Jedro

Gestija pomeni izjemo od načelnega nevmešavanja v tuje zadeve, zato mora biti presoja o danih pogojih za uporabo pravil o nujni oziroma koristni gestiji zožujoča. Pojem stroškov upravljanja, katere tožeča stranka kot upravnik zaračunava daljše časovno obdobje, ne sodi niti v pojem nujne niti v pojem koristne gestije.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti toženi stranki njene pritožbene stroške v znesku 490,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom: - odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. Ig 6485/2007 z dne 29. 01. 2008 v veljavi: - v I. odstavku izreka za: - znesek 61,48 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, - zakonske zamudne obresti od zneska 5.201,81 EUR od dne 24. 03. 2007 do dne 26. 02. 2008 in - v III. odstavku izreka za stroške izvršilnega postopka v znesku 101,12 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka sodbe); - zaradi umika tožbe navedeni sklep o izvršbi v I. odstavku izreka za znesek 5.201,81 EUR razveljavilo in v tem delu ustavilo postopek (II. točka izreka sklepa); - v preostalem delu (za znesek 6.372,42 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in izvršilne stroške v znesku 118,71 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi) navedeni sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek v presežku zavrnilo (III. točka izreka sodbe); - tožeči stranki naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 471,80 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka sodbe).

2. Zoper III. in IV. točko izreka sodbe se je pravočasno, iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP (1)), pritožila tožeča stranka. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tudi v preostalem delu ugodi, oziroma podredno da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Tožena stranka je na vročeno pritožbo odgovorila in višjemu sodišču predlagala, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je tožbeni zahtevek utemeljevala na pogodbeni podlagi, podredno pa tudi na podlagi dopustne (nujne oziroma koristne) gestije. V pritožbi je ponovila navedbe, ki jih je podala že v postopku pred sodiščem prve stopnje.

6. Upravniki upravniške storitve praviloma opravljajo daljše časovno obdobje na podlagi pogodb za izvajanje storitev upravljanja (obratovanja in vzdrževanja objektov). Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje in česar tožeča stranka s pritožbo niti ne izpodbija, v obravnavanem primeru pogodba o upravljanju, ki bi predstavljala materialnopravno podlago za vtoževani tožbeni zahtevek, med pravdnima strankama ni bila sklenjena.

7. Sodišče prve stopnje je zato tožbeni zahtevek presojalo tudi v luči določb o poslovodstvu brez naročila. Uporabo teh pravil je zavrnilo iz razloga, ker za nobeno od zatrjevanih storitev, razen za delitev in obračun stroškov po lastnikih, ni bilo mogoče reči, da bi toženi stranki nastala kakšna škoda ali bi bila zamujena očitna korist, če tožeča stranka takih storitev ne bi opravljala. Gestija je namreč dopustna samo, kadar je nujna ali koristna. (2)

8. Višje sodišče sicer pritrjuje pravilni odločitvi sodišča prve stopnje, ki jo utemeljuje še z dvema argumentoma. Pri upravljanju poslovnih prostorov bi lahko za posameznega lastnika poslovnega prostora v smislu splošnega pravila, predpisanega v 199. členu Obligacijskega zakonika (3) (v nadaljevanju OZ) šteli, da bi bila zanj, če upravnik ne bi opravljal svojega dela, zamujena očitna korist. Vendar je za razumevanje posega nepooblaščenega upravnika brez posebnega pravnega naslova (pogodbe) v sfero lastnika poslovnega prostora (torej v tujo sfero) treba razumeti nadaljnjo ureditev obveznosti poslovodje brez naročila (200. člen OZ). Poslovodja brez naročila mora takoj, ko je mogoče, obvestiti o svojem ravnanju tistega, čigar posel opravlja, in nadaljevati začeti posel, kolikor mu je to razumno mogoče, dokler ta ne more prevzeti skrbi zanj. Ta določba opredeljuje gestijske dolžnosti, da mora v primeru dopustne gestije (iz nadaljnje obrazložitve bo razvidno, da gre v obravnavanem primeru po mnenju višjega sodišča celo za prepovedano gestijo) gestor brž, ko je to mogoče, o svojem ravnanju obvestiti dominusa, da se lahko odzove na ravnanje poslovodje brez naročila in zaščiti svoje interese. Takšna notifikacijska dolžnost pa predpostavlja, da gre za enkraten poseg v interese dominusa, ne pa takšno gestorjevo ravnanje, ki bi trajalo v nedogled. Kot je bilo ugotovljeno, je tožeča stranka kot upravnik v časovnem obdobju od januarja 2007 do vključno marca 2007 zaračunavala toženi stranki stroške upravljanja, za katere uveljavlja povračilo iz naslova nujne oziroma koristne gestije. Kot je bilo pojasnjeno, pa že pojmovno pravilo o dopustni gestiji v konkretnem primeru ne more priti v poštev. Gestija pomeni namreč izjemo od načelnega nevmešavanja v tuje zadeve, zato mora biti presoja o danih pogojih za uporabo pravil o nujni oziroma koristni gestiji zožujoča. Po mnenju višjega sodišča, torej pojem stroškov upravljanja, katere tožeča stranka kot upravnik zaračunava daljše časovno obdobje, ne sodi niti v pojem nujne niti v pojem koristne gestije.

9. Nadaljnji argument, ki govori v prid pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje, je ta, da se je tožena stranka nastopanju in opravljanju storitev tožeče stranke kot upravnika upirala. Nasprotovala je podpisu pogodbe o upravljanju, ves čas je pisno nasprotovala temu, da bi tožeča stranka zanjo opravljala kakšne storitve, zavračala je izstavljene račune. V postopku na prvi stopnji je trdila, da je bilo posredovanje toženi stranki vsiljeno in zanjo nepotrebno, zato ni mogoče govoriti o nujni oziroma koristni gestiji. Navedb tožene stranke o nasprotovanju oziroma prepovedi opravljanja storitev upravljanja tožeča stranka ni izpodbila, pravzaprav jih je z navedbami, da je tožena stranka zavračala razdelilnik stroškov v delu, ki se nanaša na opravljanje storitev upravljanja s strani tožeče stranke in ji ni priznala nobene opravljene storitve, te tudi priznala. Šteti je torej, da je tožeča stranka tuje posle opravljala kljub prepovedi tožene stranke in zato skladno z določbo 204. člena OZ iz njih ni pridobila nikakršnih pravic (t.i. prepovedana gestija).

10. Upoštevaje zgoraj navedeno se izkaže, da pritožbene navedbe o enotni storitvi in upravičenosti do plačila za trud za odločitev v tej zadevi niso bistvenega pomena, zato se višje sodišče do njih ni opredelilo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso bili podani, višje sodišče pa v okviru uradnega preizkusa izpodbijanega dela sodbe ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela zato je dolžna toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Pritožbene stroške tožene stranke je višje sodišče ob upoštevanju vrednosti izpodbijanega dela zahtevka (6.372,42 EUR) odmerilo na podlagi specificiranega stroškovnika in Zakona o odvetniški tarifi. Kot potrebne stroške je višje sodišče toženi stranki priznalo nagrado za postopek (tar. št. 3210) v višini 388,80 EUR in administrativne stroške (tar. št. 6002) v višini 20,00 EUR. Upoštevaje 20 % DDV, je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 490,56 EUR.

(1) Ur. l. RS, št. 26/1999 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami.

(2) O nujni gestiji govorimo, kadar gestor ravna v stiski, „kadar posla ni mogoče odložiti, ker bi sicer nastala škoda“. Obstajati mora konkretna nevarnost škode, ki jo gestor želi preprečiti s svojim ravnanjem, ali mora škoda že nastajati. Za koristno gestijo pa gre, kadar je bila zaradi gestorjevega ravnanja pridobljena „očitna korist“ za dominusa, ki se po mnenju teorije presoja po subjektivnem gospodarjevem gledišču (več o tem dr. Ada Polajnar Pavčnik, Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 61).

(3) Ur. l. RS, št. 83/2001 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami.