Jedro

Tožnik je zavestno opustil svojo dolžnost sporočiti toženi stranki spremembo prebivališča in jo tako pustil v zmoti z namenom, da si pridobi protipravno premoženjsko korist, torej večje povračilo stroškov prevoza na delo in z dela, kot bi mu dejansko pripadalo. S takšnim ravnanjem je uresničil vse znake kaznivega dejanja goljufije in je zato podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tako po 1. kot po 2. alinei 1. odst. 111. čl. ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 9. 2003 s pripadajočimi aneksi, ki jo je podala tožena stranka tožniku nezakonita in se razveljavi; da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati in izplačati plačo za avgust od 15. 8. 2009 dalje, kot tudi vse bodoče zapadle denarne terjatve v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 9. 2003 s pripadajočimi aneksi, sklenjeno med pravdnima strankama za delovno mesto programer – operater I, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, ter od obračunanih bruto plač plačati pripadajoče davke in prispevke; ter da je tožena stranka dolžna tožniku za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati delovno dobo, ga pozvati nazaj na delo na delovno mesto programer – operater I in mu vzpostaviti delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 9. 2003 s pripadajočimi aneksi za delovno mesto programer – operater I, vse v 8 dneh in pod izvršbo (1. tč. izreka). Sodišče prve stopnje je še odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (2. tč. izreka).

Zoper zgoraj navedeno sodbo, smiselno zoper zavrnilni del in zoper odločitev, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka, se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožnik sam, kot tudi po svoji pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oz. podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ker se pritožbi v precejšnjem delu ponavljata, pritožbeno sodišče njuno vsebino povzema enotno. Tožnik poudarja, da je sodišče prve stopnje povsem nekritično sledilo navedbam ter dokazom tožene stranke, čeprav dejstva in dokazi s strani tožnika, postavljajo dvom v navedbe in dokaze tožene stranke. Tožnik je jasno napisal, kje se je sporne dni nahajal in svoje navedbe podkrepil tako z listinskimi dokazi, kot z izpovedbo priče A.B.. Po mnenju tožnika, toženi stranki ni uspelo dokazati, da je tožnik živel na naslovu K. V izpodbijani sodbi ni razlogov o kršitvi postopka same izredne odpovedi. Tožena stranka tožniku ni posredovala celotne dokumentacije, ki jo je zbrala v postopku pred odpovedjo pogodbe, kar bi morala storiti, da bi se tožnik lahko ustrezno pripravil na zagovor. Direktor tožene stranke, ki je edina pooblaščena oseba za vodenje postopka, se ni opredelil do navedb. Tožena stranka na dan, ki ga je določila, ni opravila in izpeljala zagovora, pa čeprav pismenega. Direktor tožene stranke je v postopku le sprejel dokumentacijo, jo posredoval naprej in na koncu formalno podpisal odpoved. Glede navedenih kršitev sodba nima razlogov. Tožnik je jasno izpovedal, kje dejansko prebiva in od kod prihaja na delo, njegovo izpovedbo je potrdil A.B., ki je prav tako zaposlen pri toženi stranki. Tožnik je tudi pojasnil, da z ženo in otrokom ne prebiva skupaj, se je pa prav gotovo pogosto zadrževal na tem naslovu, kar je povsem normalno, saj ima tam svojo družino. Detektiv, ki ga je najela tožena stranka, je ugotovil, da na naslovu K. tožnik živi že dalj časa, čeprav je bilo opazovano obdobje zelo kratko - skupaj 9 dni. Detektiv naj bi govoril tudi s stanovalci na naslovu K., ki naj bi to potrdili, vendar ne pove ne imena ne priimka teh oseb, zato obstaja utemeljen dvom, ali je detektiv sploh govoril s kom iz naslova K. Detektiv ni preveril pogojev bivanja v stanovanju v 6. nadstropju, ki je v lasti tožnika in njegove žene, zaslišan na obravnavi je tudi napačno lociral stanovanje. Tožnik je nasprotno s slikami in izpovedbami prič dokazal, da je bilo stanovanje v spornem obdobju zaradi obsežne adaptacije povsem neprimerno za bivanje. Detektiv nikoli ni poskušal dobiti informacij od tožnika in stanovalcev na lokaciji M. Iz te lokacije v spisu ni nobene slike. Sodišče je v celoti sledilo navedbam detektiva S.P., čeprav je bil negotov in določenih zadev ni znal pojasniti, zato tožnik ocenjuje, da njegovo pričanje ni verodostojno. Tožnik ni nikoli izjavil, da na naslov K. ne bi prihajal, celo več, pove, da se je od spomladi tam nahajal dnevno, ko ni bil v službi, saj je pospešeno obnavljal stanovanje z namenom, da se tja preseli s svojo družino. Iz tega razloga je tudi večkrat vstopil in izstopil iz bloka. Samo lastništvo stanovanja in plačevanje obratovalnih stroškov SPL-ju pa še ne pomeni in tudi ne dokazuje dejanskega bivanja na tem naslovu. Tožnik je opozoril, da so slike prirejene, saj je na nekaterih slika s kasnejšo številko in uro, kot jo ima predhodna slika, sam dogodek, ki ga slika prikazuje, pa je časovno pred predhodno sliko. Prav tako ne drži navedba detektiva, da so delali v dveh ekipah z več fotoaparati, saj je iz samega CD-ja in slik razvidno, da je slikano le z enim fotoaparatom, to je Canon EOS 400D Digital, kar pa sodišče ni preverilo. Vse navedeno kaže na dvom o verodostojnosti pričanja detektiva, kot tudi dokaznega gradiva, ki ga je priskrbel in v katerega se sodišča prve stopnje ni poglobilo. Zaključek sodišča, da je tožnik prav gotovo živel na naslovu K., ker je imel tam ženo in otroka, pričakoval pa je tudi drugega otroka, je zgrešen. To dejstvo ne dokazuje očitanega dejanja tožniku, zaradi katerega je dobil odpoved. Sodišče je prezrlo, da je imela Hondo v lasti žena in je logično, da je bila parkirana na naslovu K., prav tako pa je bil to edini zanesljiv družinski avto. Tožnik se je z Oplom vozil le poredko. Sodišče je tudi spregledalo dejstvo, ki izhaja iz slik za dne 2.7. in 3. 7. 2009, da je bila Honda ponoči preparkirana. Torej se je verjetno tožnik nekam odpeljal. Prav tako ne more tožnik pripeljati iz S., kjer je bil v službi, do naslova K., parkirati in vstopiti v blok v 10 minutah, kot naj bi to izhajalo iz slik tega dne. Dne 10. 7. po dokaznem materialu, na katerega se je skliceval detektiv in na katerega je sodišče oprlo odločitev, tožnik sploh ni bil v službi, čeprav je iz listinskih dokazov - evidentiranje prihoda in odhoda - dokazano, da je tožnik bil v službi. Iz slik pa je razvidno, da sta obe vozili parkirani na naslovu K. To vzpostavlja dvom v resničnost dokaznega materiala in potrjuje navedbe, da je tožnik v službo prihajal iz B. na različne načine. Samo dejstvo, da je tožena stranka z zvijačo poskušala vročiti tožniku odpoved na naslovu K., dokazuje ravno nasprotno stališče od stališča, ki ga je zavzelo sodišče. Tožnik ni mogel dvigniti pošte na naslovu K, saj tam ne biva. Pri toženi stranki je bil še en delavec, ki je po odpovedi pogodbe tožniku povedal, da dejansko prihaja na delo od drugod, kot je imel prijavljeno pri toženi stranki. Zoper tega delavca tožena stranka ni ukrepala, zato je do tožnika nastopala diskriminatorno.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka tožnikove pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in nadalj.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, tudi ne tistih, na katere se sklicuje tožnik in na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. tč. 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je lahko presodilo miselno pot sodišča prve stopnje, zakaj je presodilo tako, kot to izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev, izvedlo je tudi vse bistvene dokaze. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s temi dokazi dokazati ter izvede le tiste dokaze, ki so bistvenega pomena za odločitev. Načelo kontradiktornosti ne zavezuje sodišča k izvajanju vseh predlaganih dokazov in k opredeljevanju do vsake izjave ter vseh navedb strank, temveč sodišče izvede le tiste dokaze ter se opredeli do tistih navedb, ki so bistvenega pomena za odločitev.

Sodišče prve stopnje je po oceni sodišča druge stopnje skrbno in prepričljivo dokazno ocenilo izvedene dokaze, razlogi sodišča prve stopnje so razumljivi in življenjski, dokazna ocena sodišča prve stopnje je tudi v celoti skladna z metodološkimi napotki iz 8. čl. ZPP, tako da sodišče druge stopnje z dokazno oceno sodišča prve stopnje v celoti soglaša in se, v izogib ponavljanju, nanjo sklicuje. Drugačne pritožbene navedbe v tej smeri pomenijo izpodbijanje dokazne ocene, s katero pritožbeno sodišče v celoti soglaša, zato jih pritožbeno sodišče zavrača kot neutemeljene. V nadaljevanju zato odgovarja le na bistvene pritožbene navedbe, podane v tej smeri.

Iz izvedenega dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je tožena stranka tožniku dne 12. 8. 2009 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. in 2. alinei 1. odst. 111. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji). Tožniku je očitala, da tožene stranke ni obvestil o spremembi kraja bivanja na novem naslovu K., na katerem je med drugim prebival tudi dne 28. 6., 29. 6., 30. 6., 1. 7., 2. 7., 3. 7., 8. 7., in 10. 7. 2009 in iz tega naslova tudi prihajal na delo ter se nanj tudi vračal, s čemer naj bi ji povzročil materialno škodo, sebi pa protipravno pridobil premoženjsko korist. S tem naj bi tožnik kršil obveznosti iz delovnega razmerja, ki imajo znake kaznivega dejanja goljufije po 211. čl. Kazenskega zakonika (KZ, Ur. l. RS, št. 55/2008 in naslednji) ter naklepoma huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku, predvsem na podlagi izpovedi priče detektiva S.P., ki je opravil poizvedbe glede tožnikovega bivališča, in vpogledane zgoščenke s fotografijami ugotovilo, da je tožnik dejansko v celotnem spornem obdobju prebival na naslovu K. in ne na naslovu M., B., kar je naslov, ki ga je tožnik navedel v pogodbi o zaposlitvi. Zaključilo je, da je tožnik zavestno opustil svojo dolžnost sporočiti toženi stranki spremembo prebivališča in jo tako pustil v zmoti z namenom, da si pridobi protipravno premoženjsko korist, torej večje povračilo stroškov prevoza na delo in z dela, kot bi mu dejansko pripadalo. S takšnim ravnanjem je tožnik uresničil vse znake kaznivega dejanja goljufije po 211. čl. Kazenskega zakonika in je zato podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tako po 1. kot po 2. alinei 1. odst. 111. čl. ZDR. Ugotovilo je namreč, da je tožnik s takšnim ravnanjem naklepoma huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja in sicer prepoved škodljivega ravnanja (35. čl. ZDR) in obveznost obveščanja (34. čl. ZDR in 14. čl. pogodbe o zaposlitvi), kršil pa je tudi 14. čl. Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV, Ur. l. RS, št. 40/2006).

Pritožbeno sodišče ne soglaša s pritožbenimi navedbami o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse relevantne dokaze ter izvedene dokaze tudi pravilno ocenilo, pri tem pa je tudi podrobno obrazložilo, zakaj šteje, da je tožena stranka tožniku zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Ne drži, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov glede formalnih predpostavk zakonitosti podane odpovedi. Sodišče prve stopnje je na str. 4 sodbe pojasnilo, zakaj šteje, da je odpoved pravočasna ter zakaj meni, da je tožena stranka sam postopek izredne odpovedi (vključno z zagovorom) vodila zakonito. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka tožnika pravočasno in pravilno vabila na zagovor in mu tudi vročila pisno obdolžitev. Razlog za neudeležbo na zagovoru je bil na strani tožnika. Slednji se je namreč odločil, da bo zagovor podal pisno in je dne 11. 8. 2009 toženi stranki preko pooblaščenca poslal pisni zagovor z obrazložitvijo, da se zagovora ne bo udeležil osebno (priloga A 11

