Jedro

Preživninska dolžnost enega zakonca do drugega je po ZZZDR pogojena z okoliščino, da zakonec ni zaposlen ter mu v zvezi s tem tudi ni mogoče pripisati kakšne krivde. Ker je tožnica zaposlena, po ZOZKD ne izpolnjuje pogojev za priznanje svojca žrtve kaznivega dejanja. Zato tudi ni upravičena do plačila odškodnine, ki jo predvideva ZOZKD.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka združila postopka na podlagi zahtev tožnice in A.A., ki se nanašata na uveljavljanje odškodnine žrtvam kaznivih dejanj zaradi smrti B.B., v en postopek. Z odločbo pa je zahtevek tožnice v celoti zavrnila. Za tožnico je namreč ugotovila, da ne izpolnjuje materialnih pogojev za priznanje odškodnine po Zakonu o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj (ZOZKD). Tožnica je uveljavljala odškodnino kot svojec žrtve kaznivega dejanja v skladu z drugim odstavkom 6. člena ZOZKD. Po določbi druge alinee 2. člena ZOZKD pa so svojci po tem zakonu tiste osebe, ki jih je umrli preživljal, in osebe, ki so imele po zakonu pravico zahtevati od njega preživljanje. Tožnica je bila žena pokojnega B.B., ki je kot žrtev kaznivega dejanja umrl dne 24. 10. 2013. Po podatkih uradne evidence je bila tožnica od 13. 1. 2012 do 12. 8. 2013 prijavljena pri Zavodu za zaposlovanje kot uživalka denarnega nadomestila, od 14. 8. 2013 do 8. 9. 2013 je bila brezposelna, od 9. 9. 2013 do 24. 10. 2013 pa je bila zaposlena pri sinu. Od 25. 10. 2013 je zaposlena pri C. d.o.o., navedena zaposlitev pa še traja. V skladu z določbo 81. člena Zakona o zakonski zvezi in družinski razmerjih (ZZZDR) ima zakonec, ki nima sredstev za življenje in brez svoje krivde ni zaposlen, pravico od drugega zakonca zahtevati preživnino. Tožnica pa je bila v času smrti svojega moža zaposlena, prav tako pa tudi po njegovi smrti. S tem tožnica ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do vdovske pokojnine. Ker torej tožnice njen mož v času svoje smrti ni preživljal, tožnica pa tudi ni izkazala, da ni imela sredstev za preživljanje, ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa svojca po ZOZKD.

Tožnica v laični tožbi meni, da ji je kršena osnovna človekova pravica kot svojcu, ker je v krutem umoru izgubila moža in sina. Z možem sta ustvarila topel dom, bili so složni in srečni. Dne 24. 10. 2014 pa se je za njo ustavil čas, ni zdravila, ki bi ji pomagal ublažiti duševne bolečine, tesnobo in izgubo. Prepričana je, da je v skladu z ZOZKD upravičena do odškodnine za duševne bolečine, ker je še sedaj v bolniškem staležu, prav tako je upravičena do pogrebnih stroškov. Dejstvo je, da sta tako mož kot žena dolžna preživljati svojega partnerja v skupnem gospodinjstvu, zato se ne strinja z obrazložitvijo, da se preživlja sama. Vztraja pri zahtevi za plačilo odškodnine za duševne bolečine in pogrebne stroške. Sodišče je štelo, da tožnica smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih, navedenih v izpodbijani odločbi ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

ZOZKD ureja pravico do odškodnine žrtvam nasilnih naklepnih dejanj in njihovim svojcem, postopek za uveljavljaje teh pravic, ter organe, ki odločajo o teh pravicah (1. člen). Pravica do odškodnine gre upravičencu le, če so izpolnjeni formalni in materialni pogoji po tem zakonu (4. člen). Upravičenec do odškodnine je tako žrtev nasilnega naklepnega dejanja, v primeru, da je bila posledica takega dejanja smrt osebe, pa lahko pravice po tem zakonu uveljavljajo svojci (drugi odstavek 6. člena). Za svojce po tem zakonu pa štejejo osebe, ki jih je umrli preživljal, in osebe, ki so imele po zakonu pravico zahtevati od njega preživljanje (druga alinea prvega odstavka 2. člena).

V obravnavani zadevi ni sporno, da je bil mož tožnice žrtev nasilnega naklepnega dejanja umora dne 24. 10. 2013, sporno pa je, ali tožnica izpolnjuje pogoje za priznanje svojca po določbi 2. člena ZOZKD.

Po podatkih spisa, ki niso sporni, je bila tožnica v času umora moža zaposlena, prav tako je z zaposlitvijo nadaljevala tudi po njegovi smrti. Sodišče se zato strinja z zaključkom tožene stranke, da mož tožnice v času svoje smrti ni preživljal. Prav tako meni, da je tudi pravilna ugotovitev, da ni obstajala preživninska obveznost v smislu določb ZZZDR. V skladu z navedenim zakonom (člen 50) ima zakonec, ki nima sredstev za življenje, pa brez svoje krivde ni zaposlen, pravico, da ga drugi zakonec preživlja, kolikor je to v njegovi moči. Prav tako ima v skladu z določbo 81. člena zakonec, ki nima sredstev za življenje in brez svoje krivde ni zaposlen, pravico od drugega zakonca zahtevati preživnino. Preživninska dolžnost enega zakonca do drugega je torej po ZZZDR pogojena z okoliščino, da zakonec ni zaposlen ter mu v zvezi s tem tudi ni mogoče pripisati kakšne krivde. V obravnavanem primeru pa je tožnica zaposlena ter s tem ne izpolnjuje pogoja za priznanje svojca po žrtvi kaznivega dejanja. S tem pa tudi ni upravičena do plačila odškodnine, ki jo predvideva ZOZKD, ne glede na okoliščine samega dogodka in posledic, ki jih doživlja tožnica.

Po vsem navedenem je sodišče tožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).