Jedro

V skladu z drugim odstavkom 11. člena ZDR je prepovedano opravljati delo na podlagi pogodb civilnega prava, če obstajajo elementi delovnega razmerja v skladu s 4. in v povezavi z 20. členom ZDR, razen v primerih, ki jih določa zakon. Avtonomija strank glede na navedeno določbo torej ni neomejena. Vsebinsko se citirana določba navezuje na 16. člen ZDR, ki uzakonja domnevo o obstoju delovnega razmerja, če so podani elementi delovnega razmerja. Gre za zakonsko presumpcijo, pri kateri stranki v primeru spora ni potrebno dokazovati domnevanega pravnega dejstva - obstoj delovnega razmerja, temveč le t. i. domnevno bazo - elemente delovnega razmerja.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, v katerem je tožnica uveljavljala, da je dne 10. 8. 2005 pri toženi stranki sklenila delovno razmerje za delo čistilke za dobo enega leta ter ji je zato tožena stranka dolžna izročiti pogodbo o zaposlitvi za navedeno obdobje. Zavrnilo je zahtevek na ugotovitev, da je tožena stranka dne 9. 9. 2005 tožnici nezakonito odpovedala delovno razmerje in ji zato le-to ni prenehalo 9. 9. 2005, temveč je trajalo eno leto, od 9. 9. 2005 do 9. 8. 2006. Posledično je zavrnilo tudi zahtevek za vpis delovne dobe v delovno knjižico, za obračun in izplačilo plače, stroškov prehrane in prevoza z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je, da je tožnica s toženo stranko sklenila podjemno pogodbo v skladu z določbo 619. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji) in ne pogodbe o zaposlitvi. Tožnica se je s podpisom podjemne pogodbe zavezala opravljati delo čiščenja, tožena stranka pa se je zavezala, da ji bo za opravljeno delo plačala. V skladu z določbo 622. člena OZ ima naročnik pravico nadzorovati posel in dajati navodila. Zato nadzor, ki ga je opravljala tožena stranka ni v nasprotju z naravo podjemne pogodbe in ni značilen zgolj za pogodbo o zaposlitvi.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje. Presodilo je, da dejstvo, da se je tožnica zglasila pri toženi stranki na podlagi napotnice zavoda za zaposlovanje, ne more spremeniti narave pogodbe, ki sta jo stranki prostovoljno sklenili. Ni bistveno zakaj tožena stranka s tožnico ni sklenila pogodbe o zaposlitvi; ali zaradi tega, ker ni imela ustrezne izobrazbe, ali zaradi tega, ker je še potekal postopek izbire. Tožnica podjemne pogodbe ni nikoli izpodbijala. Poleg tega tudi v primeru, da bi tožena stranka obljubljala tožnici sklenitev pogodbe o zaposlitvi, taka obljuba ne predstavlja podlage za to, da bi sodišče ugotovilo, da je bila med strankama sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas enega leta.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnica revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sta sodišči neutemeljeno uporabili določila OZ o podjemni pogodbi namesto določil Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) in določil Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB, Ur. l. RS, št. 5-223/1991 in nadaljnji). Podani so bili elementi delovnega razmerja v skladu s 4. členom v povezavi z drugim odstavkom 11. člena ter 16. členom ZDR. Po navedenih določilih se delo ne sme opravljati na podlagi pogodb civilnega prava, torej tudi podjemne pogodbe, če obstajajo elementi delovnega razmerja v skladu s 4. členom ZDR. Iz listin v spisu in izvedenih dokazov je sklepati, da so v konkretnem primeru podani elementi delovnega razmerja. Tožnica je bila k toženi stranki napotena s strani zavoda za zaposlovanje na podlagi 5. člena ZZZPB, ki določa, da posredovanje zaposlitve po tem zakonu obsega strokovne in organizacijske naloge, opravljene s ciljem, da brezposelna oseba sklene delovno razmerje. Tožena stranka je zavodu za zaposlovanje poslala prijavo prostega delovnega mesta in pogoje za zasedbo po prvi alineji drugega odstavka 9. člena ZZZPB in ne obvestilo o potrebi po sklenitvi podjemne pogodbe po drugi alineji drugega odstavka 9. člena ZZZPB. Tožnica ni prostovoljno podpisala podjemne pogodbe, ampak je bila zavedena. Poleg tega se je bala, da bo izgubila denarno pomoč, če bo odklonila podpis pogodbe, kot je tudi navedeno v opozorilu napotnice zavoda za zaposlovanje.

4. Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija je utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišč nižje stopnje izhaja, da je tožena stranka prosto delovno mesto čistilke objavila na Zavodu RS za zaposlovanje s prijavo potrebe po delavcu z dne 27. 7. 2005. Tožnica se je na podlagi napotnice zavoda za zaposlitev na prosto delovno mesto prijavila na objavljeno delovno mesto in ob razgovoru na sedežu tožene stranke izpolnila tudi vprašalnik za kandidate. Že istega dne, torej 10. 8. 2005 sta stranki sklenili podjemno pogodbo na podlagi katere je tožnica opravljala delo čiščenja oziroma delala kot čistilka do 9. 9. 2005. 9. V skladu z drugim odstavkom 11. člena ZDR je prepovedano opravljati delo na podlagi pogodb civilnega prava, če obstajajo elementi delovnega razmerja v skladu s 4. in v povezavi z 20. členom ZDR, razen v primerih, ki jih določa zakon. Avtonomija strank glede na navedeno določbo torej ni neomejena. Vsebinsko se citirana določba navezuje na 16. člen ZDR, ki uzakonja domnevo o obstoju delovnega razmerja, če so podani elementi delovnega razmerja. Gre za zakonsko presumpcijo, pri kateri stranki v primeru spora ni potrebno dokazovati domnevanega pravnega dejstva - obstoj delovnega razmerja, temveč le t. i. domnevno bazo - elemente delovnega razmerja.

10. Med elementi delovnega razmerja, ki so opredeljeni v 4. členu ZDR (prostovoljna vključitev delavca v organiziran delovni proces delodajalca, delo za plačilo, osebno delo, nepretrgano opravljanje dela, delo po navodilih in nadzorom delodajalca), razen izjemoma, ni odločilna volja za sklenitev enega ali drugega razmerja, temveč je v zvezi z voljo delavca odločilna le prostovoljna vključitev v organizirani delovni proces delodajalca, kar pomeni da delavec dela v organizacijsko opredeljenem in urejenem delovnem procesu. Kriteriji za razlikovanje, ali gre za podjemno ali delovno razmerje, morajo biti čim bolj objektivni.

11. Vrhovno sodišče je že večkrat zavzelo stališče (npr. sklepa VIII Ips 337/2006 z dne 15. 1. 2008 in VIII Ips 129/2006 z dne 18. 12. 2007), da je poleg ostalih elementov, ki izhajajo že iz narave delovnega razmerja, zlasti pomembno poudariti element nepretrganega opravljanja dela po navodilih in pod nadzorom delodajalca (t. i. direktno oblast delodajalca), saj se delovno razmerje od ostalih pravnih razmerij razlikuje predvsem po stopnji osebne odvisnosti, s katero je oseba zavezana k opravljanju določenega dela. Pravica dajanja navodil s strani delodajalca se lahko nanaša na vsebino, izvedbo, čas, trajanje in kraj dejavnosti. Delavec ne more povsem svobodno oblikovati svojega dela in delovnega časa. Poleg tega lahko na obstoj delovnega razmerja kažejo tudi drugi indici npr. objava prostega delovnega mesta, zagotavljanje orodij in drugih pripomočkov za delo s strani druge stranke ter dejstvo, da se delo opravlja v okviru določenega delovnega časa, v delovnih prostorih, ki jih določi druga pogodbena stranka, itd. Za dokazovanje obstoja delovnega razmerja je tako dopuščen širok spekter različnih dokaznih sredstev.

12. Poleg tega je potrebno upoštevati tudi določbo četrtega odstavka 15. člena ZDR, ki določa, da pisna pogodba ni konstitutiven element za nastanek in obstoj delovnega razmerja. Bistveno je, kakšna je dejanska vsebina pravnega razmerja med strankama, in ne, s kakšnim formalnim oziroma pisnim izrazom (če sploh) sta stranki poimenovali njuno razmerje. Pri tem je potrebno presoditi tudi ali formalno sklenjena pogodba prikriva dejansko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi (1).

13. Upoštevati je potrebno, da je določba drugega odstavka 11. člena ZDR o prepovedi opravljanja dela na podlagi pogodb civilnega prava, če obstajajo elementi delovnega razmerja, prisilne narave. V skladu s prvim odstavkom 86. člena OZ je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru na predpisuje kaj drugega. Pri tem 89. člen OZ izrecno določa konverzijo, če nična pogodba izpolnjuje pogoje za veljavnost druge pogodbe. V tem primeru velja druga pogodba, če je to v skladu z namenom, ki sta ga pogodbenika imela pred očmi ob sklenitvi pogodbe, in če se lahko šteje, da bi bila sklenila to pogodbo, če bi vedela za ničnost svoje pogodbe. Pri tem ZDR ne daje podlage, da bi lahko delodajalec institut poskusnega dela nadomeščal s sklepanjem podjemne pogodbe za krajše časovno obdobje, saj v prvem odstavku 125. člena dogovor o poskusnem delu veže na pogodbo o zaposlitvi.

14. Glede na navedeno je sodišče najmanj preuranjeno zaključilo, da razmerje tožnice do tožene stranke, ki je nastalo z dejanskim opravljanjem dela tožnice za toženo stranko, ni delovno razmerje. Ne da bi se opredelilo do gornjih določb ZDR in OZ je najmanj preuranjeno presodilo, da je bila veljavna podlaga njunega razmerja sklenjena podjemna pogodba z utemeljitvijo, da tožnica te pogodbe ni izrecno izpodbijala. Na podlagi 92. člena OZ na ničnost sodišče pazi po uradni dolžnosti in se lahko nanjo sklicuje vsaka zainteresirana oseba. Zaradi napačnih materialnopravnih izhodišč sodišči sploh nista posvetili pozornosti elementom delovnega razmerja, ki jih tožnica zatrjuje oziroma nista natančneje ugotavljali dejanskih okoliščin njenega dela in položaja pri pri toženi stranki, posebej tudi okoliščin v zvezi z začetkom tožničinega dela.

15. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, kar je v skladu z drugim odstavkom 380. člena ZPP narekovalo razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče dopolniti dokazni postopek in ugotoviti vsa pravno pomembna dejstva v zvezi z delom tožnice pri toženi stranki. Pri tem bo moralo natančneje ugotoviti in se opredeliti do tega, ali je tožnica delala na sistematiziranem delovnem mestu, kakšen je bil obseg dela, ali je delala osemurni delavnik, ali je delala s sredstvi tožene stranke, kakšna so bila navodila tožene stranke ter kaj v zvezi s tožničinim nastopom dela v delovnopravnem smislu pomenijo dejstva, da naj bi tožena stranka to delovno mesto objavila kot prosto in da naj bi bila tožnica k toženi stranki napotena s strani zavoda za zaposlovanje ter naj bi tudi oddala prijavo na objavo prostega delovnega mesta. Prav tako je lahko pomembno, ali je tožnica za to delovno mesto izpolnjevala pogoje iz objave. Šele po tako dopolnjenem dokaznem postopku, bo lahko sodišče o tožničinem zahtevku pravilno odločilo v skladu z zgoraj navedenimi določbami ZDR, smiselno upoštevaje tudi navedene določbe OZ (v zvezi s prvim odstavkom 11. člena ZDR).

16. Izrek o stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

.Op. št. (1): Bečan, I. in drugi; Zakon o delovnih razmerjih s komentarjem, Ljubljana 2008, stran 95 in 96.