Jedro

Razlaga (spornih in nejasnih) določb pogodbe je pravno in ne dejansko vprašanje.

Vprašanje, ali je bil tipski obrazec naknadno, in sicer ob sklepanju pogodbe, posebej dopolnjen, ni pomembno za oceno, da gre za adhezijsko pogodbo, če jo jo je z dopolnilom vred pripravila ena stranka, ki se s takimi posli sicer redno ukvarja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (2. in 4. točka izreka).

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

(1) Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati znesek 6.765,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 5. 2007 do plačila (2. tč.). Zavrnilo je tožbeni zahtevek v presežku za zakonske zamudne obresti za dan 19. 5. 2007 (3. tč). Toženi stranki je naložilo v plačilo 753 EUR tožnikovih stroškov postopka (4. tč.).

(2) Zoper sodbo (očitno proti obsodilnem delu) se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP (Zakon o pravdnem postopku, UL RS 26/99 s kasnejšimi spremembami) in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje, podrejeno pa, da jo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne. Vztraja, da je stališče sodišča, da gre za eno samo depozitno pogodbo, napačno. Gre namreč za pogodbo za vezani depozit, ki vsebuje pooblastilo varčevalca banki, s katerim je bila ta pooblaščena, da po poteku veljavnosti posamezne depozitne pogodbe sklene novo pogodbo za vezani depozit za čas enega leta. Sklenjena pogodba je vsebovala tudi mandatno pogodbo med strankama, pod kakšnimi pogoji lahko banka sklene novo depozitno pogodbo. Nadalje nasprotuje oceni sodišča, da je bila pogodba sklenjena za nedoločen čas, najmanj za 7 let pod razveznim pogojem, pri čemer pa sodišče ni povedalo, na katero pogodbo se to stališče nanaša. Opozarja, da upravičeno pričakovanje tožeče stranke ne more biti pravna podlaga za določitev, kateri sklep o obrestnih merah se uporablja, ampak je pravna podlaga lahko samo vsebina pooblastila in mandatne pogodbe, ki pa nista nejasni zato sodišče ne bi smelo uporabiti pravila za razlago nejasnih določb. Navaja tudi, da Banka Slovenije kot nadzornik bank ni nikoli prepovedovala depozitnih produktov, kjer banka kot pooblaščenka varčevalca sklene novo depozitno pogodbo brez zahteve po pisni obličnosti. V primeru pravnomočnosti te sodbe pa slovenske banke ne bodo mogle več ponujati depozitnih produktov z avtomatskim obnavljanjem. Pritožnica sodišču očita, da je ugotavljalo in oprlo sodbo na dejstva, ki jih ni navajala nobena stranka, in v podkrepitev tega očitka niza izseke iz obrazložitve izpodbijane od točk 11 do 39. Nadalje navaja, da ne drži zaključek sodišča, da je med pravdnima strankama nesporno, kdaj je tožena stranka prišla v zamudo z izpolnitvijo obveznosti. Napačno je tudi stališče sodišča, da rok vezave ne določa obdobja veljavnosti depozitne pogodbe. Dejstvo, da se je tožnik samo enkrat oglasil v poslovalnici tožene stranke, še nima vpliva na to, koliko depozitnih pogodb sta stranki sklenili in kdaj. Dalje nasprotuje oceni sodišča, da bi morale biti tudi vse ostale depozitne pogodbe sklenjene v obliki formularjev, češ da za to ni podlage niti v mandatni pogodbi niti v pooblastilu niti v veljavnih predpisih. Ne drži, da je bilo med pravdnima strankama dogovorjeno enkratno izplačilo glavnice in da se po poteku vezave sredstva niso izplačala tožeči stranki. Sodišče je uporabilo izraz »glavnica … avtomatično vezala naprej«, ni pa pojasnilo, kaj to pomeni. Tožena stranka vztraja, da pomeni sklenitev nove depozitne pogodbe. Prav tako nobena od strank ni zatrjevala, da je naknadno zapisano besedilo v pogodbo poseben dogovor med strankama. Zaključek sodišča, da se tudi vse kasnejše depozitne pogodbe (vezave) obrestujejo po višini obresti, določeni v sklepu o obrestnih merah banke, veljavnem ob podpisu pogodbe, je povsem zunaj volje pogodbenih strank ob podpisu pogodbe in povsem zunaj navedb pravdnih strank. Tožnik se je zavedal možnosti spreminjanja obrestnih mer, zato je odločitev sodišča, ko uporabi obrestne mere, veljavne ob podpisu okvirne pogodbe, tudi za vse kasneje sklenjene depozitne pogodbe, napačna. Tožena stranka je tožnika o spremembah stanja od leta 2006 obveščala, saj mu je pošiljala izpiske. Pritožba nasprotuje stališču sodišča, da sta stranki sklenili vse depozitne pogodbe na dan sklenitve okvirne pogodbe pod odložnim pogojem, izjava o preklicu pooblastila namreč ne more biti pogoj (objektivno negotovo dejstvo). Prav tako je nesmiselna navedba sodišča, da plačilo obresti ni s pogodbo določena obveznost, saj se je tožena stranka s pogodbo zavezala plačati tožencu glavnico in obresti.

