Jedro

Tožnik se je poškodoval pri opravljanju dela v tujini, kar pomeni, da gre pri odškodninskem zahtevku za razmerje z mednarodnim elementom, vendar pa je zmotno pritožbeno stališče, da bi sodišče prve stopnje v tem sporu moralo na podlagi uredb Bruselj I in Rim I (pravilno Rim II) uporabiti nemško pravo, ker je do delovne nezgode prišlo na gradbišču pri naročniku v Zvezni republiki Nemčiji. Čeprav uporabe prava ni presojalo na podlagi določb Uredbe Rim II, temveč na podlagi določb ZMZPP, je odločitev, da je treba za rešitev spornega razmerja uporabiti slovensko materialno pravo, kljub temu pravilna. Prvi odstavek 30. člena ZMZPP sicer določa, da se za nepogodbeno odškodninsko odgovornost uporabi pravo kraja, kjer je bilo dejanje storjeno, vendar je treba upoštevati tudi določbo drugega odstavka istega člena, da se v primeru, če pravo, določeno po prvem odstavku nima z razmerjem tesnejše zveze, pač pa je podana očitna zveza z nekim drugim pravom, uporabi to pravo. Tudi Vrhovno sodišče je v zvezi s to določbo že zavzelo stališče, da jo je treba razlagati v tem smislu, da naj se uporabi pravo, s katerim je podana najtesnejša vez. Takšna ureditev izhaja tudi iz Uredbe Rim II. Ta v prvem odstavku 4. člena kot temeljno določa pravilo uporabe prava države, v kateri je škoda nastala, v nadaljevanju pa je to pravilo korigirano z uporabo prava države, v kateri imata običajno prebivališče tako oškodovanec kot tisti, za katerega se zatrjuje, da je odgovoren za škodo (drugi odstavek 4. člena) in s pravilom o najtesnejši zvezi (tretji odstavek 4. člena). Slednji določa, da se, kadar je iz vseh okoliščin primera razvidno, da je škodno dejanje očitno v tesnejši zvezi z drugo državo, kot državo iz prvega in drugega odstavka, uporablja pravo te druge države.

Tožniku ni mogoče nalagati bremena za opis, kako natančno bi moralo biti delovno mesto zavarovano, da ne bi prišlo do poškodbe, saj to ni pogoj za sklepčnost zahtevka.

