Jedro

Tožnik je zahteval plačilo odškodnine. Tožba je bila glede tega zavržena tako glede plačila glavnice kot tudi glede plačila zakonskih zamudnih obresti. Obrestne obresti praviloma po ZOR niso bile dovoljene (I. odst. 279. čl.) in predstavlja II. odst. izjemo, po kateri se lahko od neplačanih obresti zahtevajo obresti in sicer so dopustne od zneska, ki se zahteva s tožbo (procesne obresti). Te obresti se tako prisojajo le, kadar je vložen zahtevek za plačilo zamudnih obresti v pravdi, kar pomeni, da procesne obresti ne morejo predstavljati samostojnega zahtevka.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v celoti in vrne sodišču v novo sojenje.

O pritožbenih stroških tožene stranke bo odločeno s končno sodbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v tč. 1 izreka razsodilo, da sta toženi stranki dolžni plačati tožeči stranki zakonske zamudne obresti od zneska 6.530,46 EUR od 28.12.2001 do vključno 31.12.2001, zakonske zamudne obresti od zneska 2.921,05 EUR od 1.1.2002 do plačila, zakonske zamudne obresti od zneska 311,18 EUR od 28.12.2001 do vključno 31.12.2001, zakonske zamudne obresti od zneska 18,78 EUR od 1.1.2002 do plačila, zakonske zamudne obresti od zneska 2.251,08 EUR od 28.12.2001 do vključno 31.12.2002 (pravilno 2001), zakonske zamudne obresti od zneska 1.006,99 EUR od 1.1.2002 do plačila, zakonske zamudne obresti od zneska 111,42 EUR od 1.1.1999 do plačila, zakonske zamudne obresti od zneska 102,37 EUR od 28.12.2001 do plačila, zakonske zamudne obresti od zneska 58,62 EUR od 28.12.2001 do plačila, vse v roku 15 dni. V 2. tč. je v presežku tožbeni zahtevek zavrnilo, v 3. tč. pa je tožeči stranki naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke v višini 546,38 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku izpolnitvenega roka.

Zoper sodbo sta se pritožila toženca. V pritožbi, v kateri uveljavljata vse pritožbene razloge iz I. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), navajata, da je sodišče prve stopnje ugodilo tistemu delu zahtevka, za katerega Vrhovno sodišče Republike Slovenije ni reklo, da je utemeljen, temveč le, da o njem še ni odločeno, pri tem pa je sodišče zagrešilo vse v pritožbi uveljavljene kršitve, ki se med seboj prepletajo. Sodišče je tudi napačno odločilo glede ugovora zastaranja. Če o tem še ni bilo odločeno, potem je ta terjatev zastarana, če pa je o tem že bilo razsojeno, saj sodišče prve stopnje govori o desetletnem zastaralnem roku, pa o tem ni mogoče več odločati. Stvar ne more biti enkrat razsojena, drugič pa ne. Za katerikoli znesek gre (za pravdne ali revizijske stroške), se ta lahko obrestuje šele tedaj, ko o njih odloči sodišče in ne prej. Tudi ti stroški ne morejo presegati glavnice, saj so tesno povezani na neko pravno razmerje. Vrednost spornega predmeta ni vrednost, označena na sodbi. Gre izključno za obresti, ki kapitalizirane ne dosegajo vrednosti spora majhne vrednosti. Vse kar ni razsojeno, je zastarano. Predlagata, da se pritožbi ugodi, da se sodba razveljavi in zahtevek zavrne z stroškovno posledico.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Tožnik je v tej pravdni zadevi s tožbo, ki jo je vložil 28.12.2001, zahteval od toženih strank, ki sta bila družbenika izbrisane gospodarske družbe po Zakonu o finančnem poslovanju podjetij, plačilo odškodnine v višini 700.000,00 SIT (2.921,05 EUR), z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska od 8.10.1996 do 27.12.2001 - kar predstavlja znesek 1,565.173,84 SIT (6.531,35 EUR), pravdne stroške postopka na prvi stopnji v postopku pred delovnim sodiščem, ki je tekel pod opr. št. Pd 321/94 v višini 245.815,00 SIT (1.025,77 EUR) in zakonske zamudne obresti od teh stroškov in sicer od zneska 4.500,00 SIT od 30.4.1992 do 27.12.2001 in od zneska 241.316,00 SIT od 8.10.1996 do 27.12.2001 v zneskih 80.909,25 SIT (337,63 EUR) in 539.573,58 SIT (2.251,60 EUR), revizijske stroške po sodbi VIII Ips 218/98 (delovnega sodišča) v višini 26.700,00 SIT (111,42 EUR) in zakonske zamudne obresti od teh stroškov od 1.1.1999 do 27.12.2001 v višini 14.047,03 SIT (58,62 EUR). Skupno je nabral znesek 3,212.256,00 SIT oz. 13.404,51 EUR. Od tega zneska pa je zahteval zakonske zamudne obresti od dneva vložitve te tožbe, torej od 28.12.2001 dalje.

