Jedro

Šele novela ZZVN-G je določila, da je žrtev vojnega nasilja tudi oseba, ki je bila kot pripadnik bivše jugoslovanske vojske v vojni od 6.4.1941 do 17.4.1945 odpeljana v ujetništvo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Upravno sodišče Republike Slovenije, Oddelek v Celju, na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 30.1.2001. Tožena stranka je z njo zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote L. z dne 4.10.1999, s katero je navedeni organ zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - otroka rojenega v izgnanstvu, z obrazložitvijo, da tožnik ni upravičen do tega statusa, ker njegova starša ne izpolnjujeta pogojev za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja.

Iz izpodbijane sodbe izhaja, da se tožena stranka pri svoji odločitvi sklicuje na določbo 1. in 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja in na ugotovitev, da je tožnik rojen staršem, ki v času njegovega rojstva nista bila izpostavljena prisilnim ukrepom oziroma nasilnim dejanjem v smislu navedenih določb. Mati tožnika je bila prisilno izgnana iz M. v Rusiji v Nemčijo, kjer je spoznala tožnikovega očeta. Pogoje za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja bi mati izpolnjevala samo, če bi imela v času prisilnega izgona iz Rusije stalno prebivališče na ozemlju, ki obsega državni teritorij Republike Slovenije. Toda do pričetka izvajanja prisilnega ukrepa je živela v Rusiji in bila ruska državljanka. Na ozemlju Republike Slovenije se je naselila šele po koncu vojne. Zato ji uveljavljenega statusa ni mogoče priznati. Takšnega statusa ni mogoče priznati tudi očetu tožnika. Odpeljan je bil v ujetništvo kot vojak bivše jugoslovanske vojske. Obdobje ujetništva od 10.4.1941 do 9.8.1945 ima priznano z odločbo Komunalnega zavoda za socialno zavarovanje C. v pokojninsko dobo kot posebno dobo. Zakon o žrtvah vojnega nasilja ne ureja statusa in pravic ujetnikov, ki so bili kot vojaki bivše jugoslovanske vojske odpeljani v vojno ujetništvo. Zato ne bi izpolnjeval pogojev za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja.

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe upravnega sodišča izhaja, da se sodišče z navedeno presojo strinja. Sodišče soglaša z razlogi, ki jih je v svoji odločbi navedla tožena stranka in jih, v skladu z določbo 2. odstavka 67. člena ZUS ne navaja posebej. Zavrača tudi tožbene ugovore. Niso pomembne okoliščine, v katerih si je tožnikova mati po osvoboditvi pridobila državljanstvo Republike Slovenije. Tudi ni pomembno, da je bil tožnikov oče s priznanjem posebne dobe le delno poplačan za svojo udeležbo ob začetku vojne kot vojak in da ni dobil nikakršne materialne odškodnine.

Tožnik v pritožbi navaja, da vztraja pri svojih dosedanjih ugovorih. Zatrjuje, da upravičeno uveljavlja pravice iz Zakona o žrtvah vojnega nasilja. Nasprotuje stališču, da bi za priznanje njegovega statusa oba starša morala biti žrtvi vojnega nasilja.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 1. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja je žrtev vojnega nasilja tudi oseba, ki je bila rojena staršem, v času, ko so zoper njih trajali prisilni ukrepi ali prisilna dejanja iz 1., 2., 3. in 4. odstavka tega člena (2. in 5. odstavek 2. člena zakona). Tožena stranka in upravno sodišče sta presodila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje navedenega statusa, saj niti njegova mati ne njegov oče nista bila izpostavljena nasilnim ukrepom ob pogojih, ki jih določa Zakon o žrtvah vojnega nasilja. Razlogi, s katerimi sta tožena stranka in sodišče prve stopnje zavrnila tožnikove ugovore, ki se nanašajo na tožnikovo mater in na njegovega očeta, so skladni s podatki spisa in določbami Zakona o žrtvah vojnega nasilja, ki so veljale v času izdaje obeh upravnih odločb. Pomeni, da nobeden izmed staršev ni bil izpostavljen nasilnim ukrepom v smislu Zakona o žrtvah vojnega nasilja. Šele novela ZZVN (ZZVN-G), Uradni list RS, št. 110/2002, ki je začela veljati 2.1.2003, je določila, da je žrtev vojnega nasilja tudi oseba, ki je bila kot pripadnik bivše jugoslovanske vojske v vojni od 6.4.1941 do 17.4.1945 odpeljana v ujetništvo. Vendar je to lahko le podlaga za nov zahtevek. Zato tožnik, ki v pritožbi smiselno navaja enake ugovore, kot jih je imel v postopku na prvi stopnji, ne more uspeti.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.