Jedro

V skladu s prvim odstavkom 103. člena v spornem obdobju (tj. v času sklenitve podjetniške kolektivne pogodbe v letu 1993) veljavnega ZOR je nična pogodba, ki nasprotuje prisilnim predpisom. ZNOIP ima značaj prisilnega predpisa, ki je omejil višino regresa za letni dopust. Podjetniška kolektivna pogodba tožene stranke je bila sprejeta po uveljavitvi ZNOIP, zato je določba podjetniške kolektivne pogodbe, ki se nanaša na višino regresa za letni dopust (in določa, da delavcu pripada regres za letni dopust v višini delavčeve plače v mesecu pred izplačilom regresa), nična, ker je v nasprotju s kogentnimi določbami ZNOIP. Prvi odstavek 13. člena ZNOIP je namreč določal, da se regres za letni dopust za leto 1993 izplača največ v višini 60 % zadnjega znanega podatka Zavoda Republike Slovenije za statistiko o povprečni mesečni plači v gospodarstvu Republike Slovenije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožnice A.A. in A.B., da se toženi stranki naloži, da jima obračuna razliko med regresom za letni dopust, do katerega sta bili upravičeni na podlagi 30. člena KP ZPIZ in dejansko obračunanim regresom v letih 2003, 2004, 2005, 2006 in 2007 v zneskih, ki so navedeni v izreku, od njih odvede davek, tožečima strankama pa izplača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. tistega leta, na katerega se regres nanaša ter da jima povrne stroške postopka (I. točka izreka). Tožnici je naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v znesku 214,35 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka do plačila (II. točka izreka).

