Jedro

Obstoj sistemskih pomanjkljivosti ni nujen pogoj za to, da tožnik zaradi pravice iz 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah oziroma zaradi 3. člena EKČP uspe preprečiti premestitev v drugo državo članico EU glede na to, da gre za absolutno pravico.

Tožnik ne spada v skupino posebej ranljivih prosilcev za azil v smislu člena 21. Direktive o sprejemu 2013/33/EU ali sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice v zvezi s 3. členom EKČP zaradi, na primer, mladosti, starosti, bolezni, preteklega preganjanja ali maltretiranja. Posebnih okoliščin, ki bi ga uvrščale v skupino posebej ranljivih oseb znotraj splošne ranljivosti prosilcev za azil v smislu odločitve ESČP v zadevi M.S.S. v. Belgium and Greece, v upravnem postopku in v tožbi ni navajal. Tožnik, ko je bival izven centra v Italiji, je bil že v postopku vračanja, saj po pravu EU in tudi po sodni praksi ESČP ni nujno, da vsaka tožba na sodišče zoper negativno odločitev upravnega organa zadrži izvršitev upravne odločitve.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije je na podlagi 32. člena v povezavi s sedmo točko 2. člena Zakona o mednarodni zaščiti (Ur. l. RS, št. 22/2016; v nadaljevanju: ZMZ-1) ter prvega odstavka 3. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (Uradni list EU, št. L 180/31, z dne 29. 6. 2013; v nadaljevanju: Dublinska uredba), odločilo, da se prošnja tožnika (roj. ... 1996 v kraju ...), državljana Zvezne republike Nigerije, zavrže. Republika Slovenija ne bo obravnavala prošnje za mednarodno zaščito prosilca, saj bo imenovani predan Republiki Italiji, ki je na podlagi meril, določenih v Dublinski uredbi odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito.

2. V obrazložitvi akta tožena stranka pravi, da je prosilec dne 30. 8. 2017 ob sodelovanju tolmača za angleški jezik, vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Pristojni organ je od prosilca ob vložitvi njegove prošnje za mednarodno zaščito v skladu z 39. členom ZMZ-1 odvzel prstne odtise in dne 31. 8. 2017 je dobil podatek, da je bil prosilec 24. 7. 2016 vnesen v Centralno bazo EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito s strani Republike Italije. Pristojni organ je za prosilca pristojnemu organu Republike Italije 11. 9. 2017 posredoval prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilca. Glede na dejstvo, da Republika Italija v roku dveh tednov, to je do 26. 9. 2017 ni sprejela odločitve oziroma ni odgovorila na zahtevo po ponovnem sprejemu zadevne osebe, je pristojni organ dne 2. 10. 2017 pristojnemu organu Republike Italije, zaradi opustitve ukrepanja v roku dveh tednov, pisno proglasil Republiko Italijo za odgovorno državo članico za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito prosilca, kar ji je sporočil preko varne elektronske povezave Dublinnet. Na navedeno proglasitev Republike Italije, kot odgovorne države članice za obravnavo prosilčeve prošnje za mednarodno zaščito, je pristojni organ Republike Italije pristojnemu organu dne 18. 10. 2017 posredoval odgovor, s katerim je v skladu z b. točko prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe potrdil, da je Republika Italija odgovorna članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito.

3. Na osebnem razgovoru je bila prisotna tudi pooblaščenka prosilca, sodelavka Pravno informacijskega centra nevladnih organizacij. Na osebnem razgovoru je bil prosilec seznanjen s potekom dublinskega postopka z Republiko Italijo in z dejstvom, da je le-ta Republiki Sloveniji v postopku odgovorila, da je v skladu s prvim odstavkom b. točke 18. člena Dublinske uredbe odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito.

4. Na vprašanje, ali misli, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, je prosilec povedal, da je bil Bologni nastanjen v kampu za begunce od vložene prošnje do leta 2017, točnega meseca pa se ne spominja. Kamp je moral zapustiti, ker mu je uprava kampa tako rekla. Razloga, zakaj ga je moral zapustiti, mu niso povedali. Potem je s prijateljem stanoval v stanovanju, kjer sta najela sobo, a so jima rekli, da v sobi lahko biva samo ena oseba, zato je prebival na železniški postaji. Tam so mu pomagali, da je kupil železniško vozovnico za ..., a mu je italijanska policija v ... rekla, da mora izstopiti z vlaka. Po končanem postopku so ga napotili v notranjost Italije, a je peš odšel v smeri Slovenije. Povedal je, da se v Italijo ne želi vrniti. V kampu jih niso učili italijanskega jezika, hrana je bila slaba, niso prejemali žepnine, zato so se vsak dan tepli, prostori, kjer so bili nastanjeni pa so bili umazani. Pritoževali so se policiji, da razmere niso dobre in da z njimi slabo ravnajo. Povedal je tudi, da je v časopisu videl članek, v katerem se pritožuje nad slabimi razmerami. Zaradi članka so njega in še tri druge odslovili iz kampa, pri tem pa so mu vzeli vse dokumente. Na vprašanje pooblaščenke v zvezi z njegovim azilnim postopkom v Italiji je povedal, da je bil po vložitvi prošnje za mednarodno zaščito nastanjen v kamp. Nato je odšel na intervju na komisijo, kjer je povedal, da se ne počuti dobro. Na intervjuju je bil z njim tudi odvetnik. Potem so ga poklicali, naj pride po odločitev, ki pa je bila negativna ter da mora v sedmih dneh zapustiti Italijo.

5. Iz dokumentacije italijanskih organov, ki jo je prosilec predložil ob njegovi prošnji, je razvidno, da je bil prosilec v postopku vračanja, vendar ga zaradi pomanjkanja nastanitvenih možnosti niso mogli nastaniti v center za vračanje. Njegova odvetnica se je na odločitev pritožila na sodišče, za kar je prosilec navedel, da ni vedel. Iz odgovora s strani Italije pa je razvidno, da o pritožbi še ni bilo v postopku odločeno, saj je pozitivno odgovorila v skladu s točko b. prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe, da je odgovorna država članica.

6. Nadalje je na vprašanje pooblaščenke glede nastanitvenega centra v Italiji povedal, da je bil nastanjen v veliki dvorani s skupnimi ležišči. Spali so na pogradih, prostora naj bi bilo za 20 oseb, vendar jih je bilo nastanjenih več. Posteljnine jim niso menjali in zaradi tega ga je vse srbelo, vendar ga niso poslali k zdravniku, dali so mu samo kremo. Ker jim kamp ni bil všeč, so se vsak dan pritoževali policiji. Povedal je, da je bilo tudi veliko pretepov. Včasih, ko bi moral dobiti žepnino za dva meseca, so mu dali žepnino samo za en mesec. Denar, ki ga je dobil, je prihranil, da je šel lahko živet v hišo, kjer pa je bival le dva do tri mesece. Na železniški postaji je bival en teden. Takrat tudi ni imel več dokumentov. S policijo pa ni imel večjih problemov.

7. Na vprašanje pooblaščenke, če lahko pove zakaj se noče vrniti v Italijo, je povedal, da zaradi tega, ker so tam z njim slabo ravnali. V Italiji nima nikogar več niti prijateljev. Povedal je, da če bi ga vrnili v Italijo, bi bilo zanj zelo težko, saj tam nima nikogar, ki bi ga lahko poklical, nima pa niti denarja in prebivališča. Povedal je tudi, da misli, da v Italiji ne sprejemajo črncev tako dobro, kot jih sprejemajo v Sloveniji. To so razlogi, zaradi katerih se ne želi vrniti v Italijo.

8. Tožena stranka sprejema, da je prosilec v Republiki Italiji dobil negativno odločitev na njegovo prošnjo za mednarodno zaščito in meni, da je razlog, da je moral zapustiti kamp, v katerem so nastanjeni prosilci za mednarodno zaščito, v tem, da je bil njegov postopek negativno odločen, prav tako pristojni organ ugotavlja, da niti prosilec niti njegova pravna zastopnica nista predložila nobenega konkretnega dokaza.

9. Prav tako pristojni organ meni, da je neverodostojna izjava prosilca, ki jo je podal na osebnem razgovoru, da ni vedel, da se je njegova odvetnica v zvezi z negativno odločitvijo pritožila na sodišče, saj je prosilec predložil dokumentacijo o pritožbi v spisovno dokumentacijo ob sprejemu njegove prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, prav tako pa je bil pred prihodom v Republiko Slovenjo prijet s strani italijanske policije v ..., ki ga je zaradi njegovega nedokončanega postopka za pridobitev statusa mednarodne zaščite (tožbe) v Republiki Italiji, po končanem policijskem postopku izpustila in napotila nazaj, a se je sam ilegalno napotil preko meje v Republiko Slovenijo.

10. Na podlagi navedenega in dodatne izjave prosilca na osebnem razgovoru, da s policijo v Italiji ni imel večjih problemov pristojni organ ugotavlja, da prosilec na osebnem razgovoru ni podal dokazov in ravnanj, ki bi lahko izkazali, da bi bil v primeru, da bi bil v dublinskem postopku vrnjen v Republiko Italijo ogrožen, oziroma, da bi bil v nevarnosti zaradi sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev v Republiki Italiji, da bi bil podvržen povzročitvi nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

11. Dne 11. 1. 2018 je pooblaščenec prosilca posredoval informacije o stanju v Republiki Italiji, in sicer spletne članke, ki jih tožena stranka našteva na straneh 4-5 izpodbijanega sklepa. Pooblaščenec prosilca je posredoval tudi informacije, da je zaradi sistemskih pomanjkljivosti v preteklem času že več držav prenehalo z dublinskim vračanjem v Italijo, in sicer gre za odločitve nekaterih sodišč iz Francije, Belgije in Nemčije v obdobju od decembra 2015 do junija 2016. 12. Organ nato navaja, da je proučil spletne članke, ki jih je predložil pooblaščenec prosilca in je mnenja, da članki ne nakazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4. Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, zaradi katerega se prosilca ne bi smelo vrniti v Republiko Italijo, saj so vsebine v člankih predvsem usmerjene na problematiko v Republiki Italiji, ki je bila v času emigrantskega vala beguncev, članki ki so novejši, iz leta 2017, pa ne opisujejo primerov oseb, ki bi bili vrnjeni v Republiko Italijo v dublinskih postopkih. V tej zvezi organ izpostavlja štiri izmed omenjenih člankov, ki opisujejo prezasedenost za nastanjene osebe, ki na novo vstopijo v območje EU, probleme za mladoletnike, slabe razmere v sprejemnem centru ..., ki ni namenjen nastanitvi oseb, ki so v Republiko Italijo vrnjene v dublinskih postopkih.

13. Pristojni organ je mnenja, da prezasedenost nastanitvenih kapacitet v Republiki Italiji v času masovnega prihoda beguncev ne pomeni razpada azilnega sistema v Republiki Italiji, saj so bili tudi posamezni nastanitveni objekti v Republiki Sloveniji v določenih obdobjih polno zasedeni, pa to ni pomenilo razpada sistema.

14. Pristojni organ je proučil tudi spletne članke, ki jih je posedoval pooblaščenec prosilca kot informacije, da je zaradi sistemskih pomanjkljivosti v preteklem času že več držav prenehalo z dublinskim vračanjem v Italijo in ugotovil, da je pooblaščenec predložil štiri sodbe, ki so bile izdane v individualnih primerih, pri tem pa ne gre za dejstvo, da bi države članice ustavile vsa vračanja v skladu z dublinsko uredbo v Republiko Italijo.

15. Republika Italija ima CDA in CARA: sprejemne centre in sprejemne centre za prosilce za azil (centri di accoglienza e centri di accoglienza na richiedenti asilo). Republika Italija je leta 2015 sprejela nov Zakon o mednarodni zaščiti (142/2015) na podlagi Direktive (št. 2013/33/EU in 2013/32/EU). Nov zakon pozdravlja ukrepe, ki veljajo za prosilce za mednarodno zaščito v Republiki Italiji, vključno z mejami, tranzitna območja in teritorialna območja. Ranljive osebe v Republiki Italiji so upravičene do posebne storitve v sprejemnih centrih.

16. Prosilci za mednarodno zaščito v Republiki Italiji so upravičeni do prejetja informacij o poteku azilnega postopka v Republiki Italiji tudi na mejnih prehodih. Sistem varstva prosilcev za azil in beguncev (SPRAR) v Italiji je sestavljen iz lokalnih skupnosti, ki omogočajo dostop prosilcev za azil in beguncev do lokalnih organov, kjer lahko zaprosijo za mednarodno zaščito.

17. V nadaljevanju odločbe tožena stranka opisuje ureditev sprejemnih centrov v Italiji s posebnim poudarkom na sprejemu ranljivih oseb. Zaključuje, da ima Republika Italija uveljavljen sistem mednarodne zaščite, prosilci imajo podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji, zato vrnitev v državo Evropske unije ne more biti sporna. Prav tako noben evropski organ ni obravnaval Italije v zvezi s sistemskimi pomanjkljivostmi in nevarnostmi nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Pristojni organ se bo v skladu s 1. odstavkom 29. člena Dublinske uredbe s pristojnim organom Republike Italije dogovoril o sprejemu imenovanega, ki bo na mednarodnem letališču v ...

18. Glede na zgoraj navedeni dublinski postopek je Ministrstvo za notranje zadeve na podlagi devetega odstavka 49. člena v povezavi z četrto alinejo 51. člena ZMZ-1 zavrglo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite prosilca, saj je za obravnavane prosilčeve prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Republika Italija.

19. Tožnik je vložil tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe. Tožnik je na osebnem razgovoru izpovedal, da je moral kamp (center za tujce, azilni dom) v Italiji zapustiti. Razloga mu niso povedali. Povedal je tudi, da je bilo v Italiji v prostoru za 20 ljudi, veliko več ljudi; da so bile bivalne razmere zelo slabe, da je bilo vse umazano, da posteljnega perila niso menjali, da ga je vse srbelo in da ga zato niso poslali k zdravniku, ampak so mu dali kremo; da so razmere v kampih v Italiji zelo slabe in da prihaja zato med prosilci večkrat do pretepov; da se je pojavila v časopisu v Italiji njegova slika, kako se skupaj z ostalimi pritožuje nad razmerami v kampu, zato so ga skupaj s tremi drugimi iz kampa odslovili; da je bila hrana v kampu slaba; da jim niso omogočili, da se učijo italijanski jezik; da žepnine niso dobivali redno; da se je v Italiji, kot temen človek počutil diskriminirano. Iz zapisnika iz osebnega razgovora tudi izhaja, da je bil tožnik v postopku vračanja, vendar ga zaradi pomanjkanja nastanitvenih možnosti niso mogli nastaniti v center za vračanje. Zato je tožnik spal na železniški postaji, kar pa predstavlja nečloveško ravnanje. Tožnikova odvetnica se je na postopek vračanja pritožila, vendar o pritožbi še niso odločali. Iz navedenega je razvidno, da tožnika Italija fizično ne more sprejeti, ker ga nimajo kam nastaniti. Ponovno ga bodo poslali na cesto, kar pa predstavlja nevarnost nečloveškega in poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Iz zadnjega odstavka na strani tri ni razvidno, na kaj misli tožena stranka, ko navaja, „da niti prosilec niti njegova pravna zastopnica zanjo nista predložila nobenega konkretnega dokaza“.

20. Tožnik je tekom postopka pri toženi stranki v spis priložil članke, ki jih našteva na strani 2 tožbe. Tožena stranka je navedene članke pavšalno zavrnila in navedla, da ne nakazujejo obstoja sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnimi postopki in pogoji za sprejem prosilcev v Italiji, ki bi lahko povzročili nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Kako je tožena stranka lahko naredila tak zaključek iz zgoraj navedenih člankov, katerih že sami naslovi so grozljivi in kažejo na hudo sistemsko pomanjkljivost v Italiji v zvezi z begunskim vprašanjem, iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni razvidno. Tožena stranka je še pavšalno navedla, da se članki nanašajo predvsem na čas begunskega vala, to je 2015 in 2016. Ta zaključek tožene stranke je nepravilen. Tožena stranka je pavšalno obrazložila le štiri članke.

21. Tožena stranka ni predložila nobenega članka, ali se ni sklicevala na noben članek, sploh pa ne novejši, ki bi kazal na drugačne razmere v italijanskih begunskih centrih, in na podlagi katerega bi se lahko zaključilo, da je odločitev tožene stranke pravilna. Na nepravilno odločitev tožene stranke pa kaže tožnikova izpovedba in podatki o vodenju postopka v Italiji, ki se nahajajo v predmetnem spisu. Tožnikova izpoved je omenjena že zgoraj, iz podatkov iz italijanskega spisa pa izhaja, da tožnika niso imeli kam namestiti in je moral zato kamp zapustiti.

22. Tudi v izpodbijanem sklepu navedene sodbe z dne 3. 6. 2016, 29. 3. 2016, 18. 2. 2016 in 28. 12. 2015 kažejo na to, da je belgijsko, nemško in francosko sodišče odločilo, da se strank v Italijo ne vrača. 23. Izpodbijanega sklepa se ne da preizkusiti. Tožena stranka tudi ni upoštevala, da se je v zvezi s tožnikovimi pritožbami nad razmerami v kampu v italijanskem časopisu pojavila tudi slika, kar lahko v tožnikovem primeru predstavlja za tožnika še večjo nevarnost, da bo izpostavljen mučenju in nečloveškemu ravnanju.

24. Tožnik je v tožbi izkazal, zakaj v tem primeru niso podani pogoji za njegovo predajo Italiji, po drugi strani pa bi izvršitev predaje Italiji tožniku prizadela nepopravljivo škodo. Če tožnika ne bi bilo več na teritoriju Slovenije in ne bi spadal pod slovensko jurisdikcijo, potem v upravnem sporu ne bi mogel več izkazovati pravnega interesa, ki bi naknadno prenehal v primeru, če bi bil tožnik izročen Republiki Italiji. Predlaga odpravo sklepa tožene stranke in da naj tožena stranko obravnava tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito. Predlaga izdajo začasne odredbe.

25. V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne in pravi, da bo z izvedbo transferja počakala na odločitev sodišča. 26. Obrazložitev k prvi točki izreka:

27. Tožba ni utemeljena.

28. Okoliščine, ki jih je tožnik opisal v upravnem postopku in v tožbi, v katerih je bival v Italiji tekom azilnega postopka, očitno ne dosegajo ravni, ki bi bile primerljive z okoliščinami, v katerih so po ugotovitvah Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zadevi M.S.S. v. Belgium and Greece bivali številni prosilci za azil, ko so več mesecev bivali v razmerah ekstremne revščine, povsem odvisni od pomoči državnih služb, a kljub temu nezmožni zadovoljiti vsaj minimalne potrebe glede hrane, higiene in bivališč, ter ob stalnem strahu, da bodo na grških ulicah napadeni ali oropani in ob odsotnosti vsakršne možnosti, da bi se ta situacija v perspektivi lahko izboljšala.1 Tožnik ni navedel, da je bil podvržen takšnim okoliščinam niti ni predložil oziroma ne trdi, da je predložil konkretno informacijo o stanju v begunskem centru v Italiji, kjer je bival, in ki bi kazala na primerljive razmere z okoliščinami, ugotovljenimi v omenjeni razsojeni zadevi M.S.S. v. Belgium and Greece.

29. Kar zadeva tožbeni očitek, da je tožena stranka pavšalno obravnavala članke, ki jih je v upravnem postopku predložil tožnik s pomočjo nevladne organizacije X., sodišče ugotavlja, da to do neke mere drži, saj iz izpodbijanega akta in podatkov v spisu niti ni razvidno, kdaj in kako je tožena stranka sploh izvajala te dokaze niti ni razvidno, da bi jih prevedla pred izdelavo sklepne dokazne ocene. Po podatkih v spisu ji je X. izvlečke informacij v angleščini predložil dne 10. 1. 2018, kar pomeni, da jih tožena stranka na osebnem razgovoru dne 8. 1. 2018 še ni imela. Vendar pa tožnik v tožbi toženi stranki načina izvedbe predloženih informacij o stanju v izvorni državi kot dokazih o sistemskih pomanjkljivostih niti ne očita, razen v tem smislu, da jih je tožena stranka zgolj pavšalno upoštevala v dokazni oceni v izpodbijani odločbi.

30. Ta očitek o pavšalnosti (ne)upoštevanja predloženih informacij v končni dokazni oceni je le delno utemeljen, kajti tožena stranka se je opredelila do dela informacij, ki so se nanašale na krizo povečanega begunskega vala v obdobju 2015-2016 v Italiji, kar ni nerazumna ocena, in je zavzela tudi stališče, da nekateri članki ne opisujejo razmer za tiste osebe, ki so vrnjene po Dublinski uredbi, ampak se nanašajo na mladoletnike, ali pa na tiste, ki na novo vstopijo v Italijo, ali na slabe razmere v sprejemnem centru ....; in tega tožnik v tožbi konkretizirano ne izpodbija.

31. Vendar pa tudi X., ki je zastopal tožnika v upravnem postopku, in ki je naredil selekcijo med relevantnimi informacijami o stanju v izvorni državi, ni izpostavil uradni osebi katere od predloženih informacij o stanju v izvorni državi (v izvlečkih) med seboj povezano izpolnjujejo kriterij sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah (drugi pododstavek člena 3(2) Dublinske uredbe). Dovolj splošno znano dejstvo, je da je potrebno razlikovati med razmerami na t.i. lokacijah »hot spots«, med razmerami, v katerih se znajdejo posebej ranljive osebe, med razmerami, ki veljajo za osebe, ki so prosilci, pa še niso prejeli odločbe, med razmerami za tiste, ki so v postopku vračanja, med razmerami za tiste, ki so enkrat že bili nastanjeni v center, med razmerami za tiste, ki so samovoljno zapustili center itd. Niti PIC niti tožnik v tožbi s pomočjo svetovalke za begunce niso konkretneje izkazali dovolj velike verjetnosti, da bo tožnik soočen z nečloveškim ravnanjem v primeru vrnitve, tako da bi tožena stranka morala ugotavljati dodatna dejstva ali pridobiti konkretno zagotovilo, da tožniku ne bo kršena pravica iz 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah.

32. Sodišče se lahko strinja s tožečo stranko, da dejstva, ki izvirajo iz predloženih poročil, kažejo na to, da bi v primeru vrnitve tožniku lahko bila kršena katera izmed pravic, ki mu pripada po pravu EU kot osebi, ki je vrnjena v Italijo na podlagi Dublinske uredbe. Vendar pa nevarnost za kršitev katere koli pravice iz prava EU ni zadosten razlog za uporabo določila člena 3(2) Dublinske uredbe. V zvezi s prej veljavno Dublinsko uredbo št. 343/2003, ki je z vidika njenega namena dovolj primerljiva z zdaj veljavno Dublinsko uredbo, je Sodišče EU odločilo, da „ni mogoče ugotoviti, da bi vsaka kršitev temeljne pravice s strani odgovorne države članice vplivala na obveznosti drugih držav članic, da spoštujejo določbe Uredbe št. 343/2003.“ 2 Tožnik torej z izpolnjevanjem svojega dokaznega bremena ob pomoči kvalificiranih pooblaščencev v upravnem postopku in upravnem sporu ni uspel izkazati dovolj velike verjetnosti obstoja sistemskih pomanjkljivosti v Italiji v smislu določila drugega pododstavka člena 3(2) Dublinske uredbe.

33. Vendar pa obstoj sistemskih pomanjkljivosti ni nujen pogoj za to, da tožnik zaradi pravice iz 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah oziroma zaradi 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP)3 uspe preprečiti premestitev v drugo državo članico EU glede na to, da gre za absolutno pravico. Sodišče EU je svojo predhodno interpretacijo v zadevi Abdullahi (C-394/12), ki se je nanašala na prej veljavno Dublinsko uredbo 343/2003, spremenilo v sodbi v zadevi Ghezelbash, tako da zdaj tudi po stališču Sodišča EU ni dovoljeno šteti, da obstaja določena posebna ali izključna povezava med pravnim sredstvom po Dublinski uredbi ter prejšnjim pravilom, ki je omejeval možnost predaje prosilca ob obstoju sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka in pogojev za sprejem, ki pomenijo nevarnost nečloveškega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah.4

34. Zato je druga stvar, ki je v predmetni zadevi pomembna za presojo izpodbijanega akta, dejstvo, da tožnik ne spada v skupino posebej ranljivih prosilcev za azil v smislu člena 21. Direktive o sprejemu 2013/33/EU ali sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice v zvezi s 3. členom EKČP5 zaradi, na primer, mladosti, starosti, bolezni, preteklega preganjanja ali maltretiranja (vključno z okoliščinami na poti iz Nigerije preko Libije v Evropo). V prošnji je namreč navedel, da je iz Nigerije odšel, ker se je zapletel v nek prepir in pretep, ker je hotel zaščititi dekle, oče pa mu je pri tem dejal, da mu ne more pomagati. Razen opisa razmer, v katerih je nekaj časa bival v kampu v Italiji, pri prijatelju in en teden na železniški postaji v Italiji, posebnih okoliščin, ki bi ga uvrščale v skupino posebej ranljivih oseb znotraj splošne ranljivosti prosilcev za azil v smislu odločitve ESČP v zadevi M.S.S. v. Belgium and Greece (ibid. odst. 251), v upravnem postopku in v tožbi ni navajal. 35. Tretja stvar, ki pomembno prispeva k presoji, da izpodbijani akt nima takšnih nepravilnosti, da bi ga bilo treba odpraviti, je dejstvo, da je bil tožnik, ko je bival izven centra v Italiji, že v postopku vračanja, saj po pravu EU in tudi po sodni praksi ESČP ni nujno, da vsaka tožba na sodišče zoper negativno odločitev upravnega organa zadrži izvršitev upravne odločitve. Med strankama ni sporno, da je bil tožnik zaslišan v azilnem postopku v Italiji ob prisotnosti odvetnika in da je dobil negativno odločbo. V času prihoda v Slovenijo je imel odprt postopek presoje zakonitosti negativne odločbe pred sodiščem v Italiji. Tudi glede na razloge, ki jih je tožnik navajal v prošnji za mednarodno zaščito v Sloveniji, sodišče ne vidi indicev, da bi tožba zoper odločitev organa v Italiji morala imeti suspenzivni učinek oziroma da tožniku v primeru premestitve v Italijo grozi kršitev 3. člena EKČP zaradi pomanjkljivosti v postopku presoje tveganja z vidika 3. člena EKČP s strani organov ali sodišča v Italiji. Ob tem ni brez pomena dejstvo, da je Italija ob prvotnem ignoriranju vloge pristojnega organa iz Slovenije, ali je Italija odgovorna država članica, vendar odgovorila na drugi vlogo pristojnega organa in je potrdila, da bo tožnika sprejela, tožena stranka pa v izpodbijanem sklepu pravi, da se bo dogovorila z Italijo za sprejem tožnika na letališču v ... Utemeljeno je torej pričakovati, da bo predaja opravljena organizirano na podlagi Dublinske uredbe, kar zmanjšuje verjetnost tveganja z vidika 3. člena EKČP oziroma 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah.

36. Sklicevanje tožnika na sodbe nekaterih sodišč držav članic EU je preveč pavšalno, saj tožnik s tem argumentom ne utemeljuje, da v kateri izmed držav članic zaradi odločitve najvišjega sodišča v državi tudi od druge polovice leta 2017 naprej velja splošna prepoved vračanja prosilcev, ki niso v posebej ranljivem položaju, v Italijo na podlagi Dublinske uredbe, tako da so lahko te odločitve posledica individualnih okoliščin na strani prosilca/prosilke, s čimer je tožena stranka zavrnila relevantnost predloženih sodb. Ker se je tudi tožnik pavšalno skliceval na te sodbe, tudi površna argumentacija tožene stranke ni takšna pomanjkljivost v postopku, da bi bilo treba tožbi ugoditi.

37. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1).

38. Obrazložitev k drugi točki izreka:

39. Zahteva za izdajo začasne odredbe je neutemeljena.

40. Ker je sodišče tožbo zavrnilo in zoper to sodno odločbo ni pritožbe, izrek sodbe iz prve točke izreka in ravno tako izpodbijani akt pa postaneta pravnomočna z izdajo in vročitvijo sodbe strankam, je sodišče v drugi točki izreka zahtevo za izdajo začasne zahteve zavrnilo. Sodišče namreč lahko izda začasno odredbo samo do izdaje pravnomočne odločbe. To pomeni, da do izdaje pravnomočne odločbe v tej zadevi tožniku ne more nastati nepopravljiva škoda in je iz tega razloga sodišče zahtevo tožnika za izdajo začasne odredbe zavrnilo kot neutemeljeno (2. in 5. odstavek 32. člena ZUS-1).

1 M.S.S. v. Belgium and Greece, odst. 253-264. 2 C-411/10 N.S. M.E., 21. 12. 2011, odst. 82. 3 Glej sodbo ESČP v zadevi Tarakhel v. Switzerland, odst. 87-122. 4 C-63/15, Gzezelbash, 7. 6. 2016, odst. 32-37. 5 Tarakhel v. Switzerland, odst. 121.