Jedro

Če sporazum o delitvi (dedni dogovor) ne dosega standarda, uzakonjenega v določbi 3. odstavka 215. člena ZD, ne predstavlja ovire za izdajo sklepa o prekinitvi zapuščinskega postopka in napotitvi dedičev na pravdo zaradi vložitve tožbe na ugotovitev neveljavnosti oporoke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom prekinilo zapuščinski postopek ter napotilo zap. sina R. J. in zap. hči V. W. na pravdo, da zoper zap. ženo E. J. vložita tožbo na ugotovitev neveljavnosti oporok zapustnika z dne 21.8.2006 ter z dne 13.9.2005 in z dne 7.9.1990. Določilo je tridesetdnevni rok za vložitev tožbe in opozorilo na posledice nevložitve tožbe v naloženem roku. Rok za prekinitev postopka znaša 30 dni oziroma do pravnomočno zaključenega pravdnega postopka.

Zoper navedeni sklep vlagata pritožbo dediča VV. W in R. J. Predlagata razveljavitev sklepa ter vrnitev zadeve v ponovno odločanje ter da se dedinjo E. J. zaveže k plačilu stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila. Poudarjata, da ni točna trditev sodišča, da oporoka sama po sebi ni neveljavna in da je v vseh primerih potrebno zahtevati njeno razveljavitev, saj je že po zakonu neveljavna oporoka, ki ni napravljena v obliki in ob pogojih, ki jih določa ZD. Zato bi moralo sodišče ugotoviti, da je neveljavna oporoka zapustnika z dne 7.9.1990, saj te oporoke zapustnik ni lastnoročno napisal, ampak jo je domnevno le lastnoročno podpisal. Ker pa tega ni storil v navzočnosti obeh prič, oporoka ni veljavna. Zato za sprejem te odločitve ni potrebno ugotavljati dejstev, temveč je potrebno zgolj uporabiti materialno pravo, za kar pa je pristojno že prvostopno sodišče. Izpostavljata nadalje, da je bilo med postopkom ugotovljeno, da sta dediča dne 28.8.2008 sklenila z E. J. dogovor o zapuščini po pokojnem J. A., pri čemer je bil dogovor podpisan s strani vseh dedičev in dveh prič ter predložen prvostopenjskemu sodišču dne 26.9.2008. Glede tega dogovora je E. J. sodišču na naroku izpovedala, da dejansko do dogovora med dediči ni prišlo, ob tem pa je sodišče zgolj ugotovilo, da sklenjeni dogovor presega obseg zapuščine, pri čemer se do veljavnosti dogovora sodišče ni opredelilo. Dediča sta vztrajala pri veljavnosti dogovora, ki ima naravo izvensodne poravnave in bi ga zato bi moralo sodišče upoštevati pri sleherni odločitvi, ki se tiče vsebine dogovora oz. bi moralo navesti razloge, zaradi katerih dogovoru odreka veljavnost. Navedlo je zgolj to, da dogovor presega obseg zapuščine, kar pa ni razlog za njegovo neveljavnost, temveč odraz avtonomije pogodbenih strank. Šele v primeru sprejema odločitve o neveljavnosti dogovora bi lahko sodišče sploh pričelo z odločanjem o veljavnosti predloženih oporok.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnika sta v postopku pred sodiščem prve stopnje kot razlog za neveljavnost vseh treh oporok navedla okoliščino, da zapis oporok in podpisi na oporokah niso zapustnikovi, torej, da zapustnik ni zapisal in podpisal oporok (ponarejena oz. falsificirana oporoka). V skladu s tem ugovorom, ki je privedel do spornosti dejstev o veljavnosti oporok, torej tudi v pritožbi izpostavljene prve zapustnikove oporoke, z dne 7.9.1990, je sodišče prve stopnje bilo dolžno izdati izpodbijani sklep tudi v delu, ki se nanaša na omenjeno oporoko. (1. točka drugega odstavka 210. člena Zakona o dedovanju; v nadaljnjem besedilu: ZD). V pritožbi pa pritožnika tej oporoki očitata tudi pomanjkanje predpisane obličnosti, pri čemer menita, da bi lahko sodišče prve stopnje samo ugotovilo neveljavnost te oporoke, saj gre zgolj za presojo pravnih vprašanj. Res sicer zapuščinsko sodišče samo razrešuje sporna pravna vprašanja ob obstoju nespornih dejstev; med takšne situacije je mogoče uvrstiti tudi spornost veljavnosti oporoke, če ta ni sklenjena v predpisani obliki, med dediči pa sicer ni spora o samih dejstvih, ki se nanašajo na obliko oporoke (v konkretnem primeru ob sestavi prve oporoke, ki jo je sestavila tretja oseba in ne zapustnik, nista sodelovali zakonsko predvideni priči in zato upoštevaje določbo 64. člena ZD oporoka ne izpolnjuje zakonsko predvidenih obličnostnih zahtev). Vendar pa če o spornih pravnih vprašanjih zapuščinsko sodišče še ni odločilo (praviloma se o njih odloča šele v sklepu o dedovanju), načelno ni ovire, da bi sodišče v pravdnem postopku na podlagi napotitvenega sklepa zapuščinskega sodišča ne smelo odločati o zahtevku za ugotovitev neveljavnosti oporoke zaradi drugih razlogov, ki prav tako povzročijo neveljavnost oporoke. Zato tudi v konkretnem primeru ni bilo ovire za napotitev na pravdo pritožnikov za vložitev tožbe na ugotovitev neveljavnosti oporoke in prekinitev zapuščinskega postopka, tudi v kolikor gre za prvo sestavljeno oporoko zapustnika.

