Jedro

V postopku za izdajo začasne odredbe je potrebno upoštevati, da gre za vrsto nepravdnega (izvršilnega) postopka, ta pa ima posebnosti, med drugim je poudarjeno načelo hitrosti tega postopka, v katerem narok ni obvezen (prvi odstavek 29. člena ZIZ) in omiljeni dokazni standard. Pri tem je tudi Ustavno sodišče že pojasnilo, da z vidika 22. člena Ustave ni nesprejemljivo, če sodišče v postopku zavarovanja ne izvede vseh predlaganih dokazov.

Na podlagi takrat veljavnega 24. člena ZVPot, so materialnopravne predpostavke nepoštenosti pogodbenega pogoja štiri, ki pa so določene v alternativnem razmerju (glej prvi odst. 24. člena ZVPot) in torej zadoščajo trditve o dejstvih za eno izmed njih (in izkazanost) za obstoj predpostavke verjetnosti terjatve. Ta razlaga temelji na odločbi SEU v zadevi C-405/21 (banka 1) in se postopoma uveljavlja tudi v razlagi sodišč splošne pristojnosti.

Sodišče druge stopnje določbo 272. člena razlaga tako, da so materialnopravne predpostavke v primerih ureditvenih začasnih odredb tri in sicer: obstoj ali verjeten nastanek terjatve; ena izmed alternativno določenih predpostavk iz druge ali tretje alineje drugega odstavka ter t.i. reverzibilnost. Glede slednje je pravna podlaga razlaga v skladu z Ustavo (precedenčni učinek iz Up-275/97 z dne 16. 7. 1998 glede predpostavke reverzibilnosti).

Vendar sodišče druge stopnje izrecno poudarja, da gre za razlago nacionalnega prava, kar pa v navedeni zadevi ni edina pravna podlaga. O začasnih ukrepih v tovrstnih sporih je razlago podalo že Sodišče EU in ta je zavezujoča. Zaradi načela učinkovitosti, ki omejuje nacionalno procesno avtonomijo in zahteve, da nacionalna procesna pravila ne smejo biti taka, da onemogočijo ali čezmerno otežijo uveljavljanje pravic, ki jih daje potrošnikom razlaga prava EU, je navedene predpostavke potrebno razlagati drugače, kar vključuje tudi možnost, da ni potreben kumulativen obstoj vseh tistih, ki jih sicer določa nacionalno pravo.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II.Stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je izdalo sklep z opr. št. P 52/2024 z dne 18. 6. 2024, s katerim je učinkovanje pogodbe o dolgoročnem kreditu št. 615-153-173 z dne 18. 1. 2008 in sporazum o zavarovanju denarne terjatve, oba sklenjena v obliki notarskega zapisa opr. št. SV 42/2008 z dne 25. 1. 2008, začasno zadržalo do pravnomočnega končanja tega spora (tč. I. predmetnega sklepa), odločilo, da ima ta sklep učinek sklepa o izvršbi (tč. II. predmetnega sklepa). Zoper naveden sklep je toženka vložila ugovor zoper I. in II. točko navedenega sklepa in sodišče prve stopnje je ugovor zoper sklep P 52/2024 z dne 12. 9. 2024 zavrnilo.

2.Zoper ta sklep vlaga tožena stranka (v nadaljevanju toženka) pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožnica glede (ne)obstoja terjatve zatrjuje, da je sodišče prve stopnje kršilo razpravno načelo, ki velja tudi v postopku zavarovanja, v skladu s 7. členom ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), izostala je dokazna ocena do njenih ugovornih navedb. Sodišče prve stopnje ne bi smelo ugoditi predlogu tožeče stranke (v nadaljevanju tožnik), če iz njega ne izhajajo trditve in dokazi, ki bi predlog utemeljevali, saj bi to pomenilo zaobid pravil o trditvenem in dokaznem bremenu iz 212. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Toženka poudarja, da je tudi v postopku zavarovanja treba upoštevati pravice in enakopravno obravnavo obeh strank, kar med drugim zagotavljajo pravila trditvenega in dokaznega bremena, ki predstavljajo konkretizacijo ustavnih procesnih jamstev iz 14. in 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS). Pri postopku za izdajo začasne odredbe gre za samostojen postopek, zato ni dopustno niti pavšalno sklicevanje na tožbene navedbe in tam predlagane dokaze. Glede preplačila toženka izpodbija neizkazanost dejstev, ki se nanašajo na izvedena plačila v valuti EUR s strani tožnika.

3.Glede pojasnilne dolžnosti pritožnica graja, da je prvostopenjsko sodišče le povzelo trditve tožnika, pri čemer se do slednjih ni ustrezno opredelilo, vendarle pa iz obrazložitve izhaja, da toženka pojasnilne dolžnosti ni izpolnila, takšno odločitev je sodišče prve stopnje sprejelo le na podlagi navedb in listinskih dokazov, ni pa štelo kot potrebno, da bi izvedlo tudi zaslišanje predlaganih prič, kar je nepravilno in nezakonito. Sodišče prve stopnje bi moralo v okviru naroka izvesti dokazni predlog obeh strank postopka po zaslišanju priče A. A., vendar sodišče prve stopnje tega ni izvedlo, kar je v nasprotju z razpravnim načelom, ki velja tudi v postopku zavarovanja, 11. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, takšno postopanje pa postavlja toženko v procesno podrejen položaj in kršitev pravice iz 22. člena URS. Glede slabe vere pritožnica opozarja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugovornih navedb, s čimer se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti in je torej posledično obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ.

Materialnopravno zmotno je stališče, da ne bo zagotovljen polni učinek meritorne odločitve, ob postavljenem tožbenem zahtevku na ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe in plačila denarnega zneska, ki presega znesek čistega kredita, ki ga je banka ob odobritvi nakazal tožniku, v koliko bi moral tožnik še nadalje plačevati obroke kredita in vlagati novo tožbo. Verjetnost terjatve mora biti izkazana in tudi pogoj iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Glede pogoja iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ pritožnica graja, da je treba primerjati konkretno razmerje neugodnih posledic za stranki. Že po sami naravi razmerja v konkretnem primeru, so neugodne posledice plačevanja mesečnih obveznosti za tožnika, enako neugodne kot posledice, ki zadanejo toženko v primeru neplačevanja mesečnih obveznosti s strani tožnika. Pritožnica opozarja na dejstvo, da je bilo vloženih več tovrstnih tožb na ugotovitev ničnosti kreditnih pogodb v CHF ter s tem povezanih predlogov za zavarovanje, izoblikovanje sodne prakse, v skladu s katero bi bilo mogoče ugoditi predlogom za začasno zavarovanje tudi na podlagi 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ

(v pritožbi sicer napisano kot 227. člen ZIZ, vendar je sodišče zaradi pritožbene pojasnitve navedenega člena, štelo kot očitno tipkarsko pomoto),

po logiki, češ da neplačevanje enega kreditojemalca na poslovanje banke in njen finančni položaj ne bi imelo nikakršnega vpliva, bi lahko imelo za banko izjemno neugodne posledice.

Tožnik v zvezi s pogojem reverzibilnosti ni podal prav nobenih navedb, zaradi česar je odločitev sodišča prve stopnje, da je izpolnjen pogoj reverzibilnosti, napačna. Prav tako tožnik ni podal nikakršnih konkretnih trditev glede preostanka obveznosti po kreditni pogodbi ter vrednosti s hipoteko obremenjene nepremičnine, na podlagi česar bi bilo mogoče sklepati, da bo hipoteka zadoščala za poplačilo. Poleg tega se sodišče ni opredelilo do ugovornih navedb v zvezi z obstojem pogoja reverzibilnosti, zato je izpodbijani sklep obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pritožbenemu sodišču toženka predlaga, da izpodbijani sklep v celoti razveljavi, ugovoru tožnice zoper sklep o začasni odredbi ugodi v celoti, sklep o začasni odredbi v celoti razveljavi ter predlog za izdajo začasne odredbe v celoti zavrne oziroma podredno, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo sodišču prve stopnje vrne v ponovno odločanje.

3.Tožnik se v odgovoru na pritožbo zavzema za potrditev sklepa sodišča prve stopnje in v celoti graja pritožbene navedbe. Prav tako zahteva povračilo stroškov pritožbenega postopka.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče druge stopnje uvodoma navaja, da se ta zadeva nanaša na področje uporabe potrošniškega prava in sicer Direktive 93/13, ki je bila v slovenski pravni red prenesena (implementirana) predvsem preko Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot, sedaj ZVPot-1). Postopek zavarovanja z začasnimi odredbami je urejen v ZIZ. Tega področja pravo EU ne ureja, zato se nacionalno pravo, na podlagi načela postopkovne avtonomije

(1)

uporabi tako, da ta nacionalna pravna sredstva morajo biti ustrezna in učinkovita ter zagotavljati visoko raven varstva potrošnikov (zlasti člena 6(1) in 7(1) Direktive). Tudi za takšne začasne ukrepe pa velja, da morajo sodišča upoštevati razlago Sodišče EU (erga omnes učinki) in razlagati nacionalne določbe tako, da so v skladu s pravom EU (načelo lojalne oziroma skladne razlage)

(2)

6.Temu izhodiščem je smiselno prilagojena tudi uporaba procesnih pravil o preizkusu pritožbe in sicer se ta opravi v skladu z 239. in 15. členom ZIZ ter 350. členom ZPP.

7.Sodišče druge stopnje uvodoma navaja, da sklep sodišča prve stopnje ali pravdni postopek, nista obremenjena ne z uradoma ali v pritožbi uveljavljanimi procesnimi kršitvami. Toženka jih v pritožbi povezuje s trditvami, ki s procesnimi pravicami in dolžnostnimi ravnanji sodišča nimajo ničesar skupnega, upoštevaje seveda posebno naravo in vrsto postopka zavarovanja.

8.Predvsem ni podan noben izmed zakonskih dejanskih stanov iz 14. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Njihova skupna značilnost je, da sodbe zaradi teh napak objektivno ni mogoče preizkusiti, kar za sodbo sodišča prve stopnje ne velja. Sodišče druge stopnje poudarja, da gre pri tovrstnem preizkusu le za formalen (procesni) preizkus razumljivosti sodbe in njenih razlogov, ne pa tudi njene razumnosti, ki je vsebinski kriterij. Le v primeru, če je obrazložitev sodbe tako pomanjkljiva, da onemogoča preizkus razumnosti sprejete odločitve (pravica do obrazloženosti sodne odločbe ali očitno napačna - prepoved sodniške samovolje), je lahko tovrstna procesna kršitev podana.

9.Sodišče druge stopnje ugotavlja, da se navedbe toženke, ki jih osredinja na neustrezno obrazloženost oziroma na argument, da se sodišče ni opredelilo do ugovornih navedb, ne podrejajo nobenemu izmed zakonskih dejanskih stanov iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, temveč se nanašajo na uporabo metodoloških napotkov iz 8. člena ZPP, torej načela proste presoje dokazne ocene. Slednja sicer res lahko preraste tudi v bistvene kršitve določb postopka, nikakor pa ne v tem primeru. Navedbe pritožnice o neustrezni obrazložitvi glede (ne)obstoja terjatve, pojasnilne dolžnosti, (ne)izpolnjenosti preostalih pogojev za izdajo začasne odredbe, pogoja iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ in reverzibilnosti, so neutemeljene (glej tč. 14., 15., 16., 17., 18., 19., 20., 21. in 22. obrazložitve sklepa prve stopnje), ker je sklep sodišča prve stopnje razumljiv.

10.8. Na podlagi obrazloženega so prav tako zmotne trditve pritožnice, da iz predloga tožnika, ne izhajajo trditve in dokazi, ki bi predlog utemeljevali, v posledici nikakor ne gre za kršitev pravil o trditvenem in dokaznem bremenu iz 212. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in ustavnih procesnih jamstev iz 14. in 22. člena URS (glej tč. 14., 15., 16., 17., 18., 19., 20., 21. in 22. obrazložitve sklepa prve stopnje). Sodišče druge stopnje sicer pritrjuje razlagam toženke, da tudi v postopkih izdaje začasnih odredb veljajo ustavnopravna upravičenja, ki varujejo njeno pravico do izjave in upravičenje, da ima pod enakimi pogoji možnost se izjaviti o navedbah nasprotne stranke in ta jamstva so v posebnih postopkih, kot je predmetni, zagotovljena v ugovornem postopku

(3)

Ker je toženka to možnost imela in jo tudi izkoristila, uveljavljane procesne kršitve niso podane.

11.Neutemeljene so pritožbene navedbe o bistvenih kršitvah določb postopka, ker naj bi se sodišče oprlo (le) na tožbene navedbe in ne na navedbe iz predloga za začasno odredbo. Tožnik je v tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve podal trditve v zvezi s tožbenim zahtevkom in v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe, prav tako se v predlogu sklicuje na iste dokazne predloge kot v tožbi. V samem predlogu je povzel bistvene trditve tudi glede verjetnosti obstoja terjatve in se le delno skliceval na navedbe iz tožbe, tako da je že trditev toženke, da navedb ni podal, neutemeljena.

12.Sodišče druge stopnje je že pojasnilo načelno izhodišče o zagotavljanju pravice do izjave toženke v postopku pred sodiščem prve stopnje, ki vsebuje tudi upravičenja v postopku dokazovanja. Vendar je pri tem potrebno upoštevati, da gre za vrsto nepravdnega (izvršilnega) postopka, ta pa ima posebnosti, med drugim je poudarjeno načelo hitrosti tega postopka, v katerem narok ni obvezen (prvi odstavek 29.a člena ZIZ) in omiljeni dokazni standard. Pri tem je tudi Ustavno sodišče že pojasnilo, da z vidika 22. člena Ustave ni nesprejemljivo, če sodišče v postopku zavarovanja ne izvede vseh predlaganih dokazov. Ker je dokazni standard pri odločanju o začasnih odredbah znižan na verjetnost, sta temu podvržena tako dokazna ocena kot tudi izvajanje dokazov

(4)

praviloma se tako v teh postopkih odloča na podlagi listinskih dokazov

(5)

kontradiktornost pa je treba zagotoviti v ugovornem postopku. Sodišče prve stopnje je tako ravnalo, saj je toženki glede začasne odredbe omogočilo ugovor ter se je na podlagi tega seznanilo tudi z njenimi navedbami ter se do bistvenih v obrazložitvi tudi opredelilo.

9.Navedbe v pritožbi, da sodišče prve stopnje ni izvedlo dokazov z zaslišanjem tožnika ter priče A. A. so resnične, vendar to ne pomeni, da je bila storjena procesna kršitev. Toženka namreč prezre, da so bile priče predlagane v zvezi s trditvijo (dokazna tema), da bi naj toženka izpolnila pojasnilno dolžnost lege artis. Vendar izpolnitev pojasnilne dolžnosti, ki se praviloma povezuje s četrto alinejo prvega odst. 24. člena takrat veljavnega ZVPot, ni edina materialnopravna predpostavka nepoštenosti pogodbenega pogoja temveč so te skupno štiri, ki pa so določene v alternativnem razmerju (glej prvi odst. 24. člena ZVPot) in torej zadoščajo trditve o dejstvih za eno izmed njih (in izkazanost) za obstoj predpostavke verjetnosti terjatve. Ta razlaga temelji na odločbi SEU v zadevi C-405/21 (NKBM) in se postopoma uveljavlja tudi v razlagi sodišč splošne pristojnosti

. Tožnik pa je v predlogu zatrjeval in sodišče prve stopnje je te trditve podredilo predpostavki verjetnost obstoja terjatve (glej 12. tč. obrazložitve), da preplačilo kredita znaša že 20.294,48 €. Te trditve in dokazi zanje lahko izkazujejo verjetnost obstoja terjatve na podlagi katere izmed prvih treh alinej prvega odst. 24. člena ZVPot ne glede na to ali je bila pojasnilna dolžnost pravilno opravljena ali ne⁷. V posledici obrazloženega toženki ni bilo kršeno nobeno izmed upravičenj, ki izhajajo iz pravice do izjave v skladu z 8. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP, prav tako pa tudi ne pravica do izjave, kot ustavno pravno procesno jamstvo (22. člen Ustave RS in 5. člen ZPP), saj je le ta bila pravilno zagotovljena skozi ugovorni postopek.

10.Izhodišče pravne presoje in njim podrejenih dejstev, je z vidika nacionalne zakonodaje 272. člen ZIZ, ki ureja materialnopravne predpostavke za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve. Kot je bilo pojasnjeno, je v okoliščinah konkretnega primera potrebno nacionalne določbe razlagati v skladu s cilji visokega varstva potrošnikov, z uporabo ustreznih in učinkovitih pravnih sredstvih, katerih namen so odvračalni učinki uporabe nepoštenih pogojev in vzpostavitev prvotnega pravnega in dejanskega položaja potrošnika. Izhodišča razlage za takšne začasne ukrepe, kot je obravnavani, pa je za področje uporabe Direktive postavilo Sodišče EU v zadevi C-287/22 z dne 15.6.2023.

11.Tožnik je v tem primeru postavil predlog za izdajo začasne odredbe, s katero je predlagal začasno zadržanje plačila mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi kreditne pogodbe, do pravnomočne odločitve v tej zadevi. Ta predlog je v povezavi s tožbenim zahtevkom v pravdnem postopku, s katerim se zahteva ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe (in še drugih pravnih poslov), zato se podreja zakonskim predpostavkam, ki urejajo t.i. ureditvene oziroma regulacijske začasne odredbe. Ker gre za nedenarno terjatev, se uporabijo tiste, ki jih določa 272. člen ZIZ. Sodišče druge stopnje to določbo razlago tako, da so materialnopravne predpostavke v teh primerih tri⁸ in sicer: obstoj ali verjeten nastanek terjatve; ena izmed alternativno določenih predpostavk iz druge ali tretje alineje drugega odstavka ter t.i. reverzibilnost. Glede slednje je pravna podlaga razlaga v skladu z Ustavo (precedenčni učinek iz Up-275/97 z dne 16. 7. 1998 glede predpostavke reverzibilnosti), za preostale pa 272. člen ZIZ. Predlagatelj (tožnik) pa mora vse tri navedene pogoje za izdajo začasne odredbe izkazati s stopnjo verjetnosti in ne gotovosti oziroma prepričanja, kot to velja za odločanje o dejstvih, ki se nanašajo na utemeljenost tožbenega zahtevka. Izkaz verjetnosti, kot stopnja materialne resnice pa pomeni, da mora tožnik izkazati, da so razlogi, ki govore v prid obstoja določenega dejstva, močnejši od razlogov, ki govore proti njegovemu obstoju.

