Jedro

Ker v tožbi opisanega toženkinega ravnanja ni mogoče opredeliti kot kršitev moralne dolžnosti, ki pomeni veliko nehvaležnost, je odločitev o nesklepčnosti tožbe in posledično o zavrnitvi tožbenega predloga za vrnitev daril pravilna.

Izrek

Revizija zoper odločitev o podrednih zahtevkih se zavrže. V ostalem se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za izstavitev listine, primerne za vknjižbo lastninske pravice glede stanovanja na ime tožnika, in podredne tožbene zahtevke za razvezo darilne pogodbe, za ugotovitev lastninske pravice tožnika in za izstavitev listine, primerne za vknjižbo lastninske pravice na ime tožnika.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Pritrdilo je stališču sodišča prve stopnje, da iz dejstev, navedenih v tožbi, ne izhaja, da bi toženka kot obdarjenka nasproti tožniku kot dajalcu darila zagrešila hudo nehvaležnost. Upoštevaje tožbene navedbe naj bi bila velika nehvaležnost podana zaradi kršitve moralne dolžnosti zoper dajalca darila, ta pa naj bi bila storjena s toženkinim nasilnim vstopom v stanovanje, v katerem je živela tožnikova mati oziroma toženkina babica. Ker tožnik ni zatrjeval, da bi vstop v stanovanje imel za posledico kazenski pregon zoper toženko, to dejanje pa samo po sebi ne predstavlja velike nehvaležnosti, ki bi imela za posledico preklic darila, tožbeni zahtevek ni utemeljen. Iz predloženih listin izhaja, da je toženka vstopila v stanovanje v skrbi za babico, tožnik pa v tožbenih trditvah teh dejstev ni prerekal. Glede na to je podano tudi nasprotje med tožbenimi trditvami in predloženimi dokazi.

3. Tožnik v reviziji uveljavlja razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Trdi, da iz sodbe sodišča prve stopnje ne izhaja, ali je bil razlog za zavrnitev zahtevka neizpolnjenost predpostavke iz 3. točke ali iz 4. točke prvega odstavka 318. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – UPB3 – v nadaljevanju ZPP), sodišče druge stopnje pa se o tej kršitvi ni izreklo. Ker toženka ni odgovorila na tožbo, sodišči ne bi smeli sprejeti dokazne ocene o vsebini predloženih listin. Upoštevati bi smeli le tožbene navedbe, iz teh pa jasno izhaja, da je podan razlog za preklic darilne pogodbe. Tožnik je namreč navedel, da je toženka v drugi polovici julija 2006 vlomila v stanovanje, ki je predmet darilne pogodbe, in odstranila ključavnice ter potrditvah M. T. nezakonito pregledala vse njene dokumente in ostale stvari ter protipravno vzela 1.000 EUR in 10.000 SIT gotovine. Toženkino ravnanje ima vse znake kaznivih dejanj velike tatvine in kršitve nedotakljivosti stanovanja in bi bil zato zoper njo možen kazenski pregon. S tem se je tako proti tožniku kot darovalcu kot tudi proti njegovi materi hudo pregrešila in bi bilo po temeljnih moralnih načelih nepravično, da bi darilo obdržala. Tožnik predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi, izpodbijani sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija zoper odločitev o podrednih zahtevkih ni dovoljena, zoper odločitev o primarnem zahtevku pa ni utemeljena.

6. V skladu z drugim odstavkom 367. člena ZPP je revizija v premoženjskih sporih dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega (sedaj evrsko protivrednost) 1.000.000 SIT. Kadar predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek, pravica do revizije pa je odvisna od vrednosti spornega predmeta, mora tožnik po drugem odstavku 180. člena ZPP že v tožbi navesti tudi vrednost spornega predmeta. Če imajo zahtevki v tožbi različno podlago, se vrednost spornega predmeta določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP).

7. Tožnik je tako za primarni tožbeni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine kot za podredne zahtevke za razvezo darilne pogodbe, za ugotovitev lastninske pravice in za izstavitev zemljiškoknjižne listine navedel eno vrednost spornega predmeta. Primarni zahtevek je torej vrnitveni zahtevek kot posledica preklica darilne pogodbe, podredno pa je tožnik skupaj s tem zahtevkom postavil še zahtevek za razvezo pogodbe in za ugotovitev lastninske pravice. Ker primarni zahtevek in podredni zahtevki temeljijo na različni pravni podlagi, je po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča revizija dovoljena le glede primarnega, ne pa tudi glede podrednih zahtevkov.

8. Pri presoji izpodbijane sodbe o zavrnitvi primarnega tožbenega zahtevka se je revizijsko sodišče v skladu s 371. členom ZPP omejilo na preizkus bistvenih kršitev določb postopka, zatrjevanih in obrazloženih v reviziji.

9. Očitek izostalega odgovora na pritožbene navedbe o tem, da iz sodbe sodišča prve stopnje ni razvidno, iz katerega razloga so bili zavrnjeni tožbeni zahtevki, ni utemeljen. Iz sodbe sodišča druge stopnje je razvidno, da sta po stališču sodišča prve stopnje (in tudi po njegovem stališču) podani dve oviri za izdajo zamudne sodbe, tj. iz 3. točke in iz 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP.

10. Revidentovo stališče, da se sodišče pri presoji predpostavk za izdajo zamudne sodbe ne sme spustiti v presojo o resničnosti tožbenih navedb, je pravilno. Zamudna sodba temelji na neizpodbojni domnevi, da toženec priznava tožbene navedbe o dejstvih. Zato sodišče v postopku izdaje zamudne sodbe ne preizkuša resničnosti tožbenih navedb niti sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.(1) Vendar pa revizijski očitek te procesne kršitve ni utemeljen. Iz sodbe sodišča druge stopnje namreč dovolj jasno izhaja, da je bila razlog za zavrnitev zahtevka nesklepčnost tožbe in ne nedokazanost tožbenih navedb.

11. Neutemeljene so nadalje revizijske navedbe, da iz dejstev, navedenih v tožbi, izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Tožnik je v tožbi zatrjeval, - da je toženki v aprilu 1998 podaril enosobno stanovanje in da je toženka njegovi materi M. T. (se pravi svoji babici) dovolila dosmrtno služnost stanovanja, - da je 28. 8. 2006 preklical darilno pogodbo, v izjavi o preklicu pa je med drugim navedel, (1) da je toženka v juliju 2006 vlomila v stanovanje in odstranila ključavnice ter potrditvah M. T. nezakonito pregledala vse njene dokumente in ostale osebne stvari ter protipravno vzela 1000 EUR in 10.000 SIT, pri čemer je vedela za njeno odsotnost in je tako načrtno pripravljala vlom v stanovanje zaradi koristoljubja, (2) da toženka ni pokazala nobenega kesanja ali želje po opravičilu, da se je odzvala skrajno žaljivo in da je priznala, da je brez dovoljenja vstopila v stanovanje, (3) da je tožnika in njegovo mater v dopisu žalila in (4) da je potrditvah M. T. nanjo izvajala pritisk, da bi oddala vlogo za sprejem v dom za ostarele, - da se je toženka s takim ravnanjem hudo pregrešila proti darovalcu in njegovi materi in je zato po temeljnih moralnih načelih nepravično, da bi še obdržala darilo.

12. Po pravilih Občega državljanskega zakonika, ki se na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika uporablja v obravnavani zadevi, je bilo darilno pogodbo mogoče preklicati zaradi hude nehvaležnosti, za hudo nehvaležnost pa je štelo ravnanje obdarjenca, ki je darovalcu povzročilo poškodbo na telesu, na časti, svobodi ali premoženju, zaradi katerega je mogoče sprožiti kazenski pregon (§ 948). Ob upoštevanju stališč sodne prakse, ki je pojem hude nehvaležnosti opredelila v povezavi z določbami Zakona o dedovanju glede razdedinjenja in glede dedne nevrednosti,(2) je v izpodbijanih sodbah pravilno opredeljeno vprašanje, ki je odločilno za presojo v obravnavanem primeru, namreč, ali v tožbi opisano toženkino ravnanje predstavlja kršitve moralne dolžnosti, ki jo je mogoče opredeliti kot hudo nehvaležnost. 13. Pravilno pa je tudi stališče sodišča druge stopnje, da toženkino ravnanje, opisano v tožbi, ne predstavlja ravnanja, ki bi utemeljevalo preklic darilne pogodbe. Trditve o toženkinem vlomu v stanovanje same za sebe še ne pomenijo, da je bilo tako ravnanje nedopustno. Ostale navedbe v zvezi z vstopom v stanovanje (da je toženka načrtovala tako dejanje, da je nezakonito pregledala dokumente in osebne stvari tožnikove matere, protipravno vzela njen denar) je tožnik podal kot stališče svoje matere in jih je zato mogoče razumeti le kot eno od možnih razlag za nasilen vstop. Na njihovi podlagi ni mogoče sklepati o moralni zavržnosti toženkinega ravnanja, ki bi ga bilo mogoče šteti za hudo nehvaležnost. Glede na navedeno niti revizijske trditve o tem, da je toženka storila več hujših kaznivih dejanj zoper njegovo mater, nimajo opore v tožbenih navedbah. Zatrjevana žaljivost toženkinega pisma in izvajanje pritiska na tožnikovo mater glede oddaje vloge za dom za ostarele pa sama za sebe tudi ne pomenita razloga, ki bi utemeljeval preklic darilne pogodbe. Z drugimi besedami povedano: sporno toženkino ravnanje, kot ga je opisal tožnik, in kontekst, v kakršnega ga je postavil v tožbi, ne utemeljuje preklica pogodba in posledično tudi ne vrnitvenega zahtevka.

14. Ker je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka utemeljena iz drugih razlogov, se ni bilo treba spuščati v presojo o tem, ali je stališče sodišč o obstoju ovire iz 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP za izdajo zamudne sodbe v obravnavani zadevi pravilno. Dodati je le, da ima revident prav, da v primeru, ko obstaja nasprotje med dejstvi, na katera se opira tožbeni zahtevek, in med dokazi, ki jih je predložil tožnik, ali splošno znanimi dejstvi, sodišče ne more izdati sodbe na podlagi tretjega odstavka 318. člena ZPP, marveč mora v zadevi razpisati glavno obravnavo.

15. Po ugotovitvi, da revizija zoper odločitev o podrednih zahtevkih ni dovoljena, glede odločitve o primarnem zahtevku pa niti uveljavljani niti po uradni dolžnosti preizkušeni razlogi niso podani, je revizijsko sodišče revizijo v nedovoljenem delu zavrglo, v ostalem pa zavrnilo (377. člen in 378. člen ZPP). Odločitev o zavrnitvi revizije vključuje odločitev o zavrnitvi tožnikovega predloga za povrnitev stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Prim. Zobec, v: Ude, Galič (red.), Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2009, str. 121. Op. št. (2): Tako npr. sodba II Ips 251/95 z dne 12. 12. 1996. Prim. tudi sklep II Ips 22/2006 z dne 18. 5. 2006 in sodba II Ips 4/2006 z dne 27. 8. 2008.