Jedro

Toženka je pravilno ugotovila, da je podan razlog za zavrnitev prošnje za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljene po 3. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ, saj dogodki, ki jih opisuje tožnik, ne ustrezajo definiciji preganja po ZMZ. Tožnik namreč zatrjuje, da mu je brat bivšega dekleta posredno grozil z umorom tako, da je tožnikovemu bratu rekel, da ga bo razkosal. Sodišče se sicer strinja s tožbeno navedbo, da to niso nepomembna ali zanemarljiva dejstva in zato ni podan razlog po 2. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ. Vendar pa taka grožnja ne ustreza definiciji preganjanja zaradi katere od okoliščin iz drugega odstavka 2. člena ZMZ. Razen tega je brat nedržavni subjekt, skladno s 24. členom ZMZ pa so nedržavni subjekti lahko subjekti preganjanja ali resne škode le, če je mogoče dokazati, da država, politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobne ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo, česar tožnik ni dokazal. Da je prosilec prošnjo za mednarodno zaščito vložil le zato, da bi preprečil prisilno odstranitev iz države, je po mnenju sodišča nedvomno možno dokazati le takrat, kadar je prosilec že v postopku odstranitve iz države in za mednarodno zaščito zaprosi potem, ko se je postopek odstranitve že začel.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik vložil že tretjo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Prvič je azilni dom samovoljno zapustil in se v roku treh dni ni vrnil, zato je bil postopek ustavljen. Na podlagi Dublinske uredbe je bil vrnjen iz Švice in je podal ponovno prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, a je tudi tokrat azilni dom samovoljno zapustil in se v roku treh dni ni vrnil in je bil zato postopek ponovno ustavljen. Nato pa je bil na podlagi Dublinske uredbe vrnjen s strani nemških državnih organov, ko je ponovno podal prošnjo za mednarodno zaščito.

Tožena stranka ugotavlja, da iz tožnikovih ravnanj izhaja, da je za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji zaprosil, da bi odložil prisilno odstranitev iz države, saj bi bilo v tem primeru, če bi bil v izvorni državi resnično ogrožen, mogoče upravičeno pričakovati, da bi v državi, kjer zaproša za mednarodno zaščito, tudi počakal na odločitev uradnega organa o njegovi prošnji. Iz navedenega razloga je podan sum zavajanja in zlorabe postopkov v smislu 6. točke prvega odstavka 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ).

Tožnik je ob podaji prve prošnje kot razlog za mednarodno zaščito navedel, da je njegovo življenje ogroženo zaradi družinske časti. Ob podaji druge in tretje prošnje je navajal iste razloge. Opravljen je bil tudi osebni razgovor. Na osebnem razgovoru je povedal, da je bil v avgustu 2011 zaljubljen v dekle z imenom A. Pred novoletnimi prazniki so s prijatelji, ki so tudi imeli punce, najeli stanovanje. Kadili so hašiš in pili alkohol ter se zabavali ob glasbi. Čez 20 dni pa je neznanka poklicala A. in od nje zahtevala denar, saj je imela fotografije, na katerih se objemata, kadita hašiš in pijeta alkohol. Da ne bi fotografij poslala njenim staršem, je zahtevala denar. Ker ni hotela plačati zahtevanega denarja, je neznanka fotografije poslala staršem. Potem pa je tožniku njegov brat povedal, da ga na domu išče brat A. in da sprašuje po njemu. Brat je rekel, da ga išče zato, da ga razkosa. Potem se je tožnik odločil, da zapusti Alžirijo. Z bratom A. ni bil v neposrednem stiku in od njega ni prejel neposrednih groženj. Razen njega mu nihče drug ni grozil. Če pa bi ga našel, bi ga najverjetneje ubil. Zaščite na policiji ni iskal, ker so bila prisotna mamila, uživanje mamil pa je kaznivo dejanje, razen tega je bila A. mladoletna in bi policija smatrala, da jo je napeljeval h kajenju hašiša in uživanju alkohola. Ko je bil v Grčiji, je klical mamo in izvedel, da dekletova mama ni nasprotovala poroki z njim, pač pa le oče in brat. V nobeni od držav, skozi katere je potoval, ni zaprosil za mednarodno zaščito, ker nobena ne spada v evropsko skupnost. V primeru neodobritve mednarodne zaščite in vrnitve v Alžirijo ga verjetno tam čaka zaporna kazen, potem pa smrt. Možno je tudi, da bo brat A. nekomu naročil, da ga ubije. V izvorni državi ni bil nikoli preganjan zaradi vere, rase, narodnosti, političnega prepričanja in pripadnosti določeni družbeni skupini. Tožnik meni, da je med družinama možno upati na spravo. Tožnikov pooblaščenec je predložil devet različnih virov. Osem od devetih se nanaša na informacije tako imenovanih ubojev iz časti v Izraelu, Palestini in Libanonu, med Iračani v Veliki Britaniji, med priseljenci v Nemčiji, ubojev iz časti v Turčiji, Afganistanu in Pakistanu. Eden od predloženih virov pa je vest o uboju iz časti v Alžiriji. Omenjeni vir navaja, da za razliko od nekaterih arabskih držav Alžirija ne prepozna uboja iz časti kot posebnega zločina, vendar pa obstaja niz olajševalnih dejavnikov, ki jih je mogoče upoštevati pri odmeri kazni za uboj iz časti.

