Jedro

Tožena stranka je v izredni odpovedi tožniku očitala, da je kot vodja dejavnosti svojim podrejenim delavcem odredil oziroma odobril prevoz materiala, ki ni bil naročen pri toženi stranki, zato za ta prevoz ni bil izdan ustrezen račun, da je odredil odvoz odpadkov na tehtanje in v nadaljnjo obdelavo, čeprav te storitve niso bile naročene, da je naročil oziroma odobril skladiščenje akvaristike in regalov, katerih skladiščenje ni bilo odobreno niti o njem niso bile obveščene pristojne osebe. Zaradi takšnega ravnanja je podan utemeljen odpovedni razlog iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 10. 2014 nezakonita in se razveljavi; trajanje delovnega razmerja tožnika od 4. 10. 2014 do 18. 1. 2015; da je tožena stranka dolžna tožnika brez prekinitve prijaviti v zavarovanje za obdobje od 4. 10. 2014 do 18. 1. 2015 za polni delovni čas in mu za to obdobje obračunati in izplačati manjkajoče mesečne plače, kot če bi delal, po predhodnem odvodu davkov in prispevkov od pripadajočega bruto zneska, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi; da je tožena stranka dolžna tožniku plačati primerno denarno povračilo zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v višini osmih plač, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja (kar znaša 19.393,76 EUR) v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska, ter od bruto zneska odvesti davke in prispevke; in da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje, podredno pa, da izpodbijano sodbo spremeni ter tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Navaja, da je tožena stranka izredno odpoved podala po preteku subjektivnega roka iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1, saj se je v zvezi s prvo očitano kršitvijo najkasneje 28. 8. 2014 seznanila z vsemi okoliščinami, v zvezi z drugo domnevno kršitvijo pa 4. 8. 2014. Tretja kršitev naj bi se zgodila že v juniju 2014. Sodišče prve stopnje je verjelo direktorju tožene stranke, da naj bi za domnevne kršitve izvedel šele 4. 9. 2014, ko naj bi prejel zapis ugotovitev v zvezi s sporno zadevo. Meni, da toženka ni bila prepričljiva, kdaj naj bi bil navedeni zapis pripravljen, saj je na njem datum 4. 8. 2014, ki je nato z roko popravljen na 4. 9. 2014. Tožnik sicer ne zanika nobenega od očitanih dejanj, a v nobenem izmed očitanih primerov ni šlo za hujše kršitve obveznosti iz naklepa ali hude malomarnosti. Prva kršitev se lahko nanaša le na dovoljenje za izvedbo prevoza, medtem ko tožnik ne more biti odgovoren za način in čas prevoza. S to kršitvijo toženi stranki ni nastala škoda. Tožnik ni v ničemer kršil svojih obveznosti iz delovnega razmerja, ko je podrejenemu A.A. naročil odvoz kotla iz OŠ B. v Lovski dom B., saj je Občina ustanovitelj OŠ B., s toženo stranko pa je imela odprto naročilnico. Tožnik tudi ne more biti odgovoren za naročilo C.C. za odvoz odpadkov iz krajinskega parka ob Lovskem domu B., saj je bilo naročilo oddano po telefonu direktno vozniku. Ta je sicer po opravljeni storitvi res klical tožnika v zvezi s knjiženjem storitev odvoza odpadkov, a je tožnik mislil, da ga sprašuje za D. ulico v E.. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da naj bi tožnik naročil storitve knjižiti pod D. ulico v E. in izdal navodilo, da se prevoz kotla ne zabeleži, saj mu tega ne očita niti tožena stranka v odpovedi. Sodišče se tudi ni opredelilo do izpovedb prič F.F. in C.C.. Tožnik ni kršil internega akta o notranji kontroli. V zvezi s tretjo kršitvijo tožnik poudarja, da je bil naročnik G. d. o. o. v časovni stiski, zato se je tožnik odločil sam, a ni imel namena ničesar prikrivati. Želel je pridobiti posel za toženo stranko. H.H. je naročil, naj se za skladiščenje izda račun po ceniku za javna skladišča. Zakaj račun ni bil izdan, tožnik ne ve. Sicer pa je tožena stranka kasneje s strani podjetja G. d. o. o. prejela donacijo v višini 500,00 EUR, zato ji škoda ni nastala. Tožnik je izredno odpoved prejel kot povračilni ukrep direktorja tožene stranke. Takoj po prihodu novega direktorja mu je bilo v roku pol leta očitanih pet kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, medtem ko pred tem tožnik v 18 letih nikoli ni bil sankcioniran. Sodišče ta opozorila v sodbi navaja, čeprav ni seznanjeno z njihovo vsebino. V konkretnem primeru ni podan niti drugi pogoj za zakonitost izredne odpovedi - nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Direktor namreč sploh ni bil seznanjen z domnevnimi kršitvami tožnika in ni pojasnil, zakaj nima več zaupanja vanj.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo poudarja, da subjektivni rok za podajo izredne odpoved prične teči, ko se z razlogi za izredno odpoved in bistvenimi elementi delavčeve kršitve seznani pristojna oseba pri delodajalcu, to je zakoniti zastopnik ali direktor. Direktor tožene stranke je za prvo in drugo kršitev izvedel s prejemom poročila z dne 4. 9. 2014 in nato podal nadaljnja navodila za ukrepanje. Tožniku je bil dne 29. 9. 2014 omogočen zagovor, opravljene pa so bile tudi dodatne poizvedbe o bistvenih okoliščinah z razgovori z vpletenimi. Tožena stranka oziroma njen direktor se je šele po zadnjih razgovorih 30. 9. 2014 mogla seznaniti z vsemi okoliščinami tožniku očitanih kršitev. Tožnik očitanih kršitev ni mogel izvesti drugače kot iz naklepa oziroma hude malomarnosti. Za podajo izredne odpovedi ni potrebno, da delodajalcu škoda tudi nastane. Navajanja v zvezi s tem, da gre v konkretnem primeru za povračilni ukrep direktorja, so neresnične in nedovoljene pritožbene novote. Tožnik storjenih kršitev, s katerimi je prekoračil svoja pooblastila ter kršil delovne obveznosti, ni obžaloval. Tožena stranka je utemeljeno izgubila zaupanje vanj.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo, zato je sprejeta odločitev v celoti pravilna. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev ustrezno obrazložilo, zato se pritožbeno sodišče strinja z razlogi sodbe in jih ne ponavlja, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa skladno s prvim odstavkom 360. člena ZPP dodaja:

