Jedro

Ni izvršilni naslov tisti notarski zapis o sporazumu med zakoncema, ki nima v skladu s člena 4 Zakona o notariatu določbe o njegovi izvršljivosti.

Sporazum po členu 64/2 ZZZDR je sicer izvršilni naslov že po zakonski določbi, vendar pa mora biti overjen po sodniku. Tega določila zakon o notariatu ni spremenil (člen 129 ZN).

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo predlog za izvršbo, obenem pa je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, po katerem naj bi se dolžniku prepovedal vstop v stanovanje upnice na N. Proti temu sklepu se je pritožila upnica iz vseh treh pritožbenih razlogov po čl. 353 ZPP. V pritožbi navaja, da se je že v predlogu za izvršbo sklicevala na določilo čl. 64/2 ZZZDR, po katerem je sporazum o delitvi skupnega premoženja izvršilni naslov. To zakonsko določilo tudi z zakonom o notariatu ni prenehalo veljati. V posledici te zmotne uporabe materialnega prava pa je bil neutemeljeno zavrnjen tudi predlog za izdajo začasne odredbe. Pritožbeno sodišče naj izpodbijani sklep tako spremeni, da dovoli predlagano izvršbo in začasno odredbo, podrejeno pa, da napadeni sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene procesne kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (čl. 365/2 v zvezi s čl. 354/2 Zakona o pravdnem postopku-ZPP v zvezi s čl. 14 Zakona o izvršilnem postopku-ZIP).

Pritožba pravilno trdi, da določilo čl. 64 Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) z zakonom o notariatu (ZN) ni bilo spremenjeno. To določilo, natančneje 2. odst. čl. 64 ZZZDR, določa, da je pismen in po sodniku overjen sporazum o delitvi skupnega premoženja in o tem, kateri od zakoncev bo imetnik stanovanjske pravice (po določilu čl. 57/1 Stanovanjskega zakona: najemnik stanovanja), izvršilni naslov. Kot je razvidno iz citiranega besedila zakonskega določila, mora biti tak sporazum overjen po sodniku. Le tedaj je sam po sebi že izvršilni naslov. Zakon o notariatu je v čl. 129 določil, da z njegovo uveljavitvijo prenehajo veljati določila 2. odst. 58. čl. in 2. odst. 62. čl. ZZZDR (ki se nanašata na overovitev sporazuma o delitvi skupnega premoženja zakoncev in na druge med seboj sklenjene pravne posle). Ni pa razveljavil že citiranega določila čl. 64/2 ZZZDR. To pomeni, da se upnica neutemeljeno sklicuje na citirano zakonsko določilo, ker bi moral biti tak sporazum overjen po sodniku. Sporazum, zapisan v notarskem zapisu, ki je v tej izvršilni zadevi predložen kot izvršilni naslov, pa bi moral vsebovati, kot je to določeno v čl. 4 ZN, dogovorjeno izvršljivost tega notarskega zapisa, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Predloženi notarski zapis takega določila nima in zato ne more biti veljaven izvršilni naslov za izselitev iz stanovanja.

Tamkajšnja dolžnikova izjava nedvomno pomeni obvezo dolžnika, obenem pa upničino terjatev, ki jo bo lahko uveljavljala v pravni in na ta način prišla do izvršilnega naslova. V danem primeru pa je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko predlogu za dovolitev izvršbe ni ugodilo, v zvezi s tem pa seveda tudi predlogu za izdajo začasne odredbe. Neutemeljeno pritožbo je bilo treba zavrniti.