12.Vendar sodišče druge stopnje izrecno poudarja, da gre za razlago nacionalnega prava, kar pa v navedeni zadevi ni edina pravna podlaga. Kot je bilo že pojasnjeno, je o začasnih ukrepih v tovrstnih sporih razlago podalo že Sodišče EU in ta je, kot je bilo pojasnjeno, zavezujoča. Nacionalno pravo pa je potrebno upoštevati oziroma razlagati kot celoto in z uporabo vseh načinov razlage, ki so uveljavljeni v nacionalnem pravu, narediti vse, da se zagotovi polni učinek Direktive in dosežejo njeni cilji⁹. Nacionalna procesna pravila so, kljub nacionalni procesni avtonomiji, omejena s pravom EU in temeljnimi načeli, še zlasti z načelom enakovrednosti in načelom učinkovitosti. Natančneje, kadar pravo EU ne ureja določenega področja, je na državi članici oziroma nacionalnem pravnem redu, da v skladu z načelom procesne avtonomije določi procesna pravila za ukrepe namenjene varstvu pravic posameznikov. Vendar pod pogojem, da ta pravila niso manj ugodna od tistih, ki urejajo podobne notranje položaje v skladu z načelom enakovrednosti in da hkrati ne otežujejo ali onemogočajo uveljavljanja pravic iz prava EU v skladu z načelom učinkovitosti.¹⁰ Zato se zastavlja vprašanje ali je potrebno, zaradi načela učinkovitosti, ki omejuje nacionalno procesno avtonomijo in zahteve, da nacionalna procesna pravila¹¹ ne smejo biti taka, da onemogočijo ali čezmerno otežijo uveljavljanje pravic, ki jih daje potrošnikom razlaga prava EU, navedene predpostavke razlagati drugače, kar vključuje tudi možnost, da ni potreben kumulativen obstoj vseh tistih, ki jih sicer določa nacionalno pravo¹².

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je tudi sodišče prve stopnje to razlago upoštevalo, saj je izrecno navedlo, da je <em>"upoštevaje načelo primarnosti prava EU in zavezujočo naravo sodb SEU za nacionalna sodišča, predlagana začasna odredba utemeljena tudi in predvsem upoštevaje sodbo SEU..."</em> (tč. 22. obrazložitve izpodbijanega sklepa).

13.Sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje o tem, da je podana verjetnost obstoja terjatve (glej tč. 13., 14., 15., 16. in 17. obrazložitve sklepa prve stopnje). Predmetni postopek ni postopek odločanja o glavni stvari, temveč le o začasnih ukrepih, s katerimi se preprečuje toženki, da bi uporabila odstopno upravičenje ali druga razpolagalna upravičenja in naložila tožniku še večjo finančno breme, kot je plačevanje mesečnih anuitet in, kot je bilo že navedeno, z nižjim dokaznim standardom. Pritožbeni očitki, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugovorih navedb glede slabe vere, so zmotni (glej tč. 14. obrazložitve).

Pravno nerelevantne so pritožbene navedbe, da bi moral biti izpolnjen tudi pogoj iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, sodišče druge stopnje poudarja, da je za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve treba za verjetno izkazati zraven obstoja terjatve ali da bo terjatev zoper toženca nastala, le eno izmed predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ (in sicer druge ali tretje alineje), kar je sodišče prve stopnje tudi pravilno obrazložilo (glej tč. 18. in 19. obrazložitve izpodbijanega sklepa).

14.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik verjetno izkazal (po tretji alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ), da predlagano zavarovanje za toženko ne bo predstavljalo hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožniku, če bi se začasna odredba kasneje izkazala za neutemeljeno (glej tč. 18., 19. in 20. obrazložitve izpodbijanega sklepa).

Sodišče prve stopnje je navedlo, da <em>"vrednost nepremičnin trenutno raste, toženka pa ni z ničemer izkazala, da verjetnost zastavljene nepremičnine ne bi zadoščala za poplačilo preostanka kredita. Nasprotno tožnik v tej zvezi zatrjuje, da vrednost nepremičnine nedvomno zadostuje za poplačilo preostanka terjatve, sodišče pa mu pritrjuje, saj hkrati navaja, da je bila terjatev v letu 2008 zavarovana za kredit v višini 61.942,51 EUR in ni dvoma, da v kolikor je nepremičnina pred 16-imi leti zadostovala za zavarovanje celotne terjatve, zadostuje tudi po 16-ih letih rednega odplačevanja kredita"</em> (tč. 21. obrazložitve).

Sodišče druge stopnje meni, da gre za tvegano razlago - posledica ugoditve začasni odredbi je, da tožnik preneha plačevati mesečne obroke; če nato v pravdi ne bo uspel (zavrnjen zahtevek glede ničnosti), v vmesnem času pa se je dolg nakopičil (začasno zadržanje ne more pomeniti, da se mora nato spremeniti kreditna pogodba in podaljšati plačilo anuitet), kar pomeni najmanj bistveno večji dolg, ki ga je potrebno plačati takoj in s tem nastane realna možnost unovčitve hipotekarnega zavarovanja, ki ga sodišče prve stopnje upošteva in napoveduje kot možnost. V primerjavi z možnostjo, da se začasni odredbi ne ugodi in tožnik še naprej, tako kot to počne že od leta 2008, plačuje mesečne anuitete, je prepričljivejši zaključek, da bo tožnik trpel hujše neugodne posledice.

15.Ker, kot je bilo pojasnjeno, začasna odredba ne more pomeniti, da je toženka, ki v glavnem postopku nato uspe, dolžna nositi pravne posledice zadržanja plačila anuitet, tudi pogoj vrnitve v prejšnje stanje ni izpolnjen. V kreditnem razmerju je namreč obdobje, čas, v katerem se anuitete plačujejo, bistvena sestavina pogodbe in temu času je tudi prilagojena višina anuitet (z vsem, kar anuiteto sestavlja). Sodišča nimamo pristojnosti posegati v takšna avtonomna pogodbena razmerja in v pravdah, kot je predmetna, tudi ne moremo. Zavrnitev tožbenih zahtevkov, v okviru katerih sodimo, lahko pomeni le to, da se je postopkovno tveganje realiziralo v breme tožnikov ne pa toženke. Tožniki morajo bodisi nakopičene dolgove poravnati ali pa se toženka prisilno poplača.

Vendar je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi, da je tožnik verjetno izkazal, da je že plačal višji znesek od dejansko dolgovanega (tč. 20. obrazložitve izpodbijanega sklepa). Ta dejstva pa se podrejajo razlagi Sodišča EU in so izrecno umeščena kot predpostavka, ki izhaja iz sodne prakse tega sodišča¹³. Sodišče druge stopnje meni, da je dopustna razlaga nacionalnega prava¹⁴, ki hujše neugodne posledice za upnika, če se ne izda začasna odredba, črpa iz predpostavke, da mora kljub temu zmanjševati svoje premoženje in kontinuirano (mesečno) namenjati denarna sredstva za poplačilo obveznosti, ki verjetno več ne obstaja.

16.Prav tako sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je v skladu z načelom lojalne razlage nacionalnega prava v luči prava EU, v predmetni zadevi nujno upoštevati sodbo SEU, ki je v zadevi C-287/22 obrazložilo, da je mogoče zagotoviti polni učinek končne odločitve v potrošniškem sporu o (ne)veljavnosti potrošniške kreditne pogodbe z valutno klavzulo in hkrati polni učinek ter cilj Direktive 93/13 le, če bo potrošnik lahko vse svoje zahtevke v celoti uveljavil v okviru iste pravde, ne da bi mu bilo treba nenehno spreminjati (razširjati) svoj zahtevek ali celo vložiti novo tožbo (primerjaj 50., 51. in 56. točko sodbe C-287/22).¹⁵ Iz navedene predpostavke, kot ugotavlja sodišče druge stopnje, ne izhaja, da bi bilo ugotavljanje in tehtanje finančnega položaja oziroma neugodnih posledic potrošnika napram banki,¹⁶ zavezujoč pogoj za izdajo začasnega ukrepa, prav tako pa tudi ne pogoj reverzibilnosti. Poleg tega je sodišče prve stopnje tudi predpostavko, kot jo je obrazložilo SEU, navedlo in upoštevalo pri odločanju (tč. 22. obrazložitve izpodbijanega sklepa).

17.Sodišče druge stopnje dodaja, da je tudi to razlago potrebno upoštevati glede na okoliščine konkretnega primera, kar pomeni, da je ta razlaga odvisna od postavljenih tožbenih zahtevkov. Povzeta trditev v celoti namreč velja le v tistih primerih, ko tožnik postavi zgolj dajatveni zahtevek na plačilo, o ničnosti kreditne pogodbe pa se odloča kot o predhodnem vprašanju. V celoti ne velja v primerih, ko je tožbeni zahtevek zgolj ugotovitev ničnosti, ni pa postavljen dajatveni zahtevek na plačilo. V primeru, kot je obravnavani, pa brez učinkov začasne odredbe (začasen odlog plačil) tožnika izpostavljamo možnostim procesnih zapletov, ker je povišanje denarnega zahtevka med postopkom (tožniki vsak mesec plačajo anuiteto) sprememba tožbe, ta pa načeloma vezana na soglasje druge stranke, pri čemer ima sodišče sicer možnost substituiranja pomanjkanja soglasja toženke (185. člen ZPP).

18.Sodišče druge stopnje zato pritrjuje sodišču prve stopnje, da navedene predpostavke, ki so v teh potrošniških sporih prilagojene navedenim pravnim virom evropskega potrošniškega prava, utemeljujejo izdajo začasne odredbe. Zato je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. tč. 365. člena ZPP).

19.Sodišče druge stopnje še dodaja, da je v okviru uradnega preizkusa ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v točki II. izreka prepisalo 286. člen ZIZ. Zakonodajalec je s to določbo odpravil dilemo o pravnih učinkih sklepa o začasni odredbi, kadar ni izdan v izvršilnem postopku. Sedaj je jasno, da ima učinke sklepa o izvršbi (ne pa pravnega naslova za vložitev predloga za izvršbo), zato je takšen zapis v izreku odločbe odveč. Res pa je, da tožnik v predlogu ni navedel sredstva izvršbe, ki je potrebno, če dolžnik obveznosti iz začasne odredbe ne bo izpolnil prostovoljno. Vendar v obravnavanem primeru učinki sklepa dovoljujejo tožniku, da preneha plačevati mesečne anuitete, zato nalagati samemu sebi sankcije (denarna kazen) ni razumno. Ne glede na navedene ugotovitve pa ugotovljena nepopolnost ne vpliva na odločitev o predlagani začasni odredbi in zavrnitvi ugovora toženke.