Pravilnost prvostopenjske odločitve o odškodninski odgovornosti tožene stranke potrjuje ustavna odločba opr. št. Up-1514/22-18 z dne 18. 4. 2024, v kateri je Ustavno sodišče stališče dotedanje sodne prakse (med drugim tudi iz sklepa VIII Ips 12/2019, na katerega se v pritožbi sklicuje tožena stranka), da je za presojo odškodninske odgovornosti (tudi) formalnega delodajalca bistvena njegova fizična prisotnost na delovišču, spoznalo za neskladno z ustavno zahtevo po ustvarjanju pogojev za varno delo iz 66. člena Ustave. Omogočalo je namreč, da se delodajalec, s katerim ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, zgolj zato, ker na delovišču v času opravljanja dela ni dejansko prisoten, v celoti izogne izpolnjevanju obveznosti iz naslova zagotavljanja varnega in zdravega dela za napotene delavce in odgovornosti za škodo, ki jo ti utrpijo v nesreči pri delu. Glede na navedeno pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita arbitraren in neargumentiran odstop od sodne prakse v primerljivih zadevah ter kršitev pravic iz 22. in 23. člena Ustave.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 466,65 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da tožniku plača odškodnino v znesku 15.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 8. 2018 dalje do plačila (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 7.852,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15‑dnevnega izpolnitvenega roka do plačila v korist proračuna Republike Slovenije, in sicer na račun Delovnega sodišča v Celju (II. točka izreka). V presežku je zavrnilo tožbeni zahtevek za zahtevane zamudne obresti od stroškov postopka od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do prvega dne po poteku 15-dnevnega roka od vročitve sodbe sodišča prve stopnje (III. točka izreka). Toženo stranko je določilo za zavezanko za plačilo sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje (IV. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Navaja, da je sodišče prve stopnje za presojo odškodninske odgovornosti zmotno uporabilo slovensko pravo, saj bi bilo treba ob pravilni uporabi uredb Bruselj I in Rim I glede predpisov o varnosti na gradbišču uporabiti tuje - nemško pravo. Tožena stranka je namreč tožnika zaposlila za izvajanje dela na gradbišču v Nemčiji, kar je kot kraj, kjer je opravljal delo, glavna navezna okoliščina. Sodišču prve stopnje očita, da je spregledalo tovrstne trditve in o tem ni zavzelo stališča, kar predstavlja kršitev pravice do izjave iz 22. člena Ustave. Trdi, da stališče, da za nastalo poškodbo tožnika odgovarja tožena stranka kot formalni delodajalec, ne pa naročnik kot dejanski delodajalec, pri katerem je bila zaposlena tretja oseba, ki je razbijala steklo, predstavlja arbitraren in neargumentiran odstop od sodne prakse, kar pomeni kršitev pravice do izjave in nepristranskega sojenja iz 22. in 23. člena Ustave. Ponavlja ugovor, da so trditve tožnika o neustreznosti varstva pri delu oziroma neprimernosti delovnega okolja presplošne in nekonkretizirane. Obveznost zagotoviti varne delovne pogoje in neprimerna organizacija dela ni zadostna trditvena podlaga, ki bi konkretizirala kršitev varnosti in zdravja pri delu s strani tožene stranke in iz katere bi se dalo sklepati na njeno krivdno odgovornost za poškodbo. Poškodba tožnika je posledica ravnanja delavca naročnika, ki je razbijal steklo, za katerega tožena stranka ne odgovarja, saj ni z njo v nikakršnem razmerju. Ni ji mogoče očitati, da je odgovorna za nepredvideno ravnanje tretje osebe na gradbišču naročnika v tujini oziroma za naključje. Uveljavlja, da je obrazložitev sodišča prve stopnje o odgovornosti tožene stranke v nasprotju z mnenjem izvedenke, po katerem je odgovoren naročnik tožene stranke in ne tožena stranka, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je o odločilnem dejstvu (odgovornost za organizacijo dela na gradbišču) nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin (izvedensko mnenje) in med samimi temi listinami. Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo tudi glede višine dosojene odškodnine za nepremoženjsko škodo, ker ni upoštevalo primerljivih odškodnin v podobnih primerih, mestoma pa je odškodnino dosodilo izven trditvene podlage. Poudarja, da bi bile lahko zakonske zamudne obresti od zvišanega dela tožbenega zahtevka utemeljene najprej od 24. 1. 2023 dalje, ko se je tožena stranka z vlogo izrekla o zvišanju tožbenega zahtevka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe tožene stranke in navaja, da je treba upoštevati slovenske predpise in zakonodajo, saj je bil zaposlen pri slovenskem delodajalcu, spor pa se vodi pred slovenskim sodiščem. Poudarja, da je pritožbeno sodišče že v razveljavitvenem sklepu Pdp 474/2023 opozorilo, da dejstvo, da tožena stranka ni odrejala in organizirala dela na delovišču, ne izključuje njenega protipravnega ravnanja in posledično odgovornosti za nastalo škodo. Zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu je temeljna obveznost delodajalca. Odločitev je skladna z ustavno odločbo Up-1514/22, iz katere jasno izhaja, da je tožena stranka kot delodajalec odgovorna za predmetno škodo, ne glede na to, da v času škodnega dogodka ni bila prisotna na gradbišču. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev je materialnopravno pravilna, neutemeljeni pa so tudi očitki o kršitvi pravil postopka in ustavnih pravic. Sodišče prve stopnje je navedlo jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med katerimi ni nasprotij, ter se opredelilo do vseh bistvenih navedb tožene stranke (tudi do trditev glede uporabe tujega prava), zato se sodba lahko preizkusi in je neutemeljen očitek o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot tudi očitek o kršitvi pravice do izjave iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člena Ustave.

6. Pritožba neutemeljeno uveljavlja kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki bi bila podana, če bi prišlo do napake pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov o izvedbi dokazov oziroma ko bi sodišče listinam in zapisnikom pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici (protispisnost). Take protispisnosti v zvezi z razlogi sodišča prve stopnje, ki naj bi po mnenju pritožbe zmotno štelo, da je zaradi neustrezne organizacije dela na gradbišču za tožnikovo poškodbo odgovorna tožena stranka, v izpodbijani sodbi ni. Pritožbeno sodišče je vpogledalo v izvedensko mnenje izvedenke za varstvo pri delu in ugotovilo, da ga sodišče prve stopnje ni protispisno povzemalo, saj v njem izvedenka ni ugotovila odgovornosti naročnika tožene stranke. Tudi sicer ni v pristojnosti izvedenca za varstvo pri delu, da v mnenju ugotavlja, ali je podana odškodninska odgovornost bodisi (formalnega) delodajalca bodisi naročnika (dejanskega delodajalca), saj je to kot pravno vprašanje oziroma materialnopravna presoja v pristojnosti sodišča. Pritožbeno uveljavljanje protispisnosti z navedbami o nasprotju med obrazložitvijo sodbe in izvedenskim mnenjem izvedenke za varstvo pri delu po vsebini dejansko predstavlja le nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem in pravnimi stališči sodišča prve stopnje in ne bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

7. Tožnik se je poškodoval pri opravljanju dela v tujini, kar pomeni, da gre pri odškodninskem zahtevku za razmerje z mednarodnim elementom, vendar pa je zmotno pritožbeno stališče, da bi sodišče prve stopnje v tem sporu moralo na podlagi uredb Bruselj I1 in Rim I (pravilno Rim II2) uporabiti nemško pravo, ker je do delovne nezgode prišlo na gradbišču pri naročniku v Zvezni republiki Nemčiji. Čeprav uporabe prava ni presojalo na podlagi določb Uredbe Rim II, temveč na podlagi določb Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP), je odločitev, da je treba za rešitev spornega razmerja uporabiti slovensko materialno pravo, kljub temu pravilna. Prvi odstavek 30. člena ZMZPP sicer določa, da se za nepogodbeno odškodninsko odgovornost uporabi pravo kraja, kjer je bilo dejanje storjeno, vendar je treba upoštevati tudi določbo drugega odstavka istega člena, da se v primeru, če pravo, določeno po prvem odstavku nima z razmerjem tesnejše zveze, pač pa je podana očitna zveza z nekim drugim pravom, uporabi to pravo. Tudi Vrhovno sodišče je v zvezi s to določbo že zavzelo stališče, da jo je treba razlagati v tem smislu, da naj se uporabi pravo, s katerim je podana najtesnejša vez.3 Takšna ureditev izhaja tudi iz Uredbe Rim II. Ta v prvem odstavku 4. člena kot temeljno določa pravilo uporabe prava države, v kateri je škoda nastala, v nadaljevanju pa je to pravilo korigirano z uporabo prava države, v kateri imata običajno prebivališče tako oškodovanec kot tisti, za katerega se zatrjuje, da je odgovoren za škodo (drugi odstavek 4. člena) in s pravilom o najtesnejši zvezi (tretji odstavek 4. člena). Slednji določa, da se, kadar je iz vseh okoliščin primera razvidno, da je škodno dejanje očitno v tesnejši zvezi z drugo državo, kot državo iz prvega in drugega odstavka, uporablja pravo te druge države. V tej določbi je nadalje pojasnjeno, da bi očitno tesnejša zveza z drugo državo lahko temeljila zlasti na že obstoječih razmerjih med strankama, kot je na primer pogodba, ki je tesno povezana z obravnavanim škodnim dejanjem. Pravo Zvezne republike Nemčije nima tesnejše zveze z delovnim razmerjem med tožnikom in toženo stranko. Tožnik (slovenski državljan) se je poškodoval pri opravljanju dela za toženo stranko, ki je slovenski delodajalec s sedežem v Republiki Sloveniji, pri kateri je bil zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi, sklenjene po slovenskem pravu v Republiki Sloveniji. Četudi je bila z aneksom k pogodbi o zaposlitvi predvidena začasna napotitev tožnika na delo v tujino, to še ne pomeni, da je razmerje med strankama v zvezi s škodnim dogodkom tesnejše po nemškem kot po slovenskem pravu, saj po ugotovitvah sodišča prve stopnje tožnik z naročnikom ni bil niti v pogodbenem razmerju, niti formalno ni imel položaja napotenega delavca. Na uporabo slovenskega prava pa prav tako odkazuje določba drugega odstavka 4. člena Uredbe Rim II, ki načelu uporabe prava države, iz katere sta obe stranki, daje prednost celo pred načelom uporabe prava države, v kateri je škoda nastala. Za obravnavani primer torej veljajo slovenski predpisi, in ne nemško pravo, za kar se neutemeljeno zavzema tožena stranka.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik s sodelavcem mimo kontejnerja z odpadnim steklom odnesel lesena vrata in se vračal nazaj po isti poti, ko je prišlo do poškodbe, ker je delavec naročnika z lopato udaril po steklu, da bi ga razbil na manjše kose, pri tem pa je del odlomljenega stekla priletel tožniku na desno roko in ga porezal, zaradi česar je utrpel srednje hude telesne poškodbe po Fischerju. Pritožba ne oporeka ugotovljenemu dejanskemu stanju v zvezi z nastankom škodnega dogodka, zatrjuje pa, da tožena stranka ni krivdno odškodninsko odgovorna za nastalo škodo, ker na organizacijo dela pri naročniku ni imela vpliva in ni mogla predvideti ravnanja tretje osebe, za katero ne odgovarja, saj z njo ni v nikakršnem razmerju.