Tožena stranka ocenjuje, da razlogov za zapustitev izvorne države, ki jih je tožnik navedel v svoji prošnji, ni mogoče opredeliti kot preganjanje v skladu s 26. členom ZMZ. Tožena stranka nadalje ugotavlja, da je tožnik pri vložitvi prošnje navajal le dejstva, ki so nepomembna ali zanemarljiva za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Tožnik bi v primeru resnične ogroženosti zaradi groženj z ubojem zaradi časti poiskal pomoč in rešitev že v Alžiriji, pa tega ni storil. Niso sprejemljive njegove navedbe, da v Alžiriji ne bi mogel živeti, ker bi ga oseba, ki mu grozi, povsod našla. Tožena stranka izrecno poudarja, da se v postopkih priznanja mednarodne zaščite ugotavlja izključno ogroženost osebe zaradi preganjanja zaradi enega izmed razlogov, določenih v Ženevski konvenciji, tožnik pa ni navedel, da bi bil v Alžiriji kdaj preganjan zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, temveč zgolj, da je njegovo življenje ogroženo zaradi ohranitve družinske časti. V konkretnem primeru tudi ni mogoče zaključiti, da bi tožniku ob vrnitvi v Alžirijo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ. V Alžiriji ne obstaja situacija mednarodnega ali oboroženega spopada. Varnostna situacija v Alžiriji ni takšna, da bi vzpostavljala utemeljen razlog, da bi bila vsaka v to državo vrnjena oseba soočena z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu 28. člena ZMZ. Tožena stranka je prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno in svojo odločitev oprla na 3. in 6. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ.

Tožnik v tožbi navaja, da ima zaradi nesistematičnosti in pomanjkljivosti v obrazložitvi odločbe težave pri ugotavljanju razlogov, na katerih temelji odločba. Na prvi strani je kot razlog za odločitev v pospešenem postopku navedena 2. točka prvega odstavka 55. člena ZMZ, na zadnji strani pa je navedeno, da je tožena stranka svojo odločitev oprla na 3. in 6. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ. Ker vmes tožena stranka občasna omenja vse tri točke, je dejansko nejasno, kaj je potem podlaga za predmetno odločbo. Nadalje tožnik opozarja na to, da tožena stranka v prvem odstavku na 7. strani trdi, da je ugotovila, da je tožnik v prošnjah navajal le dejstva, ki so nepomembna ali zanemarljiva za mednarodno zaščito, pri tem pa ne navede, katera dejstva naj bi bila nepomembna ali zanemarljiva niti zakaj naj bi bila nepomembna ali zanemarljiva. Nadalje tožnik opozarja na nesistematičnost odločbe na njeni šesti in sedmi strani in navaja, da se v obrazložitvi nahajajo tudi utemeljevanja, za katera ni jasno, ali sploh spadajo h kateri od točk ali pa gre le za splošne ugotovitve, ki v okviru odločanja o prošnji kot očitno neutemeljeni nimajo posebnega pomena. V drugem odstavku na sedmi strani je navedeno, da tožena stranka ne verjame, da tožniku ne bi mogli pomagati pristojni organi v matični državi, in da ne sprejema navedb, da drugje v Alžiriji ne bi mogel živeti in oboje ni pojasnjeno zakaj. Ni tudi jasno, v zvezi s čem je relevantno pojasnilo o tem, kdaj je identiteta tožnika nesporno ugotovljena. Zaradi pomanjkljivosti obrazložitve bi bilo potrebno odločbo odpraviti že iz tega razloga.

