Jedro

Med strankami ni sporno, da je bila izdana začasna odredba glede lastninskega preoblikovanja podjetja in začasna odredba, ki je varovala izročitev premoženja za primer stečaja ali likvidacije denacionalizacijskega zavezanca. Če ne bi bilo teh inštitutov, ki izhajajo iz denacionalizacijskega postopka, tožniki v stečajnem postopku ne bi mogli sodelovati in ne bi bili napoteni na pravdo ter posledično ne bi prišlo do sklenitve poravnave. Glede na navedeno, sodišče pritrjuje navedbi tožene stranke, da upravičenec ne more pridobiti vrednosti istega premoženja po istem temelju iz dveh naslovov, in da je bila pravica do denacionalizacije s sklenitvijo poravnave v sodnem postopku v zvezi s stečajnim postopkom izčrpana (čeprav morda vrnjena odškodnina na podlagi sklenjene poravnave ni dosegla ocenjene vrednosti podržavljenega premoženja, saj se poravnava doseže z določenim popuščanjem strank). Tožniki so sklenili poravnavo z dejanskim zavezancem, saj je bila, kot izhaja iz podatkov upravnih spisov in glede na določbe 2. člena ZDen, družba AAA p.o. (kasneje v stečaju) zavezana za izpolnitev denacionalizacijske obveznosti in ni mogoče pritrditi stališču tožnikov, da je denacionalizacijska zavezanka Slovenska odškodninska družba d.d.

Izrek

Tožba se zavrne.

1.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnikov in AA zoper odločbo Upravne enote A, Izpostava B, št. ... z dne 27. 11. 2003, s katero je prvostopni organ zavrnil zahtevo vlagateljev za plačilo odškodnine v obveznicah Slovenske odškodninske družbe d.d. v višini 297.888,71 DEM, oziroma vsaj v višini 20 % od tega zneska ter zavrnil zahtevek AA za plačilo sodne takse, z utemeljitvijo, da je bila v stečajnem postopku sklenjena poravnava, na podlagi katere je bilo upravičencu vrnjeno podržavljeno premoženje. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da so vlagatelji zahtevali vrnitev poslovne stavbe na L. cesti 67, s stavbnim zemljiščem (ob podržavljenju parcela št. 258 k.o. Š), ki je bilo podržavljeno BB. To premoženje se je nahajalo v okviru sredstev Pohištvenega mizarstva AAA, nad katerim pa je bil uveden stečajni postopek. Tekom denacionalizacijskega postopka je bila v zakonskem roku izdana začasna odredba, s katero je bilo prepovedano lastninsko preoblikovanje podjetja, zavarovana pa je bila tudi izpolnitev v denacionalizacijskem postopku za primer uvedbe stečajnega postopka, prisilne poravnave in likvidacije. Kljub temu je postopek tekel dvotirno, in sicer je tekel stečajni postopek, v katerem je bila obravnavana tudi zahteva vlagateljev, tekel pa je tudi upravni denacionalizacijski postopek. V stečajnem postopku je bila priznana pravica vlagateljev na podlagi začasne odredbe, vendar so bili le-ti napoteni na pravdo oziroma na sprožitev postopka za pridobitev pravnega naslova za izločitev predmeta denacionalizacijskega zahtevka iz stečajne mase in njegovo izročitev. Začasna odredba je pomenila zavarovanje izpolnitve denacionalizacijske obveznosti, ni pa pomenila in tudi ni mogla predstavljati pravnega naslova za izročitev same stvari. Ob sklepu stečajnega senata (da se vlagatelji napotijo na pravdo oziroma drug postopek, v katerem naj pristojni organ odloči o denacionalizacijski pravici), je prvostopni organ prekinil denacionalizacijski postopek, dokler pristojni organ ne odloči, kar je bilo po presoji tožene stranke sicer napačno, saj bi moral sam izdati odločbo, ki bi bila izvršena v stečajnem postopku. Zaradi tega se je postopek zapletel. Medtem je bila v stečajnem postopku nepremičnina prodana, prvostopni organ pa je kot zavezanca štel kupca nepremičnine v stečajnem postopku (družbo BBB d.o.o.) in nadaljeval z denacionalizacijskim postopkom, kot da bi bila ta družba zavezanec za vrnitev, čemu je le-ta nasprotovala. Kot zavezana stranka za vrnitev podržavljene nepremičnine je bila v postopek pritegnjena tudi Slovenska odškodninska družba d.d, ki pa je ugovarjala svoji pasivni legitimaciji. Med tem je tekel tudi pravdni postopek za priznanje denacionalizacijske pravice v stečajnem postopku, v katerem so vlagatelji z družbo AAA p.o.-v stečaju sklenili poravnavo, in sicer v postopku, ki se je vodil pod opr. št. ... in ..., tako da jim je AAA p.o. izplačal skupno 39.000.000,00 SIT. Kljub sklenjeni poravnavi pa so vlagatelji zahtevka (oziroma njihovi pravni nasledniki) vztrajali pri uveljavitvi denacionalizacijske pravice še v upravnem postopku in v tem postopku zahtevali vrnitev premoženja v obliki odškodnine v obveznicah Slovenske odškodninske družbe d.d., v vrednosti 289.888,71 DEM, kolikor je po ugotovitvi izvedenca tekom denacionalizacijskega postopka znašala vrednost podržavljenega premoženja, s tem, da je eden od vlagateljev (AAA) svoj zahtevek skrčil na najmanj 20 % tega zneska, medtem ko so drugi vlagatelji vztrajali pri celotnem znesku. Prvostopni organ je ta zahtevek zavrnil iz razloga, ker je podržavljeno premoženje vrnjeno upravičencu na podlagi sklenjene poravnave v sodnem postopku v zvezi s stečajnim postopkom. Po presoji tožene stranke je odločitev prvostopnega organa pravilna. Iz spisne dokumentacije nesporno izhaja, da je bila začasna odredba o prepovedi razpolaganja s predmetnim premoženjem pravočasno vložena in s tem varovana izpolnitev denacionalizacijske obveznosti tudi v stečajnem postopku, prvostopni organ pa do konca stečajnega postopka tudi ni izdal denacionalizacijske odločbe, ki bi bila podlaga za izročitev podržavljenega premoženja v stečajnem postopku, zaradi česar so bili vlagatelji napoteni na pravdo in v pravdnem postopku dosegli poravnavo s stečajnim dolžnikom. Kljub napakam v postopku na prvi stopnji pa, po presoji tožene stranke, odločitev ne more biti takšna, da bi upravičencu pripadla vrednost istega premoženja po istem temelju iz dveh naslovov in ocenjuje, da so pravni nasledniki umrlega upravičenca izčrpali pravico do denacionalizacije s sklenitvijo poravnave v sodnem postopku v zvezi s stečajnim postopkom, čeprav morda vrnjena odškodnina na podlagi sklenjene poravnave ni dosegla dejanske vrednosti podržavljenega premoženja, kot je to bilo ocenjeno v denacionalizacijskem postopku. Poravnava se namreč doseže z določenim popuščanjem strank, ki so jo sklenili. Tožniki so sklenili poravnavo z dejanskim zavezancem, saj je bila družba AAA p.o.-v stečaju zavezana za izpolnitev denacionalizacijske obveznosti in ni možno pritrditi stališču, da je denacionalizacijska zavezanka Slovenska odškodninska družba d.d.. Ta pravna oseba je namreč zavezana za vrnitev le, če vrnitev v naravi zaradi zakonskih ovir ni možna in tudi ni možna kakšna druga oblika vrnitve. Prvostopni organ je ugotovil, da so vlagatelji dosegli poravnavo in s tem tudi uveljavitev denacionalizacijske pravice v sodnem postopku v zvezi s stečajnim postopkom na podlagi listinskih dokazov, ki so bili tožnikom znani, zato je na podlagi teh listin zavrnil njihov zahtevek in ni izdal poročila o ugotovljenem pravnem in dejanskem stanju zadeve, saj za to ni bilo več potrebe. Tožena stranka ocenjuje tudi ta postopek kot pravilen, saj prvostopni organ v zvezi samo stvarjo ni mogel izvesti nobenega ugotovitvenega postopka.

