Jedro

Ker sta se pri odločanju v ponovljenem postopku po sodbi št. I U 1821/2015-15 z dne 14. 12. 2016 oba upravna organa prve in druge stopnje pri odločitvi oprla zgolj na podatke iz uradnih evidenc, iz katerih izhaja to, da je bilo na podlagi 81. člena Zakona o tujcih dne 26. 2. 1992 odjavljeno stalno prebivališče tožnika in da od takrat dalje tožnik ni imel več prijavljenega stalnega prebivališča v RS, je tudi pri tokratnem odločanju podana bistvena kršitev določb postopka, saj sta obe s strani tožnika predloženi potrdili glede na njuno dokazno veljavo relevantni z vidika določila 1. odstavka 2. člena ZPŠOIJRS v povezavi s 3. odstavkom 179. člena ZUP, ker je iz obeh dveh potrdil razvidno to, da sta datirana z datumom po datumu izbrisa.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Upravne enote Ljubljana št. 492-683/2015-28 z dne 8. 12. 2017 odpravi ter se zadeva vrne istemu organu prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ ponovno zavrnil tožnikovo zahtevo z dne 21. 8. 2015 za določitev denarne odškodnine na podlagi 8. člena Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (v nadaljevanju ZPŠOIRSP) za škodo, povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je izdana v ponovljenem postopku po sodbi št. I U 1821/2015 z dne 14. 12. 2016, s katero je bila na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu odpravljena prejšnja odločba z dne 7. 10. 2015 zaradi bistvenih kršitev pravil postopka in zadeva vrnjena prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, z napotkom, naj se v ponovljenem postopku opredeli do predloženega potrdila o stalnem prebivališču tožnika z dne 27. 10. 1992 (v nadaljevanju Potrdilo o stalnem prebivališču tožnika v RS) in potrdila z dne 11. 9. 1992, da je tožnik državljan Republike Slovenije (v nadaljevanju Potrdilo o slovenskem državljanstvu tožnika).

3. V nadaljevanju obrazložitve so povzeta določila 2. člena ZPŠOIRSP. Ta opredeljuje upravičence do povračila škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva tako, da se škoda se prizna tistim osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva in so po izbrisu pridobile dovoljenje za stalno prebivanje ali pa so bile sprejete v državljanstvo Republike Slovenije; prav tako pa se škoda prizna tudi tistim, ki so bili izbrisani iz registra stalnega prebivalstva in so po izbrisu in pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZUSDDD) vložili vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje ali za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije in je bila njihova vloga zavrnjena, zavržena ali je bil postopek ustavljen, ob hkratnem izpolnjevanju še nekaterih drugih dodatnih pogojev.

4. Nadalje v obrazložitvi prvostopenjski organ navaja, da je glede na usmeritve sodišča v citirani sodbi št. I U 1821/2015 z dne 14. 12. 2016 in v skladu z določili 139. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zaprosil za podatke tako Ministrstvo za notranje zadeve kot tudi Oddelek za javni red. Tako je na podlagi pridobljenih podatkov ugotovil, da tožnik ni nikoli vložil prošnje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji niti prošnje za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, ampak je bila zanj narejena odjava dne 26. 2. 1992 na podlagi 81. člena Zakona o tujcih. Zato zaključuje, da tožnik ne spada v nobeno izmed navedenih kategorij upravičencev do povračila škode. Razen tega je bilo ugotovljeno, da je v času tožnikovega rojstva v Ljubljani dne 8. 10. 1990 veljal Zakon o državljanstvu Socialistične republike Slovenije, ki je v 4. členu določal, da državljanstvo SR Slovenije pridobi otrok, če sta ob njegovem rojstvu oče in mati državljana SR Slovenije, oziroma, če je eden državljan SR Slovenije, drugi pa državljan druge republike, če se starši o tem sporazumejo; v skladu z 39. členom Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (v nadaljevanju ZDRS), ki je pričel veljati 25. 6. 1991, pa za državljana Republike Slovenije po zakonu velja, kdor je po dosedanjih predpisih imel državljanstvo RS in SFRJ. Glede na to, da starša tožnika nista bila državljana SR Slovenije, državljanstva RS pa nista pridobila niti od 25. 6. 1991 dalje, po ugotovitvi organa tako ni bilo nobene podlage, da bi v času do 11. 9. 1992, ko mu je bilo izdano Potrdilo o slovenskem državljanstvu tožnik pridobil državljanstvo RS po svojih starših. Prav tako ZDRS ni določal možnosti, da bi lahko tožnik tedaj kot mladoletni otrok samostojno pridobil državljanstvo RS, niti takšna vloga zanj ni bila nikoli vložena, saj je mati tožnika dne 19. 10. 1992 vložila prošnjo za sprejem v državljanstvo samo zase in za tožnikovega brata, tožnikov oče pa dne 10. 6. 1993 samo zase. Dodaja še, da je Ministrstvo za notranje zadeve v letu 1992 izdalo potrdila o državljanstvu RS na podlagi podatkov računalniške evidence RISK, katerih verodostojnost ni bila preverjena preden so bila navedena potrdila izdana. Zato je prihajalo do napak, ko so bila Potrdila o slovenskem državljanstvu izdana osebam, ki enako kot tožnik niso imele državljanstva RS.

5. Dalje navaja, da je iz podatkov uradne evidence razvidno, da je bila 26. 2. 1992 narejena odjava stalnega prebivališča tožnika iz naslova Ob studencu 19/a, Ljubljana, in da od takrat dalje tožnik ni imel več prijavljenega stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji. Ker iz podatkov uradnih evidenc ni razvidno, da bi bil tožnik slovenski državljan ali da bi kdajkoli vložil vlogo za sprejem v slovensko državljanstvo, niti ni razvidno, da bi mu bilo v Republiki Sloveniji izdano dovoljenje za stalno prebivanje ali da bi vložil zahtevo za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje, glede izdanega Potrdila o stalnem prebivališču tožnika v RS in Potrdila o slovenskem državljanstvu tožnika organ navaja, da ju ne more upoštevati kot dokazili o pridobitvi dovoljenja za stalno prebivanje v RS niti slovenskega državljanstva, ker je iz podatkov uradnih evidenc, to je Register stalnega prebivalstva, Matični register, Register državljanstev ter Register tujcev, razvidno, da je bil tožnik dne 26. 2. 1992 izbrisan iz registra stalnega prebivalstva in od takrat dalje v RS nima prijavljenega stalnega prebivališča in da tudi ni slovenski državljan ter ni nikoli vložil vloge za sprejem v slovensko državljanstvo niti zahteve za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. Kar nadalje pomeni tudi, da upravni organ ni sprejel nikakršne odločitve, vezane na njegovo stalno prebivanje v Republiki Sloveniji ter tako tožnik ne spada v nobeno izmed navedenih kategorij upravičencev in tako tudi ni upravičen do odškodnine po določilih ZPŠOIRSP. Dodaja še, da je bil z navedenimi ugotovitvami skladno z določili 146. člena ZUP pisno seznanjen tudi tožnik, ki pa se v danem roku na to seznanitev ni odzval. 6. Tožnik se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožil, drugostopenjski organ pa je njegovo pritožbo zavrnil kot neutemeljeno ob sklicevanju na določilo 1. odstavka 248. člena ZUP, po ugotovitvi, da morajo biti za izdajo pozitivne odločbe na podlagi 2. člena ZPŠOIRSP kumulativno izpolnjeni vsi predpisani pogoji, medtem ko tožnik izpolnjuje samo enega od predpisanih pogojev, in sicer izbris iz registra stalnega prebivalstva. Zato kot pravilno ocenjuje odločitev prvostopenjskega organa, da tožnik iz navedenega razloga do povračila škode zaradi izbrisa ni upravičen.

7. V naknadno dopolnjeni tožbi, ki ji prilaga tudi listine (tožbene priloge A1 - A 21), tožnik navaja, da se ne strinja s sprejeto zavrnilno odločitvijo, saj sam meni, da tudi iz predloženih listin, ki mu jih je izdala Republika Slovenija, izhaja, da mu pripada odškodnina in slovensko državljanstvo. Slovenijo šteje za svojo matično državo, saj je bil rojen v Ljubljani, kjer je s svojo družino živel dokler niso bili izgnani, saj so, kljub bolezni tožnikovega očeta in tudi samega tožnika in navkljub že določenemu terminu za obisk tožnika pri zdravniku, kot nujno morali Slovenijo zapustiti. Tako tožnik ni mogel do zdravnika ne v Sloveniji ne v Makedoniji, kjer niso imeli zdravstvenega zavarovanja. Smiselno predlaga, naj se izpodbijana odločba odpravi. Naknadno je tožnik dopolnil tožbo še z navedbo, da si želi pridobiti slovensko državljanstvo na podlagi 40. člena ZDRS.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti zavrača tožbene navedbe kot neutemeljene in vztraja pri navedbah iz izpodbijane odločbe, za katero ocenjuje, da je pravilna in zakonita. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno.

9. Tožnik v pripravljalni vlogi nasprotuje navedbam tožene stranke v odgovoru na tožbo in vztraja pri svojih navedbah v tožbi z dopolnitvijo.

10. Tožba je utemeljena.

11. Predmet sodne presoje v obravnavani zadevi je odločitev o (ponovni) zavrnitvi tožnikove zahteve z dne 21. 8. 2015 za določitev denarne odškodnine na podlagi 8. člena ZPŠOIRSP za škodo, povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, na podlagi ocene, da tožnik ne spada v nobeno od kategorij upravičencev do povračila škode, ker po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva 26. 2. 1992 tožnik ni pridobil niti dovoljenja za stalno prebivanja RS niti ni bil sprejet v slovensko državljanstvo niti ni vložil vloge za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v RS ali za sprejem v slovensko državljanstvo, ki bi bila zavrnjena, zavržena ali bi bil postopek ustavljen.

12. V konkretnem primeru med strankama ni sporno, da je bila sedaj izpodbijana odločba izdana v ponovljenem postopku po pravnomočni sodbi Upravnega sodišča št. I U 1821/2015-15 z dne 14. 12. 2016, s katero je sodišče odpravilo prejšnjo odločbo z dne 7. 10. 2015 ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje iz razloga po 3. točki 1. odstavka 64. člena ZUS-1 zaradi bistvenih kršitev določb postopka, z napotkom, da se mora organ v ponovljenem postopku opredeliti do Potrdila o stalnem prebivališču tožnika v RS in Potrdila o slovenskem državljanstvu tožnika, pri ponovnem odločanju pa mora upoštevati tudi ta dva dokaza in ob morebitni izvedbi še drugih dokazov ponovno ugotoviti, ali so izpolnjeni pogoji za ugoditev tožnikovi zahtevi z dne 21. 8. 2015 za določitev denarne odškodnine na podlagi 8. člena ZPŠOIRSP za škodo, povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva.

13. V primeru, kakršna je obravnavana sporna zadeva, če sodišče upravni akt odpravi in vrne zadevo organu, ki je upravni akt izdal v ponovni postopek, se v skladu s 3. odstavkom 64. člena ZUS-1 zadeva vrne v stanje, v katerem je bila, preden je bil izpodbijani upravni akt izdan. V takem primeru je organ pri odločanju v ponovljenem postopku v skladu z določbo 4. odstavka 64. člena ZUS-1 vezan na pravno mnenje sodišča tako glede uporabe materialnega prava, kot tudi na njegova stališča, ki se tičejo postopka. Na podlagi določila 5. odstavka 64. člena ZUS-1 pa je na pravno mnenje in stališča sodišča iz 4. odstavka 64. člena ZUS-1 vezan tudi vsak drug upravni organ, ki odloča o rednih ali izrednih pravnih sredstvih zoper nov upravni akt, izdan na podlagi sodbe sodišča, pravnomočno odločbo sodne oblasti pa mora v skladu s 1. odstavkom 2. člena Zakona o sodiščih spoštovati vsaka fizična in pravna oseba v Republiki Sloveniji.