20.Vse ostale pritožbene trditve za ta postopek niso pravno odločilne, zato sodišče druge stopnje na le-te ni odgovorilo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

21.S pritožbo uveljavljani razlogi glede na obrazloženo niso utemeljeni, zato je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo toženke in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 239. in 15. členom ZIZ).

22.Ureditvene začasne odredbe so tesno povezane z odločitvijo v glavni stvari, a to ne spreminja pravne narave postopka za izdajo začasnih odredb, ki je samostojen postopek.¹⁷ Gre za vrsto izvršilnega postopka; 239. člen ZIZ določa, da se njegove določbe "smiselno" uporabljajo tudi postopek zavarovanja. ZIZ v 38. členu vsebuje več splošnih določb (obstajajo še posebne v drugih členih), med njimi je tudi osmi odst., katerega uvodni del se glasi:"Če zakon ne določa drugače, se mora povrnitev izvršilnih stroškov zahtevati takoj...". Gre za pravilo, kot izhaja iz razlage te določbe:"Obveznosti strank, da takoj zahtevajo povrnitev stroškov, ustreza dolžnost sodišča, da (v vsakem sklepu, ki ga izda v izvršbi) o priglašenih stroških tudi odloči (npr. dovolitev izvršbe, ugovorni postopek, pritožbeni postopek)."¹⁸ Kljub možnosti torej, da se bo tudi postopek z začasno odredbo še nadaljeval (če bo potrebna prisilna izvršitev), citirana določba kot pravilo postavlja, da se o stroških odloči:"<em>takoj, ko nastanejo in je znana njihova višina</em>", v nadaljevanju pa opredeljuje izjeme. ZPP pa nima določbe, ki bi določala drugače, kot to zahteva citirani osmi odstavek.¹⁹

Ki je tudi notranje ustavnopravno načelo, ki zavezuje z močjo Ustave (Up-1181/20 z dne 3.5.2023, op. št. 20) oziroma so temeljna načela, ki opredeljujejo razmerje med notranjim pravom in pravom EU, hkrati tudi notranja ustavnopravna načela, ki zavezujejo z močjo Ustave (U-I-146/12 z dne 14.11.2013, tč. 32)

Up-419/10 z dne 2. 12. 2010, tč. 10.

Up-1630/22 z dne 28. 9. 2023, tč. 14.

Up-498/08 z dne 15. 4. 2008, točka 9.

VSRS sodba II Ips 8/2022 z dne 19.4.2023; VSRS sodba in sklep II Ips 54/2023 z dne 20.9.2023.

O različnih razlagah med VSRS in USRS glej II Ips 8/2022 z dne 19.4.2023, tč. 46.

N. Pogorelčnik Vogrinc, Začasne odredbe v civilni sodnih postopkih, Ljubljana 2022, str. 124-131; I. Strnad, Predpostavke ureditvenih začasnih odredb, PP, št. 6-7/2021, str. 13-15.

P. Weingerl, Ob 30 letnici varstva pred nepoštenimi pogodbenimi pogoji v EU, Priloga PP št. 10/2023; C-287/22, tč. 56.

D. Baghrizabehi, A. Ferčič, Private Enforcement of EU State Aid Rules: Is There Any Room for National Procedural Autonomy Left?, Zbornik Pravnog fakulteta u Zagrebu, vol. 73 no. 4, 2023, str. 671.

Tu sodišče druge stopnje poudarja, da ni vsebinske razlike, če se v nacionalnem pravu predpostavke za izdajo začasne odredbe opredeljujejo kot "materialne".

C-287/22, tč. 57:"Zahteva po taki skladni razlagi med drugim vključuje obveznost nacionalnih sodišč, da po potrebi spremenijo ustaljeno sodno prakso, če ta temelji na razlagi nacionalnega prava, ki ni združljiva s cilji direktive".

Tč. 42, v kateri se sklicuje na odločbe C-568/14 do C-570/14 z dne 26.10.2016.

Vprašanje razlage določb nacionalnega prava "contra legem"; S. Nerad, Interpretativne odločbe Ustavnega sodišča, Ljubljana 2007, str. 166.

Glej tudi: VSL Sklep II Cp 728/2024 z dne 11. 7. 2024, VSL Sklep I Cp 1222/2024 z dne 8. 8. 2024 .

