Jedro

Za nastanek obveznosti plačila NUSZ za zazidano stavbno zemljišče ni pomembno, ali se objekt uporablja ali ne, saj se lahko odmeri tudi za nepremičnine, ki se šele gradijo. Prav tako neuporaba in niti nezmožnost uporabe ni razlog, zaradi katerega bi bila možna oprostitev plačila NUSZ po 59. členu ZSZ in 14. členu Odloka o NUSZ.

Iz Odloka o NUSZ ne izhaja, da bi bilo tako stanje nepremičnine (nezasedenost) posebej ovrednoteno oziroma upoštevno, kar pomeni, da se pri odmeri NUSZ upošteva v prostorskem aktu predvidena namembnost.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ tožniku odmeril nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča (NUSZ) za leto 2020 za v izreku navedene nepremičnine, in sicer za zazidano stavbno zemljišče – površine posamičnih delov stavbe na ... v skupnem znesku 15.801,54 EUR, za katere je odločil, da jih mora plačati v predpisanih rokih in obrokih na račun Mestne občine Ljubljana. Prvostopenjski organ je odločil na podlagi Zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ/84 in ZSZ), Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) in Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Mestni občini Ljubljana (Odlok o NUSZ). Navaja, da je podatke za odmero NUSZ prejel od Mestne občine Ljubljana, podatki pa so del evidence, ki jo vodi občina. Po 404. členu Zakona o davčnem postopku (ZdavP-2) davčni organ izda odločbo o NUSZ po podatkih, ki mu jih posreduje občina.

2. Drugostopenjski organ je pritožbi delno ugodil tako, da je odpravil prvostopenjsko odločbo v delu, ki se je nanašala na odmero NUSZ za površine nepremičnin ID znak 000, ID znak 111, ID znak 222 in ID znak 333, tako da znesek skupnih obveznosti namesto 15.424,47 EUR znaša 10.477,28 EUR. Iz obrazložitve izhaja, da se NUSZ ne odmeri za površine na naslovu ..., ker jih je zavezanec v letu 2019 prodal, v ostalem delu pa je pritožba po stališču drugostopenjskega organa neutemeljena. Tožnikov ugovor, da nepremičnina ni v uporabi in da je potrebna njena temeljita prenova namreč ni pravno relevanten, saj se pri odmeri NUSZ ne upošteva, v kakšnem stanju je nepremičnina, ampak je upoštevno, ali gre za zazidano stavbno zemljišče. Poleg tega to ni razlog, zaradi katerega bi bila možna oprostitev plačila NUSZ po 59. členu ZSZ/48 in 14. členu Odloka o NUSZ. Ugotavlja še, da iz podatkov v spisu tudi izhaja, da je objekt ... priključen na javni vodovod in kanalizacijo ter da obstaja možnost priključka na javno elektroenergetsko omrežje.

3. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja. V tožbi navaja, da je stavba na ... potrebna temeljite prenove. V njej ni elektrike niti ogrevanja in se zato v njej ne opravlja nobena storitvena niti trgovska dejavnost. Zato je odmera NUSZ za storitveni in trgovski namen napačna ter neskladna z dejanskim stanjem. Po sodni praksi pa je za odmero NUSZ bistveno, za kakšne namene se nepremičnine dejansko uporabljajo. Tožnik se ne strinja s stališčem drugostopenjskega organa, da se pri odmeri NUSZ ne upošteva v kakšnem stanju je nepremičnina, saj je po sodni praksi pomembna dejanska uporaba nepremičnin. Nenazadnje je tudi davek, ki je predmet odmere, podvržen merilom, ki so neposredno povezani z dejansko rabo. Že samo ime davščine jasno nakazuje na to, da je ravno uporaba ključni element za določanje višine nadomestila.

4. Poleg dejanske rabe pa je po mnenju tožnika bistvenega pomena tudi okoliščina objektivne nezmožnosti uporabe. Smotrno izkoriščanje stavbnega zemljišča je treba presojati glede na dejansko stanje, ki v obravnavani zadevi tožniku, ki je zgolj eden od etažnih lastnikov v objektu, ostali lastniki pa za obnovo niso zainteresirani, onemogoča uporabo stavbe za storitveni in trgovski namen. Sicer pa izpodbijana odločba nima razlogov o tem, katero dejavnost naj bi tožnik v stavbi sploh opravljal, zaradi česar ni možno preveriti pravilnosti točkovanja. Razvidna sta zgolj površina in in vrednost točke, kar mu ne omogoča preveriti pravilnost izračuna. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, odpravi izpodbijano odločbo ter vrne zadevo prvostopnemu organu v ponovni postopek, toženki pa naloži povrnitev njegovih stroškov postopka.

5. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane in drugostopenjske odločbe.

6. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v vse listine v upravnem spisu. Kot nedopusten je zavrnilo dokaz z vpogledom v obvestilo o začetku postopka ureditve požarne varnosti na objektu ... z dne 1. 2. 2021, oceno požarne ogroženosti stavbe za garažni objekt ..., december 2022 in dopis A., d. o. o. z dne 24. 11. 2022, saj gre za listine, ki so nastale po izdaji izpodbijane odločbe (52. člen Zakona o upravnem sporu; ZUS-1). Zavrnilo je tudi dokaz z ogledom na kraju samem, saj tožnik tega dokaza v upravnem postopku ni predlagal (tretji odstavek 20. člena in 52. člen ZUS-1), pri čemer ta dokaz tudi ni pravno relevanten.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Ustavno sodišče RS je v postopku za oceno ustavnosti Zakona o davku na nepremičnine z odločbo št. U-I-313/13-86 z 21. 3. 2014 med drugim odločilo, da se ta zakon razveljavi (1. točka izreka), določilo pa je tudi način izvrševanja te odločbe, in sicer da se do drugačne zakonske ureditve obdavčitve nepremičnin uporabljajo predpisi iz prve do pete alineje 33. člena tega zakona (3. točka izreka), med katerimi so (tudi) prva in tretja alineja 41. člena ter določbe VI. poglavja Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84 in nadaljnji – ZSZ/84), občinski odloki, ki so bili izdani na podlagi VI. poglavja ZSZ/84, ter 218. člen, 218.a člen, 218.b člen, 218.c člen, 218.č člen in 218.d člen ZGO-1. Torej ne glede na prenehanje veljavnosti ZUreP-1 in ZGO-1 (in uveljavitve ZUreP-2 ter GZ), je (glede na določitev načina izvršitve citirane ustavne odločbe, tj. do sprejema ustrezne zakonske ureditve) treba v postopkih za odmero NUSZ kot materialnopravno podlago uporabljati VI. poglavje ZSZ/84, citirane določbe ZGO-1, ki opredeljujejo zazidana in nezazidana stavbna zemljišča ter občinske odloke, izdane na navedeni pravni podlagi.

9. ZSZ/84 določa, da se nadomestilo za uporabo zazidanega stavbnega zemljišča plačuje od stanovanjske oziroma poslovne površine stavbe (drugi odstavek 60. člena). Poslovna površina je čista tlorisna površina poslovnega prostora in vseh prostorov, ki so funkcionalno povezani s poslovnim prostorom (četrti odstavek 60. člena). Občinska skupščina lahko določi, da so poslovne površine tudi površine zemljišč, ki so namenjene poslovni dejavnosti, kot so nepokrita skladišča, parkirišča, delavnice na prostem in podobno (peti odstavek 60. člena). Drugi odstavek 218. člena ZGO-1 nadalje določa, da se za zazidana stavbna zemljišča po tem členu z dnem, ko se začne uporabljati ta zakon, štejejo tista zemljišča, na katerih so gradbene parcele z zgrajenimi stavbami in gradbenimi inženirskimi objekti, ki niso objekti gospodarske javne infrastrukture in tista zemljišča, na katerih se je na podlagi dokončnega gradbenega dovoljenja začelo z gradnjo stavb in gradbenih inženirskih objektov, ki niso objekti gospodarske javne infrastrukture.

10. Iz navedenih določb izhaja, da za nastanek obveznosti plačila NUSZ za zazidano stavbno zemljišče ni pomembno, ali se objekt uporablja ali ne, saj se lahko odmeri tudi za nepremičnine, ki se šele gradijo. Prav tako neuporaba in niti nezmožnost uporabe ni razlog, zaradi katerega bi bila možna oprostitev plačila NUSZ po 59. členu ZSZ in 14. členu Odloka o NUSZ, ki določata, da se prispevek ne plača oziroma kdaj lahko Mestna uprava Mestne občine Ljubljana odloči, da se zavezanca oprosti plačila tega prispevka. Zato pa za nastanek obveznosti tudi ni pravno relevantno, ali je za uporabo potrebna sanacija in ali jo je mogoče izvesti brez sodelovanja ostalih etažnih lastnikov. Sodišče se tudi strinja s toženko, da okoliščina, da se stavba zaradi dotrajanosti ne uporablja, ni primerljiva stalnemu prekomernemu hrupu, trajnejši onesnaženosti zraka in moteni dostopnosti, kar so po 8. členu Dogovora o usklajevanju meril za določanje območij, na katerih se plačuje NUSZ in meril za določanje višine tega nadomestila (v nadaljevanju Dogovor) okoliščine, ki se upoštevajo pri določanju višine nadomestila (4. člen). Poleg tega lahko občine po 8. členu Dogovora te okoliščine upoštevajo pri višini odmere NUSZ, niso pa se dogovorile, da bo to razlog, da obveznost plačila NUSZ ne nastane in niti za njegovo oprostitev.