Tožeče stranke se z odločbo ne strinjajo in jo izpodbijajo s tožbo v upravnem sporu iz vseh razlogov, navedenih v 1. odstavku 25. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS). V denacionalizacijskem postopku se ne morejo uporabiti določbe Obligacijskega zakonika, ki ureja obligacijska razmerja, saj je razmerje med tožečimi in toženo stranko upravna stvar, pri kateri gre za odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične osebe na področju upravnega prava s strani upravnega organa. Tudi določbe o odškodninski odgovornosti po splošnih pravilih obligacijskega prava nimajo nikakršne zveze z denacionalizacijskimi zahtevki, ker gre za popolnoma različne pravne institute, ki med sabo niso kompatibilni. Odločanje o denacionalizacijskem zahtevku je upravna stvar, o njem se ne more odločati v pravdnem postopku. Izvesti je potrebno denacionalizacijski postopek kot specifičen upravni postopek, pri čemer se o vprašanjih, ki niso urejena s posebnim zakonom (ZDen) subsidiarno uporabljajo določbe Zakona o upravnem postopku in nikakor ne Zakona o pravdnem postopku. Zato sklenitev poravnave v pravdnem postopku ne more urejati vprašanj denacionalizacijskega postopka. To, da je bila v nekem pravdnem postopku sklenjena sodna poravnava (ne glede na njeno vsebino) nima nikakršnega vpliva ali pomena za denacionalizacijski postopek. Ker v pravdnem postopku, v katerem je bila sklenjena sodna poravnava, ni sodelovala denacionalizacijska zavezanka - Slovenska odškodninska družba d.d., predmet omenjene poravnave pa tudi ni denacionalizacijski zahtevek je očitno, da sodna poravnava ni ovira v denacionalizacijskem postopku. Sodna poravnava, ki je bila sklenjena v pravdni zadevi pred Okrožnim sodiščem v C, opr. št. ... dne 4. 9. 2002 učinkuje le med pravdnimi strankami, stranke pa so bile - tožeče stranka (AA, CC, DD, EE) ter tožena stranka (Pohištveno mizarstvo AAA p.o., - v stečaju, in BBB d.o.o.), stranke v denacionalizacijskem postopku pa so denacionalizacijski upravičenec - pok. BB, (kateremu se vrne podržavljeno premoženje) in denacionalizacijski zavezanec (Slovenska odškodninska družba d.d., Ljubljana). Stranke v denacionalizacijskem postopku (upravičenec in zavezanec) so povsem druge od pravdnih strank v pravdnem postopku in ni možno, da se učinki sodnih oz. upravnih odločb raztezajo na subjekte, ki so po predmetu in tudi po strankah v postopku povsem različni. Tudi stečajni upravitelj, ki je upravni organ obvestil o vsebini sklenjene poravnave je poudaril, da poravnava ne posega v denacionalizacijski postopek in da je potrebno denacionalizacijski postopek nadaljevati. Menijo, da bi morala v postopku sodelovati tudi Slovenska odškodninska družba d.d., Ljubljana, ki se do zahtevka vlagateljev sploh ni opredelila, čeprav je v tem primeru denacionalizacijski zavezanec. Vsi vlagatelji so namreč spremenili denacionalizacijski zahtevek in zahtevajo, da se za celotno podržavljeno premoženje izplača odškodnina v obliki obveznic v višini ocenjene vrednosti 297.888,71 DEM, označba denacionalizacijskega zavezanca s strani vlagateljev pa je za upravni organ obvezna. Tudi noben od upravnih organov, ki sta v zadevi odločala, ni razpisal ustne obravnave, ki bi jo po zakonu obvezno moral, ker imajo stranke nasprotujoče si interese, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka. Posledično je bilo tudi dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Vlagatelji bi upravni organ na obravnavi lahko seznanili z vsemi okoliščinami primera v zvezi s sklepanjem sodne poravnave v stečajnem postopku. Prvostopni organ bi moral o zahtevku vsebinsko odločiti. Tožena stranka v izpodbijani odločbi priznava, da je v prvostopnem postopku prišlo do zapletov kar je vodilo do izdaje odločbe, ki je nepravilna, vendar odločbe prvostopnega organa ni odpravila, ampak jo je potrdila in zavrnila pritožbo tožečih strank. Tako o denacionalizacijskem zahtevku tožečih strank, kljub vsem postopkom, ki so bili izvedeni, še vedno ni meritorno odločeno. Sodišču predlaga, da razpiše ustno obravnavo, na kateri bodo zaslišane stranke in stečajni upravitelj in izvedeni drugi dokazi ter po tem izpodbijano odločbo odpravi. Tožba je bila poslana tudi Slovenski odškodninski družbi d.d., Ljubljana, ki na tožbo ni odgovorila. Dne 30. 3. 2004 je z vlogo št. ... svojo udeležbo v tem postopku prijavilo Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa. Tožba ni utemeljena. V obravnavanem primeru med strankama ni sporno, da so vlagatelji na podlagi sodne poravnave, sklenjene v pravdnem postopku opr. št. ... dne 4. 9. 2002, od družbe AAA p.o.-v stečaju prejeli znesek v skupni višini 39.000.000,00 SIT. Prav tako ni sporno, da je bila družba AAA p.o. zavezanka za vračilo premoženja, nacionaliziranega upravičencu BB, sporen ni niti temelj za denacionalizacijo, sporna pa je odločitev prvostopnega organa, ki je v postopku denacionalizacije zahtevo tožnikov zavrnil in odločitev tožene stranke, ki je prvostopno odločbo potrdila. Iz podatkov upravnih spisov izhaja, da so vlagatelji (tožniki oziroma njihovi pravni predniki) vložili zahtevek za denacionalizacijo in zahtevali vračilo v naravi ter pri tem zahtevku tudi vztrajali ves čas do sklenitve poravnave v pravdnem postopku (dne 4. 9. 2002), saj so, kot izhaja iz podatkov upravnih spisov, tožniki v tem upravnem sporu, šele z vlogo z dne 18. 8. 2003 zahtevali vračilo podržavljenih nepremičnin v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe d.d. Tudi po presoji sodišča je bil s sklenitvijo navedene poravnave zahtevek za denacionalizacijo izčrpan, saj so iz naslova pravice upravičenca do denacionalizacije prejeli izplačan znesek, dogovorjen s poravnavo. Kasneje spremenjen zahtevek v zahtevo po plačilu odškodnine v obveznicah je po presoji sodišča pravno irelevanten, saj je bila s poravnavo izpolnitev vložene zahteve že dosežena. Res je sicer, da premoženje ni bilo vrnjeno v naravi temveč v denarnem znesku, vendar v tem primeru ta znesek nadomesti izročitev v naravi, saj so s sklenitvijo poravnave tako izpolnitev sprejeli. Tožeče stranke nimajo prav, ko navajajo, da dejstvo, "da je bila v nekem pravdnem postopku sklenjena sodna poravnava (ne glede na njeno vsebino)" nima nikakršnega vpliva ali pomena za denacionalizacijski postopek. Sodna poravnava, o kateri je govora v tem postopku, je podlaga za izplačilo dogovorjenega zneska, ki izvira iz denacionalizacijskega postopka, vlagateljem. Med strankami namreč ni sporno, da je bila izdana začasna odredba glede lastninskega preoblikovanja podjetja in začasna odredba, ki je varovala izročitev premoženja za primer stečaja ali likvidacije denacionalizacijskega zavezanca. Če ne bi bilo teh inštitutov, ki izhajajo iz denacionalizacijskega postopka, tožniki v stečajnem postopku ne bi mogli sodelovati in ne bi bili napoteni na pravdo ter posledično ne bi prišlo do sklenitve poravnave. Glede na navedeno, sodišče pritrjuje navedbi tožene stranke, da upravičenec ne more pridobiti vrednosti istega premoženja po istem temelju iz dveh naslovov, in da je bila pravica do denacionalizacije s sklenitvijo poravnave v sodnem postopku v zvezi s stečajnim postopkom izčrpana (čeprav morda vrnjena odškodnina na podlagi sklenjene poravnave ni dosegla ocenjene vrednosti podržavljenega premoženja, saj se poravnava doseže z določenim popuščanjem strank). Tožniki so sklenili poravnavo z dejanskim zavezancem, saj je bila, kot izhaja iz podatkov upravnih spisov in glede na določbe 2. člena ZDen, družba AAA p.o. (kasneje v stečaju) zavezana za izpolnitev denacionalizacijske obveznosti in ni mogoče pritrditi stališču tožnikov, da je denacionalizacijska zavezanka Slovenska odškodninska družba d.d. Ker izvedba glavne obravnave ne bi mogla vplivati na odločitev, je sodišče kljub predlogu tožnikov za razpis glavne obravnave odločalo na seji, saj je odločalo na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, tožniki pa v okviru tožbenih ugovorov tudi niso prerekali dejanskih ugotovitev, pač pa zgolj pravno presojo ugotovljenih dejstev (2. odstavek 50. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 59/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS).

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je bilo dejansko stanje ob izdaji odločbe pravilno ugotovljeno, izpodbijana odločba je pravilna in na zakonu utemeljena, kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti pa sodišče ni našlo, zato je tožbo v na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo.