Jedro

Višina odmerjene odškodnine temelji na ugotovitvah v izvedenskem mnenju prim. dr. R. P., izpovedbi tožnika ter medicinski dokumentaciji, pri čemer je sodišče glede na 200. člen Zakona o obligacijskih razmerjih upoštevalo in pravno pravilno ovrednotilo tako bolečinsko obdobje, prestane neugodnosti v času zdravljenja, trajanje in intenziteto prestanega strahu, odražanje posledic škodnega dogodka v tožnikovem vsakodnevnem življenju v smislu zmanjšanja življenjske aktivnosti, starost tožnika ob času škodnega dogodka, kot vsa ostala dejstva, ki jih revizija ponovno poudarja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik se je 1.2.1999 telesno poškodoval v prometni nesreči in pri tem utrpel zvin vratu, zvin vratne hrbtenice, okvaro šeste vratne živčne korenine lahke stopnje, udarnino v predelu levega ramena, nategnjenje obeh ramen in popoškodbeno lahno okorelost obeh ramenskih sklepov. Sodišče prve stopnje mu je prisodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 1.450.000 SIT (700.000 SIT za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 150.000 SIT za strah in 600.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti) in odškodnino za premoženjsko škodo v višini 33.186 SIT, vse s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče druge stopnje je pritožbama pravdnih strank deloma ugodilo in razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem je bil zavrnjen zahtevek za plačilo zakonitih zamudnih obresti od prisojene glavnice za čas od 25.11.1999 do 3.9.2003 ter v stroškovnem delu in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odškodnino za nepremoženjsko škodo je iz naslova zmanjšanja življenjske aktivnosti zvišalo za 100.000 SIT, v preostalem delu pa potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Revizijo je tožeča stranka vložila glede višine prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Za sleherno od ugotovljenih oblik nepremoženjske škode bi ji morala biti po njenem mnenju priznana odškodnina v višini posamično terjanih zneskov, ki v celoti ustrezajo teži poškodbe in ugotovljenim posledicam. Sicer pa tožnik v reviziji ponovno niza ločeno po posamičnih oblikah nepremoženjske škode vse tiste okoliščine, ki ga po njegovem mnenju upravičujejo do odškodnin zanje v celotnih zahtevanih zneskih in ki jih sodišče druge stopnje ni v zadostni meri upoštevalo. Predlaga spremembo sodbe sodišča druge stopnje tako, da se prisodi še nadaljnja odškodnina v višini 6.676,68 EUR (prej 1.600.000 SIT) s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/99 do 43/06) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z odločitvijo o obsegu tožniku pripadajočih denarnih odškodnin za posamične izmed oblik nepremoženjske škode slednji utemeljuje s ponovnim poudarjanjem okoliščin, ki naj bi ga po njegovem mnenju upravičevale do odškodnin zanje v celotnih terjanih zneskih. Tak način uveljavljanja revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava je neutemeljen čim se izkaže, da so bila vsa tista revizijsko nanizana in pravno relevantna dejstva, obstoj katerih je v sodbah sodišč prve in druge stopnje neizpodbojno ugotovljen (tretji odstavek 370. člena ZPP), tudi po oceni revizijskega sodišča ustrezno in pravno pravilno upoštevana že v pravnomočni sodbi. Načelo individualizacije višine odškodnin mora biti vselej upoštevano tudi tako, da odmera odškodnin ni le odraz oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj vselej poudarjeno neugodno. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih škodnih posledic za vsakič konkretno obravnavanega oškodovanca tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse, saj je to pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanja odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Da je bilo to načelo ob odmeri odškodnine tožniku pravilno upoštevano, pokaže njena primerjava s prisojenimi odškodninami v tožnikovemu podobnih primerih. Rezultat te primerjave namreč potrjuje primerno umeščenost tožniku pravnomočno prisojene odškodnine v okvir ostalih prisojenih odškodnin za tako škodo.

S pravnomočno sodbo je bilo namreč ugotovljeno, da je tožnik v škodnem dogodku utrpel zvin vratu, zvin vratne hrbtenice, okvaro šeste vratne živčne korenine lahke stopnje, udarnino v predelu levega ramena, nategnjenje obeh ramen in popoškodbeno lahno okorelost obeh ramenskih sklepov. Višina odmerjene odškodnine temelji na ugotovitvah v izvedenskem mnenju prim. dr. R. P., izpovedbi tožnika ter medicinski dokumentaciji, pri čemer je sodišče glede na 200. člen Zakona o obligacijskih razmerjih upoštevalo in pravno pravilno ovrednotilo tako bolečinsko obdobje, prestane neugodnosti v času zdravljenja, trajanje in intenziteto prestanega strahu, odražanje posledic škodnega dogodka v tožnikovem vsakodnevnem življenju v smislu zmanjšanja življenjske aktivnosti, starost tožnika ob času škodnega dogodka, kot vsa ostala dejstva, ki jih revizija ponovno poudarja.

Ker niso podani ne razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niti razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba revizijo tožeče stranke na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.