V skladu z določbo tretjega odstavka 215. člena ZD navede zapuščinsko sodišče sporazum dedičev v sklepu o dedovanju, če v zapuščinskem postopku vsi dediči sporazumno predložijo delitev in način delitve. Takšen sporazum - dedni dogovor, ki je sestavni oz. konstitutivni del sklepa o dedovanju, ima učinke sodne poravnave. Kot izhaja iz podatkov zapuščinskega spisa, je sporazum predložil zapuščinskemu sodišču pritožnik in sicer potem, ko je prvostopno sodišče najprej na naroku dne 6.3.2008 na zapisnik že sprejelo sklep o prekinitvi postopka in napotitvi na pravdo, oporočna dedinja pa je nato na naroku dne 6.11.2008 navedla, da „med dediči dejansko ni prišlo do sporazuma o delitvi zapuščine“ in predložila svoj nov predlog sporazuma, sama pritožnika pa vrednotita sporazum zgolj kot „izvensodno poravnavo“. Zato pritožbeno sodišče meni, da takšen sporazum ne ustreza kriterijem iz cit. zakonske določbe, torej ne gre za situacijo, ko dediči sporazumno predložijo dedni dogovor, ki naj bi postal po njihovi skupni volji del sklepa o dedovanju oziroma bil vanj povzet ter imel na ta način učinke sodne poravnave. Upoštevaje načelo svobode sklepanja obligacijskih razmerij, res sicer lahko dogovor o delitvi vsebuje tudi sporazum o delitvi še drugega premoženja in ne zgolj zapustnikovega, kot smiselno navajata pritožnika (1), in zato tudi takšen dedni dogovor sam po sebi ni neveljaven, kot nasprotno zmotno meni sodišče prve stopnje. Vendar pa je pomembno ob povedanem zgolj to, da omenjeni sporazum dedičev ne predstavlja ovire za izdajo izpodbijanega napotitvenega sklepa, saj ob vseh nanizanih okoliščinah ne dosega opisanega standarda, ki bi mu omogočal povzetje v sklep o dedovanju in s tem omenjene pravne učinke. Nenazadnje sta pritožnika na naroku dne 6.11.2008 izrecno preko svojega pravnega pooblaščenca navedla, da „vztrajata pri dosedanjih navedbah“, torej tudi pri trditvah o neveljavnosti vseh treh oporok, katere oporočna dedinja E. J. šteje kot veljavne. Spornost dejstev o veljavnosti oporoke na podlagi predloženega sporazuma torej ni bila odpravljena. Tudi zato je torej bila izdaja izpodbijanega sklepa nujna.

Zato je moralo sodišče druge stopnje zavrniti pritožbo in potrditi izpodbijani sklep (353. člen ZPP v zvezi s 366. členom ZPP ter 163. členom ZD).

(1) Kolikor takšen sporazum presega dogovor o zgolj zapustnikovem premoženju, v tem delu le nima narave dednega dogovora.