Jedro

V zahtevi za varstvo zakonitosti ni pojasnila, kako je okoliščina, da je bila glavna obravnava opravljena, čeprav obsojenec ni imel zagovornika, vplivala na odločitev prvostopenjskega sodišča oziroma zakonitost izpodbijane sodbe. Ker v obravnavanem primeru niso bili izpolnjeni pogoji, ki jih za obligatorno formalno obrambo določa ZKP, sodišče zgolj nakazane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP ni moglo preizkusiti.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo obsojenega R. Š. pod točko I. izreka spoznalo za krivega storitve poskusa kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena v zvezi s 34. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po prvem odstavku 211. člena KZ-1 izreklo kazen devet mesecev zapora. Po prvem odstavku 94. člena in prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da mora obsojenec plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni po pravnomočnosti sodbe, po drugem odstavku 105. člena ZKP pa je oškodovanko Z. Ž. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Pod točko II. izreka sodbe je zoper obsojenega R. Š. iz razloga po 1. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo, ki mu je očitala storitev kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 256. člena KZ in po prvem odstavku 96. člena ZKP odločilo, da obremenjujejo stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obsojenca proračun. Višje sodišče v Mariboru je pritožbi obsojenca ter njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obdolžencu pa naložilo plačilo sodne takse.

2. Zahtevi za varstvo zakonitosti vlagata obsojenec ter njegov zagovornik, odvetnik S. J. ter predlagata razveljavitev drugostopenjske ter prvostopenjske sodbe ter vrnitev zadeve v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti ter njenih dopolnitvah uveljavlja vse zakonske razloge iz prvega odstavka 420. člena ZKP ter poudarja, da mu sodišče ni omogočilo, da bi se branil s strokovno pomočjo zagovornika, da ponarejena sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani ne bi smela biti uporabljena pri dokazni oceni ter da dejansko stanje naj bi ne bilo pravilno ugotovljeno, saj je sodišče prve stopnje verjelo izpovedbi oškodovanke Z. Ž., pričo T. M. pa je zmotno ocenilo kot verodostojno. Zagovornik obsojenega v zahtevi za varstvo zakonitosti sodišču prve stopnje očita kršitev iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, ki naj bi jo storilo s tem, da je obsojencu odreklo možnost zagovarjanja s strokovno pomočjo zagovornika. S tem naj bi mu kršilo pravna jamstva iz druge alineje 29. člena Ustave RS, saj ni ugodilo zaprosilu obsojenega za preložitev glavne obravnave do odločitve službe za brezplačno pravno pomoč o dodelitvi zagovornika.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovorih na zahtevi za varstvo zakonitosti z dne 7. 12. 2012 ter z dne 18. 2. 2013, podanih na podlagi drugega odstavka 420. člena ZKP, predlaga zavrnitev obeh zahtev kot neutemeljenih. Glede zahteve za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil obsojenec, navaja, da ta v zahtevi zgolj citira zakonske določbe, ki naj bi bile kršene, ne navede pa konkretno, v čem naj bi bila kršitev zakona oziroma jih utemeljuje z nestrinjanjem z ugotovljenim dejanskim stanjem, kar ni dopusten razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva. V zvezi z navedbami v zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil zagovornik obsojenega, pa navaja, da je navzočnost zagovornika v skrajšanem postopku pred okrajnim sodiščem urejena drugače kot v rednem postopku. Po določbi drugega odstavka 439. člena ZKP je treba obdolženca v vabilu na glavno obravnavo poučiti, da ima pravico vzeti zagovornika, da pa, če obramba ni obvezna, glavna obravnava ne bo preložena, če zagovornik nanjo ne bi prišel. Čeprav je v obravnavanem primeru obsojenec pred glavno obravnavo zaprosil za njeno preložitev, ob izjavi, da se želi braniti z zagovornikom, sodišče zato ni bilo dolžno glavne obravnave preložiti, saj je stvar obdolženca, da zagotovi navzočnost zagovornika na glavni obravnavi. Obsojenec je prošnjo za preložitev glavne obravnave vložil 3. 1. 2012, istega dne kot tudi tožbo na upravno sodišče zoper sklep, s katerim je bila njegova prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavržena. V kolikor je obsojenec ocenil, da zagovornika v postopku, kjer obramba ni obvezna, potrebuje, je torej imel možnost, da si zagovornika pravočasno priskrbi. S tem, ko je na glavno obravnavo pristopil brez zagovornika, so ga zadele posledice, predvidene v drugem odstavku 439. člena ZKP, in sicer, da se je pravici do obrambe z zagovornikom odpovedal in je brez pomena ali je obsojenec pred glavno obravnavo pisno predlagal preložitev naroka.

4. Obsojenec v izjavi na odgovor vrhovne državne tožilke izraža nestrinjanje z njenimi navedbami ter vztraja pri vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti.

5. Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

6. Obe zahtevi uveljavljata kršitev pravice do obrambe (druga alineja 29. člena Ustave Republike Slovenije) kot bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z 12. členom ZKP, ker prvostopenjsko sodišče obsojencu ni omogočilo, da bi se branil s strokovno pomočjo zagovornika. Zatrjevano procesno kršitev, enako kot v pritožbenem postopku, utemeljujeta z navajanji, da je obsojenec vložil vlogo za brezplačno pravno pomoč več kot mesec dni pred narokom za glavno obravnavo, pa o njej zaradi procesnih nepravilnosti ni bilo pravočasno odločeno, sodišče pa njegovemu predlogu za preložitev glavne obravnave 16. 1. 2012 ni ugodilo, ker je zmotno zaključilo, da želi zavlačevati sodni postopek. Pritožbeno sodišče je glede vsebinsko enakih pritožbenih navedb obsojenca ter njegovega zagovornika pod točko 5 obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo, da so ostale pritožbene navedbe na ravni zatrjevanja, da bi moralo sodišče prve stopnje, po tem, ko je bila prva vloga obsojenca za brezplačno pravno pomoč zavržena, počakati na novo odločitev in s postopkom ne bi smelo nadaljevati. Ker pa pritožnika nista obrazložila, kako je okoliščina, da je sodišče prve stopnje glavno obravnavo opravilo, pri čemer formalna obramba v skrajšanem postopku ni obvezna, vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, po stališču pritožbenega sodišča nista zadostila zahtevi po minimalni določenosti in obrazloženosti pritožbene navedbe, kar bi sploh omogočalo preizkus utemeljenosti nakazane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zato tega očitka pritožbeno sodišče ni moglo preizkusiti. Tudi po stališču Vrhovnega sodišča je v zvezi z zatrjevanim očitkom vložnikov o kršitvi pravice do formalne obrambe v skrajšanem postopku potrebno presojati, ali je zaradi odsotnosti zagovornika prišlo do omejitve oziroma kršitve pravice obrambe, ki bi imela vpliv na zakonitost sodbe. V zahtevi za varstvo zakonitosti vložnika, enako kot v pritožbi, razen trditev, da bi moralo prvostopenjsko sodišče počakati na ponovno odločitev o obsojenčevi prošnji za brezplačno pravno pomoč ter da s postopkom ne bi smelo nadaljevati, nista pojasnila oziroma obrazložila, kako je okoliščina, da je bila glavna obravnava opravljena, čeprav obsojenec ni imel zagovornika, vplivala na odločitev prvostopenjskega sodišča oziroma zakonitost izpodbijane sodbe. Ker v obravnavanem primeru niso bili izpolnjeni pogoji, ki jih za obligatorno formalno obrambo določa ZKP, sodišče zgolj nakazane neobrazložene bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP ni moglo preizkusiti.

7. Neutemeljene so tudi nadaljnje navedbe obsojenca, da sodišče prve stopnje ponarejenih sklepov Okrožnega sodišča v Ljubljani ne bi smelo uporabiti v dokazni oceni, saj je bila obtožba, ki mu je očitala kaznivo dejanje ponarejanja listin, umaknjena. Že pritožbeno sodišče je po vsebini enak pritožbeni ugovor zavrnilo in pod točko 12. izpodbijane sodbe pojasnilo, da ju je sodišče prve stopnje smelo uporabiti v dokazne namene, saj ne gre za nezakonit dokaz. ZKP glede dokazov, na katerih lahko temelji sodba, določa, da se sodba ne sme opirati na nezakonito pridobljene dokaze pa tudi ne na dokaze, ki so bili sicer zakonito pridobljeni, vendar na podlagi nezakonitih dokazov (točka 8. prvega odstavka 371. člena ZKP). Ker pri ponarejenih sklepih, ki si jih je obsojenec pridobil in izročil oškodovanki zato, da je podkrepil svoje lažno prikazovanje, da jo bo zastopal kot odvetnik in da mu mora zato plačati 29.500 EUR ne gre za to, da je bila obtožba zoper obsojenca, ki mu je očitala ponarejanje listin, umaknjena, se Vrhovno sodišče sklicuje na razloge, s katerimi je že pritožbeno sodišče zavrnilo po vsebini enak pritožbeni ugovor.

8. Z navajanji, da oškodovanke Z. Ž. ni poskušal ogoljufati, da so izjave prič neverodostojne, da se izjava oškodovanke Z. Ž. v predkazenskem postopku glede denarja, ki naj bi ga zahteval da ga prinese na železniško postajo, razlikuje od njene izpovedbe na glavni obravnavi, da odvetnica T. M. ni bila oškodovankina pooblaščenka, pa obsojenec pod videzom bistvene kršitve določb kazenskega postopka izraža nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem. Uveljavljanje razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni dopustno (četrti odstavek 420. člena ZKP).

9. Vrhovno sodišče v zahtevah za varstvo zakonitosti uveljavljanih kršitev ni ugotovilo, zahteva obsojenega pa je bila pretežno vložena zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato ju je na podlagi 425. člena ZKP kot neutemeljeni zavrnilo.

10. Odločitev o plačilu sodne takse temelji na določbi 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.