Jedro

Ker tožnik v postopku izdaje odločbe o vračilu nepremičnine, katere obnovo predlaga, ni imel položaja stranke (položaj stranke je imel le v obsegu uveljavljanja svojih pravic iz naslova vlaganj, o čemer je bilo odločeno z drugo dopolnilno odločbo), predlog za obnovo postopka ni vložila upravičena oseba, zato tak predlog ne izpolnjuje procesnih pogojev, določenih v 2. odstavku 256. člena ZUP 1986 za njegovo vsebinsko obravnavanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 18.6.2002, s katero je le-ta zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep Upravne enote Celje z dne 17.4.2002. Prvostopni upravni organ je z navedenim sklepom zavrgel tožnikov predlog za obnovo denacionalizacijskega postopka, ki je bil končan s pravnomočno delno odločbo Upravne enote Celje z dne 30.5.1997. Z navedeno odločbo je Upravna enota Celje na zahtevo B.B. in A.A. v postopku denacionalizacije v korist denacionalizacijskih upravičencev B.B., D.D. in C.C. vzpostavila lastninsko pravico na delu poslovno stanovanjske stavbe (prostori navedeni v točki a, b in c 1. odstavka izreka) v ..., stoječe na parc. št..., vl. Št... k.o..., ter na pripadajočem delu skupnih prostorov, skupnih delov in naprav in na pripadajočem delu funkcionalnega zemljišča parc. št... k.o... ter kot zavezanca za vračilo teh nepremičnin določila Mestno občino ...

V obrazložitvi izpodbijane sodbe prvostopno sodišče navaja, da je tožnik predlagal obnovo denacionalizacijskega postopka, ki je bil končan s pravnomočno delno odločbo prvostopnega organa (30.5.1997), s katero je bilo odločeno zgolj o vračilu v last oziroma v last in posest dela poslovno stanovanjske stavbe (parc. št..., vl. št... k.o...). Tožniku (kot najemniku poslovnega prostora v navedeni stavbi) je bil priznan položaj stranke v zadevnem denacionalizacijskem postopku samo v obsegu uveljavljanja njegovih pravic iz naslova vlaganj v podržavljeno in sedaj vrnjeno nepremičnino (2. odstavek 60. člena Zakona o denacionalizaciji). O tožnikovih vlaganjih v sporno nepremičnino pa je bilo odločeno z delno odločbo Upravne enote Celje z dne 15.4.2002. Ker je bilo z delno odločbo prvostopnega organa, katere obnovo predlaga tožnik v upravnem postopku, odločeno le o vračilu nepremičnin v last oziroma v last in posest denacionalizacijskim upravičencem, ne pa o tožnikovih pravicah, ki izvirajo iz naslova vlaganj v podržavljeno in sedaj vrnjeno nepremičnino, tožnik tudi po presoji prvostopnega sodišča nima statusa stranke v tem postopku in je zato izpodbijana odločba tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena.

V pritožbi zoper sodbo prvostopnega sodišča tožnik smiselno ponovi tožbene navedbe. Povzema potek denacionalizacijskega postopka in med drugim navaja, da so bile z delno odločbo z dne 30.5.1997 "denacionalizacijskim upravičencem" nezakonito vrnjene navedene nepremičnine. Obširno navaja razloge, zaradi katerih meni, da navedene nepremičnine ne bi smele biti predmet vračanja, pri čemer se sklicuje tudi na kupoprodajno pogodbo iz leta 1973, s katero naj bi bile nepremičnine, ki se vračajo v denacionalizacijskem postopku, prodane občini. Zato meni, da bi se z obnovo predmetnega denacionalizacijskega postopka razjasnilo dejansko stanje v navedeni zadevi. Smiselno predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, odpravi izpodbijano sodbo in dovoli obnovo postopka.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

V predhodnem preizkusu predloga za obnovo postopka pristojni organ preizkusi, ali predlog izpolnjuje procesne pogoje za njegovo obravnavanje, med drugimi tudi ali ga je vložila upravičena oseba (2. odstavek 256. člena ZUP 1986). Po določbah 250. člena ZUP (1986) lahko obnovo postopka predlaga oseba, ki je sodelovala kot stranka v prejšnjem postopku. Lastnost stranke v posameznem upravnem postopku ima lahko le oseba, ki ji pravice in obveznosti, o katerih se odloča v konkretnem upravnem postopku, daje oziroma nalaga materialni predpis. V obravnavanem primeru je to Zakon o denacionalizaciji (ZDen), na podlagi katerega je bila izdana odločba, ki je postala dokončna v upravnem postopku. Prvostopno sodišče je zato svojo odločitev pravilno oprlo na 60. člen ZDen, ki opredeljuje položaj stranke v postopku denacionalizacije. Po 2. odstavku 60. člena ZDen ima položaj stranke v postopku denacionalizacije tudi fizična oseba, ki je do uveljavitve tega zakona vlagala v podržavljeno nepremičnino, kadar in kolikor se v postopku odloča o njenih pravicah, ki izvirajo iz teh vlaganj.

V obravnavani zadevi je bila tožniku kot najemniku podržavljene nepremičnine po določbah 2. odstavka 60. člena ZDen v denacionalizacijskem postopku, končanem z odločbo prvostopnega organa z dne 30.5.1997, priznan status stranke v postopku samo v delu, ki se nanaša na njegova vlaganja v poslovne prostore, ki so bili denacionalizacijskim upravičencem z navedeno odločbo vrnjeni v last oziroma v last in posest. S to odločbo (z dne 30.5.1997) pa se ni odločalo o tožnikovih pravicah, ki izvirajo iz teh vlaganj. O tožnikovih vlaganjih v denacionalizirane nepremičnine se je odločalo z delno odločbo Upravne enote Celje z dne 15.4.2002. Ker tožnik v postopku izdaje odločbe, katere obnovo predlaga, ni imel položaja stranke, torej predloga za obnovo postopka ni vložila upravičena oseba, tudi po presoji pritožbenega sodišča tak predlog ne izpolnjuje procesnih pogojev določenih v 2. odstavku 256. člena ZUP (1986) za njegovo vsebinsko obravnavanje in ga je bilo treba skladno z 2. odstavkom 256. člena ZUP (1986) zavreči. Zato je prvostopno sodišče pravilno odločilo, ko je zavrnilo tožnikovo tožbo zoper izpodbijano odločbo tožene stranke, s katero je ta zavrnila pritožbo zoper sklep prvostopnega upravnega organa o zavrženju navedenega predloga za obnovo postopka v obravnavani zadevi in svojo odločitev tudi pravilno utemeljilo.

Ker gre v obravnavani zadevi za presojo pravilnosti procesne odločitve, pritožbeno sodišče ni presojalo pritožbenih ugovorov, ki se nanašajo na pravilnost in zakonitost denacionalizacijske odločbe, katere obnovo je tožnik predlagal. Glede na navedeno in ker niso podani razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.