Jedro

Ker tožniki kot sindikalni zaupniki uživajo posebno pravno varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ni mogoče uporabiti instituta sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, saj bi bilo s tem varstvo pred odpovedjo izničeno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnikom nezakonita in jo je odpravilo, ugotovilo je, da delovno razmerje tožnikom na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 4. 2006 ni prenehalo, ampak jim še traja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja do vrnitve nazaj na delo, da je tožena stranka dolžna v roku osem dni pod izvršbo pozvati tožnike nazaj na delo in jim vpisati v delovno knjižico delovno dobo od dne prenehanja delovnega razmerja do dne ponovne vrnitve na delo in tudi dalje obračunati tožnikom plače v bruto znesku in jim izplačati od dneva prenehanja delovnega razmerja neto plače v višini, kot če bi delali z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posamezne mesečne plače, to je od vsakega 18. dne v mesecu do plačila, od plač obračunati in plačati vse prispevke in davke in druge dajatve in plačati tožnikom stroške postopka v znesku 2.254,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje na prvi stopnje do dneva plačila.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in o njej ponovno odloči, oziroma podredno, da jo vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavo in odločanje in tožečim strankam naloži povrnitev pritožbenih stroškov tožene stranke, ki jih priglaša. Meni, da sodišče ni prepričljivo oziroma sploh ni obrazložilo, zakaj ni verjelo priči M.P. in zakaj je verjelo tožnikom in priči D.L.. M.P. je na zaslišanju pred sodiščem izpovedal, da mu je D.L. rekel, da je posredoval samo podatke, katere so mu dali njegovi sindikalni zaupniki. Sodišče je svojo vero poklonilo tožnikom, ki so skladno izpovedali, da podatkov D.L. niso posredovali. Sodišče je verjelo D.L., ki je izpovedal, da so mu podatke posredovali člani sindikata, ta izpoved pa je izmišljena. Sodišče se ni vprašalo, zakaj priča ni hotela pričati na zagovoru tožnikov. Podatkov mu niso mogli posredovati člani sindikata, ker zanje niso vedeli, ker so izmišljeni. Če bi sodišče sledilo dokaznemu predlogu in vpogledalo v spis opr. št. I Pd 593/2006, bi iz zapisnika občnih zborov sindikata KNSS, katerega vodstvo so toženci, lahko ugotovilo, da je bil D.L. na zboru sindikata prisoten 27. 6. 2005, tega dne pa toženka še ni zaposlovala makedonskih delavcev preko podjetja X. Iz zapisnikov zbora članstva sindikata je razvidno, da D.L. na zborih članstva po tem datumu ni bil prisoten. Sicer pa je pričanje D.L. samo s seboj v nasprotju. Na televiziji je podal izjavo, da toženka zaposluje 40 delavcev na črno..., na zaslišanju pred sodiščem pa je izpovedal, da je novinarjem rekel, oziroma navedel lastnoročno zapisan zapisnik inšpektorice za delo, ki je opravljala pregled pri toženki. Tožena stranka se tako sprašuje, kdo torej laže, novinarji ali D.L.. Sodišče prve stopnje tudi obrazlaga, da je D.L. glede nesreče pri delu razpolagal z zapisnikom sveta delavcev, kar pa ni dokazano. Iz vsega našteta izhaja, da je D.L. M.P. govoril resnico, na zaslišanju pred sodiščem pa se sploh ni izjasnil, ali je M.P. povedal, kdo mu je posredoval informacije. M.P. je vedno izpovedal enako, tako na zaslišanju pred sodiščem, kot tudi v listinskih izjavah in v pogovorih z N.M.. Sodišče prve stopnje je tudi preveč enostransko ugotovilo, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. Tožniki so s svojim ravnanjem kršili pogodbeno obveznost. Sodišče se tudi ni opredelilo do navedbe direktorja, da zaradi narušenega odnosa med firmo in tožniki za toženo stranko ne bi bilo sprejemljivo in tudi vzdušje med delavci ne bi bilo dobro, če bi se tožniki vrnili na delo.

