Jedro

Kvalifikatorne okoliščine niso znak oziroma element disciplinske kršitve, temveč posebne posledice storjene kršitve, ki morajo biti podane za izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja.

Ugotovitev obstoja kvalifikatornih okoliščin sodi med dejanske ugotovitve, ki jih revizijsko sodišče ne sme obravnavati. Za presojo materialnopravne pravilnosti izpodbijane sodbe je bistveno, da so bile take okoliščine v disciplinskem postopku pri toženi stranki ugotovljene in v dokončnem disciplinskem sklepu tudi navedene in obrazložene.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z dokončnim sklepom disciplinskih organov tožene stranke je bil tožnik spoznan za odgovornega storitve štirih hujših kršitev delovnih obveznosti in mu je bil izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je tako odločitev glede dveh kršitev razveljavilo, glede preostalih dveh pa jo vzdržalo v veljavi. Ker so bile izkazane kvalifikatorne okoliščine, ki jih predpisuje 89. člen Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR), je potrdilo odločitev disciplinskih organov o izrečenem ukrepu.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno ter kot pravilno in zakonito potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vlaga tožeča stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP) v zvezi s 1. točko prvega odstavka 370. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da mu delodajalec nikoli ni očital oziroma nikoli ni zatrjeval, da je izpolnjen kateri od pogojev, določenih v 10. členu pravilnika o odgovornosti za delovne obveznosti in da so izpolnjeni konstitutivni pogoji za izrek ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Šele v drugostopnem sklepu je tožena stranka začela trditi, da je nastala škoda na ugledu, da je dejanje vplivalo na motivacijo zaposlenih, kar naj bi se odražalo v proizvodnji, predstavljalo pa naj bi tudi negativni zgled. Te trditve pa so pavšalne, neugotovljene in nedokazane. Tožnik ni imel možnosti obravnavanja teh trditev, s čimer je bila storjena bistvena kršitev pravil postopka. Prvostopna sodba o teh odločilnih dejstvih nima obrazložitve, ker jih je le nekritično prepisala iz odločbe delodajalca, kar predstavlja kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Neresnična je tudi navedba v sodbi sodišča druge stopnje, da so bile kvalifikatorne okoliščine ugotovljene že v disciplinskem postopku. Ker tožniku ni bila zagotovljena možnost kontradiktornega postopka, mu je bila kršena ustavna pravica do poštenega sojenja, podana pa je tudi kršitev pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Kvalifikatorne okoliščine bi morale biti ugotovljene v izreku, saj gre za znak kršitve, brez katerega kršitve ni. Nenazadnje pa po mnenju revidenta nobena od zatrjevanih okoliščin, tudi če bi jih dokazali, ne predstavlja okoliščin, navedenih v 10. členu Pravilnika o odgovornosti za delovne obveznosti.

Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlaga, da se revizija kot neutemeljena zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Očitki, da ima izpodbijana sodba take pomanjkljivosti, da se ne da preizkusiti, niso utemeljeni. Obe sodbi obravnavata vse izvedene dokaze in vsebujeta tudi jasno dokazno oceno. Ker imata razloge o vseh pomembnih pravnih in dejanskih vprašanjih, uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Navedbe tožeče stranke se nanašajo predvsem na ugotavljanje dejstev in na dokazno oceno obeh sodišč, kar pa ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče je vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in presojalo sodišče druge stopnje. Med dejanske spadajo vse ugotovitve, ki se nanašajo na obstoj objektivnih in subjektivnih znakov tožeči stranki očitanih disciplinskih kršitev ter na obstoj kvalifikatornih okoliščin po 89. členu ZDR.

Bistvena dejanska ugotovitev obeh sodišč je, da je tožnik kot vodja združenega lesnega dela od podrejenega delavca zahteval, da namerno poškoduje izdelek, da bi se prikrila krivda zaradi napake v izdelavi, ter, da je ponaredil listino in sodelavce ob tem nagovarjal k krivemu pričanju pred preiskovalnimi organi. S tem je storil hujši kršitvi delovnih obveznosti po 10. in 17. točki 6. člena Pravilnika o odgovornosti za delovne obveznosti ter odškodninski odgovornosti: zloraba položaja ali prestop meja danega pooblastila in ponareditev listine.

Pravilnik tožene stranke ni določal hujših kršitev delovnih obveznosti, za katere se obvezno izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Disciplinska komisija je zato lahko tak ukrep zakonito izrekla le ob upoštevanju določb 89. člena ZDR. Ta določa, da se disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja lahko izreče za vse hujše kršitve delovnih obveznosti, določene s splošnim aktom, če je bilo s kršitvijo povzročena ali bi lahko bila povzročena večja škoda, ogrožen ali bi lahko bil bistveno moten delovni proces v organizaciji ali kako drugače bistveno oteženo poslovanje organizacije (t. i. kvalifikatorne okoliščine). To je določal tudi prvi odstavek 10. člena Pravilnika tožene stranke.

Kvalifikatorne okoliščine niso znak oziroma element disciplinske kršitve, temveč posebne posledice storjene kršitve, ki morajo biti podane za izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. V dejanski stan kršitve bi se štele le, če bi jih tožena stranka na podlagi pooblastila iz tretjega odstavka 58. člena ZTPDR v svojem splošnem aktu opredelila kot element kršitve delovnih obveznosti, za katere se obvezno izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja.

Ugotovitev obstoja kvalifikatornih okoliščin sodi med dejanske ugotovitve, ki jih revizijsko sodišče ne sme obravnavati. Za presojo materialnopravne pravilnosti izpodbijane sodbe je bistveno, da so bile take okoliščine v disciplinskem postopku pri toženi stranki ugotovljene in v dokončnem disciplinskem sklepu tudi navedene in obrazložene. Ob taki dejanski podlagi pa je bil tožniku zakonito izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Disciplinski postopek je bil po ZTPDR in ZDR (1990) dvostopenjski postopek, ki se je začel z vložitvijo zahteve za uvedbo disciplinskega postopka in končal z dokončnim sklepom pristojnega organa delodajalca. Predmet sodne presoje je bila odločba disciplinskega organa, izdana na drugi stopnji (prvi odstavek 66. člena ZTPDR). Predmet sodne presoje je bilo torej dejansko stanje, ugotovljeno z dokončno odločitvijo disciplinskega organa delodajalca. Iz dokončnega sklepa Komisije za varstvo pravic pri toženi stranki pa izhaja, da so bile kvalifikatorne okoliščine, ki utemeljujejo izrek ukrepa prenehanja delovnega razmerja, ugotovljene v disciplinskem postopku.

Trditve v reviziji, da kvalifikatorne okoliščine niso bile ugotavljane oziroma ugotovljene in tudi ne dokazane, so v nasprotju z listinami v spisu in tudi neutemeljene. Na obstoj teh okoliščin je na seji disciplinske komisije opozoril pooblaščenec vlagatelja zahteve za disciplinski postopek, nanje pa je opozoril tudi sindikat v mnenju, ki ga je disciplinska komisija prebrala. Tožnik je bil na disciplinsko obravnavo vabljen, vendar se vabilu ni odzval. Če neopravičeno in po svoji volji ni bil prisoten na obravnavi, se ne more uspešno sklicevati na nemožnost sodelovanja pri obravnavanju teh okoliščin. Tako možnost pa je nato imel na obravnavi pred Komisijo za varstvo pravic. Ob navedenem je brez podlage tudi sklicevanje tožnika na domnevno kršitev pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ali celo ustavne pravice do poštenega sojenja. Za tako kršitev v disciplinskem postopku ne predlaga nobenega dokaza, da bi bila ta kršitev storjena v sodnem postopku pa niti ne zatrjuje.

Po določbi 89. člena ZDR je bilo dovoljeno izreči ukrep prenehanja delovnega razmerja le, če so nastale ali bi lahko nastale hujše posledice. Takšne posledice lahko nastanejo, če je bilo s storitvijo ali opustitvijo dejanja ogroženo življenje in zdravje delavcev ali delovnih ljudi, povzročena ali bi lahko bila povzročena večja škoda, ogrožen ali bi lahko bil bistveno moten delovni proces ali kako drugače bistveno oteženo poslovanje organizacije oziroma delodajalca. Glede na takšno besedilo zakona v zvezi z delovnim procesom in poslovanjem zadošča že domneva, da bi lahko bil delovni proces moten ali poslovanje oteženo. Pravilnik tožene stranke v četrtem odstavku 10. člena še posebej določa, da se kot posebej obremenilna okoliščina šteje, če svoje delovne obveznosti krši vodja ali vodilni delavec ali drug delavec, ki je podpisnik individualne pogodbe o zaposlitvi (med take je sodil tudi tožnik). Torej delavec, ki je glede na svoj položaj v podjetju še posebej dolžan s svojim zgledom skrbeti tudi za pravilno in zakonito poslovanje. Z njegovim ravnanjem so nastale oziroma bi lahko nastale posledice, ugotovljene z dokončnim sklepom disciplinskih organov tožene stranke, in sta jih preizkusili obe nižji sodišči. Ker glede na navedeno zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane in je tudi po presoji revizijskega sodišča izpodbijana sodba materialno pravno pravilna, je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).