7. V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 10. 2014, ki jo je tožena stranka podala tožniku na podlagi 2. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in spremembe; ZDR-1), po kateri lahko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. V izredni odpovedi je tožena stranka tožniku očitala: - da je dne 1. 8. 2014 kot vodja dejavnosti O. svojim podrejenim delavcem odredil oziroma odobril prevoz materiala iz trgovine I. na Lovski dom B., ki ga trgovina I. ni naročila pri toženi stranki, zato za ta prevoz ni bil izdan ustrezen račun; - da je dne 30. 7. 2014 kot vodja dejavnosti O. svojemu podrejenemu delavcu odredil prevoz kotla iz Osnovne šole B. v Lovski dom B., ki ga Osnovna šola ni naročila pri toženi stranki, zato za ta prevoz ni bil izdan ustrezen račun, istega dne pa je odredil, da se odvoz 620 kg odpadkov iz lokacije Lovski dom B. na tehtanje in v nadaljnjo obdelavo knjiži pod storitve J., čeprav slednji teh storitev ni naročil; - da je v mesecu juniju leta 2014 svojim podrejenim naročil oziroma odobril skladiščenje akvaristike in regalov družbi G. d. o. o. na lokaciji zaprtega odlagališča K., katerega upravlja služba za strokovne tehnične zadeve, pri čemer skladiščenja ni odobril niti o njem ni bil obveščen vodja tehničnega sektorja, prav tako pa tudi ne vodja poslovnega sektorja ali direktor družbe. S strani družbe G. d. o. o ni bilo izdana naročilnica za storitve skladiščenja, tožena stranka pa takih storitev sploh ne trži in zanje nima izdelanih cenikov.