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 27.3.2002 tožbo zavrglo. V obrazložitvi je navedlo, da je bila družba Z., G. in t. p. d.o.o. C. izbrisana iz sodnega registra na podlagi 25. čl. Zakona o finančnem poslovanju podjetij, njeno odgovornost pa so na podlagi IV. odst. 27. čl. prevzeli družbeniki, torej sedanja toženca. Ker sta torej družbenika zakonita pravna naslednika izbrisane družbe na pasivni strani, tudi odgovarjata za dolgove izbrisane družbe, zato ima tožeča stranka že pravnomočne izvršilne naslove zoper izbrisano družbo in gre za razsojeno stvar, zato je bilo potrebno tožbo zavreči. Tožeča stranka ima pravnomočno sodno odločbo in lahko vloži zoper družbenike ,ob upoštevanju določbe čl. 43/III ZIZ, izvršbo. Pritožba tožeče stranke je bila s sklepom višjega sodišča z dne 29.5.2002 pod opr. št. Cp 814/2002 zavrnjena, Vrhovno sodišče Republike Slovenije pa je s sklepom z dne 18.12.2003 reviziji tožeče stranke delno ugodilo ter sklepa sodišča druge in prve stopnje razveljavilo v delu, s katerim je bila tožba zavržena tudi glede zahtevka za plačilo 24.538,70 SIT in glede zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 2,250.943,40 SIT za čas od 28.12.2001 dalje ter v odločitvi o stroških postopka razveljavljena in vrnjena sodišču prve stopnje v ponovni postopek. Torej teče postopek le še za plačilo zakonskih zamudnih obresti od stroškov revizijskega postopka po sodbi VIII Ips 218/98 in sicer od zneska 26.700,00 SIT od 1.1.1999 do 27.12.2001, ter glede obrestnih obresti od zneska 2,250.943,40 SIT za čas od 28.12.2001. Samo v tem delu je moralo sodišče prve stopnje ponovno odločati o tem, ali je takšen zahtevek utemeljen, saj revizijsko sodišče tega dela ni razveljavilo ker bi štelo, da je tožba utemeljena ( v to se ni spuščalo), ampak ker o tem delu še ni bilo odločeno.

Pritožnik pravilno opozarja na to, da sodbe sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti in da je sama s seboj v nasprotju, zato je podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Tudi pritožbeno sodišče glede na obrazložitev sodišča prve stopnje, sodbe sodišča prve stopnje ni moglo preizkusiti. Zato toženi stranki utemeljeno uveljavljata pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. tč. II. odst. 339. čl. ZPP. Sodišče prve stopnje ni navedlo argumentov, na podlagi katerih je zaključilo, da je tožeča stranka upravičena do prisojenih zneskov. Zgolj dejstvo, da je tožeča stranka pri delovnem sodišču uspela z odškodninskim zahtevkom, še ne zadošča za razsojo o tem, kakšne obresti gredo tožeči stranki. Tudi razlogi glede zastaranja terjatve so nejasni in pritožbenemu sodišču ni jasno, kaj je sodišče prve stopnje s tem mislilo. Ne držijo navedbe v sodbi sodišča prve stopnje, da so zamudne obresti priznane s sodnimi odločbami, saj če bi bilo tako, potem bi bilo tudi o tem zahtevku že odločeno. V tem postopku se zahteva plačilo tistih obresti, ki niso bile določene s sodno odločbo in glede teh obresti bi sodišče moralo ugotavljati ali je zahtevek zastaran ali ne.

Sodišče prve stopnje mora izhajati iz dejstva, da je tožnik v tem postopku zahteval plačilo odškodnine in da je bila tožba glede tega zavržena tako glede plačila glavnice kot tudi glede plačila zakonskih zamudnih obresti. Pravna podlaga za izterjavo obrestnih obresti je v 279. čl. ZOR, ki je veljal v času nastanka razmerja in se zato na podlagi 1060. Obligacijskega zakonika uporablja, ki določa, da je od neplačanih obresti mogoče zahtevati zamudne obresti od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo. Pri tem pa je treba upoštevati, da obrestne obresti praviloma po ZOR niso bile dovoljene (I. odst. 279. čl.) in da predstavlja II. odst. izjemo, po kateri se lahko od neplačanih obresti zahtevajo obresti in sicer so dopustne od zneska, ki se zahteva s tožbo (procesne obresti). Torej se te obresti prisojajo le, kadar je vložen zahtevek za plačilo zamudnih obresti v pravdi, kar pomeni, da procesne obresti ne morejo predstavljati samostojnega zahtevka. To dejstvo bo moralo sodišče upoštevati pri ponovnem odločanju.

