Jedro

Tožena stranka kot zavarovalnica odgovarja za nepremoženjsko in premoženjsko škodo le do zneska določenega v zavarovalni pogodbi.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi tako, da se že prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo delno zviša za znesek 3.026,49 EUR in se posledično znesek 6.734,62 EUR, vsebovan v točki I. izreka sodbe nadomesti z zneskom 9.761,11 EUR, znesek vsebovan v 1. alineji točke I. se iz zneska 5.360,00 EUR spremeni v znesek 8.386,49 EUR, spremeni se znesek, vsebovan v točki II. izreka tako, da se znesek 35.622,24 EUR nadomesti z zneskom 32.595,75 EUR, znesek vsebovan v 3. alineji točke II. izreka se iz zneska 34.640,00 EUR spremeni v znesek 31.613,51 EUR, v še preostalem nespremenjenem in izpodbijanem delu pa se pritožba kot neutemeljena zavrne in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Spremeni se točka III. izreka tako, da se znesek 4.935,21 EUR spremeni v znesek 5.453,34 EUR.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči povrniti njene pritožbene stroške v znesku 110,80 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po preteku tako določenega paricijskega roka.

IV. Tožeča stranka je dolžna toženi povrniti njene stroške za revizijo v znesku 1.006,49 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po preteku tako določenega paricijskega roka.

Obrazložitev

1. S sodbo P 468/2015 z dne 28. 5. 2019 je sodišče prve stopnje razsodilo: ″I. Tožena stranka ..., je dolžna vroku 15 dni plačati tožeči stranki K. D., ... znesek 6.734,62 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneskov: - od 40.000,00 EUR od 1. 3. 2015 do 3. 8. 2015, - od 524,27 EUR od 31. 5. 2015 do 3. 8. 2015, - od 5.360,00 EUR od 1. 3. 2015 do plačila, - od 1.073,39 EUR od 1. 3. 2015 do plačila, - od 75,00 EUR od 1. 3. 2015 doplačila, - od 65,00 EUR od 1. 3. 2015 do plačila, - od 99,00 EUR od 1. 3. 2015 dalje do plačila, - od 53,82 EUR od 1. 3. 2015 do plačila, - od 8,41 EUR od 10. 11. 2016 do plačila. II. V presežku se tožbeni zahtevek zavrne za še zahtevanih 35.622,24 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneskov: - od 40.000,00 EUR za 4. 8. 2015, - od 524,27 EUR za 4. 8. 2015, - od 34.640,00 EUR od 1. 3. 2015 do plačila, - od 130,59 EUR od 27. 8. 2014 do 28. 2. 2015, - od 215,73 EUR od 31. 5. 2015 do plačila, - od 75,00 EUR od 24. 2. 2014 do 28. 2. 2015, - od 65,00 EUR od 25. 3. 2014 do 28. 2. 2015, - od 99,00 EUR od 4. 9. 2012 dalje do 28. 2. 2015, - od 53,82 EUR od 18. 1. 2013 do 28. 2. 2015, - od 32,08 EUR od 18. 1. 2013 do plačila, - od 603,84 EUR od 31. 10. 2016 do plačila, - od 8,41 EUR od 12. 10. 2016 do 9. 11. 2016. III. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v višini 4.935,21 EUR v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestni, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.″ Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ker je imel odgovorni povzročitelj nezgode v času škodnega dogodka pri toženi stranki sklenjeno pogodbo za zavarovanje odgovornosti, odgovarja tožena stranka v obsegu ugotovljene odškodninske odgovornosti za nastalo škodo v zavarovanem primeru. Tožnikova pravica zahtevati povrnitev škode neposredno od tožene stranke temelji na določbi prvega odstavka 965. člena OZ, zaradi česar je tožena stranka neposredno odškodninsko odgovorna tožniku. Nato je sodišče prve stopnje odločilo še o višini nepremoženjske in premoženjske škode oziroma odškodnine, ki pripada tožniku. Na podlagi mnenja izvedenca in medicinske dokumentacije je sodišče ugotovilo, da je tožnik dne 18. 7. 2012 v delovni nesreči utrpel odprt izpah in zlom treh maleolov na levi strani, to je trojni zlom gležnja, ter poškodbe končnega dela levega tibialnega in peronealnega živca. Ugotovilo je, da se je tožnikovo zdravljenje zaključilo 12. 1. 2016 in da je v tem času trpel cel spekter telesnih bolečin, ki bodo v določenem obsegu trajale tudi v bodoče. Utrpel je tudi številne neugodnosti med zdravljenjem, zato mu je od zahtevanih 30.000,00 EUR, prisodilo 18.000,00 EUR. Tožnik je zahteval iz naslova strahu plačilo odškodnine v znesku 6.000,00 EUR, sodišče prve stopnje pa mu je prisodilo 2.100,00 EUR. Za skaženost je tožniku prisodilo od zahtevanih 4.000,00 EUR 2.500,00 EUR. Ker pa je sodišče ugotovilo, da je tožnik utrpel tako anatomske kot tudi funkcionalne posledice v obravnavani nezgodi v poškodovanem delu telesa, mu je iz naslova psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti od zahtevanih 40.000,00 EUR prisodilo 27.000,00 EUR. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Prisodilo je še odškodnino za premoženjsko škodo. Prisodilo je še zakonske zamudne obresti in čeprav je tožnik zahteval zakonske zamudne obresti za nepremoženjsko škodo od 1. 3. 2014 mu je v izreku prisodilo tek zakonskih zamudnih obresti od 1. 3. 2015, enako velja tudi glede teka zakonskih zamudnih obresti od prisojene posamezne postavke iz premoženjske škode. O pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji je odločilo na podlagi uspeha v pravdi (drugi odstavek 154. člena ZPP).

