Jedro

Služnostni upravičenec mora služnostno pravico uporabljati restriktivno (1. odst. 50. člena ZTLR), in ne more lastnika služne stvari, ki isto pot uporablja, povsem izključiti iz njene uporabe. Tožnik kot služnostni upravičene in toženec kot služnostni zavezanec morata svoje stvarne pravice izvrševati pošteno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožena stranka sama trpi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala varstvo svoje služnostne pravice. Obenem je odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 50.262,60 SIT. Proti sodbi se pritožuje tožena stranka, uveljavlja vse tri pritožbene razloge in sodišču druge stopnje predlaga njeno razveljavitev. Sodišče na strani 3. obrazložitve ugotovi motitev, v zaključku na 4. in 5. strani obrazložitve pa ugotovi, da toženec tožnika ni oviral ali onemogočal v izvrševanju njegove služnostne pravice v smislu 57. člena ZTLR. S tem je zagrešilo abasolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 339. člena ZPP. Graja dokazno oceno prvega sodišča, ki je svojo odločitev oprlo na izpovedbi prič J. K., ki je tožnikov znanec, in G. K., ki ima pri tožencu v najemu cvetličarno. Če bi toženec postavil svoj traktor vzporedno vzdolž hleva, bi na svoj traktor kravo še vedno lahko privezal. Toženec je vedel, da se bo tožnikov sin vračal po služnostni poti, pa je kljub temu s traktorjem pot zaprl. Odločitev sodišča bi negativno vplivala na odnose med strankama, saj je s tem tožencu dopuščeno ustavljanje vozil na služnosti poti, ne glede na to, kakšen je razlog posega. Tožnik pot uporablja večkrat dnevno, ob kateremkoli letnem obdobju, kar pomeni, da mora biti pot vseskozi nemoteno prehodna. Toženec je na pritožbo odgovoril in predlaga njeno zavrnitev. Pritožba ni utemeljena. Iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča izhaja, - da obstoj služnostne pravice v korist tožnikovih nepremičnin parc. št. 9/1 in 11 k.o..... preko služnega zemljišča, ki je v lasti tožene stranke, ni sporen; - da kritičnega dne F. P. ni mogel peljati po služnostni poti s traktorjem, ker je toženec nanjo postavil svoj traktor, - da je toženec postavil svoj traktor tako, da je tožnikovemu sinu F. zaprl pot zato, ker je na traktor želel privezati telico iz svojega hleva, do katerega ima dostop po isti poti, - da je tožnikov sin Filip s traktorjem zapeljal v tolikšno neposredno bližino toženčevega traktorja, da ga le-ta, ne da bi tudi F. P. premaknil traktor, ni mogel premakniti in zato odstraniti, - da je tožnikov sin po dogodku z vožnjo po služnosti poti neovirano nadaljeval. Do teh dejanskih ugotovitev je prvo sodišče prišlo na podlagi skrbne in prepričljive dokazne ocene, ki jo pritožnik sicer graja, a pritožbeno sodišče ne vidi razloga, zakaj pričama K-rju in K-evi ne bi moglo verjeti. Zatrjevano znanstvo in najemno razmerje med pričama in tožnikom, pač samo po sebi ne more biti razlog za to, da jima sodišče ne bi moglo verjeti. Prav z njunima izpovedbama pa je potrjena trditev tožene stranke, ki je po oceni sodišča druge stopnje pomembna, da je tožnikov sin F. P. na oviro na služnostni poti, ki jo je predstavljal toženčev traktor, reagiral tako, da je tožencu s postavitvijo svojega traktorja onemogočil umik svojega traktorja s služne poti. Tožnik je vložil konsesorno tožbo, ki jo ureja 57. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR): "Če kdo lastniku gospodujoče stvari neutemeljeno preprečuje ali ga moti pri izvrševanju stvarne služnosti, lahko s tožbo zahteva, da preprečevanje oziroma motenje preneha". Sodišče naj torej s sodno odločbo naloži tožencu kot lastniku gospodujočega zemljišča, da dopusti izvrševanje služnostne pravice. Toženec izvajanja služnostne pravice ne preprečuje, ob obravnavanem dogodku pa naj bi pri njenem izvajanju tožnikovega sina motil. Nobenega dvoma ni, da je toženčev traktor predstavljal oviro za nadaljnje vožnje tožnikovega sina s traktorjem, toda sodišče je ugotovilo, da je bil prav tožnikov sin tisti, ki je s postavitvijo traktorja preprečil tožencu, da bi služnostno pot sprostil za nadaljevanje vožnje. Pravilno je pravno naziranje prvega sodišča, da je toženčeva lastninska pravica z ustanovljeno služnostjo le omejena, in da ne opravičuje tožnika kot služnostnega upravičeca do tega, da toženec, ki isto pot uporablja za dostop do hleva, svoje nepremičnine za potrebe svojega gospodarstva ne bi smel in mogel uporabljati. Služnostni upravičenec, ki mora služnostno pravico uporabljati restriktivno (1. odst. 50. člena ZTLR), bi moral v dani situaciji pač omogočiti tožencu, da svoj traktor, ki ga ni postavil na pot z namenom, da tožnikovemu sinu prepreči vožnjo, prestavi tako, da pot sprosti za potrebe tožnikovih voženj. To terja pošteno izvajanje stvarnih pravic obeh pravdnih strank. V takšni situaciji pa je pravilna odločitev prvega sodišča, da kljub temu, da je toženčev traktor prestavljal oviro na služnostni poti zaradi preprečitve odstranitve ovire s strani tožnikovega sina, ne more nuditi tožniku pravnega varstva na pravni podlagi 57. člena ZTLR. S tem je sodišče druge stopnje odgovorilo tudi na neutemeljeno pritožbeno trditev, da je prvo sodišče v razlogih izpodbijane sodbe zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP, saj zatrjevanega neskladja ni. Ker je tudi sicer odločitev prvega sodišča v dejanskem, procesnem in materialnopravnem pogledu pravilna, je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje po določbi 353. člena ZPP. Odločitev o stroških tožeče stranke v zvezi s pritožbo je zajeta z zavrnilnim izrekom sodbe. Stroške odgovora na pritožbo, ki v ničemer ni pripomogel k rešitvi zadeve, pa mora tožena strnka trpeti sama, ker ti stroški niso bili potrebni (1. odst. 154. člena , 1. odst. 165. člena, 1. odst. 155. člena ZPP).