Jedro

Vsi dokazi, na podlagi katerih je bil kaznovanemu po 39. členu zakona o prekrških izrečen varstveni ukrep prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije, so bili izvedeni, pri tem pa je bilo tudi ugotovljeno, da je vozil pod vplivom alkohola in da je bil že kaznovan zaradi istovrstnega prekrška, zato pri izreku varstvenega ukrepa ni bil kršen postopek, in tudi ni podan dvom o resničnosti odločilnih dejstev.

Izrek

Zahteva zagovornika kaznovanega za sodno varstvo se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z odločbo občinskega sodnika za prekrške je bil D.U. zaradi prekrška po čl. 226/I tč. 28 ZTVCP kaznovan z denarno kaznijo 5.000 tolarjev. Na podlagi čl. 39 Zakona o prekrških pa mu je bil izrečen varstveni ukrep prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za dobo 1 meseca.

Republiški senat za prekrške je z odločbo ugodil pritožbi postaje prometne policije in je prvostopno odločbo o prekršku spremenil tako, da je kaznovanemu izrekel varstveni ukrep prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za dobo 8 mesecev.

Zagovornik se v zahtevi za sodno varstvo, s katero izpodbija izrek o varstvenem ukrepu, sklicuje na določilo člena 39 v zvezi s členom 203 tč. 1 Zakona o prekrških ter na določilo čl. 203 tč. 2 v zvezi s členom 186/I tč. 9 Zakona o prekrških. Po stališču zagovornika so bile kršene tako materialne kot tudi procesne določbe Zakona o prekrških. Predlaga, naj se odločba v izpodbijanem delu razveljavi in zadeva vrne drugostopnemu oziroma prvostopnemu organu v novo odločitev.

Zahteva za sodno varstvo ni utemeljena.

Zagovornik se v zahtevi sicer sklicuje na določbi 1. in 2. točke 203. člena Zakona o prekrških, vendar pa iz vsebine zahteve izhaja, da izpodbija odločbo pravzaprav zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa po določilu čl. 203 Zakona o prekrških ne more biti razlog za navedeno izredno pravno sredstvo. Sicer pa zagovornik v zahtevi za sodno varstvo niti ne navaja, na kakšen način naj bi bile kršene materialne določbe zakona, naštete v določilu člena 187 Zakona o prekrških. Ni tudi mogoče pritrditi stališču zahteve, da se odločba opira na dokaz, ki naj ne bi bil izveden pred občinskim sodnikom za prekrške. Vsi dokazi, na podlagi katerih je bil kaznovanemu po čl. 39 Zakona o prekrških izrečen varstveni ukrep prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije, so bili izvedeni, pri tem pa je bilo ugotovljeno, da je kaznovani vozil z osebnim avtomobilom po magistralni cesti, ko je bil pod vplivom alkohola (2,73 g/kg) ter da je bil že kaznovan zaradi istovrstnega prekrška. Ni torej podan niti dvom v resničnost odločilnih dejstev, pomembnih za uporabo oziroma za izrek varstvenega ukrepa po členu 39 Zakona o prekrških.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je torej ugotovilo, da v obravnavani zadevi niso podani razlogi iz 203. člena Zakona o prekrških, zaradi česar je zahtevo za sodno varstvo v skladu z določilom 4. odstavka 204. člena Zakona o prekrških zavrnilo kot neutemeljeno.