24. 6. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B. B., odvetnik na Z., na seji senata dne 3. junija 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Višjega sodišča v Celju št. Cp 710/2000 z dne 25. 1. 2001 v zvezi z vmesno sodbo Okrajnega sodišča v Velenju št. P 473/97 z dne 10. 1. 2000 se ne sprejme.

2.Pritožnik nosi sam stroške postopka v zvezi z ustavno pritožbo.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da je pritožnik (v pravdnem postopku toženec) v celoti odgovoren za škodo, ki je tožniku nastala v škodnem dogodku dne 8. 1. 1997.

Zoper vmesno sodbo je pritožnik vložil pritožbo, Višje sodišče pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožnik z ustavno pritožbo izpodbija navedeno odločitev sodišča. Navaja, da sta sodišči prve in druge stopnje nekritično odločili v korist tožnika, pri čemer nista upoštevali pritožnikovih navedb med postopkom. Višje sodišče naj bi njegovo pritožbo "vehementno" zavrnilo in le pavšalno utemeljilo pravilnost prvostopenjske sodbe. Pritožnik zatrjuje kršitev pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave, saj naj bi sodišče odločilo pristransko in nudilo pravno varstvo tožniku, čigar navedbe so bile neresnične in špekulativne. Pritožnik zatrjuje tudi kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in jo utemeljuje z navedbo, da je sodna praksa v primerih, kot je njegov, povsem drugačna. Višjemu sodišču očita, da je povsem ignoriralo njegovo pritožbo, ki je zaradi tega postala "vnaprej neučinkovita", s tem pa je bila po njegovem mnenju kršena pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave.

Pritožnik zatrjuje še kršitev 2. člena Ustave. Predlaga tudi, naj Ustavno sodišče plačilo stroškov postopka v zvezi z ustavno pritožbo naloži nasprotnemu udeležencu.

B.

3.Ustavno sodišče se v postopku z ustavno pritožbo ne more spuščati v presojo materialnopravne ali procesnopravne pravilnosti izpodbijane sodne odločbe in tudi ne v dokazno oceno sodišča. Ustavno sodišče namreč ni instanca sodiščem, ki odločajo v rednem sodnem postopku. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Z navedbami, s katerimi pritožnik utemeljuje ustavno pritožbo, kršitev človekovih pravic sicer zatrjuje, vendar jih ne izkaže. Zgolj nezadovoljstvo z izidom pravde pa ne zadošča za utemeljevanje kršitev človekovih pravic in svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik v ustavni pritožbi. Ustavna pritožba je utemeljena le, če je sodišče s svojim posamičnim aktom kršilo katero od pritožnikovih človekovih pravic ali temeljnih svoboščin. Tega pa izpodbijanima sodbama ni mogoče očitati.

4.Pritožnik sodišču prve in druge stopnje očita, da nista upoštevali njegovih navedb med postopkom, temveč sta nekritično in pristransko odločili v korist tožnika, kar bi lahko pomenilo kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Vendar so ti očitki pritožnika povsem pavšalni in očitno neutemeljeni. Za odločitev v zadevi bistvene dejanske okoliščine in pravna stališča sta sodišči prve in druge stopnje dovolj izčrpno obrazložili, prav tako sta se opredelili tudi do bistvenih navedb pritožnika. Kršitev procesnih jamstev, ki jih zagotavljata 22. in 23. člen Ustave, pa ni mogoče utemeljevati zgolj z argumentom, da je odločitev sodišč po vsebini napačna.

5.Z vidika zatrjevane kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave bi bil lahko pomemben očitek pritožnika, da naj bi bila sodna praksa v primerih, kot je njegov, povsem drugačna. Vendar je kršitev omenjene ustavne pravice podana le, če sta izpolnjena dva pogoja, in sicer da obstaja ustaljena sodna praksa in da izpodbijana odločitev od te prakse brez razumne obrazložitve odstopa. Pritožnik pa ni izkazal nobenega od navedenih pogojev. Zgolj pavšalna trditev, da naj bi bila sodna praksa v primerih, kot je pritožnikov, povsem drugačna, pa očitka o odstopu od sodne prakse ne utemeljuje.

6.Tudi kršitve pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave ni mogoče utemeljevati le z navedbo, da je Višje sodišče povsem ignoriralo pritožnikovo pritožbo, ki je zaradi tega postala "vnaprej neučinkovita". Višje sodišče je pretehtalo pritožnikove pritožbene navedbe in na tiste, ki so za odločitev pomembne, v obrazložitvi izpodbijane sodbe tudi odgovorilo. Zgolj dejstvo, da pritožnik s pritožbo ni uspel, pa še ne pomeni kršitve pravice iz 25. člena Ustave.

7.Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje tudi kršitev načela pravne države iz 2. člena Ustave. Ker navedeni člen ne vsebuje človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, temveč temeljna ustavna načela (načela pravne države), se nanj za utemeljevanje ustavne pritožbe ni mogoče sklicevati.

8.Ker z izpodbijanima sodbama očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

9.Po prvem odstavku 34. člena ZUstS nosi v postopku pred Ustavnim sodiščem vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Za drugačno odločitev bi morali obstajati posebni razlogi, ki pa jih pritožnik niti ne navaja.

Zato je Ustavno sodišče odločilo, kot izhaja iz druge točke izreka.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena in prvega odstavka 34. člena v zvezi z 49. členom ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger