Jedro

Tožnica, ki je z družino pobegnila zaradi strahu pred okupatorji, sama pa je navedla, da niso brezskrbno živeli niti od strani partizanov, niti od strani Nemcev, ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 85/99-6 z dne 10.4.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 65/97, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožničino tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 11.12.1998. S to odločbo je tožena stranka odpravila odločbo Upravne enote S. z dne 3.11.1997 ter odločila, da tožnici ne prizna statusa in pravic žrtve vojnega nasilja. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da tožnica v upravnem postopku ni dokazala, da ji je pred očetovo aretacijo in tudi potem, ko je bil njen oče po treh tednih izpuščen iz zapora, grozil kakršenkoli prisilni ukrep okupatorja, določen kot pogoj za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja. Sodišče prve stopnje se je strinjalo s stališčem tožene stranke, da Zakon o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96 in 70/97, v nadaljevanju ZZVN) oseb oziroma ljudi, ki so dom zapustili zaradi strahu pred okupatorjem, ne opredeljuje kot žrtve vojnega nasilja. Pri tem sodišče meni, da je potrebno upoštevati, da je celotno obdobje druge svetovne vojne samo po sebi predstavljalo obdobje nasilja in strahu. Zakonodajalec ni imel namena, da bi vse osebe, ki so preživele obdobje druge svetovne vojne, pridobile status žrtve vojnega nasilja. Za izpolnjevanje pogojev iz 1. in 2. člena ZZVN je potrebno v vsakem primeru posebej ugotoviti izpostavljenost nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov, ki morajo biti dejansko podani, kar pa v obravnavanem primeru ni izkazano.

V pritožbi tožnica navaja, da se s sodbo sodišča prve stopnje ne strinja. Meni, da so bile med vojno resnično drugačne razmere, vendar pa so si morali pomagati sami. Ko je okupator izvedel, da je njen brat v partizanih, so se grožnje stopnjevale. Grozili so, da bodo ubili vso družino. Tudi mlajšega brata so pretepli pred vso družino in po tem dejanju je tudi on zbežal v partizane. Kasneje sta oba brata padla v partizanih. Okupator pa je nadaljeval nasilje nad družino. Ves čas so družini grozili, in če so hoteli preživeti, so dom zapustili, vendar ne samo zaradi strahu pred okupatorjem, temveč zaradi raznih groženj, da bodo ubili vso družino in uničili vse imetje kmetije. Družina je bila izpostavljena nasilnim dejanjem okupatorja in je zato prepričana, da ji pripada status žrtve vojnega nasilja s pravicami, ki iz tega statusa izhajajo.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je izpodbijana sodba pravilna in temelji na pravilni pravni in dejanski podlagi. Sodišče prve stopnje je sodbo pravilno oprlo na določbo 2. člena ZZVN, po kateri je žrtev vojnega nasilja - begunec, ob pogojih iz 1. člena istega zakona, oseba, ki je pobegnila pred vojnim nasiljem ali pred prisilno izselitvijo. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je potrebno za izpolnjevanje navedenih zakonskih pogojev v postopku dokazati, da je bil pobeg potreben zaradi neposrednega in konkretnega nasilja okupatorja. Na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, je zato sodišče prve stopnje pravilno sledilo odločitvi tožene stranke, da tožnica ni uspela dokazati, da je morala družina (in z njo tožnica) pobegniti pred neposredno grozečim nasiljem, in sicer pred takšnim, ki bi imelo podlago v 2. členu ZZVN. Že tožena stranka je ugotovila, da so družini grozili in jih preganjali tako Nemci kot tudi partizani. Ta ugotovitev je skladna tako z vlogo tožnice kot z dokazi, izvedenimi v upravnem postopku. Sama je navedla, da niso brezskrbno živeli niti od strani partizanov niti od stani Nemcev. Ker oče ni prijavil partizanov, ki so jim pobrali vse, so Nemci mamo pretepli, njega pa zaprli. Ko se je vrnil po treh tednih iz zapora, sta se starša odločila, da pobegnejo. Ni dvoma o tem, da je tožnica, zlasti pa še njena starša, med okupacijo preživela strah pred okupatorjem oziroma težko življenjsko obdobje, vendar pa navedeno dejansko stanje ne daje podlage za zaključek, da je v tožničinem primeru pobeg (čeprav iz strahu) mogoče oceniti za takšnega, ki ga določbe ZZVN zahtevajo za priznanje uveljavljanega statusa (v konkretnem primeru begunke). Zato tudi pavšalni pritožbeni ugovori o grožnjah ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.