Jedro

Ob ugotovitvi, ki je pritožba ni uspela izpodbiti, da je tožnica že pred nesrečo imela glavobole (bolezenskega značaja), zaradi katerih se je zdravila, sodba materialnopravno pravilno ob upoštevanju deljene vzročnosti prisodi sorazmerno zmanjšano odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da se postopek ustavi glede plačila zakonskih zamudnih od zneska 7.761,45 EUR za čas od 29.8.2013 do 26.9.2013 (I. točka izreka), toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača odškodnino v višini 1.576,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.12.2013 (II. točka izreka), zavrnilo zahtevek tožnice za plačilo odškodnine v znesku 6.185,00 EUR in zakonskih zamudnih obresti od vtoževane odškodnine za čas pred 11.12.2013 (III. točka izreka) in toženi stranki naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v znesku 344,05 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi v celoti ugodi in toženi stranki naloži stroške pritožbenega postopka. Sodba nima jasnih, izčrpnih in prepričljivih razlogov, zakaj tožnici ne pripada odškodnina v višini, kot jo vtožuje. Sodba predvsem prepisuje procesna dejanja pravdnih strank in zanemari meritorno odločanje v predmetni zadevi. Razlogi o odločilnih dejstvih so nejasni in med seboj v nasprotju, o odločilnih dejstvih je nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah in med samimi temi listinami oziroma zapisniki z narokov. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo sodba ne upošteva načela individualizacije in načela objektivne pogojenosti višine odškodnine. Tožnica je v dokaznem postopku jasno izkazala, da ji pripada odškodnina v vtoževani višini. Izpostavlja nepravilen zaključek sodbe v 21. točki obrazložitve, da je bila poškodba glave pri tožnici samo sprožilni moment. Sodišče ni upoštevalo teorije sine qua non. Sodna praksa se je že večkrat izrekla, da je pri odmeri odškodnine treba upoštevati tudi težave, ki so sicer bolezenskega izvora, začele pa so se pojavljati v povezavi z nesrečo. Tako zadeva VSL sodba I Cp 1692/2013 zavzame stališče, da je treba upoštevati tudi težave bolezenskega značaja, ki jih pred škodnim dogodkom ni bilo, če poškodba predstavlja sprožilni moment. Glavoboli so posledica nezgode, povzročila jih je nesreča, pred nezgodo tožnica ni imela težav. Pri odmeri odškodnine za telesne bolečine sodba ne upošteva v zadostni meri vseh poškodovanih delov in nevšečnosti, ki jih je trpela med zdravljenjem. Če bi, kot navaja sodba, odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti upoštevalo pri odškodnini iz naslova telesnih bolečin, bi slednja morala biti še višja.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Toženka se zoper sodbo ni pritožila, zato sta predmet pritožbenega preizkusa zavrnilni (in stroškovni) del sodbe (prvi odstavek 350. člena ZPP).

5. Pritožba nekonkretizirano, zgolj s prepisom zakonskega besedila, uveljavlja pritožbeni razlog absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. (in 15.) točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba ima ugotovitve o vseh odločilnih okoliščinah, na podlagi katerih se odmeri odškodnina za posamezno vrsto škode. Jasno, izčrpno in prepričljivo obrazloži (13. točka do 27. točka obrazložitve) katere okoliščine je upoštevalo pri odmeri odškodnine za posamezno vrsto škode in zakaj tožnici odškodnina v vtoževani višini ne pripada. Razlogi o odločilnih dejstvih so jasni in niso sami sabo v nasprotju. Niso podane niti uveljavljane absolutne bistvene kršitve določb postopka niti tiste, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

6. Pritožba konkretizirano nasprotuje le odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo.

7. Materialnopravni preizkus prisojene odškodnine pokaže, da sodba pravilno uporabi predpisane kriterije 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Prisojena odškodnina za celotno nepremoženjsko škodo in posamezne vrste te škode predstavlja pravično zadoščenje za tožničino trpljenje in je hkrati pravilno umeščena med (primerljive) škodne primere iz sodne prakse. Ustrezno je upoštevano tako načelo individualizacije odškodnine kot tudi načelo objektivne pogojenosti odškodnine.

8. Sodba tožnici za poškodbe dobljene v prometni nesreči 16.8.2013 (udarnina glave, nateg vratnih mišic, rana na desni podlahti) za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem prizna 1.600,00 EUR (tožnica uveljavlja 5.000,00 EUR), za strah 900,00 EUR (tožnica uveljavlja 2.000,00 EUR) in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 400,00 EUR (tožnica uveljavlja 2.000,00 EUR). Pritožba ne ponudi tehtnih trditev, ki bi za posamezne vrste škode narekovale višjo odškodnino. Pritožbena trditev, da je „tekom dokaznega postopka povsem jasno izkazala“, da ji pripada odškodnina za posamezne vrste nepremoženjske škode v vtoževani višini, je povsem pavšalna in ne vzbuja dvoma v pravilnost prisojene odškodnine.

9. Pritožba ne izpodbija ugotovitev sodbe glede stopnje in trajanja telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem (23. točka obrazložitve). Sodba pravilno in v zadostni meri upošteva, da je tožnica dobila poškodbe na več delih telesa, kar sicer kot razlog za višjo odškodnino iz naslova telesnih bolečin izpostavlja pritožba. Nerazumljiva je pritožbena trditev, da bi morala biti odškodnina za telesne bolečine višja „zaradi upoštevanja duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti“. V sodbi ni navedeno, kot trdi pritožba, „da je odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti upoštevalo pri odškodnini iz naslova telesnih bolečin“. Sicer pa ugotavlja, da so tožnici ostale trajne posledice, ki se kažejo v obliki glavobolov in prizna odškodnino za duševne bolečine iz naslova zmanjšanja življenjske aktivnosti. Za zaključek, ki mu pritožba nasprotuje, da je poškodba glave pri škodnem dogodku predstavljala le sprožilni moment za že prej izražene težave (glavobole), ima sodba zadostno podlago v mnenju (podanem pisno in ustno na zaslišanju) sodnega izvedenca travmotologa in kirurga dr. A. A. Slednji je po pregledu medicinske dokumentacije ugotovil, da je tožnica imela že pred obravnavano nesrečo večkrat glavobole, zaradi katerih je bil že narejen CT glave. Ne drži torej pritožbena trditev, da pred nezgodo ni imela težav. V 21. točki obrazložitve sodbe, ki jo izpostavlja pritožba, sodba povzema izvedensko mnenje, ki ga v nadaljevanju obrazložitve (25. točka obrazložitve) kritično oceni. Sledi izvedenskemu mnenju, da so glavoboli v 20 % posledica škodnega dogodka (sprožilni moment, ki je povzročil, da so težave postale pogostejše in izrazitejše, kot pred obravnavano nesrečo), sicer pa so glavni vzrok tožničinih glavobolov (trajnih posledic) bolezenske spremembe v možganih (kronične ishemične spremembe v možganovini). Utrjeno stališče sodne prakse je, da se pri odmeri odškodnine upoštevajo tudi težave, ki so bolezenskega značaja, če jih prej ni bilo, če poškodba predstavlja sprožilni moment. V predmetnem primeru pritožba, ki se sklicuje na sodno prakso, da je treba pri odmeri odškodnine upoštevati tudi težave, ki so sicer bolezenskega izvora, začele pa so se pojavljati v povezavi z nesrečo, ne navaja, kar je ključno, da se slednje upoštevajo le, če jih prej ni bilo, če poškodba predstavlja sprožilni moment. V predmetni zadevi pa pritožba ni uspela izpodbiti, da tožnica glavobolov (bolezenskega značaja) ni imela že pred nesrečo. Tudi VSL sodba I Cp 1692/2013 z dne 20.11.2013(1) ne nudi podlage za zavzemanje pritožbe, da bi moralo sodišče glavobole upoštevati (sodba pri odmeri odškodnine upošteva, da so glavoboli v 20 % posledica škodnega dogodka). Ob ugotovitvi, ki je pritožba ni uspela izpodbiti, da je tožnica že pred nesrečo imela glavobole (bolezenskega značaja), zaradi katerih se je zdravila, sodba materialnopravno pravilno ob upoštevanju deljene vzročnosti prisodi sorazmerno zmanjšano odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

10. Uradni preizkus pravilnosti prisojene odškodnine za strah in za premoženjsko škodo, ki je pritožba ne izpodbija konkrektizirano, je pokazal, da je materialnopravno pravilna.

11. Sodba tožnici materialnopravno pravilno na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP pravdne stroške prizna v skladu z uspehom. Pritožba konkretizirano stroškovni odmeri ne nasprotuje.

12. Po navedenem uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker ni procesnih in materialnih razlogov, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem delu (III., IV. točka izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Odločitev o zavrnitvi pritožbenih stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP) je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

Op. št. (1): V njej je zavzeto stališče, da glavoboli niso posledica nesreče. Ugotovljeno je bilo, da je vzrok za glavobole v bolezenskem stanju in ne, da je poškodba zanje predstavljala „sprožilni moment“.