Jedro

V obrazložitvi izpodbijane odločbe ni navedena ne dejanska ne pravna podlaga glede tega, katerega predpisanega pogoja tožeča stranka ne izpolnjuje oziroma glede tega, kateri so pogoji za vpis v register pravnih in fizičnih oseb (izvajalcev), torej ni razlogov in pravne podlage za odločitev v izpodbijanem delu 3. točke izreka odločbe tožene stranke.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba tožene stranke se v delu točke 3 izreka odpravi.

Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 41.b člena Zakona o socialnem varstvu pod točko 1 izreka tožeči stranki dovolila opravljanje socialno varstvene storitve institucionalno varstvo starejših oseb. Pod točko 2 izreka je odločila, da lahko prične opravljati to storitev z dnem izdaje odločbe o vpisu v register zasebnikov in pravnih oseb, ki opravljajo socialno varstvene storitve in po pridobitvi soglasja k ceni. Pod točko 3 pa je odločila, da je tožeča stranka dolžna pred izdajo odločbe iz točke 2 predložiti poimenski seznam zaposlenih za izvajanje oskrbe glede na število uporabnikov z dokazili o njihovi strokovni usposobljenosti in pogodbami o zaposlitvah, nadalje ustrezno dokazilo banke za družbo AAA d.o.o. o reprogramu kratkoročnih obveznosti v dolgoročne obveznosti ter dokazilo o zagotovitvi kapitalske ustreznosti za družbo AAA d.o.o. v skladu z Zakonom o finančnem poslovanju podjetij. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbe 60. in 66. člena Zakona o socialnem varstvu, ter podzakonske predpise glede kadrovskih in tehničnih pogojev. Ob navajanju dokazil oziroma listin, ki jih je predložila tožeča stranka k vlogi za izdajo dovoljenja, ugotavlja, da je komisija za ocenjevanje izpolnjevanja pogojev ugotovila, da tožeča stranka sicer izpolnjuje pogoje za pridobitev dovoljenja za delo za izvajanje institucionalnega varstva. Glede odločitve pod točko 3 izreka pa navaja le dokazila, ki jih mora tožeča stranka še predložiti pred izdajo odločbe o vpisu v register zasebnikov in pravnih oseb, ki opravljajo socialno varstvene storitve.

Tožeča stranka vlaga tožbo zoper del 3. točke izreka izpodbijane odločbe, ki ji nalaga predložitev dokazil o bančnem reprogramu kratkoročnih obveznosti v dolgoročne za družbo AAA d.o.o. in dokazila o kapitalski ustreznosti te družbe, in sicer iz razlogov nepravilne uporabe materialnega prava in kršitve določb postopka. Navaja, da je družba AAA d.o.o. zemljiškoknjižna lastnica nepremičnine na parc. št. 210 k.o. A., ki jo je dala v najem za nedoločen čas tožeči stranki, vendar z njo ni ne kapitalsko ne lastniško povezana. Poudarja, da je izpolnjevanje pogojev oziroma kriterijev po določbah 41.b, 60, 65., in 66. člena ZSV ugotovila že sama tožena stranka. Za naložitev predložitve ustreznega dokazila banke o reprogramu kratkoročnih obveznosti in zagotovitvi kapitalske ustreznosti pa tožena stranka ni navedla pravne podlage oziroma pravnega predpisa, ki bi postavljal takšno zahtevo. ZSV namreč v nobeni določbi ne vsebuje pogojev glede preverjanja kapitalske ustreznosti lastnika nepremičnine. Tudi morebitna uporaba določbe 60. člena ZSV, ki govori o izpolnjevanju drugih pogojev, ki jih predpiše minister, zahteva sklicevanje na zakon ali ustrezen podzakonski predpis. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in razveljavi tisti del 3. točke izreka, ki navaja, da mora tožeča stranka predložiti še ustrezno dokazilo banke za družbo AAA d.o.o. o reprogramu obveznosti ter dokazilo o zagotovitvi kapitalske ustreznosti. Sodišču še predlaga, da toženi stranki naloži, da nemudoma izda odločbo o vpisu v register zasebnikov in pravnih oseb ter ji naloži plačilo stroškov tega postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka ponavlja, da je tožeča stranka izkazala, da izpolnjuje kadrovske in tehnične pogoje za opravljanje socialnovarstvenih storitev, vendar pa ima v najemu prostore, katerih lastnik je družba AAA d.o.o., ki pa je visoko zadolžena. Struktura obveznosti navedene družbe je v 90 odstotkih kratkoročne narave, iz česar je sklepati, da obstaja velika nevarnost vnočitve hipotek, kar pa bi lahko povzročilo bistvene motnje pri izvajanju storitev, saj izvajalec ne bi imel več zagotovljenih prostorov. Zaradi vsega navedenega vztraja pri svoji odločitvi.

Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v tem upravnem sporu.

Tožba je utemeljena.

