Jedro

V primeru dopuščene revizije mora biti reviziji priložen predlog za dopustitev revizije in sklep o dopustitvi revizije. Ker se v postopku z revizijo ne uporabljajo določbe 108. člena ZPP o vračanju nepopolnih vlog v dopolnitev, je sodišče prve stopnje potem, ko je ugotovilo, da revizija ni popolna, ravnalo pravilno, ko jo je nemudoma zavrglo, ne da bi predhodno pozivalo toženo stranko na dopolnitev.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sklep sodišča prve stopnje o zavrženju njene revizije.

2. Zoper sklep je tožena stranka pravočasno vložila revizijo „zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. odst. in po 2. odst. tč. 14 in 15 člena 339 ZPP“ in predlagala, da Vrhovno sodišče ugotovi, da so bile „bistveno kršene določbe pravdnega postopka oziroma nepravilno uporabljene, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost izdanih z revizijo izpodbijanih sklepov, še zlasti, ker so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni in med seboj v nasprotju in ker je v odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sklepov in o obsegu vsebine listin, ki so bile priložene skupaj z zavrženo revizijo v spis“. Zato naj Vrhovno sodišče razveljavi sklepa druge in prve stopnje o zavrženju dopuščene revizije. Navaja, da so se po vložitvi pravočasne dopuščene revizije začele dogajati postopkovne nepravilnosti. Čeprav sme v revizijskem postopku zastopati stranke izključno oseba, ki je odvetnik, je sodišče prve stopnje vse sklepe, plačilne naloge in obvestila iz nerazumljivih razlogov pošiljalo prvotnemu pooblaščencu, ki ima sicer pravniški državni izpit, ni pa odvetnik. Zato bi se lahko zgodilo, da bi bila tožena stranka neupravičeno in nezakonito oškodovana pri uveljavljanju svojih pravic. Ne drži, da reviziji nista bila priložena predlog in sklep o dopustitvi revizije. Dejstvo bi se dalo dokazovati na vse druge načine ne pa z vpisnikom, v katerem vlogi očitno nista bili vpisani kot prilogi, še bolj vprašljivo pa je, zakaj ob dveh v spisu obstoječih pooblastilih odvetniku sodišče ni ravnalo zakonito in poslovalo v revizijskem delu postopka z odvetnikom, temveč s pooblaščencem, ki ni odvetnik. Opozarja na odločbo Ustavnega sodišča U-I-74/12-6, po kateri vloga, ki ji odvetnik pri prvem pravdnem dejanju – ob vložitvi tožbe, ni priložil svojega pooblastila, ni nepopolna, čeprav peti odstavek 98. člena ZPP določa, da se zaradi nepredložitve pooblastila tožba zavrže. Taka omejitev pravice do sodnega varstva je namreč ustavno nedopustna in ni v skladu s splošnim načelom sorazmernosti. Vrhovno sodišče je toženi stranki dopustilo revizijo glede zmotne uporabe materialnega prava. Zavrženje te dopuščene revizije je toženi stranki onemogočilo, da v revizijskem postopku to dokaže. Tožena stranka meni, da zaradi pozivanja, naj tožena stranka listini, če bi res ne bili priloženi, predloži naknadno, ne bi bil nesorazmerno zavlečen pravdni postopek. Stranka je z zavrženjem revizije nesorazmerno kaznovana, na drugi strani pa ostaja nerešeno pomembno pravno vprašanje. Zaradi tega tožena stranka meni, da je zavrženje revizije v tem primeru prekomeren poseg v njene pravice iz prvega odstavka 23. člena Ustave.

3. Revizija je bila po četrtem odstavku 384. člena v zvezi s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Z revizijo izpodbijani sklep je sklep, s katerim je sodišče druge stopnje potrdilo sklep sodišča prve stopnje, da se revizija zavrže kot nepopolna, ker ji nista bila priložena predlog za dopustitev revizije in sklep Vrhovnega sodišča o dopustitvi revizije. Vrhovno sodišče se pri presoji utemeljenosti revizije omejuje le na vsebino te odločitve in v zvezi z njo zatrjevane kršitve pravdnega postopka, ne obravnava pa drugih (zatrjevanih kršitev glede vročanja napačnemu pooblaščencu), ki niso v nikakršni povezavi z izpodbijano odločitvijo in nanjo tudi niso vplivale, kar nenazadnje ugotavlja tudi sam revident. 6. Po določilu 383. člena v zvezi s 336. členom ZPP se v postopku z revizijo ne uporabljajo določbe 108. člena ZPP o vračanju nepopolnih vlog v dopolnitev. Zato je sodišče prve stopnje potem, ko je ugotovilo, da revizija ni popolna, ravnalo pravilno, ko jo je nemudoma zavrglo, ne da bi predhodno pozivalo toženo stranko na dopolnitev. Da takšna ureditev pritožbenega postopka ni v neskladju z ustavo, je Ustavno sodišče že presodilo.(1) Glede na to da pravica do revizije (v primerjavi s pravico do pritožbe kot rednega pravnega sredstva) ni ustavno zagotovljena, pa ni razlogov za kakršnokoli širšo razlago omenjenega določila v revizijskem postopku, v katerem se glede na obvezno zastopanje strank po odvetnikih pričakuje tudi večja stopnja skrbnosti in strokovnosti. Na takšno presojo delna razveljavitev petega odstavka 98. člena ZPP(2) ne vpliva, saj se nanaša na povsem drugo vprašanje (predložitev odvetnikovega pooblastila) in drug stadij postopka (vložitev tožbe, s katero se pravdni postopek šele začne).

7. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 469/2011 z dne 20. 3. 2012 dopustilo revizijo v tej pravdni zadevi glede v izreku sklepa opredeljenega pravnega vprašanja. Stranka vloži revizijo vselej pri sodišču, ki je izreklo sodbo prve stopnje, v zadostnem številu izvodov, v primeru dopuščene revizije pa mora biti (za razliko od revizije, dovoljene po zakonu) reviziji priložen predlog za dopustitev revizije in sklep o dopustitvi revizije (prvi in drugi odstavek 373. člena ZPP). Dodatne procesne predpostavke oziroma zahteve za popolnost dopuščene revizije so predpisane zaradi varstva pravic nasprotne stranke, ki lahko le na takšen način učinkovito uresniči svojo pravico do izjave v revizijskem postopku. Sodnik sodišča prve stopnje namreč nasprotni stranki poleg izvoda dopuščene revizije pošlje tudi predlog za dopustitev revizije in sklep o dopustitvi revizije (prvi odstavek 375. člena ZPP) in ima nasprotna stranka tako šele tedaj možnost seznaniti se s procesnim gradivom, ki je bilo podlaga dopustitvi revizije glede določenih pomembnih pravnih vprašanj. Šele ta seznanitev ji šele omogoča, da sodeluje v revizijskem postopku tako, da vloži vsebinski in strokovno argumentiran odgovor na revizijo.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da dopuščeni reviziji po zakonu obvezni prilogi nista bili priloženi, sodišče druge stopnje pa je toženi stranki na njeno pritožbo pojasnilo, da to izhaja iz podatkov spisa, kjer je kot edina priloga reviziji navedeno pooblastilo (v prilogah B11). Po pregledu spisa tudi Vrhovno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka zahtevane priloge priložila (šele) pritožbi zoper sklep o zavrženju revizije (prilogi B12 in B 13), tožena stranka pa v reviziji ni konkretizirala svojega vztrajanja pri drugačnem stališču, saj posplošene trditve (kot npr. da bi bilo mogoče dejstvo glede priloženih listin „dokazovati na vse druge načine“; „pravno se ve, kako se da rešiti vprašanje obstoječih ali neobstoječih prilog“) za to ne zadoščajo.

9. Dopustnost posameznega procesnega dejanja je vselej odvisna od obstoja (posebnih, za to dejanje predpisanih) procesnih predpostavk. Če te niso izpolnjene, procesno dejanje ni dovoljeno. Nepopolnost vloge, v konkretnem primeru dopuščene revizije, je tako formalna pomanjkljivost, ki ovira vsebinsko odločanje o njej. Zato ni relevantno, glede kakšnega (ali kako pomembnega) pravnega vprašanja je bila revizija dopuščena.

10. Vrhovno sodišče je tako ugotovilo, da revizija ni utemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 384. člena v zvezi s 378. členom ZPP.

Op. št. (1): Odločba U-I-8/10 z dne 3. 6. 2010. Op. št. (2): Odločba U-I-74/12 z dne 13. 9. 2012