Jedro

Spornega obdobja ni mogoče priznati v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo, ker za to obdobje niso bili plačani prispevki.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 19. 8. 2010 in št. ... z dne 1. 12. 2009 ter naložilo tožencu, da izda novo odločbo o odmeri sorazmernega dela starostne pokojnine od 9. 4. 2010 dalje, pri čemer pa mora dodatno upoštevati tudi zavarovalno dobo za čas od 21. 3. 1998 do 15. 7. 1998, od 1. 1. 1999 do 15. 7. 1999, od 22. 11. 2000 do 31. 12. 2000 in od 1. 1. 2001 do 23. 5. 2001. Obenem je odločilo, da je toženec dolžan tožnici povrniti stroške postopka v višini 491,40 EUR v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka za izpolnitev do plačila.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb Zakona o pravdnem postopku in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da bi ji naslovno sodišče moralo priznati pokojninsko dobo tudi za obdobje od 1. 11. 1978 do 31. 12. 1979, ko je bila prijavljena na Zavodu za zaposlovanje ter prejemala denarno nadomestilo, v tem obdobju pa ji je tekla delovna in s tem tudi pokojninska doba, ki je bila plačevana s strani Zavoda za zaposlovanje. Ravno tako sodišče tudi ni priznalo pokojninske dobe za 3 leta, ko je bila v bolniškem staležu in ji je prispevke plačevala zdravstvena zavarovalnica. Ravno tako ji ni bila priznana pokojninska doba za obdobje od leta 1980 do leta 1991, v katerem bi ji moralo biti priznanih 11 let delovne dobe, saj so bili v tem obdobju vsi prispevki plačani, kar ugotavlja že izvedenka v izvedeniškem mnenju. Kljub temu pa ji ta doba ni bila priznana in tudi razlogi za takšen izostanek priznanja niso bili nikjer navedeni. Plačevani so bili tudi prispevki in sicer od leta 1991 do 2008, sicer z zamudo, vendar pa so bili vseskozi plačevani. Pritožnica je izpodbijala izvedeniško mnenje izvedenke A.A. ter podala obširno in podrobno utemeljene pripombe na samo mnenje ter predlagala njegovo dopolnitev. Predlogu pritožnice za dopolnitev izvedeniškega mnenja naslovno sodišče ni ugodilo. Meni, da je s tem storilo bistveno kršitev pravdnega postopka. Meni pa tudi, da je zaradi nepregleda celotne dokumentacije, predlagane s strani pritožnice zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Poudarja, da se naslovno sodišče v obrazložitvi sodbe ni nikjer izjavilo o njenih pripombah o napačni uporabi Zakona o davčnem postopku s strani izvedenke, saj je tožnica vseskozi zatrjevala, da je plačevala pokojninsko zavarovanje, v ta namen tudi predložila mnogo listinske dokumentacije, po drugi strani pa je naslovno sodišče zaključilo, da njena plačila kljub izrecni navedbi namena ob opravi posameznih plačil, niso bila namenjena plačilu pokojninskega zavarovanja, temveč so bila prerazporejena na druge konte davčnega organa. Ne strinja se, da je zavezanka dolžna tudi pri pokojninskih dajatvah poravnati najprej stroške davčne izvršbe, nato obresti ter šele na to glavnico. V tožničinem primeru je dejansko prišlo do situacije, ko je le-ta odplačala tudi stroške izvršbe, kot tudi obresti, vsaj deloma, če ne že v celoti, z navedenimi plačili pa je večkrat preplačala glavnico. Samo plačilo prispevkov pa ji nato ni bilo priznano. Tožnica se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka, ker je naslovno sodišče za določitev vrednosti predmeta napačno uporabilo drugi odstavek 25. člena Zakona o odvetniški tarifi, ki določa, da v primerih, ko vrednosti predmeta ni mogoče določiti, znaša njegova vrednost 3.500,00 EUR. V predmetnem postopku tožnica uveljavlja priznanje pokojninske dobe in posledično pravic, ki so vezane na dolžino pokojninske dobe. Navedene pravice pa se dajo vrednostno oceniti. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev.

Sodišče prve stopnje je v tem postopku v skladu z določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 19. 8. 2010 v zvezi s prvostopno odločbo št. ... z dne 1. 12. 2009, sporno pa je priznanje pokojninske dobe ter v zvezi s tem višina sorazmernega dela starostne pokojnine. S citirano prvostopno odločbo z dne 6. 9. 2009, potrjeno z dokončno odločbo z dne 19. 8. 2010, je toženec tožnici na podlagi 10 let, 8 mesecev in 25 dni slovenske ter 9 let in 5 mesecev nemške pokojninske dobe odmeril sorazmerni del starostne pokojnine v višini 156,43 EUR. Toženec je na podlagi potrdila Davčne uprave Republike Slovenije, Davčni urad B. z dne 24. 4. 2009 štel, da ima tožnica poravnane prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za obdobje od 1. 1. 1980 do 21. 12. 1989 ter za čas bolniškega staleža od 26. 6. 1997 do 20. 3. 1998, medtem ko je za obdobje od 1. 1. 1990 do 25. 6. 1997, od 21. 3. 1998 do 30. 6. 1998 in od 1. 8. 1998 do 31. 12. 2008 ugotovil, da so prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje odpisani oziroma za čas od 1. 1. 1999 do 31. 12. 2008 niso plačani.

Tožnica je s tožbo uveljavljala priznanje daljšega obdobja pokojninske dobe ter s predloženo dokumentacijo skušala dokazati, da so plačani prispevki.

Pravno podlago za odločanje v tem sporu predstavlja Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) in sicer določba 36. člena v zvezi s 398. členom in 7. členom ter 45. člen Uredbe sveta EGS 1408/71. ZPIZ-1 v 191. členu določa, da se v zavarovalno dobo vštevajo obdobja zavarovanja, če so bili za ta obdobja plačani prispevki. Če je bil za določeno obdobje zavarovanja plačan le del prispevkov, se v pokojninsko dobo upošteva le sorazmeren del zavarovalne dobe. Glede na peti odstavek 7. člen ZPIZ-1 pravice iz obveznega zavarovanja pridobi zavarovanec izključno na podlagi plačila prispevkov, če za posamezne primere zakon ne določa drugače. Zaradi razjasnitve dejanskega stanja in sicer v okviru citiranih določb, ali so bili za določena zatrjevana obdobja plačani prispevki, je sodišče pridobilo izvedensko mnenje sodne izvedenke.

V izvedenih dokazih je sodišče prve stopnje tudi po prepričanju pritožbenega sodišča imelo dovolj podlage, da je izpodbijani odločbi toženca štelo za nepravilni in nezakoniti in naložilo tožencu, da izda novo odločbo o odmeri sorazmernega dela starostne pokojnine od 9. 4. 2010 dalje, pri čemer še dodatno upošteva v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo čas v obdobju od 21. 3. 1998 do 23. 5. 2001 s presledki kot so konkretno opredeljeni v izreku sodbe.

Iz listinske dokumentacije izhaja, da je bila tožnica od 1. 1. 1980 do 31. 12. 2008 oseba, ki je opravljala samostojno dejavnost. Kot zavarovanka za pokojninsko in invalidsko zavarovanje je bila po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ter Zakonu o prispevkih za socialno varnost dolžna sama kot zavezanka za plačilo prispevkov obračunati in plačati predpisane prispevke in sicer od mesečne bruto zavarovalne osnove, bodisi glede na dosežene dohodke oziroma izbrane zavarovalne osnove.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da za obdobje od 1. 1. 1990 do 25. 6. 1997 niso bili plačani prispevki, torej tudi ne za čas (od 1. 1. 1990) do leta 1991, kar brez podlage zatrjuje pritožba. Prispevki so bili za to obdobje tožnici odpisani na podlagi večih pravnomočnih odločb davčnega organa in sicer odločbe št. ... z dne 7. 11. 2005 v zvezi z odločbo z dne 30. 8. 2004, odločbe št. ... z dne 24. 10. 2006 in odločbe št. ... z dne 25. 2. 2008, ker je zastarala pravica do izterjave prispevkov.

Tožnica je v obdobju od leta 1991 do 2008 plačevala prispevke, vendar kot že sama pritrjuje, z zamudo. Z vsemi plačili do 19. 1. 2009 ni plačala niti prispevkov za čas do 31. 12. 1998 tako, da so ostali na ta dan neplačani prispevki za čas od 1. 1. 1999 do 31. 12. 2008. Za določena obdobja v letih 1998 do 2001 pa je sodišče prve stopnje štelo, da so plačani prispevki in sicer v trajanju 1 leto in 11 dni, ter še 4 mesece in 1 dan, ker je bilo 9. 4. 2010 iz stečajne mase izvršeno plačilo v korist DURS-a, in ker toženec pri tožnici neutemeljeno ni upošteval določenih obdobij v letu 1999 do 2001, ko je bila v bolniškem staležu in je bila prejemnik nadomestila za čas zadržanosti z dela za skrajšan delovni čas. Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije je tožnici plačeval prispevke vključno za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za sorazmerni del, to je za skrajšan delovni čas, ne pa za poln delovni čas. Zato je sodišče prve stopnje za obdobje plačila prispevkov za skrajšan delovni čas s strani Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, ko je bila tožnica v bolniškem staležu pravilno priznal sorazmerni del pokojninske dobe, ne pa v celoti oziroma kot uveljavlja tožnica za vsa 3 leta.

Davčni organ vodi za vsakega samostojnega podjetnika evidenco o mesečni zavarovalni osnovi skladno z Zakonom o davčnem postopku, ki določa tudi, katere obveznosti se pokrivajo s posamezni plačili (93. člen v zvezi s 3. členom). Če pobrani znesek ne zadostuje za poplačilo posamezne vrste davka s pripadajočimi dajatvami, se davek in pripadajoča dajatev plačajo tako, da se najprej plačajo stroški postopka, nato obresti in šele potem davek oziroma glavnica, ki je najprej zapadla v plačilo. Takšno stališče je pravilno, pritožba pa v tej smeri neutemeljena. Glede na takšen vrstni red plačila posameznih dajatev ima določene posledice pri plačilu glavnice, še zlasti, če celotni znesek razpoložljivih sredstev ne zadostuje za poplačilo vseh terjatev. Kljub temu, da je tožnica določena plačila opravila in plačala celo več, kot če bi poravnala svoje obveznosti ob zapadlosti, sodišče tožnici določenega obdobja, ker niso bili plačani prispevki (glavnica) utemeljeno ni priznalo v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo.

Izvedenka je na podlagi celotne predložene in tekom postopka pridobljene obširne dokumentacije (list. št. 25) prepričljivo ugotovila, da so bila vsa sredstva evidentirana na pravilnih kontih in sicer so bila vsa plačila, iz katerih je bilo razvidno, da je tožnica plačala obveznost na kontu 2021 (prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje zavezanke) tudi knjižena na tem kontu oziroma so bila sredstva plačana v postopku prisilne izterjave, knjižena na prometnem davku ali stroških postopka ali kot prispevki za zdravstveno zavarovanje zaposlenih delavcev, pri čemer zavezanec ne more vplivati na vrstni red pokrivanja obveznosti. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbe Zakona o davčnem postopku in ne držijo nasprotne pritožbene trditve.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja priznanje pokojninske dobe za obdobje od 1. 11. 1978 do 31. 12. 1979, saj tožnica ni predložila nobenih dokazov, da bi za to obdobje bili plačani prispevki. V spornem obdobju se je glede na 214. člen tedanjega veljavnega Statuta skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v SR Sloveniji, pravnega prednika toženca, v zavarovalno dobo vštela tudi prekinitev zaposlitve, če je bil zavarovanec v času začasne nezaposlenosti v redu prijavljen pri Skupnosti za zaposlovanje, vendar največ 2 leti za posamezen primer prekinitve zavarovanja, za katero je podaljšal zavarovanje in plačal prispevke. Šele z Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. SRS, št. 27/83, v nadaljevanju republiški zakon) so bile osebe, ki prejemajo denarno nadomestilo za primer brezposelnosti v skladu s predpisi o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti, zavarovane za čas prejemanja takega nadomestila, vendar največ 1 leto (14. člen). To pomeni, da zavarovanje za uživalce nadomestila za čas brezposelnosti v takšnem smislu kot meni pritožba velja šele od 1. 1. 1984. Za obdobje, ki ga uveljavlja tožnica, da se ji všteje v pokojninsko dobo kot zavarovalna doba pa bi morala izkazati, da je imela urejeno t. i. podaljšano zavarovanje in da je plačala prispevke. Tega pa ni storila in tudi ne zatrjuje, da je šlo pri njej za takšno zavarovanje.

Pritožba neutemeljeno očita sodišču, da glede na pripombe, ni pridobilo še dopolnilnega mnenja. Kot izhaja iz zapisnika z glavne obravnave z dne 11. 4. 2013 (list. št. 55) je sodišče ostale dokaze kot nepotrebne zavrnilo. V kolikor se tožnica s takšnim dokaznim sklepom sodišča prve stopnje ni strinjala in je menila, da je prišlo do kršitev določb pravdnega postopka, kot navaja v pritožbi, bi morala v skladu z določbo 286. b člena ZPP kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče, torej na samem naroku za glavno obravnavo dne 11. 4. 2013. Glede na citirano določbo se kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Tega pa pritožba ne navaja.

Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje sporna vprašanja dovolj razčistilo in je izvajanje še dodatnega dokaza z dopolnilnim mnenjem utemeljeno zavrnilo. Sodišče skladno z določbo 213. člena ZPP samo odloča, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev. Zgolj ob dodatnem navajanju, da bi se tožnici moralo priznati v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo tudi obdobje od 1. 12. 1993 do 30. 11. 1994, ker to obdobje ni bilo odpisano, pri čemer tožnica z ničemer ni dokazala, da bi za to obdobje plačala prispevke oziroma, da bi navajala konkretne podatke, ki bi kazali na drugačne zaključke, do katerih je prišla izvedenka, je dejansko stanje dovolj in prepričljivo ugotovljeno. Pri tem pa se določena vprašanja v pripombah sploh niso nanašala na sporno vprašanje glede plačila prispevkov in tudi ne na vprašanja, ki so v pristojnosti izvedenke.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno skladno z drugim odstavkom 25. člena ZOdvT pri odmeri stroškov postopka upoštevalo vrednost spora 3.500,00 EUR, ker gre za spor iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, pri katerem vrednosti spora ni mogoče določiti.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter o stroških pritožbe, ker tožnica z njo ni uspela, v skladu z določbo prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da jih tožnica trpi sama.