2. Zoper takšno odločitev se delno pritožuje tožnik. Zanj je na pritožbeni stopnji spornih še 31.350,16 EUR. Pritožbo podaja zoper prisojo višine nepremoženjske škode in iz naslova premoženjske škode v znesku 950,16 EUR. Pritožbo podaja iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP. V zvezi z višino odškodnine za nepremoženjsko škodo je mnenja, da bi sodišče prve stopnje moralo šteti v obseg zadobljenih poškodb tudi dejstvo, da je tožnik v posledici škodnega dogodka utrpel srčne infarkte, kar bi posledično pomenilo večji obseg ugotovljene škode iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti, strahu, ter duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in posledično bi moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju tega dejstva prisoditi višjo pravično denarno odškodnino tudi v celoti. Glede odškodnine za prestane in bodoče telesne bolečine je mnenja, da je sodišče prve stopnje v premajhni meri upoštevalo, da je tožnik trpel številne neugodnosti med zdravljenjem in je trpel telesne bolečine v različnih intenzitetah in da bodo te trajale tudi v bodoče. Sodišče prve stopnje je v premajhni meri ovrednotilo samo izpovedbo tožnika. Zato bi moralo prisoditi celotnih zahtevanih 30.000,00 EUR. Po mnenju pritožbe je tožnik upravičen tudi do prisoje celotne odškodnine iz naslova strahu. Tožnik je namreč utrpel hud primarni strah, trpel pa je tudi sekundarni strah. Glede psihične bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti bi mu sodišče prve stopnje moralo prisoditi celotno odškodnino, saj je tožnik utrpel tako anatomske trajne posledice kakor tudi funkcionalne trajne posledice in so zaradi tega tožnikove življenjske aktivnosti tudi trajno zmanjšane. Tožnik se ne more več ukvarjati s športom, kar zanj predstavlja hud hendikep. Prav tako ne more hoditi več v hribe, ima težave pri hoji po stopnicah, pri vožnji z avtomobilom in v celoti je oviran pri vsakodnevnih aktivnostih. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati tudi dejstvo, da je tožnik bil star ob škodnem dogodku 40 let in da bo te psihične bolečine trpel tudi še v bodoče. Pri odmeri pravične denarne odškodnine iz naslova psihičnih bolečin zaradi skaženosti pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je pri tožniku ostalo šepanje, kar je vidno vsem in to tožnika zelo moti. Zato bi mu sodišče prve stopnje moralo prisoditi celotno odškodnino iz tega naslova. Odškodnina tudi ni primerljiva z odškodninami, že prisojene za podobne primere npr. s sodbo VS RS II Ips 482/99, VS RS II Ips 65/2002 in VS RS II Ips 10/2014. Mnenja je, da bi mu sodišče prve stopnje moralo prisoditi celotno odškodnino iz naslova stroškov za prevoz. Glede zakonskih zamudnih obresti pa je mnenja, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi pravilno navedlo rok datuma teka zakonskih zamudnih obresti, ki pa ga je nato napačno prepisalo v izrek sodbe. Zato bi sodišče prve stopnje moralo razsoditi, da tečejo zakonske zamudne obresti za nepremoženjsko škodo od zneska 40.000,00 EUR za čas od 1. 3. 2014 do 1. 3. 2015 in ne 4. 8. 2015, od zneska 5.350,00 EUR za čas od 1. 3. 2014 do 1. 3. 2015, za premoženjsko škodo pa od zneska 524,27 EUR od 4. 8. 2015 od zneska 75,00 EUR za čas od 24. 2. 2014 do 28. 2. 2015, za znesek 65,00 EUR za čas od 25. 2. 2014 do 28. 2. 2015, od zneska 99,00 EUR za čas od 4. 9. 2012 do 28. 2. 2015, od zneska 53,82 EUR za čas od 18. 1. 2013 do 28. 2. 2015 in od zneska 8,41 EUR v času od 12. 10. 2016 do 9. 11. 2016. Odškodnina za premoženjsko škodo v skladu z določili OZ zapade v plačilo že z dnem nastanka škode in ne šele takrat, ko je tožnik toženi stranki posredoval odškodninski zahtevek, sicer pa bi moralo sodišče zakonske zamudne obresti prisoditi od enakih datumov, kakor jo je prisodilo za nepremoženjsko škodo, to je od 1. 3. 2014 in ne šele od 1. 3. 2015. Mnenja je, da je sodišče prve stopnje tudi napačno izračunalo uspeh tožnika v pravdi in je zato prisodilo premajhen znesek pravdnih stroškov, nastalih na prvi stopnji. Zato predlaga, da se pritožbi v celoti ugodi in priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena. Utemeljena je v delu, kjer tožnik zahteva prisojo višje pravične denarne odškodnine za telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem, za strah, za skaženost in za psihične bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, vendar le do določenih zneskov kot bodo sledili v nadaljevanju obrazložitve odločitve sodišča druge stopnje. Neutemeljena je pritožba v delu, ko tožnik zahteva, da bi sodišče prve stopnje moralo v obseg vseh vrst škode, razen skaženosti upoštevati dejstvo, da je tožnik utrpel tudi infarkte zaradi poškodbe. Temu ni tako, kajti sodišče prve stopnje je pravilno sledilo izvedencu medicinske stroke. Izvedenec je ugotovil, da je tožnik utrpel srčni infarkt ob prenehanju antikoagulantne terapije, zato, ker se je njegova koagulabilnost krvi vrnila na predhodno raven, medtem ko je bila pri jemanju zdravil zmanjšana, torej verjetno v kolikor tožnik ne bi prejemal in ne bi dobil injekcij proti strjevanju krvi, bi do infarkta prišlo prej. Razlog za nastanek infarkta pa je, da se je na steni koronarne žile nabiral arteromatozni plak, zaradi motnje v presnovi maščobe, ki jo tožnik prav tako ima, ta arteromatozni plaki običajno na začetku povzroča manjšo zožitev koronarne arterije, nakar ob povišanju tlaka pride do krvavitve pod plak. Glede na to ni razlogov med povezavo tožnikove poškodbe in kasneje utrpelimi infarkti. Do naslednjih infarktov je pri tožniku prihajalo ravno zaradi hiperkoagulabilnosti, ker je v tej koronarki bil stent in to je ena kovinska površina, ki spet povzroča nastanek strdkov in ti strdki običajno ob trotirni antiagregacijski terapiji ne nastanejo praktično nikoli, pri tožniku pa so nastali, tako da je potem tožnik prejel še četrto antigregacijsko zdravilo za preprečitev tromboze. Tako tudi sodišče druge stopnje zaradi tega, ker je sodišče prve stopnje pravilno odgovorilo na strokovno vprašanje, ni moglo ugotoviti večji obseg škode pri tožniku zaradi posledic teh infarktov.