11. Pri tem sodišče opozarja še na odločbo Ustavnega sodišča U-I-11/16 – 29 z dne 17. 9. 2020, iz katere izhaja, da med zakonskimi merili za določanje NUSZ ni zasedenosti oziroma zapuščenosti stanovanjskih ali poslovnih objektov in tudi ne stanja objekta v smislu njegove vzdrževanosti. Kriterij zasedenosti po presoji Ustavnega sodišča ne odraža lastnosti stavbnega zemljišča, ki vpliva na njegovo uporabo in zato ne more biti razlog za dodatno plačilo NUSZ. Taka je tudi praksa naslovnega sodišča.1

12. Uporaba oziroma namembnost nepremičnine, kot tudi njegova komunalna opremljenost, pa je relevantna zaradi višine nadomestila, kar izhaja tudi iz 61. člena ZSZ/84, ki določa merila, ki jih morajo občine upoštevati pri določanju višine NUSZ.

13. Odlok o NUSZ upoštevaje to zakonsko merilo v prvem odstavku 8. člena določa, da se stavbna zemljišča ovrednotijo glede na namembnost in lego. Po legi so razdeljena na sedem območij, pri čemer se zemljišče, na katerem stoji objekt ..., nahaja v II. območju, kar za tožnika ni sporno. Po namembnosti se v II. območju stavbna zemljišča ovrednotijo glede na naslednje namene: za gospodarske namene s 1100 točkami, za gospodarske namene in poslovne namene 1100 točkami, za poslovne namene s 1430 točkami, za storitvene in trgovske namene z 800 točkami, za javne službe in storitve s 400 točkami, za družbene dejavnosti s 100 točkami, za stanovanjske namene s 100 točkami, za kmetijstvo in gozdarstvo s 600 točkami. Drugi odstavek tega člena določa, da kjer obstoječa namembnost ni skladna s predvideno namembnostjo v prostorskem aktu, se pri točkovanju zazidanih stavbnih zemljišč upošteva obstoječa namembnost, pri nezazidanih stavbnih zemljiščih pa namembnost določena s prostorskim aktom.

14. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka za nekatere prostore upoštevala storitveni in trgovski namen (800 točk), za nekatere pa stanovanjski namen (100 točk). Upoštevala je tudi komunalno opremljenost, in sicer za poslovni del: 60 točk za opremljenost s cestami (asfaltna ureditev cestišč z robnikom, javna razsvetljava v kabelski izvedbi), 90 točk za opremljenost s kanalizacijo, 60 točk za opremljenost z vodovodom, 30 točk za opremljenost s plinovodom, 65 točk za opremljenost z vročevodom in 20 točk za opremljenost z javnim potniškim prometom. Za stanovanjski del so te vrednosti nižje, in sicer 15 točk za opremljenost s cestami, 30 točk za opremljenost s kanalizacijo, 20 točk za opremljenost z vodovodom, 10 točk za opremljenost s plinovodom, 25 točk za opremljenost z vročevodom in 20 točk za opremljenost z javnim potniškim prometom. Ker faktor po Odloku o NUSZ ni pomemben, je v odločbi uporabljena številka 1.00, saj množenje z 1 na rezultat ne vpliva. Glede na to sodišče tudi zavrača trditev tožnika, da na podlagi izpodbijane odločbe pravilnosti izračuna ni mogoče preveriti, saj je iz odločbe in iz Odloka o NUSZ mogoče razbrati, kakšno namembnost in opremljenost je toženka upoštevala, tožnik pa bi ji lahko, če se z njo ne strinja, v tožbi ugovarjal, česar pa ni storil. Navaja zgolj to, da je poleg namembnosti pomembna tudi lega in dejavnost, ki se izvaja v stavbi, teh podatkov pa naj odločba ne bi vsebovala, kar ne drži. 15. V zadevi I U 148/2016, na katero se pri utemeljevanju svojega stališča sklicuje tožnik, je sodišče res zavzelo stališče, da je za odmero NUSZ pomembno, v kakšne namene se predmetne nepremičnine dejansko uporabljajo. Tako izhaja tudi iz citirane določbe odloka. Vendar tožnik, drugače kot je bilo to v zadevi I U 148/2016, ne zatrjuje, da nepremičnino uporablja za drug namen od tistega, predvidenega v prostorskem aktu, tj. trgovski in storitveni ter stanovanjski, ampak trdi, da nepremičnin ne uporablja, torej za noben namen. Iz Odloka o NUSZ ne izhaja, da bi bilo tako stanje nepremičnine (nezasedenost) posebej ovrednoteno oziroma upoštevno, kar pomeni, da se pri odmeri NUSZ upošteva v prostorskem aktu predvidena namembnost. Tožnik pa temu, da naj bi bila namembnost v prostorskem aktu drugačna od tiste, ki jo je v izpodbijani odločbi upoštevala toženka, ne ugovarja.

16. Ker zakon med kriteriji za določanje NUSZ ne določa kriterija vzdrževanosti objekta oziroma možnosti njegove uporabe, pa po presoji sodišča Odloku o NUSZ tudi ni mogoče očitati nezakonitosti, ker ne določa, da se za objekte, ki jih uporabniki ne uporabljajo, plačuje nižji NUSZ kot za zasedene oziroma, da se ne plačuje NUSZ za zazidano stavbno zemljišče (ampak za nezazidanega).

17. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

18. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

1 Glej I U 40/2012.