Tožena stranka je tožniku očitala, da je z navedenimi ravnanji naklepno oziroma iz hude malomarnosti kršil svoje pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, kot so določene v pogodbi o zaposlitvi, kolektivni pogodbi, 33., 34., 36. in 37. členu ZDR-1, z ravnanjem iz prve in druge alineje prejšnjega odstavka pa je tožnik kršil tudi 53. člen Internega akta o notranji kontroli delodajalca, ki izrecno prepoveduje t.i. črne vožnje (vožnje s službenimi avtomobili za lastne potrebe ali potrebe drugih, brez ustrezne prevozne listine oziroma tovora, katerega prevoz ni predmet dejavnosti in naročila podjetja). Sodišče prve stopnje je izpodbijano izredno odpoved spoznalo kot zakonito, zato je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

8. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dokaznimi zaključki in obrazložitvijo sodišča prve stopnje, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je bila izpodbijana izredna odpoved podana prepozno, ker naj bi jo tožena stranka podala po preteku subjektivnega roka iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1. Subjektivni rok za odpoved začne teči, ko se delodajalec seznani z vsemi bistvenimi elementi delavčeve kršitve in bistvenimi okoliščinami, ki lahko vplivajo na presojo le-te. Sodišče prve stopnje je na podlagi vseh izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da se je zakoniti zastopnik tožene stranke s prvo in drugo kršitvijo seznanil po 4. 9. 2014, ko je prejel poročilo o zbranih dokazih z dne 4. 9. 2014 od L.L., M.M. in N.N.. Navedene osebe so bile namreč pooblaščene s strani direktorja, da raziščejo domnevne kršitve delovnih obveznosti zaposlenih v enoti O.. V zvezi s tretjo kršitvijo pa se je tožnik seznanil najkasneje dne 17. 9. 2014, ko je podpisal razširitev pisne seznanitve z očitanimi kršitvami in vabilo na zagovor, ki je potekal 29. 9. 2014. Glede na navedeno je izpodbijana izredna odpoved z dne 1. 10. 2014 pravočasna. Sodišče prve stopnje je argumentirano pojasnilo tudi, zakaj šteje, da je pri zapisu datuma poročila o zbranih dokazih prišlo do pomote. Pravi datum je dejansko 4. 9. 2014, na kar kaže tudi dejstvo, da so v tem poročilu napisani dogodki, ki so se zgodili po 4. 8. 2014 (npr. razgovor z zaposlenim A.A. dne 20. 8. 2014).

9. Sodišče prve stopnje je na podlagi obširno izvedenega dokaznega postopka pravilno zaključilo, da je tožnik z vsemi očitanimi ravnanji, ki jih niti sam ne zanika, kršil obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi, 33. in 34. člen ZDR-1 (skladno s katerimi mora delavec svoje delo na delovnem mestu opravljati vestno in dosledno ter upoštevati vsa pisna in ustna navodila nadrejenih delavcev, organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu), ter 36. in 37. člen ZDR-1 (skladno s katerima mora delavec obveščati delodajalca o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo oziroma bi lahko vplivale na izpolnjevanje njegovih pogodbenih obveznosti, in o vseh spremembah podatkov, ki vplivajo na izpolnjevanje pravic iz delovnega razmerja, dolžan pa se je vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca).

10. V zvezi s prvo kršitvijo so priče in tudi tožnik izpovedali, da vožnje za lastne potrebe ne bi smel odobriti tožnik sam, ampak le ob soglasju direktorja. Tožnik je torej vedel, da sam nima pristojnosti za odobritev take vožnje, a jo je vseeno dovolil. Tožnik je bil zaposlen na delovnem mestu vodja O., kar pomeni, da je bil odgovoren tudi za delovanje svojih podrejenih. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da potni nalog št. ... z dne 1. 8. 2014 za vozilo gar. št. ... z izpisom postankov in izpis strank ne izkazuje postanka v Lovskem domu B., zato je sodišče prve stopnje tako ravnanje pravilno prepoznalo tudi kot kršitev 53. člena Internega akta o notranji kontroli pri toženi stranki.