5. Sodišče prve stopnje je na tako pravilno ugotovljeno dejansko stanje nekoliko prenizko odmerilo odškodnino iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem. Pravilno pri tem opozarja tožeča stranka v pritožbi, da je sodišče prve stopnje v premajhni meri upoštevalo tudi izpoved tožnika, ki se pa sicer prekriva z mnenjem izvedenca. Sodišče prve stopnje je v premajhni meri upoštevalo, da je tožnik trpel hude telesne bolečine, nato srednje hude, ter bo tudi po zaključenem zdravljenju tožnik ob večjih fizičnih obremenitvah trpel občasne lažje telesne bolečine, takšne bolečine tožnik trpi še danes in je pričakovati, da jih bo trpel tudi v prihodnje in trajno. Tožnik je namreč ob škodnem dogodku bil star 40 let, torej bo te bolečine trpel še daljše življenjsko obdobje. Sodišče prve stopnje je v premajhni meri upoštevalo vse tisto, kar je glede neugodnosti med zdravljenjem ugotovilo v točki 26. obrazložitve sodbe. Sodišče prve stopnje je v premajhni meri ovrednotilo, da je bil tožnik hospitaliziran skupaj 33 dni, da je bil štirikrat operiran v splošni in spinalni anesteziji, da je opravljal fizikalne terapije ambulantno in je bil v zdravilišču tri leta in šest mesecev, da je pri hoji uporabljal bergle in je polno ali delno razbremenjeval levo nogo, vsaj šest mesecev je nosil opornico. Opravil je CT preiskave, RTG slikanja, UZ preiskave, EMG preiskave, prejemal je protibolečinska in druga zdravila, tri mesece je jemal antibiotično terapijo in sedem mesecev si je moral dajati injekcije proti strjevanju krvi. Glede na dejstvo, da je tožnikovo zdravljenje trajalo od nezgode do 11. 1. 2016 in da bo tožnik trpel telesne bolečine tudi še v bodoče, je pravična denarna odškodnina iz tega naslova, ob pravilni uporabi materialnega prava, po zaključku sodišča druge stopnje 23.000,00 EUR.