Zoper takšno sodbo se tožnica A.A. pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Bistvena kršitev določb pravdnega postopka naj bi bila podana, ker izpodbijana sodba nima razlogov, oziroma v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni ter med seboj v nasprotju. O določenih dejstvih je nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami. V predloženih dopisih z dne 19. 5. 1994, 8. 3. 1995, 2. 4. 1996 in 9. 4. 1997 je govora zgolj o akontaciji regresa za letni dopust in ne o končni višini. Predložitev listine glede izplačila akontacij regresa v letu 1993 je bila dolžnost tožene stranke in ker te listine ni predložila je potrebno zaključiti, da so se tudi v letu 1993 izplačevale le akontacije, ne pa končne višine regresa za letni dopusti. Glede teh listin je izpodbijana sodba ostala neobrazložena. Stališče sodišča prve stopnje, da KP ZPIZ ni pričela veljati, ker iz nje ni razvidno, da bi bila objavljena in da bi bila predhodno registrirana pri ustreznem organu, predstavlja sodbo presenečenja. Z vprašanjem objave in registracije KP ZPIZ se ni ukvarjalo niti Ustavno sodišče RS, ki je razveljavilo večje število sodb pritožbenega sodišča, ki so obravnavale podobno dejansko in pravno vprašanje. Navedeno pomeni, da tožnici ni možno očitati nezadostne skrbnosti, zato je izpodbijano sodbo potrebno razveljaviti in tožnici omogočiti pravico do izjave, predvsem pa ugotoviti, ali je bila KP ZPIZ objavljena in ali je bila registrirana pri pristojnem organu. Pritožbeno sodišče je o veljavnosti 30. člena KP ZPIZ že odločalo s sodbo X Pdp 1057/2010 z dne 12. 10. 2010 in takrat odločilo, da ta člen ne nasprotuje prisilnim predpisom ali moralnim načelom. Ponovna vsebinska presoja veljavnosti oziroma neveljavnosti 30. člena KP ZPIZ zato posega v pravno varnost. Zmotno je tudi stališče sodišče prve stopnje, da če tudi bi KP ZPIZ pričela veljati, bi bila njena vsebina v nasprotju s prisilnim pravnim redom, to je določbami Zakona o načinu obračunavanja in izplačevanja plač (ZNOIP, Ur. l. RS, št. 13/1993 s spremembami). Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je ZNOIP retroaktivno urejal način obračunavanja in izplačevanja plač, regresa za letni dopust ter jubilejnih nagrad, kar pa ni dopustno. Ne Ustavno sodišče RS in ne sodišče prve stopnje nista preverjala ali je ZNOIP sploh veljal za toženo stranko. Sodišče prve stopnje bi namreč moralo ugotoviti, ali je tožena stranka sodila med javne zavode, ki so opredeljeni v 2. členu ZNOIP, pred tem pa ugotoviti, ali je tožena stranka izpolnjevala zakonski pogoj 60 % ali več prihodka iz javnih sredstev. Šele leta 1996 je bilo z novelo ZPIZ – 92 (Ur. l. RS, št. 7/96) določeno, da država iz proračuna zagotavlja sredstva v sistem pokojninskega in invalidskega zavarovanja, pred tem pa je bila ureditev takšna, da so sredstva za uresničevanje pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja zagotavljali zavarovanci in delodajalci. V spornih letih 1992 in 1993 tožena stranka sredstev potrebnih za izplačilo plač, regresa za letni dopusti in drugih dodatkov ni prejemala iz proračuna. V kolikor bi sodišče prve stopnje na podlagi teh okoliščin ugotovilo, da ZNOIP velja za toženo stranko, pa bi se še vedno moralo opredeliti o namenu 13. členu ZNOIP. Ta določba zgolj omejuje višino izplačila regresa za letni dopust, preplačilo pa pomeni prekršek. ZNOIP ne prepoveduje kolektivnega dogovarjanja o višini regresa za letni dopust. Namen ZNOIP je bil v letu 1993 omejiti višino izplačanega regresa za letni dopust in sicer le za tiste delavce, ki so prejemali plačo najmanj v višini republiškega povprečja. Delavec, ki je prejemal plačo nižjo od republiškega povprečja, pa je bil upravičen ne le do regresa v višini svoje plače, temveč celo v višjem znesku, to je v višini 100 % povprečne mesečne plače v gospodarstvu Republike Slovenije. Navedeno pomeni, da določba 30. člena KP ZIPZ ni mogla biti nična, saj je ZNOIP dopuščal celo izplačila regresa, ki so višja od plače delavca. Tožena stranka je v letu 2000 objavila čistopis KP ZPIZ, kar dodatno dokazuje njeno veljavnost. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Z navedbo, da je o določenih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin oziroma zapisnikov o izvedbi dokazov in med sami temi listinami, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožba ne navaja, glede katerih listin oziroma zapisnikov o izvedbi dokazov, naj bi bilo nasprotje med tem kar se v razlogih izpodbijane sodbe navaja o njihovi vsebini in med samimi temi listinami, zato pritožbe v tem delu sploh ni bilo možno preizkusiti.