9. Ni mogoče slediti pritožbenemu uveljavljanju, da so trditve tožnika v zvezi s krivdno odgovornostjo tožene stranke presplošne in nekonkretizirane. Tožnik je v tožbi zatrjeval, da tožena stranka kot delodajalec ni poskrbela za primerno delovno okolje in za primerna delovna sredstva, in sicer konkretno, da delovno mesto ni bilo ustrezno zaščiteno tako, da nanj med opravljanjem dela ne bi padlo steklo, ter da ni bila zagotovljena vsaj ustrezna delovna zaščita, ki bi preprečila ureznine. S tem je bila trditvena podlaga zadostna, opustitev ukrepov varnosti in zdravja pri delu pa dokazana z izvedenskim mnenjem s področja varstva pri delu. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, tožniku ni mogoče nalagati bremena za opis, kako natančno bi moralo biti delovno mesto zavarovano, da ne bi prišlo do poškodbe, saj to ni pogoj za sklepčnost zahtevka.

10. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, v čem je podana protipravnost ravnanja tožene stranke in vzročna zveza med protipravnostjo in poškodbo tožnika. To je storilo v 17. in 18. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje o krivdni odškodninski odgovornosti tožene stranke, ker pogoji, v katerih je delal tožnik na delovišču v tujini, zanj niso bili varni. S tem je kršila svojo zakonsko dolžnost zagotovljanja varnih delovnih pogojev iz 5. in 19. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1) ter 45. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1). Za nastanek škode tožniku je bila bistvena nepravilna izvedba demontaže in razbijanja stekla ter opustitev varnostnih ukrepov, zato je škoda nedvomno v vzročni zvezi s kršitvijo zakonske obveznosti tožene stranke, da poskrbi za varno delo. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo mnenju sodne izvedenke za varstvo pri delu ter ugotovilo, da je bila organizacija delovišča pomanjkljiva, saj ni bilo zagotovljenih ustreznih prostih poti za gibanje delavcev, ki ne bi bile izpostavljene nevarnostim odleta delcev materiala pri odlaganju odpadkov v zabojnike, in ustreznih skladiščnih površin za odpadke, ki bi imele zagotovljene fizične pregrade za preprečitev raztrosa odpadkov na delovna mesta ali poti za gibanje delavcev, ter da bi moral vodja del demontaže delavcem podati ustrezna pisna navodila za varno delo demontaže, vključno z ravnanjem z gradbenimi odpadki oziroma odpadnim steklom.

11. Toženi stranki se krivdna odškodninska odgovornost ne očita zaradi nepravilnega ravnanja tretje osebe na gradbišču, tj. delavca naročnika, ki je razbijal steklo, kot zmotno navaja pritožba, temveč je za odločitev o njeni odgovornosti pravno pomembno to, da ni izpolnjevala svoje zakonske in pogodbene zaveze zagotavljati varne delovne pogoje. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da tožena stranka ne more biti odgovorna za nepredvideno ravnanje tretje osebe oziroma za naključje. Ob podanih vseh elementih krivdne odškodninske odgovornosti tožene stranke iz prvega odstavka 179. člena ZDR-1 v povezavi s prvim odstavkom 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ), je pritožbeno vztrajanje pri razbremenitvi odgovornosti brez podlage, saj, kot je pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje, se tožena stranka obveznosti do svojega delavca (tožnika) iz naslova zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu ne more izogniti s tem, ko ga napoti na opravljanje določenega dela v tujino k svojemu naročniku. Okoliščina, da delovni proces organizira izključno naročnik kot dejanski delodajalec, ki daje navodila in izvaja nadzor nad opravljanjem dela, ne more izključiti odgovornosti tožene stranke za nastalo škodo tožniku. Svojih obveznosti, ki jih ima kot formalni delodajalec, namreč ni prenesla in jih tudi ne more prenesti na drugo osebo oziroma naročnika, zato pritožbeno sklicevanje na siceršnjo ugotovitev izvedenke, da na organizacijo dela pri svojem naročniku ni imela neposrednega vpliva, ni bistveno.