). Glede na takšno situacijo je jasno, da je tožena stranka tožniku zagotovila pravico do obrambe v skladu s 83. čl. ZDR, zato so nerazumljivi pritožbeni očitki, da tožena stranka ni izpeljala zagovora, in da o njem ni bil izdelan zapisnik. V pisni obdolžitvi je tožena stranka pojasnila, da razpolaga s poročilom o opravljenih poizvedbah na terenu s strani detektivske službe (priloga A 10

), tožnik pa je imel možnost, da se zagovora osebno udeleži in se tudi seznani z dokaznim gradivom tožene stranke. Tožnik te možnosti ni izkoristil, zato v sodnem postopku (še manj pa v pritožbi) zakonitosti izpeljanega postopka izredne odpovedi pri delodajalcu ne more uspešno izpodbiti z navedbo, da ni bil seznanjen z dokaznim gradivom, s katerim je razpolagala tožena stranka. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni imel formalnih pomanjkljivosti. V zvezi s pritožbenimi očitki, da so postopek izredne odpovedi vodile in izpeljale nepooblaščene osebe, ter da je bil pri toženi stranki zaposlen še en delavec, ki je bil v enaki situaciji kot tožnik, pa tožena stranka zoper njega ni ukrepala, zato je do tožnika postopala diskriminatorno, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da so te navedbe po določbi 337. člena ZPP ter v zvezi s 1. in 2. odstavkom 286. člena ZPP nedovoljene pritožbene novote, zato jih pritožbeno sodišče pri odločanju o utemeljenosti pritožbe ni upoštevalo. Pritožnik ni izkazal, da teh dejstev brez svoje krivde ni mogel navesti v roku iz 1. odst. 337. čl. ZPP.

Pritožbeno sodišče tudi ne sledi očitkom tožnikove pritožbe o tem, da je sodišče prve stopnje svojo dokazno oceno neutemeljeno oprlo na izpovedbe zaslišanega detektiva in posnete fotografije. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo izpovedi tožnika in njegovega brata A.B., saj je bilo v njih zaslediti toliko nejasnosti in nelogičnosti, da je bilo očitno, da svoje izpovedbe prilagajata potrebam postopka. Tako je npr. A.B. izpovedal, da je tožnik stanovanje kupil kot naložbo, da bi ga lahko oddajal najemnikom, tožnik pa je izpovedal, da sta z ženo stanovanje kupila zato, da bi z družino v njem prebivala. Tudi pri odgovoru na vprašanje, ali kdo trenutno (to je v času zaslišanja) živi v stanovanju na naslovu K, je tožnik odgovoril, da v njem živita žena in sin, tožnikov brat pa je odgovoril, da v njem ne stanuje nihče. Tožnik izpodbija kredibilnost izpovedbe zaslišanega detektiva, vendar kljub temu na obravnavi navedene priče ni izprašal o tem, ali je iz kateregakoli razloga pričakovati, da njegovo pričanje ne bo verodostojno. Glede na navedeno in glede na to, da v izpovedbi detektiva ni zaslediti večjih nedoslednosti, tožnik po presoji pritožbenega sodišča, tudi v pritožbi ni uspel vnesti dvoma v verodostojnost te priče, katere izpovedbi, je utemeljeno sledilo tudi sodišče prve stopnje, saj je bila podprta tudi z ostalimi dokazi (npr. fotografije - B 3