S pritožbeno navedbo, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, tožnica uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka, iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče sicer pazi tudi po uradni dolžnosti. Takšno odločilno dejstvo, naj bi bila okoliščina, da je v dopisih tožene stranke v spornem obdobju govora o izplačilu akontacije regresa za letni dopust. Vendar navedena okoliščina ne more biti odločilno dejstvo v tem sporu. Ob pravilnem stališču sodišča prve stopnje o ničnosti določb KP ZPIZ, na podlagi katerih tožnica vtožuje razliko v regresu za letni dopust, sploh ni važno, ali je tožena stranka v spornem obdobju štela, da izplačani zneski predstavljajo akontacijo ali pa dokončno poplačilo obveznosti. Sicer pa je iz teh listin razvidno, da je tožena stranka v spornem obdobju tožnici (in ostalim zaposlenim) izplačevala regres za letni dopust v skladu z aneksom h kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 99/2001), dogovorom o višini in načinu uskladitve osnovnih plač ter višini regresa za letni dopust za leti 2004 in 2005 (Ur. l. RS, št. 73/2003), dogovorom o višini regresa za letni dopust za leto 2006 (Ur. l. RS, št. 36/2006) ter dogovorom o višini regresa za letni dopust za leto 2007 (Ur. l. RS, št. 33/2007). Tožnica bi bila do vtoževane razlike upravičena le v primeru, če bi sodišče lahko štelo, da niso nične določbe KP ZPIZ, ki se nanašajo na regres za letni dopust. Pritožba utemeljeno uveljavlja, da izpodbijana sodba v delu, ki se nanaša na stališče, da KP ZPIZ ni pričela veljati, ker ni bila objavljena in registrirana pri ustreznem organu, pomeni sodbo presenečenja. Vprašanje ali je KP ZPIZ veljala glede na določbe Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89 s spremembami), ki so veljale v času sklepanja te kolektivne pogodbe, je sicer res vprašanje pravilne uporabe materialnega prava. Vendar pa je odgovor na to vprašanje odvisen od dejstva, ali je KP ZPIZ bila objavljena in ali je bila registrirana pri pristojnem organu, torej od ugotovitve dejanskega stanja. Navedeni dejstvi pa v postopku pred sodiščem prve stopnje nista bili ugotovljeni, nanju se tudi ni sklicevala nobena od strank. Očitno nobena od strank tudi ni menila, da bi bila KP ZPIZ neveljavna zaradi navedenih okoliščin. V kolikor je sodišče prve stopnje menilo, da sta ti okoliščini odločilni za pravilno uporabo materialnega prava, bi v okviru načela odprtega sojenja in materialno procesnega vodstva, kot ga določa 285. člen ZPP, stranki na to vprašanje moralo opozoriti, česar pa ni storilo. Vendar pa navedeno nepravilno ravnanje sodišča prve stopnje, ki predstavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Izpodbijana sodba je namreč pravilna iz drugih razlogov, to je zaradi ničnosti sporne določbe KP ZPIZ, ki je bila v nasprotju z določbo ZNOIP o omejitvah pri izplačilu regresa za letni dopust. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ob ugotovitvi, da je bila KP ZPIZ sprejeta 18. 3. 1993, to je po uveljavitvi ZNOIP, štelo, da je določba 30. člena KP ZPIZ, ki se nanaša na višino regresa za letni dopust, nična, ker je v nasprotju s kogentnimi določbami ZNOIP. Prvi odstavek 13. člena ZNOIP je namreč določal, da se regres za letni dopust za leto 1993 izplača največ v višini 60 % zadnjega znanega podatka Zavoda Republike Slovenije za statistiko o povprečni mesečni plači v gospodarstvu Republike Slovenije. Določba 1. odstavka 30. člena KP ZPIZ o tem, da delavcu pripada regres za letni dopust v višini delavčeve plače v mesecu pred izplačilom regresa je v nasprotju s kongentno zakonsko določbo prvega odstavka 13. člena ZNOIP. V skladu s prvim odstavkom 103. člena takrat veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/1978 s spremembami) je nična pogodba, ki nasprotuje prisilnim predpisom. ZNOIP ima značaj prisilnega predpisa, ki je omejil višino regresa za letni dopust, s KP ZPIZ pa je bilo le pet dni po začetku veljavnosti zakona to vprašanje urejeno v nasprotju z določbo 13. člena ZNOIP.

Neutemeljeno je tudi sklicevanje na retroaktivnost določb ZNOIP. Res je sicer, da je v 1. členu tega zakona, ki je pričel veljati 10. 3. 1993, določeno, da se z njim za čas od 1. 2. 1993 dalje določa način obračunavanja in izplačevanja plač, regresa za letni dopust ter jubilejnih nagrad v pravnih osebah s področja negospodarstva ter v državnih organih. Vendar pa navedeno ne pomeni, da bi sodišče moralo prekiniti postopek zaradi morebitne protiustavnosti tega zakona. Že Ustava RS (URS, Ur. l. RS, št. 33/91 – 1 s spremembami) v drugem odstavku 155. člena določa, da samo zakon lahko določi, da imajo posamezne njegove določbe učinek za nazaj, če to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice. Določba 13. člena ZNOIP o višini regresa za letni dopust za leto 1993 pa niti ni mogla poseči v že pridobljene pravice, saj je zakon pričel veljati 10. 3. 1993, tožena stranka pa je bila regres dolžna izplačati do konca junija tekočega leta (prvi odstavek 30. člena KP ZPIZ oziroma 40. člen Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji - KPnd; Ur. l. RS, št. 18/91 s spremembami).

Nedopustno pritožbeno novoto predstavljajo navedbe o tem, da tožena stranka iz javnih sredstev ni dosegala 60 % ali več prihodkov, kar naj bi bil sploh pogoj, da bi zanjo lahko veljale določbe ZNOIP. Tretja alineja 2. člena ZNOIP namreč določa, da se za pravne osebe iz prejšnjega člena štejejo javni zavodi in pravne osebe, ki so po zadnjem letnem obračunu dosegle 60 % ali več prihodkov iz javnih sredstev. Vprašanje za katere subjekte zakon velja, je sicer vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, vendar pa je odgovor na to vprašanje odvisen od dejstev, ki bi jih stranke morale pravočasno zatrjevati. V kolikor je tožnica menila, da ZNOIP za toženo stranko ne velja, ker ta po zadnjem letnem obračunu najmanj 60 % prihodkov ni dosegla iz javnih sredstev, potem bi to morala pravočasno zatrjevati, najkasneje na naroku za glavno obravnavo, česar pa ni storila. Tudi sicer so pritožbene navedbe očitno neutemeljene, saj kot javna sredstva v spornem obdobju ni mogoče obravnavati le sredstev proračuna Republike Slovenije, za kar se zmotno zavzema pritožba, temveč tudi prispevke, iz katerih se je financirala tožena stranka.

Pravno zgrešeno je tudi pritožbeno stališče, da določba 30. člena KP ZPIZ ni mogla biti nična, ker je drugi odstavek 13. člena ZNOIP tistim delavcem, ki so prejemali nižjo plačo od republiškega povprečja, omogočen celo višji regres za letni dopust, kot pa je bil predviden v KP ZPIZ. Navedeno sploh ni relevantno za ta spor, saj tožnica ni prejemala plače, ki bi bila nižja od republiškega povprečja, temveč bistveno višjo plačo. Bistveno je, da je določba KP ZPIZ o tem, da vsakemu delavcu pripada regres za letni dopust v višini njegove plače v mesecu pred izplačilom, v nasprotju z določbo 13. člena ZNOIP o tem, da se regres izplača največ v višini 60 % zadnjega znanega podatka Zavoda Republike Slovenije za statistiko o povprečni mesečni plači v gospodarstvu Republike Slovenije. Izjema, ki je predvidena v drugem odstavku 13. člena ZNOIP pač pomeni zgolj to, da te omejitve ni potrebno upoštevati pri tistih delavcih, ki so prejemali plačo pod republiškim povprečjem.

Res je sicer, da je bil s sodbo in sklepom X Pdp 1057/2010 zavrnjen zahtevek tožene stranke za ugotovitev ničnosti določbe 30. člena KP ZPIZ. Vendar navedena odločba ne pomeni, da sodišče prve stopnje v tem individualnem delovnem sporu glede vprašanja ničnosti sporne določbe KP ZPIZ, kot predhodnem vprašanju pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo razlike v regresu, ne bi moglo zavzeti drugačnega pravnega stališča. Le v primeru novega predloga za odločitev v kolektivnem delovnem sporu glede ničnosti sporne določbe KP ZPIZ, bi sodišče prve stopnje tak predlog moralo zavreči, ker je o njem že pravnomočno odločeno. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na poseg v pravno varnost, saj je tožnica tožbo vložila več kot dve leti pred odločitvijo pritožbenega sodišča v citiranem kolektivnem delovnem sporu.

Tožnica z zahtevkom ni uspela, zato je sodišče prve stopnje v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, pravilno odločilo, da je toženi stranki dolžna povrniti utemeljeno priglašene stroške postopka. Te stroške je sodišče prve stopnje tudi pravilno odmerilo v skladu z določbami Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 67/2003 s spremembami), ki je veljala ob vložitvi tožbe.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.