12. Pravilnost prvostopenjske odločitve o odškodninski odgovornosti tožene stranke potrjuje ustavna odločba opr. št. Up-1514/22-18 z dne 18. 4. 2024, v kateri je Ustavno sodišče stališče dotedanje sodne prakse (med drugim tudi iz sklepa VIII Ips 12/2019, na katerega se v pritožbi sklicuje tožena stranka), da je za presojo odškodninske odgovornosti (tudi) formalnega delodajalca bistvena njegova fizična prisotnost na delovišču, spoznalo za neskladno z ustavno zahtevo po ustvarjanju pogojev za varno delo iz 66. člena Ustave. Omogočalo je namreč, da se delodajalec, s katerim ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, zgolj zato, ker na delovišču v času opravljanja dela ni dejansko prisoten, v celoti izogne izpolnjevanju obveznosti iz naslova zagotavljanja varnega in zdravega dela za napotene delavce in odgovornosti za škodo, ki jo ti utrpijo v nesreči pri delu.4 Glede na navedeno pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita arbitraren in neargumentiran odstop od sodne prakse v primerljivih zadevah ter kršitev pravic iz 22. in 23. člena Ustave.

13. Prav tako je pravilna odločitev sodišča prve stopnje o višini dosojene odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo tožena stranka v pritožbi zgolj pavšalno izpodbija z navajanjem, da je odškodnino mestoma dosodilo izven trditvene podlage ter da ni upoštevalo primerljivih odškodnin v podobnih primerih, pri čemer tega ne konkretizira niti ne navaja nobene zadeve, ki bi bila po dejanski podlagi primerljiva s tožnikovo, čeprav je na njej dolžnost utemeljitve pritožbe (3. točka 335. člena ZPP).5 V okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da glede na dejanske ugotovitve o telesnih bolečinah in nevšečnostih med zdravljenjem, duševnih bolečinah zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in zaradi skaženosti, ki jih je utrpel tožnik, ter prestanem strahu, višina odškodnine za to škodo ustreza merilom iz 179. člena OZ.

14. Odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od 25. 8. 2018 dalje je pravilna in zakonita tudi v delu, kjer obresti tečejo od zneska, ki je višji od prvotno vtoževanih 12.500,00 EUR. Sodišče prve stopnje je na podlagi drugega odstavka 299. člena OZ začetek teka zakonskih zamudnih obresti, določilo od poteka 15-dnevnega roka, ki ga je za plačilo odškodnine v odškodninskem zahtevku (A5) določil tožnik. Ker je že v predsodnem odškodninskem zahtevku uveljavljal odškodnino v taki višini, ki zajema zvišan tožbeni zahtevek (15.000,00 EUR), ni utemeljeno pritožbeno stališče, da mu gredo zakonske zamudne obresti od zvišanega dela tožbenega zahtevka oziroma od zneska, ki presega prvotno vtoževani znesek, šele od 24. 1. 2023 dalje, ko se je tožena stranka z vlogo izrekla o zvišanju tožbenega zahtevka.

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe, tožniku pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče mu je, upoštevaje Odvetniško tarifo in 155. člen ZPP, priznalo 625 točk za odgovor na pritožbo in 12,5 točk za materialne stroške, kar znaša 382,50 EUR, povečano za 22 % DDV (84,15 EUR) pa 466,65 EUR.

1 Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. 12. 2012 določa pravila o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevakise uporabljaza h, in ne pravil o uporabi prava v sporih z mednarodnim elementom, zato se pritožba nanjo zmotno sklicuje. 2 Uredba (ES) št. 864/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. 7. 2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti. 3 Prim. s sodbo II Ips 1001/2007. 4 15. točka citirane ustavne odločbe. 5 Prim. z odločbo III Ips 139/2005.