjujejo izpoved priče J.J., dopis tožene stranke z dne 4. 1. 2016 (B6) in organizacijska struktura v Aktu o organizaciji in sistemizaciji tožene stranke z dne 1. 6. 2013 (B7).

11. Kdaj gre za t. i. kolektivni odpust, ZDR-1 določa v 98. členu. Za ugotavljanje večjega števila delavcev je v tem členu določen le en kriterij, tj. da zaradi poslovnih razlogov v obdobju 30 dni postane nepotrebno delo najmanj 30 delavcev pri delodajalcu, ki zaposluje 300 ali več delavcev (tak delodajalec je tožena stranka). V prejšnjem Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) sta bila za ugotavljanje večjega števila delavcev določena dva kriterija. Prvi je bil urejen v prvem odstavku 96. člena ZDR in je bil enak sedaj veljavnemu kriteriju iz 98. člena ZDR-1, v drugem odstavku 96. člena ZDR pa je bilo določeno, da je program presežnih delavcev dolžan izdelati tudi delodajalec, ki ugotovi, da bo zaradi poslovnih razlogov v obdobju 3 mesecev postalo nepotrebno delo 20 ali več delavcev. Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, je bil kriterij iz drugega odstavka 96. člena ZDR določen kot "varovalka", ki preprečuje delodajalcu, da bi v zaporednih 30 dnevnih obdobjih odpovedoval pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga manjšim skupinam delavcev od navedenih v prvem odstavku tega člena. ZDR-1 tovrstne "varovalke" ne vsebuje več, zato je za ugotavljanje kvote delavcev, ki se upoštevajo pri presoji, ali gre za kolektivni odpust ali ne, odločilno le obdobje 30 dni.

12. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da pri toženi stranki ni postalo iz poslovnega razloga nepotrebno večje število delavcev. Iz preglednice vročenih odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga v letu 2015 namreč izhaja, da je tožena stranka v tem letu podala 16 odpovedi pogodb o zaposlitvi (B1), podane pa so bile tekom celega leta 2015 in ne v obdobju 30 dni, zato so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene.

13. Pritožba sodišču prve stopnje nadalje očita, da je dopustilo zlorabo delovnopravne zakonodaje s strani tožene stranke, saj naj bi ta dinamiko odpuščanja priredila na način, da v posameznih 30 dnevnih obdobjih ni bil izpolnjen kvantitativni pogoj iz 98. člena ZDR-1. Pritožbeno sodišče je že v zadevi opr. št. Pdp 491/2016 z dne 28. 7. 2016, ki se je nanašala na podobno dejansko stanje kot obravnavana, zavzelo stališče, da glede na določbe ZDR-1 delodajalcu ni mogoče očitati zlorabe določb o odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov, če v zaporednih časovnih intervalih 30 ali več dni odpoveduje pogodbe o zaposlitvi, pri tem pa število delavcev, katerih delo je postalo nepotrebno v 30 dnevnem obdobju, ne preseže zakonsko določene kvote za kolektivni odpust. Poleg tega je po ugotovitvi sodišča prve stopnje tožena stranka v letu 2015 podala le 16 odpovedi pogodb o zaposlitvi (B1), zato tudi iz tega razloga ni mogoče slediti pritožbenemu stališču, da je načrtno in sistematično podajala redne odpovedi v takih časovnih razmakih, da se je izognila uporabi določb ZDR-1 o odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov.

14. Pritožba se glede vprašanja, ali je bila tožena stranka dolžna izvesti predpisane postopke po pravilih o kolektivnem odpuščanju, sklicuje na odločbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 14/2016 z dne 23. 2. 2016 in VIII Ips 15/2016 z dne 22. 3. 2016. V navedenih zadevah se je Vrhovno sodišče RS, ob upoštevanju določb prej veljavnega ZDR, ukvarjalo z vprašanjem, ali je bila tožena stranka (delodajalec) pri ugotavljanju števila delavcev, katerih delo je postalo nepotrebno iz poslovnega razloga, dolžna upoštevati delavce, ki sicer niso prejeli odpovedi pogodb o zaposlitvi, vendar so jim bile ponujene v podpis nove pogodbe o zaposlitvi oziroma ustrezni aneksi za delo na drugih delovnih mestih oziroma na drugih vrstah dela in so te nove pogodbe oziroma anekse tudi podpisali. Ker sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ni ugotovilo, da bi tožena stranka v času podaje izpodbijane odpovedi z določenimi delavci sklenila nove pogodbe o zaposlitvi za delo na drugem delovnem mestu ali za drugo vrsto dela in ker je zakonitost izpodbijane odpovedi presojalo ob upoštevanju sedaj veljavnega ZDR-1, ne gre za primerljivi zadevi, zato so pritožbene navedbe v zvezi s tem neutemeljene.

15. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je tožena stranka kot temeljni kriterij za odločitev kateremu delavcu bo odpovedala pogodbo o zaposlitvi, upoštevala kriterij delovne uspešnosti, kar je skladno z določilom 17. člena Kolektivne pogodbe za poklicne novinarje (Ur. l. RS, št. 31/91-I s spremembami; v nadaljevanju: Kolektivna pogodba). Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je tožena stranka postopek ocenjevanja delovne uspešnosti izvedla skladno s svojim internim aktom (tj. Pravilnikom o ugotavljanju in nagrajevanju individualne delovne uspešnosti za novinarske poklice z dne 24. 10. 2008 s prilogami - B12; v nadaljevanju: Pravilnik), tožnica pa je bila za delo v letu 2014 ocenjena s skupno oceno 6. Sodišče prve stopnje je na podlagi razpredelnice letnih razgovorov (B11) tudi pravilno ugotovilo, da je tožnica med novinarji, ki so delo v letu 2014 opravljali v kulturni redakciji (skupaj z G.G., ki ji je bila prav tako odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnih razlogov), prejela najnižjo oceno delovne uspešnosti.

16. V skladu z določilom 16. člena Kolektivne pogodbe se v isto kategorijo presežnih novinarjev uvrstijo vsi novinarji, ki delajo na delovnih mestih, za katera se zahtevata enaka vrsta in stopnja strokovne izobrazbe, znanja in zmožnosti za delo. Tožena stranka v postopku podaje izpodbijane odpovedi tudi po presoji pritožbenega sodišča ni bila dolžna med seboj primerjati vseh zaposlenih novinarjev, kot to napačno uveljavlja pritožba. Skladno z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (glej npr. odločbo opr. št. VIII Ips 103/2013 z dne 16. 9. 2013) mora delodajalec kriterije za izbiro posamičnih delavcev, ki jim bo odpovedana pogodba o zaposlitvi, uporabiti le v primeru, da enaka dela na delovnem mestu opravlja več delavcev, preneha pa potreba po delu manjšega števila delavcev. Če gre za delo, ki se pojavlja pri delodajalcu v različnih organizacijskih enotah z določenimi specifičnostmi, pa delavci v drugih oddelkih, v katerih se potreba po njihovem delu ne spreminja, pri reševanju manjšega števila presežnih delavcev zgolj v eni organizacijski enoti ne morejo biti zajeti v krog izbire delavcev, ki jim bo odpovedana pogodba o zaposlitvi. Tudi z vidika urejanja individualnih delovnih razmerij s pogodbo o zaposlitvi bi bilo nesprejemljivo, da bi bila pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga odpovedana delavcu, ki sicer opravlja delo na enakem delovnem mestu, vendar v drugi organizacijski enoti, v kateri se potreba po njegovem delu ni v ničemer spremenila. Tožena stranka je zato ravnala pravilno, ko ob sprejemu odločitve, da bo zmanjšala število delavcev v kulturni redakciji, v krog primerjanih delavcev ni zajela tudi novinarjev, ki so delo opravljali v drugih redakcijah, nasprotne pritožbene navedbe pa so neutemeljene.

17. Glede pritožbenih navedb v zvezi z oceno delovne uspešnosti je bistveno, da tožnica zoper zapisnik letnega intervjuja z dne 23. 1. 2015 (ki ga je tudi podpisala - B13) ni imela nobene pripombe in da zoper oceno dela ni uveljavljala pravnega varstva, kar v postopku na prvi stopnji niti ni bilo sporno. Tožnica v pritožbi neutemeljeno vztraja pri navedbah, da od tožene stranke ni prejela nobenih informacij, na podlagi katerih bi lahko presodila, ali je prejeta ocena pravilna, ter da tožena stranka ni spoštovala minimalnih standardov glede oblike in obrazloženosti ocene delovne uspešnosti. Vse navedeno bi namreč tožnica lahko uveljavljala v predlogu za ponovno ocenitev v skladu z 10. točko Pravilnika (ta določa, da lahko novinar, če se ne strinja z letno oceno, ki jo je določil odgovorni urednik in se razlikuje od predloga ocene, razvidne iz zapisnika, ki ga je novinar podpisal brez pripomb, v treh delovnih dneh od prejema ocene predloži svojemu nadrejenemu uredniku predlog za ponovno ocenitev z dokumentacijo, na katero se sklicuje oz. s katero dokazuje nepravilnost ocene), pa tega ni storila. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da kriterija delovne uspešnosti pri toženi stranki nihče od zaposlenih ni jemal resno, da so jim uredniki zagotavljali, da so prejete ocene dobre ter da se zoper prejeto oceno nihče ni pritožil zato, ker ni bil seznanjen z ocenami svojih kolegov. Vse navedeno tudi v primeru sodnega preizkusa pravilnosti ocene delovne uspešnosti ne bi bilo pomembno. Za odločitev v zadevi tudi ni bistveno, da je odločitev o podaji izpodbijane odpovedi sprejela uprava tožene stranke brez vednosti urednika in tožnici prvega predpostavljenega delavca, zato je ta pritožbena navedba prav tako neutemeljena.

18. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je bila izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita, zato je tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi ter razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

19. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu s 154. členom ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj gre v tej zadevi za spor o prenehanju delovnega razmerja. Za tovrstne spore namreč peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) določa, da delodajalec ne glede na izid postopka krije svoje stroške postopka, razen če delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabi procesne pravice, česar tožena stranka niti ni zatrjevala.