Zakon o socialnem varstvu (Uradni list RS, št. 36/04 - ZSV(UPB1)) določa v 3. odstavku 41b. člena, da storitve socialnega varstva izven mreže javne službe opravljajo pravne in fizične osebe, ki pridobijo dovoljenje za delo, ki ga daje in odvzame ministrstvo, pristojno za socialno varstvo. Po določbi 60. člena socialno varstveni zavod oziroma druga pravna oseba lahko začne z delom, če so poleg splošnih pogojev za ustanovitev zavoda oziroma druge pravne osebe, izpolnjeni tudi minimalni tehnični, kadrovski in drugi pogoji, ki jih predpiše minister, pristojen za socialno varstvo. Izpolnjevanje navedenih pogojev ugotavlja ministrstvo, pristojno za socialno varstvo (2. odstavek 60. člena). Po 2. odstavku 66. člena ZSV zasebnik, ki izpolnjuje pogoje iz prejšnjega odstavka oziroma pravna oseba, ki izpolnjuje pogoje iz 60. člena tega zakona, lahko prične opravljati socialno varstvene storitve z dnem izdaje odločbe o vpisu v register zasebnikov in pravnih oseb, ki opravljajo socialno varstvene storitve.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožena stranka pri presoji izpolnjevanja pogojev za izdajo dovoljenja za delo za opravljanje socialno varstvene storitve po 3. odstavku 41b. člena ZSV pravilno uporabila določbe ZSV in na njem temelječa podzakonska predpisa, to je Pravilnik o minimalnih tehničnih pogojih za izvajanje storitev institucionalnega varstva starejših oseb, pomoči na domu in socialnega servisa (Uradni list RS, št. 6/99) in Pravilnik o standardih in normativih socialno varstvenih storitev (Uradni list RS, št. 6/99). Z izpodbijano odločbo je namreč tožena stranka sicer izdala dovoljenje za delo v skladu z določbo 41b. člena ZSV ob ugotovitvi, da so izpolnjeni vsi zahtevani tehnični in kadrovski pogoji, hkrati pa naložila pogoj oziroma obveznost predložitve določenih dokazil, kot pogoj za izdajo odločbe o vpisu v register. V obrazložitvi izpodbijane odločbe ni navedena ne dejanska ne pravna podlaga glede tega, katerega predpisanega pogoja tožeča stranka ne izpolnjuje oziroma glede tega, kateri so pogoji za vpis v register pravnih in fizičnih oseb (izvajalcev) in ki jih mora pred izdajo le-te izpolniti, predvsem pa niso navedeni razlogi in pravna podlaga za odločitev v izpodbijanem delu 3. točke izreka. Iz navedb v obrazložitvi izpodbijane odločbe izhaja, da tožeča stranka oziroma njena prijava izpolnjuje vse predpisane pogoje za izdajo dovoljenja za delo. Sodišče ugotavlja, da med pogoji določenimi v 60. členu ZSV ni takšne obveznosti, ki bi terjala predložitev takšnih dokazil kot ju je naložila tožena stranka v izpodbijanem delu 3. točke njene odločbe, niti niso takšni pogoji oziroma takšna dokazila opredeljena v podzakonskih predpisih, ki urejajo kadrovsko in tehnično opremljenost pravnih oseb, ki želijo opravljati socialno varstvene storitve. Tudi Zakon o finančnem poslovanju podjetij (Uradni list RS, št. 54/99, 110/99, 93/02 - ZFPPod), na katerega se izpodbijani del izreka odločbe tožene stranke pavšalno sklicuje, ne vsebuje opredelitve dokazila o kapitalski ustreznosti podjetij, kot ga je navedla tožena stranka. Glede na navedeno po presoji sodišča tožena stranka ni imela podlage za izpodbijano naložitev obveznosti predložitve dokazil o bančnem reprogramu obveznosti družbe AAA d.o.o. in dokazila o zagotovitvi kapitalske ustreznosti te družbe, ki je najemodajalec poslovnih prostorov. Ne glede na to, da z odgovorom na tožbo ni mogoče odpraviti pomanjkljivosti izpodbijane odločbe, tudi sicer iz odgovora ne izhaja, katerega predpisanega pogoja tožeča stranka ne izpolnjuje oziroma kateri pogoj mora izpolniti za vpis v ustrezen register in ki naj bi ga sicer izpolnila z naloženo ji obveznostjo v izpodbijanem delu 3. točke izreka odločbe. Tožena stranka tudi ni pojasnila sklicevanja na Zakon o finančnem poslovanju podjetij, saj ni navedla določb, ki naj bi urejale tovrstna dokazila o kapitalski ustreznosti.

Sodišče je zato tožbi ugodilo na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00 - ZUS) in odločbo tožene stranke odpravilo v izpodbijanem delu 3. točke izreka. Ker sodišče ugotavlja, da ni podlage za takšno naložitev obveznosti v materialnih predpisih, ki urejajo izdajo dovoljenja za delo in vpisa v register, je izpodbijani del odločbe odpravilo, ne da bi zadevo v tem delu vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje.

Tožeča stranka je v tožbi sicer uveljavljala povrnitev stroškov postopka. V tožbi pa ni navedla niti katere stroške postopka uveljavlja, niti ni stroškov opredelila po višini. Glede na navedeno je sodišče njeno zahtevo za povrnitev stroškov postopka zavrnilo. Po povrnitvi stroškov odloči sodišče na določeno zahtevo stranke. Stranka mora v zahtevi opredeljeno navesti stroške za katere zahteva povračilo ( čl. 163/1-2 ZPP v zvezi s čl. 16 ZUS).