). Sodišče prve stopnje tudi utemeljeno ni poklonilo vere tožnikovim fotografijam, iz katerih naj bi izhajalo, da je bilo stanovanje na naslovu K. v spornem obdobju v fazi prenove. Iz teh fotografij namreč ni razvidno, kdaj so bile posnete, poleg tega pa tožnik ni predložil nobenega drugega dokaza o tem, da so se takšna dela v tem obdobju res izvajala (npr. računi za opravljena dela in storitve, zaslišanje delavcev, ki so dela izvajali, ipd.), čeprav bi to brez težav lahko storil, če bi s takšnimi dokazi razpolagal. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno. Med povračili stroškov v zvezi z delom ZDR določa tudi prevoz na delo in z dela (130. čl. ZDR). Tudi za povračilo teh stroškov velja, da delavcu pripadajo, če mu dejansko nastanejo. Kraj prebivanja je lahko drug kraj, od koder se delavec dejansko vozi na delo. Ker se delavcu povrnejo dejanski stroški prevoza, je potrebno v pogodbi o zaposlitvi zapisati kraj, od koder delavec dejansko prihaja na delo, če je ta različen od prebivališča. Delavec ima lahko stalno in začasno prebivališče. Za stalno prebivališče se po Zakonu o prijavi prebivališča (ZPPreb, Ur. l. RS št. 9/2001 in nadaljnji) šteje kraj, kjer se posameznik naseli z namenom, da v njem stalno prebiva zaradi ekonomskih, poklicnih, socialnih in drugih vezi; začasno prebivališče pa je vsako drugo prebivališče, kjer se posameznik zadržuje ali začasno prebiva med drugim tudi zaradi dela, vendar v njem nima namena stalno prebivati (3. in 4. tč. 3. čl. ZPPreb). Po 34. čl. ZDR je posebej določena obveznost delavca, da mora obveščati delodajalca o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo oz. bi lahko vplivale na izpolnjevanje njegovih pogodbenih obveznosti, in o vseh spremembah podatkov, ki vplivajo na izpolnjevanje pravic iz delovnega razmerja. Kraj, od koder se delavec vozi na delo in kamor odhaja z dela, je šteti med bistvene okoliščine, ki vplivajo na izpolnjevanje delodajalčevih obveznosti do povračila stroškov prevoza na delo in z dela, zato mora delavec delodajalca seznaniti s krajem, od koder se dejansko vozi na delo in kamor se z dela vrača. Ker je delodajalec delavcu dolžan povrniti le tiste stroške, ki delavcu dejansko nastanejo, je ravnanje delavca, ki navaja drug naslov od tistega, s katerega se na delo dejansko vozi in nanj vrača, in tako namenoma pusti delodajalca v prepričanju, da mu nastajajo večji stroški, kot mu dejansko nastajajo, upravičeno šteti za kaznivo dejanje goljufije, kot je le to opredeljeno v 211. čl. KZ. Prav tako takšno ravnanje predstavlja opustitev obveznosti prepovedi škodljivega ravnanja po 35. čl. ZDR ter obveznosti obveščanja po 34. čl. ZDR.

Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da je tožena stranka nedvomno dokazala, da je tožnik na delo prihajal in se z njega vračal iz drugega kraja, kot ga je imel navedenega v pogodbi o zaposlitvi in je tako zavestno opustil svojo dolžnost sporočiti toženi stranki spremembo prebivališča ter jo tako pustil v zmoti z namenom, da si pridobi protipravno premoženjsko korist (večje povračilo stroškov prevoza na delo in z dela, kot smo mu dejansko nastali in kot bi mu pripadali). Takšno ravnanje je utemeljeno štelo za hujšo kršitev delovnih obveznosti. Ob opisanem dejanskem stanju pa je tako materialno pravo pravilno uporabljeno, saj so izpolnjeni vsi pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Povsem sprejemljiva je namreč tudi navedba tožene stranke, da nima in ne more imeti več zaupanja v tožnika, glede na to, da je bilo prav tožniku zaupano sporočanje podatkov v zvezi s stroški prevoza na delo za vse zaposlene pri toženi stranki. Tožena stranka se dejansko na tožnika ne more več zanesti in mu zaupati, zato je utemeljeno štela, da glede na vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, kar je s prvim odstavkom 110. člena ZDR predpisan osnovni pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in kar je pravilno ocenilo tudi sodišče prve stopnje.

Ker ostale pritožbene navedbe tožnika za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso pomembne, prav tako tožnik ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajal izpodbijani del sodbe in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče v preostalem pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353.čl. ZPP).

Pravdni stranki pritožbenih stroškov nista priglasili, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo.