Jedro

Inšpekcijski postopek se začne po uradni dolžnosti zaradi varstva javnega interesa. Čeprav je tožnica predlagala njegov začetek, ima njena vloga le značaj prijave, ne pa zahteve v smislu 128. člena ZUP. Ker se inšpekcijsko nadzorstvo opravlja v javnem interesu, je inšpektor samo v tem obsegu pooblaščen izreči inšpekcijski ukrep. V obravnavani zadevi to pomeni, da organ stanovanjske inšpekcije postopek ustavi, če niso izpolnjeni pogoji za ukrepanje, določeni v 7. poglavju SZ.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba. 2. Tožnica sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 19.9.2000. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper sklep stanovanjskega inšpektorja Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Republiške stanovanjske inšpekcije z dne 12.7.2000, s katerim je bil ustavljen inšpekcijski postopek v zvezi s tožničino vlogo.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi navedlo, da iz upravnih spisov izhaja, da je prvostopni organ v okviru svojih pristojnosti, določenih v 7. poglavju Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91, 9/94, 21/94, 22/94, 29/95, 23/96, 24/96, 44/96 1/2000 in 22/2000, v nadaljevanju SZ), dne 13.6.2000 opravil ogled na podstrešju ter v kopalnici prvega nadstropja stanovanjske hiše na B. poti. V zvezi z navedbami tožnice, da zaradi napake na odtočni napeljavi v kopalnici prihaja do zamakanja v njenem stanovanju v pritličju, je ugotovil, da je odtok kopalne kadi v prvem nadstropju na otip moker, ni pa bilo mogoče ugotoviti napak na obrobi okrog dimnika, oziroma zamakanja na podstrešju. Ker je bil postopek uveden na prijavo tožnice, slednja pa je 3.7.2000 izjavila, da do zamakanja v njenem stanovanju v pritličju ne prihaja več, smiselno pa je neoporečnost vzdrževanja odtočne napeljave v stanovanju v prvem nadstropju potrdila strokovna oseba, je prvostopni organ na podlagi določbe 4. odstavka 135. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, v nadaljevanju ZUP) ustavil postopek.

Tožnica v pritožbenem postopku in v tožbi ni zanikala izjave z dne 3.7.2000. Prav tako toženi stranki ni posredovala dokaza, ki bi potrdil njene trditve o napakah oziroma dotrajanosti odtočne napeljave v zgoraj ležeči kopalnici. S tem, ko tožnica ni dovolila odstraniti lesenih oblog s stropa kopalnice, je strokovni osebi onemogočila, da preveri resničnost njenih trditev o zamakanju in občasnih vdorih vode. Tožničine navedbe o dolgoletnem zamakanju niso pravno pomembne, saj je inšpekcijski organ vezan na ugotovitve ob ogledu in dokaze, pridobljene med konkretnim postopkom. Glede na navedeno niso bili izpolnjeni pogoji za ukrepanje inšpekcijskega organa, zato je njegova odločitev, da postopek ustavi, pravilna in skladna z materialnimi predpisi. Zrušitev lesenih oblog dne 10.11.2000 je novo dejstvo, nastalo po zaključenem postopku, zato ga sodišče prve stopnje na podlagi 3. odstavka 14. člena ZUS ni upoštevalo. Enako velja za menjavo kritine, ki jo tožnica prvič zahteva v tožbi, zamakanje na podstrešju kot tudi v kleti pa ob inšpekcijskem ogledu ni bilo ugotovljeno. V tožbi opisana problematika vzdrževanja hiše na B. poti ni predmet tega upravnega spora. Reševanje vprašanj glede sanacije dimnika ne sodi v pristojnost stanovanjske inšpekcije. Ločitev gradbenih enot v smislu sodne poravnave z dne 22.4.1982 pa tožnica lahko uveljavlja pred sodiščem splošne pristojnosti.

Tožnica vlaga pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnih predpisov in bistvenih kršitev določb upravnega postopka. V pritoži navaja, da lastnik stanovanja v prvem nadstropju predmetne stanovanjske hiše še vedno ni saniral stanja. Zato še vedno zamaka zaradi slabe kritine ter v kopalnici. Ni res, da je tožnica izjavila, da ne zamaka več. Vodovodni inštalater je dne 15.11.2001 opravil pregled inštalacij in ugotovil, da je inštalacija v prvem nadstropju dotrajana, zaradi česar je potrebna celotna obnova, sicer se bo zamakanje skozi strop nadaljevalo. Inšpektor je bil 15.11.2000 seznanjen, da so se zaradi zamakanja zrušile obloge stropa. Voda še vedno odteka iz stropa kar iz električne svetilke, strop pa je plesniv. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da lastnik stanovanja v 1. nadstropju še vedno ni izvršil ločitve gradbenih enot po sodni poravnavi ter da del hiše z garažo in vrtom nezakonito oddaja v stanovanjsko-poslovne namene. Spregledalo je tudi, da ne dopusti sanacije dimnikov v skladu z odločbo inšpektorja za požarno varnost, da ovira zamenjavo kritine na strehi ter da preprečuje odtekanje meteorne vode skozi cevi, ki so jih zarasle korenine dreves, zaradi česar voda že več kot desetletje odteka za temeljne zidove hiše. Očitno je, da je prvostopni organ povsem napačno ugotovil dejansko stanje in ni preveril njenih navedb. Opredelil se je le do zamakanja. Navedeno sta spregledala tudi pritožbeni organ in sodišče prve stopnje, zaradi česar je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Iz fotografij izhaja, da je zamakanje očitno. Stališče, da je zrušitev lesenih oblog dne 10.11.2000 novo dejstvo in da zamenjavo kritine tožnica navaja šele v tožbi, ni utemeljeno, saj je tožnica te pomanjkljivosti navajala ves čas postopka. Ne drži, da odtekanje meteorne vode ob ogledu 13.6.2000 ni bilo dokazano. Napačno je tudi stališče, da problematika vzdrževanja hiše, sanacija dimnika ter ločitev gradbenih enot niso v pristojnosti inšpekcije, saj je ta dolžna ukrepati, kadar solastnik ne sanira pomanjkljivosti v svojem stanovanju ali delu hiše, zaradi česar nastaja škoda ter splošna nevarnost, tako sanitarna kot požarna, za zgradbo in bivanje v njej. Z vlogo z dne 18.11.2002 je tožnica dodatno pojasnila pritožbene ugovore.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

K 1. točki izreka: Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbo. V obravnavani zadevi gre za inšpekcijski postopek, ki se začne po uradni dolžnosti zaradi varstva javnega interesa. Čeprav je tožnica predlagala njegov začetek, ima njena vloga le značaj prijave, ne pa zahteve v smislu 128. člena ZUP. Ker se inšpekcijsko nadzorstvo opravlja v javnem interesu, je inšpektor samo v tem obsegu pooblaščen izreči inšpekcijski ukrep. V obravnavani zadevi to pomeni, da organ stanovanjske inšpekcije postopek ustavi, če niso izpolnjeni pogoji za ukrepanje, določeni v 7. poglavju SZ.

Iz predloženih upravnih spisov pa izhaja, da inšpektor ob inšpekcijskem ogledu ni ugotovil takšnih pomanjkljivosti, ki bi terjale njegovo ukrepanje v smislu 105. oziroma 106. člena SZ, zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča ravnal pravilno in na podlagi 4. odstavka 135. člena ZUP postopek ustavil. Tožnica šele v obravnavani pritožbi zatrjuje, da ni res, da je dne 3.7.2000 izjavila, da do zamakanja v njenem stanovanju ne prihaja več. Ker je navedena pritožbena trditev pritožbena novota, ki po določbi 1. odstavka 71. člen ZUS ni dovoljena, je pritožbeno sodišče pri presoji ni upoštevalo. Zakonitost in pravilnost napadenega sklepa se presoja glede na pravno in dejansko stanje v času njegove izdaje, zato po presoji pritožbenega sodišča po izdaji sklepa nastala dejstva ne vplivajo na odločitev v obravnavani zadevi.

Neutemeljeni so tudi pritožbeni ugovori, ki se nanašajo na ostalo problematiko vzdrževanja predmetne stanovanjske hiše in ločitve gradbenih enot po sodni poravnavi, saj je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da niso predmet tega upravnega postopka in upravnega spora. Na odločitev v obravnavani zadevi pa prav tako ne vpliva tožničino sklicevanje na odločbo inšpektorja za požarno varnost, saj gre za drug akt, ki ni predmet presoje v tem sporu.

Ker razlogi, zaradi katerih se sodba izpodbija, niti razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

K 2. točki izreka: Pritožbeno sodišče je tožničin zahtevek za povrnitev stroškov pritožbenega postopka zavrnilo. Kadar sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti upravnega akta, glede na določbo 3. odstavka 23. člena ZUS vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.