Stališče, da ni potrebno tehtanje neugodnih posledic v primeru začasnih odredb v zvezi z zadržanjem pogodbene obveznosti potrošnika za plačilo mesečnih obrokov kredita, ki presegajo znesek kapitala, ki si ga je potrošnik izposodil, kot posredno izhaja iz sodne prakse SEU, dodatno potrjujejo tudi Sklepni predlogi generalne pravobranilke predstavljeni 12. decembra 2024 v zadevi C-324/23. V navedeni zadevi se predmetno vprašanje nanaša na začasne odredbe, vendar pa je banka v slabem finančnem položaju oziroma v postopku reševanja, tekom leta bi naj bil tudi podan predlog za ugotovitev insolventnosti in likvidacijo banke. Kljub navedenemu iz predloga izhaja, da je v povezavi z načelom učinkovitosti in pravico do učinkovitega sodnega varstva iz člena 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 6(1) in člen 7(1) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah ter člen 34(1)(b) in (g) Direktive 2014/59/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o vzpostavitvi okvira za sanacijo ter reševanje kreditnih institucij in investicijskih podjetij ter o spremembi Šeste direktive Sveta 82/891/EGS ter direktiv 2001/24/ES, 2002/47/ES, 2004/25/ES, 2005/56/ES, 2007/36/ES, 2011/35/EU, 2012/30/EU in 2013/36/EU in uredb (EU) št. 1093/2010 ter (EU) št. 648/2012 Evropskega parlamenta in Sveta, treba razlagati tako, da nasprotuje nacionalni zakonodaji ali nacionalni praksi, ki zgolj na podlagi dejstva, da je tožena banka v postopku reševanja, ne omogoča odobritve začasnih ukrepov, s katerimi se za čas trajanja sodnega postopka odložijo pogodbeno obveznost potrošnika za plačilo mesečnih obrokov kredita, ki presegajo znesek kapitala, ki si ga je potrošnik izposodil, če začasni ukrepi ustrezajo mesečnim obrokom v zvezi z obrestmi kredita in če je kredit po sprejetju odločitve o reševanju ostal pri preostalem subjektu.

Razlaga določb ZIZ, ki urejajo začasne odredbe, je jasna, še posebej v delu, da je sklep o začasni odredbi izvršilni naslov (268. člen). O razlikah govorijo tudi razlage v sodni praksi Vrhovnega sodišča:"Zmotno je zato materialnopravno stališče sodišča druge stopnje, ki je spremenilo spodbijani sklep sodišča prve stopnje zato, ker je bilo začasni odredbi po njeni izdaji ugodeni tako, da je upnik prišel v posest spornih MRP. Namreč ravno zaradi tega je vendar bila potrebna in izdana začasna odredba, da upnik doseže svoj pravno dopusten cilj. Načelno enako velja tudi za sodbe oziroma sploh za sodne odločbe, da se izdajo zato, da se izvršijo, četudi prisilno. Po njihovi izvršitvi ni nobenega razloga, da bi se ravno zaradi izvršitve razveljavljale kot pravna podlaga, ki je narekovala in opravičevala izvršitev."; Sklep III Ips 103/99 z dne 8.10.1999."Vsak postopek za izdajo začasne odredbe je poseben postopek, pa čeprav je tožeča stranka med določenim pravdnim postopkom vložila več predlogov za izdajo začasne odredbe. Zato mora vsaka stranka v vsakem postopku navajati in dokazovati dejstva, s katerimi dokazuje (ne)obstoj predpostavk za izdajo začasne odredbe. Navedb strank, danih v enem postopku zato ni mogoče uporabiti za odločitev v drugem postopku.";Sklep III Ips 1/2000 20.1.2000."Na tovrstnih okoliščinah temelječa ureditev medsebojnih razmerij pravdnih strank je poleg tega lahko le začasna (267. in 277. člen ZIZ) in ne zmore nadomestiti dokončne odločitve o tožbenem zahtevku (z enako vsebino), ki temelji na z gotovostjo ugotovljenih dejstvih. Časovna veljavnost začasne odredbe je bila v konkretnem primeru omejena do pravnomočne odločitve o (identičnem) tožbenem zahtevku, ki mu je toženka ves čas nasprotovala. O njeni prostovoljni in dokončni prepustitvi posesti stvari, ki bi povzročila prenehanje zastavne pravice na njej (647. člen OZ), tako ni mogoče govoriti.";VSRS sodba II Ips 50/2012 20.11.2014."Sklep o začasni odredbi torej ne pomeni dokončne ureditve spornega pravnega razmerja, torej tudi ne meritorne odločitve o samem v tožbi postavljenem tožbenem zahtevku. Čeprav sta zahtevka iz začasne odredbe in tožbe vsebinsko v spornem primeru enaka, pa imata torej drugačne pravne razsežnosti, učinke in vsebino. Sklep o začasni odredbi pomeni zgolj provizorično začasno ureditev razmerja tako, da bi bila preprečena oziroma ne bi nastala škoda tožeči stranki. Zato zadostuje zgolj verjeten izkaz utemeljenosti tožbenega zahtevka in torej ne potrebnega prepričanja sodišča o njem."; VSRS Sodba II Ips 258/2016 z dne 5.7.2018.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 29a, 29a/1, 38, 38/8, 239, 272, 272/1, 272/2, 272/2-2, 272/2-3, 273 Zakon o varstvu potrošnikov (1998) - ZVPot - člen 24, 24/1, 24/1-4

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila

Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah - člen 1, 1/2, 6, 6/1, 7, 7/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.