Tožnik je upravičen s posebno tožbo zahtevati plačilo tistih zamudnih obresti, ki mu, ker ni postavil zahtevka, niso bile prisojene in o katerih še ni bilo odločeno, oz. pri katerih ne gre za litispendenco, glede drugih pa že ima pravnomočni izvršilni naslov.

Pritožba pa tudi pravilno opozarja na neskladnost v sodbi sodišča prve stopnje v delu, ko sodišče razlaga zastaranje in navaja, da gre za judikatno terjatev. Če so bile zamudne obresti priznane s sodno odločbo, ki je pravnomočna, gre za razsojeno stvar in tožnik glede te nima več zahtevkov. Če pa niso bile prisojene, pa mora sodišče upoštevati zastaralni rok, ki velja in mora, seveda glede na trditveno podlago, ki jo mora dati toženec, povedati kdaj je zastaranje začelo teči (ZOR, čl. 361). Pravilno bo moralo uporabiti tudi 388. čl. ZOR, ki določa, da se zastaranje pretrga tudi z vložitvijo tožbe za izterjavo konkretne terjatve.

Sodbe pa tudi ni mogoče preizkusiti v delu, v katerem je sodišče odločilo o teku obresti glede na ustavno odločbo U-I-300/04. Sodišče prve stopnje ima sicer prav, da je tek obresti (ob predpostavki, da tožniku obresti, kot jih zahteva v tem postopku, sploh gredo) potrebno ustaviti, če so le-te dne 1.1.2002 dosegle ali presegle glavnico, vendar sodbe ni mogoče preizkusiti v delu, ko sodišče prve stopnje kljub temu, da je tek procesnih obresti od kapitaliziranih obresti od glavnice in pravdnih stroškov omejilo le do 31.12.2001, ker je ugotovilo, da so obresti do takrat že presegle glavnico, v nadaljevanju od glavnice v znesku 700.000,00 SIT in pravdnih stroškov v znesku 4.500,00 SIT in 241.316,00 SIT dovoli še nadaljnji tek zakonskih zamudnih obresti od 1.1.2002 dalje do plačila (četrti odstavek na četrti strani sodbe). Takšne nasprotne odločitve, ko sodišče najprej ugotovi, da je potrebno tek obresti ustaviti, ker so te že presegle višino glavnice, nato pa glavnične zneske obrestuje naprej, zaradi obrazloženega nasprotja in tega, ker sodišče zato ni navedlo razlogov, ni mogoče preizkusiti.

Zaradi podane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka pritožbeno sodišče samo ni moglo spremeniti sodbe sodišča prve stopnje (ZPP čl. 354), zato jo je moralo zaradi očitnega nasprotja med obrazložitvijo in izrekom sodbe ter v sami obrazložitvi, razveljaviti. Sodišče prve stopnje se bo moralo pri ponovni razsoji opredeliti do vseh pritožbenih trditev toženih strank in sicer, da je bilo o obrestih že odločeno s sodbo delovnega sodišča, da je terjatev za obresti že zastarala, da je odločitev, da je tožnik izvršbo vložil po preteku enoletnega prekluzivnega roka, že pravnomočna in da obveznosti iz naslova obresti v skladu z ustavno odločbo ne obstaja, ker so obresti prenehale teči, če so do 31.12.2001 že dosegle oz. presegle glavnico. Pri odločanju o procesnih obresti od kapitaliziranih zamudnih obresti od izvršilnih stroškov se bo sodišče moralo še dodatno opredeliti tudi navedb tožene stranke, da tožnik v izvršilnem postopku ni bil uspešen zaradi poteka enoletnega prekluzivnega roka, s čimer toženca smiselno ugovarjata, da ti izvršilni stroški za uveljavljanje tožnikovih pravic v razmerju do toženca sploh niso bili potrebni. Sicer pa izvršilni stroški v nekem postopku tudi ne morejo biti predmet posebnega zahtevka v drugi pravdi, kar bo sodišče prav tako moralo upoštevati.

Zaradi razveljavitve odločitve o glavni stvari je bilo potrebno razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji stroški tega postopka. Pri odmeri stroškov pa bo sodišče moralo upoštevati tudi dejstvo, ki ga navaja tožena stranka in sicer, o kakšni višini še teče pravda glede na delno pravnomočnost.