(3) Tožnik je na pritožbo odgovoril, v bistvenem izraža strinjanje s stališči prvega sodišča in predla zavrnitev pritožbe ter priglaša svoje pritožbene stroške.

(4) Pritožba ni utemeljena.

(5) Prvostopenjsko sodišče je v celoti in pravilno ugotovilo sporna pravno pomembna dejstva, pravilno uporabilo materialno pravo, kršitev postopka pa pri tem ni storilo.

(6) Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z odločilnimi zaključki sodišča prve stopnje o tem, da sta pravdni stranki sklenili eno samo depozitno pogodbo (Pogodba o vezavi tolarskih sredstev 927008/ 11-53-57058-9; Pogodba). Prvo sodišče je pravilno ocenilo, da je bila ta pogodba sklenjena za nedoločen čas in da je določala odstopno upravičenje, ki ga je varčevalec lahko izkoristil najkasneje 7 dni pred potekom roka vezave, kot izhaja iz 6. čl. sklenjene depozitne pogodbe. Neutemeljeni so zato vsi pritožbeni očitki o tem, da za „kasnejše“ pogodbe ni bila predpisana posebna oblika (pisna oziroma formularna). Tudi po presoji pritožbenega sodišča je sklenjena pogodba vsebovala (le) pooblastilo varčevalca banki, da obnovi vezavo (sredstev, ki so bila deponirana po tej eni pogodbi), kar pa ne pomeni da je bila banka pooblaščena za sklepanje novih pogodb (in da so bile te kasneje tudi sklenjene).

(7) Neutemeljen je očitek tožene stranke, da je ocena prvega sodišča o pogojni obveznosti brez podlage. Sklenjena depozitna pogodba je vsebovala negativni (potestativni) pogoj (le) glede obnove vezave. Torej, v kolikor pride do obnove vezave (če varčevalec tega pooblastila banki pravočasno ne prekliče), se pogodba avtomatsko podaljša, kar pa je bilo izključno odvisno od volje varčevalca.

(8) Neutemeljene so pritožbene navedbe, da določbe Pogodbe niso nejasne in da zato pričakovanje tožnika ne more biti pravna podlaga, na podlagi katere bi sodišče lahko določilo, kateri sklep o obrestnih merah se uporablja, češ da je pravna podlaga lahko samo vsebina pooblastila in mandatne pogodbe ter da je sodišče napačno prisodilo obresti, kot so veljale v času sklepanja pogodbe, češ da se je tožnik zavedal možnih odstopanja, o čemer je bil (čeravno šele od leta 2006 sproti seznanjen s pošiljanjem izpiskov).

(9) Med pravdnima strankama je bilo sporno, kakšne obresti so bile dogovorjene s pogodbo. Tožnik zahteva obresti, ki so se v vsakem nadaljnjem letu varčevanja povečevale v skladu s sklepom toženke, veljavnim ob sklenitvi pogodbe. Toženka se je branila, da je na podlagi pogodbe dolžna plačati le obresti v višini, ki se spreminja v skladu s sklepi, sprejetimi v varčevalnem obdobju, pri tem pa so obrestne mere sicer lahko nižje od tiste, ki je bila v pogodbi dogovorjena za prvo leto varčevanja, vendar pa so v vsakem sklepu določene tako, da se z daljšim obdobjem varčevanja zvišujejo oziroma da so višje od obresti, do katerih so upravičeni varčevalci, ki so depozitne pogodbe z njo sklepali kasneje.

