Jedro

Za nastanek konkretne delovne nesreče je večjo težo pripisati nezavarovanemu nevarnemu območju delovnega stroja ter njegovi starosti in nevzdrževanosti, kot pa trenutni nepazljivosti tožnika. Po presoji revizijskega sodišča znaša zato soprispevek tožnika 20 %.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v prvem odstavku izreka pod točko I spremeni tako, da se znesek 19.717,07 EUR nadomesti z zneskom 21.031,54 EUR.

Sicer se revizija zavrne.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnik se je kot delavec tožene stranke poškodoval pri delu, ko je na miznem rezkalnem stroju pri obdelavi lamel z roko prišel v nevarno območje rezil, zaradi česar mu je poškodovalo prste desnice.

2. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženec iz naslova objektivne odškodninske odgovornosti dolžan plačati tožniku ob upoštevanju njegove sokrivde odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 15.189,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila (1. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek (2. točka izreka) je zavrnilo. Pravdni postopek zaradi plačila mesečne rente je zaradi umika tožbe končalo (3. točka izreka) in odločilo o povrnitvi pravdnih stroškov (4. točka izreka).

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika delno ugodilo tako, da je zvišalo višino odškodnine, ki jo je toženec dolžan plačati tožniku, na 19.717,07 EUR, v ostalem delu pa je pritožbo tožnika zavrnilo in v nespremenjenem zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbi tožnika zoper sklep o ustavitvi postopka zaradi umika tožbe je ugodilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje. Ugodilo pa je tudi pritožbi tožnika zoper odločbo o pravdnih stroških in odločitev o stroških prvostopenjskega sodišča razveljavilo ter mu v tem obsegu vrnilo zadevo v novo odločanje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržalo za končno odločbo.

Navedbe revidenta

4. Zoper zavrnilni del sodbe sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Meni, da bi mu morala biti prisojena odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti v celoti, višje sodišče pa svoje odločitve v tem delu ni obrazložilo. Glede 35 odstotnega deleža sokrivde meni, da je sodišče prve stopnje enostransko in iztrgano iz celote navedlo, da je bil tožnikov pristop k delu nepravilen in v nasprotju s celotnim izvedenim postopkom ter da sodišče ni ocenjevalo vsakega dokaza posebej in vseh skupaj. Obrazložitev višjega sodišča glede tega vprašanja je v nasprotju z izvedenskim mnenjem J. L., kar podrobneje utemelji. Poudarja, da ob stroju ni bilo navodil za varno delo in da jih je toženec tja namestil kasneje, za potrebe tega postopka. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti.

5. Sodišče je revizijo vročilo nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija je delno utemeljena.

7. Tožnik se je poškodoval pri opravljanju dela za toženo stranko. Temelj odškodninske odgovornosti je podan iz naslova objektivne odgovornosti, ker rezkalni stroj, na katerem je prišlo do škodnega dogodka, predstavlja nevarno stvar.

Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja, da je tožnik, ki je nosil zaščitne rokavice ter po lastnih izkustvih poznal vse nevarnosti stroja, čeprav je prikril, da nima opravljenega izpita iz varstva pri delu, v trenutku nezbranosti pomaknil roko tako, da je prišla v območje rezil in si poškodoval prste ter da je stroj imel nevarno območje, ki ni bilo zavarovano, kot je to določal tedaj veljavni Pravilnik o ukrepih in normativih za varnost pri delu z delovnimi pripravami. Sodišči sta pri tem upoštevali ugotovitve sodnega izvedenca za varnost pri delu J. L., da je bil stroj v času nezgode v varnostnem smislu nepopolno zavarovan, da tožnik ni imel opravljenega izpita za delo na stroju ter da je bil stroj star 11 let in nepregledan, zato zatrjevana kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

8. Delo na rezkalnem stroju je nevarna dejavnost(1). Varstvena pravila skušajo to nevarnost zmanjšati, a je kljub vsemu ne morejo spustiti pod raven standarda povečane nevarnosti. Nevarna dejavnost je lahko nevarna tudi ne glede na način izvajanja. Še tako skrben nadzor ali natančna pravila za izvajanje ne morejo preprečiti, da se nevarna dejavnost nadzoru izmakne in pri tem povzroči škodo. Porazdelitvi rizika nastanka škode v takšnih primerih ustreza princip, po katerem za škodo odgovarja tisti, ki je povzročil potencialno nevarnost za življenje in okolje, bodisi da sam uporablja nevarno stvar bodisi da ima od takšne uporabe ali dejavnosti korist. Ker je v obravnavanem primeru podana objektivna odgovornost, je treba oprostitvene razloge obravnavati kot izjeme. Dejanje oškodovanca mora biti nepričakovano in nepreprečljivo. Merilo za presojo je objektivno in abstraktno, izhodišče za presojo pa je posebej skrben strokovnjak. Za odgovornost toženca zadošča že ugotovitev, da je škoda posledica izvajanja nevarne dejavnosti, za katero kot nosilec te dejavnosti odgovarja (četudi ne bi kršil nobenih varstvenih ukrepov). Tožnik je bil toženčev delavec, zadolžen za nevarno delo. Razmejitev deležev odgovornosti v razmerju 35 : 65 je glede na ugotovljeno dejansko stanje prestroga v škodo tožnika. V skladu s preventivno funkcijo odškodninskega prava morajo njegova pravila vse potencialne udeležence škodnih dogodkov spodbujati, da ravnajo tako, da zmanjšujejo verjetnost nastanka škodnega dogodka. To funkcijo lahko učinkovito opravljajo le tako, če pri končni porazdelitvi bremen škodnega dogodka ustrezno upoštevajo tudi skrbnost ravnanja oškodovanca. Zaradi ugotovljene nepazljivosti tožnika ni podana izključna odgovornost tožene stranke, sta pa sodišči druge in prve stopnje materialno pravo (tretji odstavek 177. člena ZOR) zmotno uporabili, ker sta ugotovljeni nepazljivosti tožnika dali prevelik pomen. Za nastanek konkretne delovne nesreče je večjo težo pripisati nezavarovanemu nevarnemu območju delovnega stroja ter njegovi starosti in nevzdrževanosti, kot pa trenutni nepazljivosti tožnika. Po presoji revizijskega sodišča znaša zato soprispevek tožnika 20 %, kar je na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP narekovalo spremembo pravnomočne odločitve, kot to izhaja iz prvega odstavka izreka.

9. Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z odločitvijo o višini tožniku prisojene denarne odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju tožnik utemeljuje s ponovnim poudarjanjem okoliščin, ki naj bi ga po njegovem mnenju upravičevale do odškodnine v celotnem terjanem znesku. Tak način uveljavljanja revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava je neutemeljen, čim se izkaže, da so bila vsa tista revizijsko nanizana in pravno relevantna dejstva, obstoj katerih je v sodbah sodišč prve in druge stopnje neizpodbojno ugotovljen (tretji odstavek 370. člena ZPP), tudi po oceni revizijskega sodišča ustrezno in pravno pravilno upoštevana že v pravnomočni sodbi. Načelo individualizacije višine odškodnin mora biti vselej upoštevano tudi tako, da odmera odškodnine ni le odraz oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj vselej poudarjeno neugodno. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih škodnih posledic za vsakič konkretno obravnavanega oškodovanca tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse, saj je to pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanja odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Da je bilo to načelo ob odmeri odškodnine tožniku pravilno upoštevano, pokaže njena primerjava s prisojenimi odškodninami v tožnikovemu podobnih primerih. Rezultat te primerjave potrjuje primerno umeščenost tožniku pravnomočno prisojene odškodnine v okvir ostalih prisojenih odškodnin za tako škodo(2). S pravnomočno sodbo je bilo namreč ugotovljeno, da je tožnik v škodnem dogodku utrpel poškodbeno amputacijo končnega srednjega in dela bližnjega členka desnega kazalca in sredinca, raztrganino srednjega členka desnega prstanca in poškodbeno amputacijo končnega in srednjega členka desnega mezinca. Višina odmerjene odškodnine temelji na ugotovitvah v izvedenskem mnenju dr. R. K., izpovedbi tožnika ter medicinski dokumentaciji, pri čemer je sodišče upoštevalo in pravno pravilno ovrednotilo tako bolečinsko obdobje ter prestane neugodnosti v času zdravljenja, kot vsa ostala dejstva, ki jih revizija ponovno izpostavlja. Zato je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo tožnika v tem delu zavrnilo.

10. Ker odločitev o pravdnih in pritožbenih stroških še ni pravnomočna (drugi odstavek izreka pritožbenega sodišča pod točko II), je Vrhovno sodišče tudi odločitev o revizijskih stroških pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Prim. sodbe VS RS: II Ips 564/2002, II Ips 562/2000, II Ips 345/97. Op. št. (2): Glej npr. sodbe VS RS II Ips 441/94, II Ips 546/99, II Ips 87/96.