6. Sodišče prve stopnje je tudi v premajhni meri prisodilo odškodnino iz naslova psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Izvedenec medicinske stroke je namreč potrdil navedbe tožnika glede trajnih posledic iz škodnega dogodka in je potrdil, da so pri tožniku ostale anatomske in funkcionalne subjektivne posledice. Potrebna je bila zatrditev zgornjega skočnega sklepa in tožnik ima 1,5 cm prikrajšavo levega spodnjega uda. Kot anatomska trajna posledica je tožniku ostal tudi kostni defekt in brazgotina nad medenično kostjo in črevnico kjer je bil odvzet kostni presadek, kot trajna posledica so mu ostale tudi razširjene vene levega stopala, ki so posledica globoke venske tromboze. Gibljivost desne strani gležnja je zavrta za 77 %, subjektivne trajne posledice pa predstavljajo bolečine v gležnju ob dinamičnih in statičnih obremenitvah. Te trajne posledice so v celoti posledica škodnega dogodka ter izboljšanja ali poslabšanja ni pričakovati. Ker je tako tožnik zmanjšano življenjsko aktiven tako na področju opravljanja poklica, kot tudi v vsakdanjem življenju in bo takšno zmanjšanje trpel še pretežni del svojega življenja, se tako izkaže, da je pravična denarna odškodnina iz tega naslova to je zaradi psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 30.000,00 EUR.

7. Sodišče prve stopnje je v premajhni meri prisodilo odškodnino iz naslova strahu. V premajhni meri je upoštevalo dejstvo, da je tožnik ob škodnem dogodku doživel grozo zaradi nesreče, ob škodnem dogodku je utrpel hud primarni strah za življenje in za integriteto telesa, ki je neposredno po nezgodi izzvenel, vendar pa je temu sledil sekundarni strah zaradi neugodnosti zdravljenja in strah pred trajnimi posledicami. Sekundarni strah je bil hud v času hospitalizacije 33 dni in srednje hud do zaključka zdravljenja nadaljnja tri leta. Glede na tako dolgo dobo trajanja strahu in glede na intenziteto tako tožniku iz tega naslova pripada odškodnina v znesku 4.000,00 EUR.

8. Tudi iz naslova skaženosti je sodišče prve stopnje v premajhni meri upoštevalo posledice skaženosti. Sodišče prve stopnje je v premajhni meri upoštevalo, da tožnik tudi šepa, ima deformiran gleženj, prikrajšavo noge in brazgotine. Tožnik je zaradi skaženosti v socialnih kontaktih oviran. Zato mu iz tega naslova pripada odškodnina v znesku 4.000,00 EUR.

9. Glede na obrazloženo se tako izkaže, da je celotna pravična denarna odškodnina, katera pripada tožniku 61.000,00 EUR in ta odškodnina je tudi primerljiva z odškodninami, že prisojenimi za podobne primere.1 Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe pete alineje prvega odstavka 358. člena ZPP pritožbi tožeče stranke deloma ugodilo in že prisojeno pravično denarno odškodnino zvišalo, kot je obrazloženo zgoraj, višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in v tem delu je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

10. Pritožnik podaja pritožbo tudi zoper zavrnjen del premoženjske škode, kjer je sodišče prve stopnje zavrnilo prevozne stroške v skupni višini 950,16 EUR z obrestmi. V tej zvezi pritožba ni utemeljena, kajti sodišče prve stopnje je v točki 47. in 48. obrazložitve pravilno ugotovilo obseg potnih stroškov. Sodišče je pravilno obrazložilo obseg škode in tožnik v pritožbi le pavšalno navaja, da bi mu sodišče prve stopnje moralo prisoditi višji znesek. V tem delu je pritožba neutemeljena. Neutemeljena je tudi glede teka zakonskih zamudnih obresti, kajti tožeča stranka je obrestni del zahtevka postavila v vlogi z dne 10. 11. 2016 in na katerega sta vezani sodišči prve in druge stopnje.

11. Sodišče druge stopnje je v tej zadevi ponovno odločalo, ker je Vrhovno sodišče RS s sklepom z dne 20. januarja 2021 ugodilo reviziji tožene stranke zoper sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 419/2019 z dne 22. 1. 2020, v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Celju P 468/2015 z dne 28. 5. 2019. Revizijsko sodišče je namreč ugodilo reviziji iz razloga, ker je sodišče druge stopnje zvišalo že prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo za 11.400,00 EUR, pri tem pa je preseglo znesek zavarovalne vsote 55.900,00 EUR, na katerega je v ugovoru opozorila tožena stranka. Sodišče prve stopnje je namreč, kar se pritožbeno ne izpodbija razsodilo, da tožena stranka odgovarja tožeči stranki, ker je podana krivdna odgovornost tožene stranke za škodo, ki je nastala tožniku po sklenjeni polici za zavarovanje splošne civilne odgovornosti št. 0177669038-8 (točka 9. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Iz vpogleda v to polico in glede na ugovor tožene stranke glede omejenega jamstva, ki je navedla, da znaša zavarovalna vsota po polici za zavarovanje odgovornosti 55.900,00 EUR, pri čemer je določena tudi odbitna franšiza v višini 10 % od sestavin dajatve zavarovalnice, to je v konkretnem primeru 2.000,00 EUR, tako izhaja, da po tej polici tožena stranka odgovarja le do zneska 53.900,00 EUR. Do zneska odbitne franšize in nad zneskom zavarovalne vsote tožena stranka zato ne odgovarja in bi zato sodišče prve stopnje v zvezi s sodbo sodišča druge stopnje lahko prisodi skupaj le znesek 53.900,00 EUR. Čeprav je tako tožeča stranka upravičena do višje nepremoženjske škode, pa sodišče druge stopnje glede na omejeno jamstvo kot je obrazloženo, ne more prisoditi višjega zneska za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, kakor skupaj 53.900,00 EUR. Sodišče prve stopnje je, kar je potrdilo tudi sodišče druge stopnje tožeči stranki prisodilo skupaj znesek za premoženjsko škodo 1.898,89 EUR (tožena stranka je že plačala 524,27 EUR, zato je sodišče prve stopnje prisodilo še znesek 1.374,62 EUR – glej točko 45. in 47. obrazložitve sodišča prve stopnje in del nespremenjenega izreka sodbe glede prisojene premoženjske škode) in se tako izkaže, da znaša še preostali znesek za poplačilo nepremoženjske škode 52.001,11 EUR. Od tega zneska pa je potrebno odšteti valorizirani znesek že plačane odškodnine v znesku 42.240,00 EUR iz naslova nepremoženjske škode. Tako je preostala vsota, ki še gre lahko na račun nepremoženjske škode iz zavarovalne police še 9.761,11 EUR in zato je sodišče druge stopnje, kot je to obrazloženo zgoraj zvišalo znesek 6.734,62 EUR kot ga je v točki I. izreka sodbe prisodilo sodišče prve stopnje na znesek 9.761,11 EUR. S tem je sodišče druge stopnje odgovorilo tudi na to, kar je izpostavilo VS RS, da je ugovor tožene stranke glede zavarovalnega jamstva postal pravno pomemben in je zato sodišče druge stopnje moralo soditi v okviru zavarovalne vsote 55.900,00 EUR, zmanjšano za znesek 2.000,00 EUR, kolikor znaša v konkretnem primeru odbitna franšiza2. Tako je sodišče druge stopnje odgovorilo na ugovor tožene stranke, da ni podana njena pasivna legitimacija za plačilo odškodnine do zneska odbitna franšize in nad zneskom zavarovalne vsote (glej točka 10. obrazložitve sklepa VS RS). Posledično je spremenilo zavrnilni del iz sodbe sodišča prve stopnje (točka II. izreka), kot to izhaja iz izreka sodbe sodišča druge stopnje.

12. Zaradi zvišanja prisojene pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo se tako izkaže, da je uspeh tožeče stranke v pravdi na prvi stopnji 65,5 %, tožene pa 34,5 %. Tožnik je namreč zahteval s tožbo plačilo 82.268,88 EUR, ker pa je sodišče druge stopnje delno spremenilo in zvišalo že prisojeno pravično denarno odškodnino iz naslova nepremoženjske škode za 3.026,49 EUR (skupaj je tako prisodilo 53.900,00 EUR) se tako izkaže, da je tožeča stranka uspela s 65,5 % in tako znašajo njeni pravdni stroški, nastali na prvi stopnji, ob tako doseženem uspehu 5.681,56 EUR, pravdni stroški tožene stranke pa glede na njen uspeh v pravdi 228,22 EUR. Po medsebojnem pobotanju se izkaže, da je tožena stranka dolžna tožeči povrniti njene pravdne stroške, nastale na prvi stopnji v znesku 5.453,34 EUR.

13. Tožena stranka je dolžna tožeči tudi delno povrniti njene stroške za pritožbeni postopek. Tožeča stranka je v pritožbenem postopku uspela s 14 %. Kot pritožbene stroške je priglasila 1060 odvetniških točk za pritožbo zoper sodbo, kar skupaj z 2 % materialnimi stroški in z 22 % DDV, ob vrednosti točke znaša skupaj 791,44 EUR, ob upoštevanju pritožbenega uspeha pa to znaša 110,80 EUR. Te pritožbene stroške je tožena stranka dolžna tožeči plačati na način, kot to izhaja iz točke III. izreka sodbe sodišča druge stopnje.

14. Po sklepu VS RS je revizijsko sodišče odločitev o revizijskih stroških pridržalo za končno odločbo. Ker je tožena stranka v celoti uspela s predlogom za dopuščenost revizije, kakor tudi s samo revizijo (revizijski znesek je bil 4.758,89 EUR in vsaj za ta znesek je sodišče druge stopnje spremenilo odločitev, vsebovano v sodbi Cp 419/2019 z dne 22. 1. 2020 po sedanji sodbi Cp 16/2021 z dne 9. 2. 2021), ji je tožeča stranka dolžna povrniti njene stroške za revizijo v znesku 1.006,49 EUR. Sodišče druge stopnje je namreč toženi stranki priznalo kot njene revizijske stroške sodno takso za predlog za dopustitev revizije v znesku 85,00 EUR, sodno takso za dopuščeno revizijo 170,00 EUR, za predlog za dopustitev revizije 375 točk (tar. št. 24/I OT), za dopuščeno revizijo (tar. št. 21/III OT) 450 točk, za materialne stroške 2 % (člen 11/3 OT) 16,5 točk, kar vse skupaj ob vrednosti odvetniške točke skupaj z 22 % DDV in skupaj s sodno takso znaša 1.006,45 EUR. Te revizijske stroške mora tožeča stranka povrniti toženi stranki na način, kot je to odločeno v točki IV. izreka sodbe sodišča druge stopnje. Ta odločitev je sprejeta na podlagi določbe člena 154/I in člena 165 ZPP.

1 Primerjaj sodbo VS RS II Ips 2/2013, VS RS sodba II Ips 10/2014, sodba VS RS II Ips 65/2002, sodba VS RS II Ips 568/99. 2 Sodišče prve stopnje je v točki 11. obrazložitve ugotovilo, da je podlaga za izplačilo odškodnine tudi zavarovanje avtomobilske odgovornosti po AO-plus zavarovanju po polici 8000725, kar je sodišče druge stopnje upoštevalo v sodbi Cp 419/2019, ki pa je bila razveljavljena po sklepu VS RS.