Tožeče stranke so podale odgovor na pritožbo, v katerem prerekajo pritožbene navedbe in predlagajo njeno zavrnitev in priglašajo stroške pritožbenega postopka. Navajajo, da tožena stranka tekom celotnega postopka ni ponudila jasnega dokaza o individualni krivdi tožnikov. Ves čas, tudi v pritožbi ponuja kolektivno krivdno odgovornost, ki seveda ni pravno upoštevna. Tožniki posebej opozarjajo, da jim ni mogoče prekiniti delovno razmerje po 118. členu ZDR, kot se to zavzema tožena stranka, kljub temu, da ji dosedanji manevri izredne in redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne uspevajo. Opozarjajo, da je tožena stranka vse postopke izvedla zaradi tega, ker ne želi, da bi bili tožniki še naprej v vodstvu sindikata in je spor v bistvu nastal zaradi tega, ker tožena stranka nasprotuje stališčem tega sindikata. Zaradi članstva in dela v sindikatu tožnikom ni mogoče niti redno niti izredno odpovedati pogodbe o zaposlitvi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere se sklicuje pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in jih ne ponavlja, glede na pritožbena navajanja pa le še dodaja: Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni poklonilo vere izpovedi priče M.P.. Sodišče prve stopnje je navedeno izpoved sprejelo, vendar iz nje ni mogoče zaključiti, da so bili tožniki tisti, ki so posredovali domnevno neresnične podatke D.L.. Navedena priča je namreč izpovedala, da naj bi mu D.L., potem, ko ga je le-ta klicala po telefonu in vprašala, kdo mu je posredoval podatke, odgovoril, da so mu jih podali njegovi sindikalni zaupniki in da o tem obstaja magnetogram. Sodišče je nadalje tudi ugotovilo, da je navedena priča poslala dopis toženi stranki, ki se nahaja v priloga A9, iz katerega izhaja, da mu je g. D.L. v telefonskem razgovoru zagotovil, da je posredoval podatke, katere so mu navedli zaposleni oziroma sindikalni predstavniki. Sodišče je nadalje tudi ugotovilo, da je M.P. opravil telefonski razgovor z zaposleno pri toženi stranki N.M., ki je to izjavo popravila tako, da naj bi podatke dali sindikalni predstavniki. Kako je prišlo do tega, da naj bi podatke podali le sindikalni predstavniki, ni bilo pojasnjeno, niti v postopku pred sodiščem prve stopnje. D.L., zaslišan kot priča pred sodiščem pa je jasno izpovedal, da podatkov, ki jih je povedal na tiskovni konferenci dne 13. 3. 2006, ni izpovedal na podlagi podatkov, ki bi mu jih dali tožniki. Pojasnil je, da je do podatkov prišel preko inšpektorja za delo in na skupščini sindikata pri toženi stranki, kjer se je pogovarjal z delavci člani sindikata. Zmotno je stališče tožene stranke, da se izpoved priče D.L. ne sklada z njegovimi predhodnimi pojasnili, ki jih je dal priči M.P., od kje je prišel do podatkov, ki jih je navajal na tiskovni konferenci dne 13. 3. 2006. Zato ni razloga, da sodišče prve stopnje ne bi poklonilo vere izpovedi priče D.L.. Tudi tožniki so zaslišani v postopku pred sodiščem prve stopnje izpovedali, da D.L. niso dali podatkov, ki jih je povedal na tiskovni konferenci dne 13. 3. 2006. Tako je utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala, da bi tožniki storili očitane kršitve, zaradi katerih jim je bila izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi, zaradi česar je tudi utemeljeno razveljavilo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ugodilo tožbenim zahtevkom po reintegraciji in reparaciji.

Sodišče prve stopnje tudi utemeljeno ni sledilo predlogu tožene stranke, da razveže pogodbe o zaposlitvi na podlagi določb 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002). Na podlagi navedene določbe namreč sodišče, v primeru, da ugotovi, da je odpoved delodajalca nezakonita, lahko razveže pogodbo o zaposlitvi, če upoštevaje vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je nadaljevanje delovnega razmerja še vedno mogoče, saj tožnikom tožena stranka sploh ni očitala nobenih nepravilnosti v zvezi z delom, zato je nadaljevanje delovnega razmerja mogoče. Pritožbeno sodišče pri tem še ugotavlja, da tožniki kot sindikalni zaupniki uživajo posebno pravno varstvo pred odpovedjo po določbi 113. člena ZDR. Po navedeni zakonski določbi imenovanemu ali voljenemu sindikalnemu zaupniku brez soglasja organa, katerega član je, ali sindikata, če ravna v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo in pogodbo o zaposlitvi ni mogoče odpovedati pogodbe o zaposlitvi, razen v primeru poslovnega razloga, ko odkloni drugo ustrezno zaposlitev, ali če gre za odpoved v postopku prenehanja delodajalca. Navedene zakonske določbe ni mogoče obiti niti v primeru uporabe določbe 118. člena ZDR.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, tožeča stranka iz razloga, ker odgovor na pritožbo ni bil potreben, tožena stranka pa iz razloga, ker s pritožbo ni uspela in ker v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec vedno krije svoje stroške postopka (5. odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1, Ur. l. RS 2/2004).