Tožnik se ne strinja, da so dejstva o dejanjih in posledicah, ki jih je navedel v prošnjah in osebnem razgovoru, nepomembna oziroma zanemarljiva. O resnostih teh dejstev in dejanj ter njihovih posledic govorijo tudi informacije o tem, da je bila v tovrstnih primerih že podeljena tudi mednarodna zaščita. Tožena stranka se moti, ko trdi, da tožnik ni navedel, da bi bil preganjan zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Iz odgovorov tožnika je namreč razvidno, da sta potencialni podlagi vsaj dve in sicer vera in pripadnost določeni družbeni skupini. Tožniku grozi v matični državi grožnja, da bo umorjen zaradi okrnitve časti družine bivše punce. Tovrstni umori se v državah Severne Afrike in določenih predelih Azije dogajajo. Dostopnih je tudi veliko informacij, ki kažejo na to, da so tarče umorov iz časti prepoznane kot posebna družbena skupina, ki ji je potrebno nuditi mednarodno zaščito. Iz evropske baze azilnega prava izhaja primer, kjer je prosilka za azil dobila status begunke zaradi tega, ker je bila tarča umora iz časti. Podobno je ugotovilo tudi ameriško sodišče. Pogosto so informacije o umorih iz časti tudi predmet posebnih raziskav pred odločanjem o prošnji prosilcev. Tožena stranka sicer trdi, da je našla informacije iz izvorne države prosilca, ki jih je zbrala angleška organizacija (UKBA), iz katerih izhaja, da so umori iz časti v Alžiriji redek pojav, a umore iz časti iz matične države tožnika omenja tudi poročilo iste organizacije z dne 14. 3. 2011. Nadalje tožnik citira še članek, iz katerega je razvidno, da umorov iz časti alžirska zakonodaja ne obravnava kot poseben zločin, ampak se tovrstni vzroki za kaznivo dejanje lahko štejejo za olajševalne okoliščine. Iz predloženih člankov je mogoče zaključiti, da so tarče umorov iz časti prepoznane kot posebna družbena skupina v smislu ZMZ. Tarče so sicer predvsem ženske, a so žrtve lahko tudi moški. Po tožnikovih navedbah pa je osnova za to vera.

Tožnik vztraja tudi pri tem, da ni vložil prošnje samo zato, da ne bi bil odstranjen iz države, ampak jo je vložil iz razlogov, zaradi katerih je v matični državi ogrožen. Te razloge je večkrat pojasnil, tako da ni mogoče govoriti o tem, da bi prošnjo vložil samo zato, da bi preprečil odstranitev iz Republike Slovenije. Pri tem se sklicuje na sklep Upravnega sodišča opr. št. I U 1333/2013-14 z dne 28. 8. 2013 v isti zadevi, kjer je sodišče zavzelo stališče, da je tožena stranka v konkretnem primeru zmotno uporabila pravno podlago za ukrep omejitve gibanja iz določila 6. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ. Kar se tiče odločitve o subsidiarni zaščiti, pa tožena stranka izpolnjevanja teh pogojev ni dovolj natančno preučila oziroma jih sploh ni preučila. Subsidiarno zaščito je ocenila le na splošno. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, pri čemer se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe. Smiselno predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka je kot razlog za zavrnitev prošnje za priznanje mednarodne zaščite navedla okoliščine iz 2., 3. in 6. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ. Sodišče meni, da v obravnavani zadevi obstaja le razlog po 3. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ, ne pa tudi po 2. in 6. točki, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. Po 3. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ se prošnja kot očitno neutemeljena zavrne, če je očitno, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člen tega zakona. Sodišče je ocenilo, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je podan navedeni razlog za zavrnitev prošnje za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljene, ne pa tudi ostala dva razloga. Glede navedenega razloga sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da se v postopkih priznanja mednarodne zaščite ugotavlja izključno ogroženost osebe zaradi preganjanja zaradi enega izmed razlogov, določenih v Ženevski konvenciji, tožnik pa ni navedel, da bi bil v Alžiriji kdaj preganjan zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, temveč zgolj, da je njegovo življenje ogroženo zaradi ohranitve družinske časti. V konkretnem primeru pa tudi ni mogoče zaključiti, da bi tožniku ob vrnitvi v Alžirijo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ, saj v Alžiriji varnostna situacija ni takšna, da bi vzpostavljala utemeljen razlog, da bi bila vsaka v to državo vrnjena oseba soočena z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu 28. člena ZMZ.

Tožnik odločbi očita nesistematičnost in v zvezi s tem navaja nekaj primerov, kot je na primer ta, da je na prvi strani odločbe kot razlog za pospešen postopek navedena 2. točka prvega odstavka 55. člena ZMZ, na zadnji stani odločbe pa 3. in 6. točka prvega odstavka 55. člena ZMZ. Kot primer nesistematičnosti tudi navaja, da je v prvem odstavku na sedmi strani navedeno, da je tožena stranka ugotovila, da je prosilec v prošnjah navajal le dejstva, ki so nepomembna ali zanemarljiva za mednarodno zaščito, pri tem pa ni navedla, katera dejstva naj bi bila nepomembna ali zanemarljiva niti zakaj. Nadalje pojasnjuje določene nejasnosti na šesti in sedmi strani odločbe. Sodišče se sicer strinja, da te nejasnosti obstajajo, vendar pa po mnenju sodišča to niso take napake, da bi bilo zaradi tega potrebno odločbo odpraviti, kajti po mnenju sodišča iz celotne obrazložitve izhaja, da je nedvomno podan razlog po 3. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ, saj dogodki, ki jih opisuje tožnik, ne ustrezajo definiciji preganjanja po ZMZ.

V tožbi je nadalje navedeno, da v drugem odstavku na sedmi strani odločbe piše, da tožena stranka ne verjame, da tožniku ne bi mogli pomagati pristojni organi v matični državi, ter da ni pojasnjeno, zakaj, in da ne sprejema navedb, da drugje v Alžiriji ne bi mogel živeti in da ponovno ni pojasnjeno zakaj. S tem v zvezi sodišče ugotavlja, da tožena stranka na tem mestu ni navedla, da tožniku ne verjame, da ga matična država ne bi mogla zaščititi. V tem odstavku je le navedeno, da bi tožnik v primeru resnične ogroženosti poiskal pomoč in rešitev že v Alžiriji, pa tega ni storil. V nadaljevanju obrazložitve pa je zapisano, da niso sprejemljive njegove navedbe, da v Alžiriji ne bi mogel živeti, ker bi ga oseba, ki mu grozi, povsod našla.

Sodišče pa se strinja s tožbeno navedbo, da dejstva o dejanjih in posledicah, ki jih je tožnik navedel v prošnjah in na osebnem razgovoru, niso nepomembna oziroma zanemarljiva in zato tudi po mnenju sodišča ni podan razlog po 2. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ. Tožnik namreč zatrjuje, da mu je brat njegovega bivšega dekleta posredno grozil z umorom tako, da je tožnikovemu bratu rekel, da ga bo razkosal. Sodišče meni, da to niso nepomembna ali zanemarljiva dejstva, vendar pa taka grožnja ne ustreza definiciji preganjanja, kot je opredeljena po ZMZ, ampak gre za povsem oseben konflikt med tožnikom in bratom njegovega bivšega dekleta. Iz navedenega razloga, ker sodišče meni, da gre tu le za grožnjo zasebne narave in ne za preganjanje zaradi katere od okoliščin iz drugega odstavka 2. člena ZMZ, se sodišče ne strinja s tožbenimi navedbami, da bi bil tožnik preganjan zaradi vere ali zaradi pripadnosti določeni družbeni skupini. Tožnik namreč zatrjuje, da ga preganja brat njegovega dekleta zato, ker je z njo v družbi kadil hašiš, popival in se objemal in ga torej brat ne preganja zato, ker bi tožnik pripadal določeni družbeni skupini. Razen tega je ta brat nedržavni subjekt, skladno s 24. členom ZMZ pa so nedržavni subjekti lahko subjekti preganjanja ali resne škode le pod pogojem, če je mogoče dokazati, da država, politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja vključno z mednarodnimi organizacijami niso sposobne ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo. Tožnik pa ni dokazal, da država ni sposobna ali noče nuditi zaščite pred preganjanjem s strani brata, saj niti ni prijavil policiji, da ga brat ogroža. Na drugačno odločitev sodišča tudi ne morejo vplivati primeri, ki jih tožnik navaja v tožbi, saj ima vsak primer svoje specifične okoliščine, ki jih je pri vsaki obravnavani zadevi treba upoštevati posebej. V konkretnem primeru iz zgoraj navedenih razlogov dogodek, ki ga je opisal tožnik, vsekakor ne ustreza definiciji preganjanja, kot je določena v ZMZ.

Tožnik tudi zatrjuje, da prošnje ni vložil samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države. S tem v zvezi sodišče meni, da je premalo dokazov za obstoj tega razloga. Tožena stranka sklepa, da je tožnik vložil prošnjo le zato, da bi preprečil prisilno odstranitev, to pa sklepa iz tega, ker nikoli ni počakal na odločitev uradnega organa o njegovi prošnji, ampak je zapustil azilni dom. Vendar pa sodišče meni, da je nedvoumno možno ta razlog dokazati le takrat, kadar je prosilec že v postopku odstranitve iz države in za mednarodno zaščito zaprosi potem, ko se je postopek odstranitve že začel. Iz navedenega razloga sodišče meni, da je podan le razlog po 3. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ.

Sodišče tudi meni, da je subsidiarna zaščita v odločbi dovolj pojasnjena. V odločbi je resda obrazložena le 3. alineja 28. člena ZMZ, vendar pa tožnik okoliščine iz 2. alineje niti ne uveljavlja, prav tako ne zatrjuje, da mu grozi smrtna kazen. V kolikor pa se šteje, da zajema pojem resne škode nevarnost usmrtitve s strani dekletovega brata, pa sodišče meni, da tožnik ni dokazal, da ga pristojni organi v Alžiriji niso sposobni zaščititi, saj se ni obrnil nanje.

Sodišče je odločilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.