(10) Določbi 2. in 5. čl. Pogodbe, ki sta določali način obračunavanja in višino obresti, sta v medsebojni povezavi nejasni glede višine zviševanja obresti. Prvo sodišče je pravilno ocenilo, da nejasnosti ni glede tega, da se obresti glede na določbe Pogodbe lahko zgolj zvišujejo (ne pa znižujejo ali ostajajo enake), da pa je nejasno, koliko se obresti zvišujejo v naslednjih letih vezave (če ne pride do odstopa varčevalca). Prvo sodišče je pravilno skušalo najprej ugotoviti skupen namen pogodbenih strank in določbe razumeti v smislu načel obligacijskega prava (2. odst. 99. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, UL SFRJ 29/1978 s kasnejšimi spremembami; ZOR).

(11) Ker pa tega prvo sodišče ni moglo ugotoviti, npr. na podlagi poteka pogajanj, skupnih motivov za sklenitev pogodbe, ipd., je uporabilo določbo 100. čl. ZOR, in sicer tako, da je nejasni pogodbeni določbi pripisalo pomen, po katerem je obseg pravic druge pogodbene stranke največji, kar je v konkretnem primeru pomenilo izbiro obrestnih mer iz sklepa, ki je veljal na dan sklenitve pogodbe (kot je razvidno tudi iz letaka). Takšna ocena je materialnopravno pravilna. (Vprašanje, ali je bil tipski obrazec naknadno, in sicer ob sklepanju pogodbe, posebej dopolnjen, pri tem ni pomembno, saj ni dvoma, v dejanskem pomenu pa niti ni sporno, da gre za adhezijsko pogodbo, ki jo je z dopolnilom vred pripravila toženka).

(12) Razlaga, ki jo ponuja tožena stranka, ne bi bila v skladu z načelom vestnosti in poštenja. Prepustitev določitve obveznosti eni stranki v obligacijskem pravu načeloma ni dovoljena, določbe o razlagi pogodb pa ne dopuščajo ekstenzivnega tolmačenja tistih določb pogodbe, na uresničitev katerih lahko prizadeta stranka vpliva s svojim ravnanjem. Pomensko odprtih pogodbenih določb ni dopustno razlagati tako, da omogočajo prenašanje tveganj, ki so se uresničila med izvrševanjem pogodbe, na nasprotno stranko. Pogodbena razporeditev tveganj se presoja glede na okoliščine ob sklepanju pogodbe. Izhajajoč iz načela vestnosti in poštenja pri sklepanju pogodb je bila toženka, ki se s sklepanjem tovrstnih poslov ukvarja, ob sklenitvi pogodbe dolžna presoditi, kolikšen del tveganj, ki jih prinaša sklenitev pogodbe, bo prevzela nase, kolikšen del pa bo prenesla na varčevalca, in je bila sprejeto odločitev v pogodbi, ki jo je sama pripravila, dolžna tudi jasno opredeliti. S tem ji ni bilo naloženo nesorazmerno breme, vzpostavljeno pa je bilo ustrezno ravnotežje med položajema pogodbenih strank. Navedeno sicer ne izključuje dogovora o spremenljivi obrestni meri, vendar morajo biti v takem primeru - vsaj praviloma - dejavniki za njeno spreminjanje v pogodbi opredeljeni tako, da bo v primeru spora možno preveriti, ali so bile pogodbene obveznosti izpolnjene ali ne. Težko si je namreč zamisliti situacijo, ko bi bil varčevalec pripravljen sprejeti dogovor, po katerem bi banka poljubno spreminjala obrestno mero, sam pa bi imel le možnost odstopa od pogodbe, pa še to ne s takojšnjim učinkom. Na navedeno ne more vplivati pritožbena navedba, da je bil tožnik seznanjen z možnostjo odstopanja in da je od leta 2006 dobival izpiske.

(13) Ne drži, da je prvo sodišče s takšno razlago sporne in nejasne Pogodbe v čemerkoli prekoračilo trditveno podlago pravdnih strank. Tožnik je že v tožbi navedel (2. odst. tč. I), da je bilo med strankama posebej

dogovorjeno, da velja obrestna mera 3,5%, ki je bila določena v 2. čl. Pogodbe, le za prvo obdobje, pri prvih šestih obnovitvah vezave pa se realna obrestna mera poveča in zahteval obresti, kot so razvidne iz letaka. Razlaga (spornih in nejasnih) določb pogodbe pa je pravno in ne dejansko vprašanje. Zato implicite uveljavljana kršitev določb postopka, ki naj bi bila v prekoračenju trditev strank, ni podana.

(14) Sklicevanje na to, da Banka Slovenije kot nadzornik bank ni prepovedala depozitnih produktov, kjer banka kot pooblaščenka varčevalca sklene novo depozitno pogodbo brez zahteve po pisni obličnosti, je brezpredmetno, saj razlaga pogodbe med banko in njenim varčevalcem ne more biti odvisna od ravnanja nadzornika bank. Tožena stranka zato po nepotrebnem prilaga dokaz z vpogledom v Priporočila Banke Slovenije, ki je sam po sebi tudi nedopustna pritožbena novota (337. čl. ZPP). Neutemeljen pa je tudi očitek, da v primeru pravnomočnosti te sodbe slovenske banke ne bodo mogle več ponujati „produktov“ depozitov z avtomatskim obnavljanjem, saj to niti ne drži niti ne more vplivati na odločitev v tej pravdi.

(15) Nadalje ni utemeljen očitek sodišču, da ni pojasnilo, kaj pomeni izraz »glavnica … avtomatično vezala naprej«. Sodišče prve stopnje je z izrazom avtomatično

pojasnilo situacijo, v kateri ni bilo potrebno nobeno dodatno ravnanje pogodbenih strank, saj že iz 5. čl. Pogodbe izhaja, da se z deponiranimi sredstvi obnovi vezava skupaj z obračunanimi sredstvi. Tožena stranka neutemeljeno nasprotuje oceni, da je bilo med pravdnima strankama dogovorjeno enkratno izplačilo glavnice in da se po poteku vezave sredstva niso izplačala tožeči stranki, saj že sama Pogodba določa primer, v kolikor pride do obnove vezave, da se sredstva avtomatsko vežejo. Iz Pogodbe izhaja, da je varčevalec (tožnik) lahko spremenil pooblastilo le v zadnjih 7 dneh pred potekom roka vezave. Če ga ni spremenil, ni prosto razpolagal s sredstvi. Iz pogodbe izhaja, da sta stranki za takšen primer izbrali način 0. Nadalje določilo 3. čl. pogodbe določa tudi, da varčevalec ni mogel razpolagati s sredstvi pred potekom roka vezave iz 1. čl. pogodbe (t.j. 365 dni).

(16) Neutemeljen je tudi očitek napačnosti stališča sodišča, da sta stranki sklenili vse depozitne pogodbe na dan sklenitve okvirne pogodbe pod odložnim pogojem. Tožena stranka je s tem v zvezi vzela argumentacijo prvostopenjskega sodišča iz konteksta, saj prvostopenjsko sodišče na ta način le („rezervno“) odgovarja na neutemeljene trditve tožene stranke o tem, da je bilo sklenjenih več pogodb (glej tč. 12 obrazložitve sodbe in primerjaj s tč. 11).

(17) Nerazumljiv pa je pritožbeni očitek v zvezi z nesmiselnostjo navedbe sodišča, češ da plačilo obresti ni s pogodbo določena obveznost. Prvostopenjsko sodišče je tudi glede tega pravilno presodilo, da gre za delno neizpolnitev pogodbene obveznosti. Prav tako je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da je obveznost toženke zapadla po izteku obdobja depozita, kar pomeni, da je bila zaradi delne neizpolnitve izpolnitve s preostankom v zamudi od naslednjega dne dalje, kar je od 20. 5. 2007 (tč. 16 in 41 obrazložitve sodbe). Zato je neutemeljen tudi očitek pritožbe, da je prvo sodišče štelo kot nesporno, kdaj je tožena stranka prišla v zamudo z izpolnitvijo obveznosti.

(18) Glede na navedeno so pritožbeni očitki tožene stranke neutemeljeni in ker pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti (2. odst. 350. čl. ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. čl. ZPP).

(19) Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, a stroškov tudi ni priglasila, odgovor na njeno neutemeljeno pritožbo pa ni bil potreben. V skladu z določbo 155. čl. ZPP mora zato tožnik sam trpeti svoje pritožbene stroške.