14. Vendar v konkretnem primeru sodišče ugotavlja, da pri ponovnem odločanju v predmetni zadevi oba upravna organa prve in druge stopnje nista upoštevala napotkov oziroma stališč sodišča, ki se tičejo postopka, izraženih v citirani pravnomočni sodbi št. I U 1821/2015-15 z dne 14. 12. 2016, kot to zahtevajo določila 4. in 5. odstavka 64. člena ZUS-1 v povezavi z 2. odstavkom 2. člena Zakona o sodiščih, po katerem odločbe sodne oblasti vežejo sodišča in vse druge državne organe Republike Slovenije.

15. Sodišče je namreč že v citirani pravnomočni sodbi ugotovilo, da je prvostopenjski organ prvotno odločal na podlagi določil 144. člena ZUP v skrajšanem ugotovitvenem postopku zgolj po vpogledu podatkov javnih evidenc, za kar so bili tudi podani pogoji za odločanje v skrajšanem ugotovitvenem postopku, saj se je dalo pri odločanju na prvi stopnji odločiti tudi zgolj na podlagi vpogleda v uradne evidence; kadar se upravni organ odloči, da bo odločal v skrajšanem ugotovitvenem postopku, pa je treba pri odločanju o pritožbi upoštevati tudi morebitna nova dejstva in nove dokaze, glede na naravo skrajšanega ugotovitvenega postopka, v katerem se stranka pred izdajo odločbe ne more izjasniti o vseh okoliščinah, na katerih temelji odločba; tedaj je v svoji obrazložitvi prvostopenjski organ pojasnil, da tožnik ne spada v tisto kategorijo upravičencev, ki bi po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva pridobili dovoljenje za stalno prebivanje ali bili sprejeti v državljanstvo RS, tožnik pa je v pritožbenem postopku zoper prejšnjo zavrnilno odločbo predložil tudi Potrdilo o stalnem prebivališču tožnika v RS, ki ga je dne 27. 10. 1992 izdal Mestni sekretariat za notranje zadeve mesta Ljubljane pod št. 10/3-313343/92-2, iz katerega izhaja, da je tožnik stalno prijavljen v Ljubljani na naslovu ..., priložil pa je tudi Potrdilo, da je tožnik državljan RS št. ... z dne 11. 9. 1992, ki sta torej oba datirana po datumu izbrisa dne 26. 2. 1992; ker se do te dokumentacije pritožbeni organ druge stopnje ni opredelil, čeprav je sicer navedel, da sta k pritožbi priložena tudi ta dva potrdila, je bila ugotovljena bistvena kršitev določb postopka iz 3. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1, saj sta glede na njuno dokazno veljavo v smislu 3. odstavka 179. člena ZUP z vidika določila 1. odstavka 2. člena ZPŠOIJRS relevantna, ker je iz obeh navedenih dveh potrdil razvidno to, da sta datirana z datumom po datumu izbrisa.

16. Vendar po presoji sodišča oba upravna organa prve in druge stopnje tudi pri ponovnem odločanju v zadevi nista ustrezno upoštevala navedenih napotkov iz citirane pravnomočne sodbe, ki zahtevajo kontekstualen pristop, pač pa samo ponavljata, da bi za izdajo pozitivne odločbe na podlagi 2. člena ZPŠOIRSP moral tožnik kumulativno izpolnjevati vse predpisane pogoje, ki pa jih tožnik po podatkih uradnih evidenc kumulativno ne izpolnjuje vseh, ampak izpolnjuje zgolj enega od predpisanih pogojev, to je izbris iz registra stalnega prebivalstva dne 26. 2. 1992, zaradi česar ni upravičen do povračila škode zaradi izbrisa.

17. Ker sta se tudi pri odločanju v ponovljenem postopku po citirani sodbi št. I U 1821/2015-15 z dne 14. 12. 2016 oba upravna organa prve in druge stopnje pri odločitvi oprla zgolj na podatke iz uradnih evidenc (Register stalnega prebivalstva, Matični register, Register državljanstev ter Register tujcev), iz katerih izhaja to, da je bilo na podlagi 81. člena Zakona o tujcih dne 26. 2. 1992 odjavljeno stalno prebivališče tožnika iz naslova ..., in da od takrat dalje tožnik ni imel več prijavljenega stalnega prebivališča v RS, je tudi pri tokratnem odločanju podana bistvena kršitev določb postopka iz 3. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1, saj sta obe s strani tožnika predloženi potrdili glede na njuno dokazno veljavo v smislu 2. odstavka 169. člena v zvezi s 3. odstavkom 173. člena ZUP relevantni z vidika določila 1. odstavka 2. člena ZPŠOIJRS v povezavi s 3. odstavkom 179. člena ZUP, ker je iz obeh dveh potrdil razvidno to, da sta datirana z datumom po datumu izbrisa, in sicer potrdilo o stalnem prebivališču tožnika v Ljubljani na naslovu ..., ki ga je izdal Mestni sekretariat za notranje zadeve mesta Ljubljane, št. 10/3-313343/92-2 dne 27. 10. 1992, in potrdilo Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije o tem, da je državljan Republike Slovenije, št. ... z dne 11. 9. 1992. 18. Glede vsebinski pomen obeh predloženih potrdil je po presoji sodišča namreč najmanj preuranjen oziroma protispisen zaključek obeh upravnih organov, da iz podatkov uradnih evidenc ni razvidno, da bi bil tožnik slovenski državljan, saj temu nasprotno izhaja iz potrdila Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije št. ...z dne 11. 9. 1992 o tem, da je tožnik državljan Republike Slovenije. Zato ne bi bilo razumno pričakovati od tožnika, da bi vlagal kakršnekoli prošnje za sprejem v slovensko državljanstvo, ki implicitno vsebuje tudi dovoljenje za stalno prebivanje slovenskega državljana v Republiki Sloveniji. Ker o odjavi stalnega prebivališča na podlagi 81. člena Zakona o tujcih na naslovu ..., dne 26. 2. 1992 tožnik ni bil obveščen, iz tega razloga ne bi bilo razumno pričakovati, da bi vlagal kakršnekoli zahtevke za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje v RS, še zlasti ne glede na vsebino predloženega potrdila o stalnem prebivališču tožnika v Ljubljani na naslovu Ob studencu 19/a z dne 27. 10. 1992, ki ga je izdal Mestni sekretariat za notranje zadeve mesta Ljubljane pod št. 10/3-313343/92-2 dne 27. 10. 1992. 19. Ker tako v ponovljenem postopku po pravnomočni sodbi št. I U 1604/2015-19 z dne 5. 1. 2017 oba upravna organa prve in druge stopnje pri ponovnem odločanju nista sledila stališčem oziroma pravnemu mnenju sodišča glede vodenja postopka, je podana bistvena kršitev določb postopka (3. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1). Ker je sodišče odločbo odpravilo zaradi navedenih kršitev pravil postopka, se do vseh navedb v tožbi tožnika ni opredeljevalo. Prvostopenjski organ se bo moral v ponovljenem postopku opredeliti do preloženih potrdil o stalnem prebivanju in o državljanstvu tožnika ter tudi do tožbi priloženih listin (A1 - A21) ter ob morebitni izvedbi še drugih dokazov ponovno ugotoviti, ali so izpolnjeni pogoji do povračila škode, kot jih določa 2. člen ZPŠOIRSP, kar zahteva kontekstualen pristop.

20. Sodišče, ki je po povedanem ugotovilo, da je že na podlagi tožbe, citirane pravnomočne sodbe in izpodbijanega dokončnega upravnega akta očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 zaradi bistvene kršitve pravil postopka, je v skladu s 1. alinejo 2. odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave.