Jedro

Predlog pritožnikov, da pritožbeno sodišče odločitev o pritožbi zoper stroškovno odločitev odloži zaradi domnevno vložene ustavne pritožbe, nima podlage v procesnih določbah ZPP. Tožnika tudi sicer ne izkažeta vložitev ustavne pritožbe, vložitev (le) napovedujeta.

Določbe ZPP o vrednosti spornega predmeta so sicer namenjene ugotavljanju stvarne pristojnosti, vendar pa so ob analogiji uporabljive tudi za odmero sodne takse in odločanje o stroških postopka. Predvsem imajo vpliv na odločanje o stroških postopka določbe prvega in drugega odstavka 41. člena ZPP. Če uveljavlja tožeča stranka v tožbi zoper isto toženo stranko več zahtevkov, ki se opirajo na isto dejansko in pravno podlago, se določi pristojnost po seštevku vrednosti vseh zahtevkov. Če imajo zahtevki v tožbi različno podlago ali če se uveljavljajo zoper več tožencev, se določi pristojnost po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Bistveno je, da se za ugotavljanje vrednosti spornega predmeta določi vrednost za vsak zahtevek. Nato se vrednosti za potrebe ugotavljanja pristojnosti bodisi seštejejo, ali pa zahtevki ohranijo samostojno, diferencirano vrednost. V vsakem primeru je vsak zahtevek vrednostno ovrednoten, kar ob analogiji za odmero pravdnih stroškov pomeni, da je pri končni vrednosti spornega predmeta potrebno sešteti vrednosti vseh postavljenih zahtevkov, ki jih je sodišče obravnavalo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z delno sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, z izpodbijanim sklepom pa zaradi umika tožbe ustavilo postopek po podrednem tožbenem zahtevku (I. točka izreka sklepa). Odločilo je še, da je tožeča stranka v roku 15 dni dolžna toženi stranki povrniti 15.717,87 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka sklepa).

2. Zoper sklep o stroških se pritožujeta tožnika iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagata, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi, izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, podredno, da izpodbijani sklep spremeni tako, da ustrezno zniža stroške. Navajata, naj pritožbeno sodišče z odločitvijo o konkretni pritožbi počaka do odločitve Ustavnega sodišča RS o ustavni pritožbi, ki bo vložena zoper končne odločbe v tem pravdnem postopku. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker iz sklepa sodišča prve stopnje ni mogoče razbrati, kateri stroški so bili priznani. Glede na vrednost spora je toženka po 1. točki tar. št. 19 Odvetniške tarife (OT) za odgovor na tožbo in prvo pripravljalno vlogo upravičena do priznanja zgolj 1800 točk. Glede na vrednost spora je toženka za drugo pripravljalno vlogo upravičena do 1350 točk, za tretjo, četrto in peto pripravljalno vlogo pa 900 točk. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno priznalo stroške za šesto, sedmo in osmo pripravljalno vlogo. Navedene vloge niso bile potrebne, toženka je v njih zgolj ponavljala in povzemala že podane trditve. Šlo je za nepotrebno kopičenje vlog. Glede na vrednost spora je toženka za zastopanje na poravnalnem naroku upravičena zgolj do 900 točk, za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo z dne 4. 2. 2019 do 1800 točk, za zastopanje na naroku dne 11. 3. 2019 in naroku dne 10. 4. 2019 pa do 900 točk. Nasprotuje priznanim stroškom za zastopanje na naroku dne 4. 11. 2019, saj so se na naroku obravnavala samo procesna vprašanja. Toženka je po 3. točki tar. št. 20 OT upravičena le do 250 točk. Posledično je sodišče prve stopnje napačno odmerilo stroške za materialne izdatke in DDV.

3. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo. Ustavna pritožba ni razlog za odložitev plačila stroškov, vsi priznani stroški so bili potrebni in pravilno odmerjeni. Predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je z delno sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek in na podlagi 164. člena ZPP odločitev o stroških pridržalo za poznejšo sodbo. Tekom odločanja o podrednem tožbenem zahtevku sta tožnika umaknila tožbo. Z izdajo delne sodbe in sklepa o ustavitvi postopka so nastopili pogoji za odločanje o stroških celotnega postopka. Predlog pritožnikov, da pritožbeno sodišče odločitev o pritožbi zoper stroškovno odločitev odloži zaradi domnevno vložene ustavne pritožbe, nima podlage v procesnih določbah ZPP. Tožnika tudi sicer ne izkažeta vložitev ustavne pritožbe, vložitev (le) napovedujeta.

6. Stroški postopka so stranska terjatev v odnosu do glavne stvari (odločitev v pravdnem postopku). Te vrste odločitev tudi nimajo zavrnilnega dela.1 Za obrazložitev stroškovne odločitve velja nekoliko drugačen standard. Sodna praksa je že večkrat poudarila, da za obrazložitev zadošča, da sodišče na stroškovniku, na katerega se v obrazložitvi sodbe ali sklepa sklicuje, označi katere stroške je priznalo in v kakšni višini.2 Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni natančno navedlo posameznih stroškov in njihove višine, vendar se je v tem delu sklicevalo na stroškovnik (list. št. spisa 553 – 554), iz katerega je razvidna podrobnejša razčlenitev priznanih stroškov in višina. Nenazadnje tudi tožnika konkretizirano izpodbijata posamezne postavke in višino priznanih točk. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana.

7. Tožnika neutemeljeno grajata višino priznanih stroškov za odgovor na tožbo z dne 27. 10. 2017, prvo pripravljalno vlogo z dne 10. 9. 2018, drugo, tretjo, četrto in peto pripravljalno vlogo, zastopanje na poravnalnem naroku dne 24. 9. 2018, prvem naroku za glavno obravnavo dne 4. 2. 2019, naroku dne 11. 3. 2019 in dne 10. 4. 2019. Navedene stroške izpodbijata iz razloga domnevno napačno upoštevane vrednosti spora oziroma posledično vrednosti storitve po tar. št. 18 Odvetniške tarife (OT), pri čemer ne konkretizirata, zakaj bi morala vrednost storitve znašati 1.800 točk. 8. Tožnika sta vložila primarni tožbeni zahtevek in z njim zahtevala plačilo 19.186,11 EUR (denarni zahtevek) ter ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe, neveljavnosti vknjižbe, izbris vknjižbe in vzpostavitev zemljiškoknjižnega stanja (nedenarni zahtevek) ter kot vrednost nedenarnega zahtevka določila 120.957,90 EUR. Vložila sta tudi podredni zahtevek, z enako vrednostjo denarnega in nedenarnega zahtevka. Za tožnika ni sporno (zavzemata se za vrednost storitve 1.800 točk), da se vrednosti primarnega in podrednega tožbenega zahtevka seštejeta, zmotno pa pri seštevku ne upoštevata tudi denarnega zahtevka. Določbe ZPP o vrednosti spornega predmeta so sicer namenjene ugotavljanju stvarne pristojnosti, vendar pa so ob analogiji uporabljive tudi za odmero sodne takse in odločanje o stroških postopka. Predvsem imajo vpliv na odločanje o stroških postopka določbe prvega in drugega odstavka 41. člena ZPP. Če uveljavlja tožeča stranka v tožbi zoper isto toženo stranko več zahtevkov, ki se opirajo na isto dejansko in pravno podlago, se določi pristojnost po seštevku vrednosti vseh zahtevkov. Če imajo zahtevki v tožbi različno podlago ali če se uveljavljajo zoper več tožencev, se določi pristojnost po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Bistveno je, da se za ugotavljanje vrednosti spornega predmeta določi vrednost za vsak zahtevek. Nato se vrednosti za potrebe ugotavljanja pristojnosti bodisi seštejejo, ali pa zahtevki ohranijo samostojno, diferencirano vrednost.3 V vsakem primeru je vsak zahtevek vrednostno ovrednoten, kar ob analogiji za odmero pravdnih stroškov pomeni, da je pri končni vrednosti spornega predmeta potrebno sešteti vrednosti vseh postavljenih zahtevkov, ki jih je sodišče obravnavalo.

9. V konkretnem primeru sta bila že od vložitve tožbe dalje sporna oba zahtevka. Ob seštevku vrednosti primarnega in podrednega zahtevka (upoštevaje vrednost denarnega in nedenarnega zahtevka) znaša vrednost predmeta po 1. točki tar. št. 18 OT 467.148 točk oziroma osnovna vrednost storitve 1.900 točk. Strošek za sestavo tožbe in nadaljnje vloge ter strošek zastopanja na narokih, ki jih tožnika konkretizirano izpodbijata, je sodišče prve stopnje odmerilo pravilno.

10. Pritožnika zmotno navajata, da so bili toženki neupravičeno priznani stroški za šesto, sedmo in osmo pripravljalno vlogo. Vse tri pripravljalne vloge so bile potrebne za odločitev v konkretnem primeru. V šesti pripravljalni vlogi je toženka ugovarjala novim trditvam in dokazom tožnikov kot prepoznim, se opredelila do izpovedbe več prič in relevantne sodne prakse, v sedmi pripravljalni vlogi se je vsebinsko opredelila do spremembe tožbenega zahtevka in v osmi pripravljalni vlogi odgovorila na trditve tožnikov iz prejšnje pripravljalne vloge, ugovarjala prekluzijo, podala pravna naziranja glede Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot), navajala pravno teorijo in sodno prakso, se opredelila do trditev o grafičnih prikazih in zastaranju. Ne gre za vsebinsko prazne vloge in zgolj ponavljanje že podanih trditev. Sodišče prve stopnje je zato toženki utemeljeno priznalo strošek za šesto, sedmo in osmo pripravljalno vlogo, kot potreben strošek za pravdo.

11. Končno pritožnika zmotno grajata tudi odmero stroška za zastopanje na naroku dne 4. 11. 2019. Iz zapisnika o opravljeni glavni obravnavi dne 4. 11. 2019 (list. št. spisa 381) izhaja, da je bil na naroku sprejet tudi dokazni sklep, da se vpogleda v listine označene kot priloga od A1 do A57, B1 do B73. Povzeli so se vsi dosedanji dokazni sklepi. Ostali dokazni predlogi so bili zavrnjeni. Na naroku se niso obravnavala zgolj procesna vprašanja, zato je sodišče prve stopnje strošek pravilno odmerilo na podlagi 2. točke tar. št. 20 OT in ne 3. točke, za kar se zavzemata pritožnika v pritožbi.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo vrednost storitve in pravilno odmerilo stroške v izpodbijanem delu. Posledično je pravilen izračun stroškov tudi v delu priznanih materialnih izdatkov in DDV.

13. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

14. Tožnika s pritožbo nista uspela, odgovor toženke pa za odločitev v zadevi ni bil potreben, zato vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. in 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Prim. N. Betteto, komentar k 165. členu ZPP v; L. Ude, N. Betteto, A. Galič, V. Rijavec, D. Wedam Lukić, J. Zobec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 66. 2 Prim. VSL sodba I Cp 2997/2015 z dne 13. 1. 2016, VSL sklep II Cp 1952/2021 z dne 1. 12. 2021. 3 J. Zobec, komentar k 41. členu ZPP v; L. Ude, N. Betteto, A. Galič, V. Rijavec, D. Wedam Lukić, J. Zobec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2005, str. 220.