11. Netočna je pritožbena navedba v zvezi z drugo kršitvijo, namreč da je Občina, ki je ustanovitelj OŠ B., imela s toženo stranko odprto naročilnico. Kakor je ugotovilo sodišče prve stopnje, iz naročilnice št. ... izhaja, da se nanaša le na odvoz in odstranjevanje odpadkov iz različnih lokacij na območju občine, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da se ta naročilnica ne nanaša na druge prevoze, kot je na primer prevoz kotla. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje nadalje izhaja, da se tožena stranka v kritičnem času ni ukvarjala s prevozi uporabnih stvari in da potni nalog št. ... za vozilo gar. št. ... in izpis lokacij za dan 30. 7. 2014 ne izkazuje tega prevoza. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje tudi to ravnanje pravilno prepoznalo tudi kot kršitev 53. člena Internega akta o notranji kontroli pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega postopka, predvsem izpovedbe tožnika in A.A. pravilno ugotovilo, da je tožnik naročil storitve knjižiti pod storitve J. za lokacijo D. ulica v E.. Sodišče je pri svoji odločitvi upoštevalo vse izvedene dokaze, pri čemer se utemeljeno ni posebej opredelilo do vsakega izvedenega dokaza posebej. Izpovedbi prič F.F. in C.C., ki jih pritožba izpostavlja, sta se nanašali na obstoj naročilnice med občino in toženo stranko in na način naročanja posameznih odvozov. Navedeni priči sta zaposleni na občini P., zato ne poznata tožnikovega delovnega mesta in njegovih obveznosti, in o tem tudi nista mogli ničesar izpovedati. Pritožbena navedba, da je prišlo do nesporazuma pri komunikaciji, pa ne vzdrži resne presoje - tožnik je bil namreč s strani voznika seznanjen, da se je opravil odvoz odpadkov iz krajinskega parka ob Lovskem domu B., ki spada v občino P., tožnik pa mu je knjiženje naročil pod storitve J., ki pa se nahaja v občini E..

12. V zvezi s tretjo kršitvijo tožnik v pritožbi le pavšalno navaja, da ni imel namena ničesar prikriti in da je naročil izdajo računa podjetju G. d. o. o., a ne ve, zakaj račun ni bil izdan. Tožnik sicer ne zanika, da je odredil sporno skladiščenje za podjetje G. d. o. o., in tudi ne, da za to ni imel odobritve nadrejenega delavca oziroma direktorja. Tožnik se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na to, da se je v skladišču K. skladiščilo tudi druge stvari in da zato ne gre za hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Kakor izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, je tožnik vedel, da tožena stranka ne trži takšnih dejavnosti, skladišče K. pa ni sodilo v tožnikov delokrog. Glede na navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik tudi s tem ravnanjem kršil pogodbene obveznosti in obveznosti, ki izhajajo iz 33., 34., 36. in 37. člena ZDR-1. Tožnik v pritožbi tudi neutemeljeno navaja, da toženi stranki z navedenimi kršitvami ni nastala škoda. Tožnikova ravnanja namreč že sama po sebi predstavljajo kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja.

13. Glede na vse navedeno je utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da je v obravnavanem primeru podan tudi pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Tožnik se je zavedal, da s svojim ravnanjem krši svoje delovne obveznosti, pri čemer ni šlo le za eno kršitev, temveč za (vsaj) tri. Od delodajalca ne gre pričakovati, da bo v nedogled dopuščal take kršitve s strani svojih zaposlenih. Tožena stranka je upravičeno izgubila zaupanje v tožnika, ki bi moral glede na svoje delovno mesto še posebej paziti na zakonito, strokovno in kvalitetno opravljanje svojih nalog in nalog svojih podrejenih, ter na spoštovanje predpisov. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da zaradi porušenega zaupanja do tožnika nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče niti do izteka odpovednega roka. Pritožbeno sodišče se zato tudi v tem delu v celoti sklicuje na razloge sodišča prve stopnje, glede na pritožbene navedbe pa dodaja, da obnašanje oziroma delo delavca v preteklih letih, ko je bil zaposlen pri toženi stranki, v konkretnem primeru ni pomembno. V predmetnem postopku se namreč presoja ravnanja oziroma kršitve, ki so bile predmet izredne odpovedi. Nedokazane in pavšalne so tudi pritožbene navedbe, da je tožnik opozorila na kršitve in izpodbijano izredno odpoved prejel kot povračilni ukrep novega direktorja. Tožniku so bile namreč očitane kršitve dokazane, zanikal jih ni niti sam.

14. Ker je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

15. Sodišče o pritožbenih stroških ni odločalo, ker jih ni priglasila nobena stranka.