Jedro

SPZ v 99. členu predvideva tožbo, v kateri je varovan lastnik pred omejevanjem njegove pravice (negatorna tožba). Njegova pravica je stvarnopravna oziroma absolutna. Toženec se brani z obligacijsko pravico oziroma pogodbo, katero je sklenil z lastnikom panojev. Vendar spregleda, da je tožeča stranka temu lastniku pogodbo odpovedala in torej tožena stranka ve, da trži in zaračunava oglasni prostor na zemljišču tožnika proti njegovi volji in dovoljenju. Zato je pritrditi sodišču prve stopnje, da takšno ravnanje pomeni vznemirjanje po 99. členu SPZ.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba pod III. spremeni tako, da se znesek o stroških namesto 898,71 EUR pravilno glasi 136,44 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in naložilo toženi stranki opustitev vsakršno poseganje v lastninsko pravico tožeče stranke na ID 000 1889/27, še posebej oglaševati na reklamnih panojih, postavljenih približno 14-36 metrov od južne meje parcele proti severu, vzporedno s cesto ID 000 2304/7. Naložilo je tudi, da se v bodoče vzdrži podobnih dejanj kot so opredeljena v tej točki izreka. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna na lastne stroške odstraniti reklamna panoja, ki ju uporablja za oglaševanje na tej nepremičnini. Naložilo je plačilo pravdnih stroškov toženi stranki in sicer 898,71 EUR.

2. Proti delu, s katerim ni uspela, vlaga pritožbo tožena stranka in uveljavlja pomanjkljivo obrazložitev in s tem bistveno kršitev določb ZPP in zmotno uporabo materialnega prava. Tožena stranka ne posega v lastninsko pravico na več načinov, da bi morala opustiti vsakršno poseganje. Posega v lastninsko pravico samo na en način in sicer s trženjem oglasnih površin na reklamnih panojih. Tožena stranka na panojih ne oglašuje, temveč površine zgolj trži na način, da jih oddaja tretjim osebam, ki imajo na reklamnih panojih pritrjene svoje oglase. Zmotno meni sodišče, da je jasno, da je s prenehanjem oglaševanja mišljena opustitev omogočanja oglaševanja na teh panojih. Toženi stranki bi se kvečjemu lahko naložilo, da dejansko preneha tržiti oglasne površine in ne oglaševanje ali vsakršno poseganje. S tem je zahtevek preoblikovan. Ta odločitev je materialnopravno zmotna. Prenehanja vznemirjanja in prepoved nadaljnjih vznemirjanj določa 99. člen SPZ. Iz zakonske dikcije je jasno, da mora biti vznemirjanje protipravno. Protipravnost pa v tem primeru ni podana. Sodišče je pravilno povzelo poslovni model tožene stranke in družbe A. d. o. o., ki je lastnik reklamnih panojev. Tožena stranka na podlagi pogodbe trži površine na reklamnih panojih od družbe A. d. o. o., v zameno za določeno denarno nadomestilo. Že iz tega je jasno, da tožena stranka ne počne nič protipravnega, saj na reklamnih panojih trži na podlagi pogodbenega razmerja z družbo A. d. o. o. Zato ima pravno podlago, da trži te panoje. Razmerje med tožnikom in A. d. o. o. tožene stranke ne zanima. V sodbi ni razlogov, zakaj je ravnanje tožene stranke protipravno. Zato je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Če bi tožnik tožil lastnika panojev, tožena stranka ne bi mogla več oglaševati na reklamnih panojih, saj bi njeno razmerje z družbo A. d.o. o. prenehalo. Nerazumljivo je, kako si lahko tožeča stranka pomaga z izrekom izpodbijane sodbe. Tožena stranka naj bi bila dolžna prenehati z oglaševanjem, kar pa tožnika niti ne moti. Tožnik je izpovedal, da panoji ga motijo, ker ne plačujejo in nima nič od tega. Nasproti ima trgovino z gradbenim materialom in rabi parkirišče. Torej ga motijo panoji in ne oglas, ki je na pano pritrjen. Tožnik uporablja nepremičnino na enak način, kljub temu, da toženka oglašuje reklame. Tožnik nima pravnega interesa na točki 1 izreka. Prepovedni del zahtevka pa ni obrazložen. Tudi zato je podana 14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP. Predpogoj za vložitev tožbe je obstoj resne nevarnosti, da se bo vznemirjanje ponovilo, česar pa tožnik ni izkazal. Obstajati bi morala ponovitvena nevarnost, kar pa ni izkazano. Pritožuje se tudi glede 3. točke izreka. Sodišče je napačno ugotovilo, da naj bi tožnik uspel z 2/3 svojega zahtevka. Tudi če bi odločitev ostala, je to samo polovica. Napačen je tudi izračun stroškov. Vrednost spornega predmeta je 5.000,00 EUR, nagrada na podlagi točke prve tarifne številke 18 OT se odmeri enako kot po točki 20 za zastopanje na prvem naroku. Vrednost po tarifni številki 18 je med 3000 točk in 10000 točk, za kar se prizna vrednost storitve 300 točk. Sodišče bi moralo zato priznati 300 točk in ne 800 točk, torej 300 za tožbo in za zastopanje na obeh narokih, skupaj je to 900 točk oziroma 540,00 EUR.

3. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožeča stranka in predlaga zavrnitev pritožbe. Tožena stranka prelaga odgovornost na drugo firmo, čeprav sama opravlja s panoji, kot je ugotovilo sodišče. Prepovedni zahtevek je utemeljen, saj tožeča stranka ne more predvidevati, s kakšnimi ravnanji oziroma plakati bo tožena stranka vznemirjala lastninsko pravico tožnika. Vsak zahtevek predstavlja 1/3 zahtevka in tožnik je uspel z dvema zahtevkoma od treh.

4. Pritožba je delno utemeljena glede pravdnih stroškov. V ostalem delu pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje se je pri svoji odločitvi v delu, v katerem je ugodilo tožbenemu zahtevku, pravilno oprlo na določbo 99. člena SPZ. Tožnik je lastnik zemljišča, na katerem je prišlo do vznemirjanja in toženec z lastnikom nima pogodbe oziroma mu tožnik ne dovoli, da oglašuje prostor na panojih.

6. Iz najemne pogodbe med A. d.o.o. in B. d. o. o. (priloga A7) je sodišče ugotovilo, da je najemodajalec dal v najem del tega zemljišča in da je najemnik postavil dva panoja. Pogodba je bila sklenjena za čas od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2017 z dogovorom, da v primeru, ko najemnik po izteku valute ne poravna svojih obveznosti, lahko najemodajalec pogodbo odpove brez odpovednega roka. Bila je določena letna najemnina. Tožnik je pravni naslednik najemodajalca in je vstopil v pogodbeno razmerje. Najemniku je pogodbo odpovedal 31. 12. 2017 (priloga A8) zaradi neplačevanja najemnine. Tako ni več pravne podlage za postavitev panojev na zemljišču tožnika. Med strankama ni sporno, da panoje oglašuje in trži tožena stranka. Prejšnji lastnik je tudi izdajal račune za najemnino toženi stranki. Teh ugotovitev pritožba ne graja. Tožnik je povedal, da rabi to zemljišče za parkirišče in so mu panoji v napoto. Moti ga, ker za panoje ne plačujejo in nima nič od tega. Povedal je tudi, da so plakati še vedno tam in jih menjajo na teden dni. Njegov najemnik je tudi naročil reklamo za pano in pokazal mu je račun, da je plačal toženi stranki. Tudi teh ugotovitev pritožnik ne graja. Na glavni obravnavi je bil sicer zaslišan zakoniti zastopnik tožene stranke A. A. Povedal je, da ima pogodbo s podjetjem A. d. o. o. za trženje oglasne površine. Za sporna dva panoja (glede na dogovor C. d. o. o.) nato odvede zneske po dogovoru družbi A. d. o. o. Tožnik se je pojavil pet let nazaj in povedal, da je novi lastnik. Zakoniti zastopnik je tudi izpovedal, da je tožnik klical, da je treba plačati najemnino in takrat je A. d. o. o. plačal enoletno najemnino, ker je imelo podjetje A. d. o. o. blokiran račun in ni mogel plačati. Povedal je tudi, da oglašujejo in sprejemajo naročila tako pri toženi stranki kot pri A. d. o. o. Trenutno ne plačujejo, od kar je tožnik, saj nimajo podatkov, kam nakazati.

7. Sodišče je pravilno sklepalo, da je lastnik panoja podjetje A. d. o. o. Ugotovilo pa je, da te panoje oglašuje tožena stranka, ki tudi zaračunava strankam. Zato je sodišče pravilno sklepalo, da z oglaševanje in z izstavljanjem računov upravlja tudi tožena stranka. Sicer ima tudi pogodbo s podjetjem C. d. o. o. 8. Ostane še odgovor na vprašanje, ali je po odpovedi pogodbe in sporočilu tožeče stranke, tožena stranka protipravno vznemirjala tožečo stranko. Ni mogoče mimo dejstva, da so bili na toženo stranko izstavljeni celo računi za najemnino, ker je bilo podjetje A. d. o. o. blokirano. Sodišče je pravilno sklepalo, da je dejavnost tožene stranke takšna, da vznemirja tožnika. S prenehanjem oglaševanja in izstavljanja računov, da bi to pripeljalo do tega, da bi na opisan način prenehalo vznemirjanje lastnika. Pravilno pa je bil zavrnjen zahtevek za odstranitev panojev.

9. Ostane še odgovor na vprašanje ali pogodba med toženo stranko in podjetjem A. d. o. o. pripelje do tega, da ravnanje tožene stranke proti lastniku zemljišča ni protipravno. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je 99. člen SPZ tožba, v kateri je varovan lastnik pred omejevanjem njegove pravice (negatorna tožba). Njegova pravica je stvarnopravna oziroma absolutna. Toženec se brani z obligacijsko pravico oziroma pogodbo, katero je sklenil z lastnikom panojev. Vendar spregleda, da je tožeča stranka temu lastniku pogodbo odpovedala in torej tožena stranka ve, da trži in zaračunava oglasni prostor na zemljišču tožnika proti njegovi volji in dovoljenju. Zato je pritrditi sodišču prve stopnje, da takšno ravnanje pomeni vznemirjanje po 99. členu SPZ.

10. Pritožba še trdi, da tožeča stranka nima pravnega interesa na takšnem zahtevku, saj le oglašuje ta prostor na reklamnih panojih. Pri tem spregleda, da je tožbeni zahtevek oblikoval po 99. členu SPZ. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da oglaševanje in zaračunavanje pomeni za tožečo stranko vznemirjanje oziroma poseg v njegovo lastninsko pravico. Sodišče je tudi ugotovilo, da tožena stranka ni prenehala s tem ravnanjem in zato je utemeljen tudi prepovedni zahtevek za naprej oziroma drugi odstavek I. izreka. Zmotno meni pritožba, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih.

11. Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in ni zagrešilo očitanih kršitev določb ZPP. Sodba ima razloge, razlogi niso v nasprotju in dejansko stanje je bilo pravilno ugotovljeno oziroma dokazi ocenjeni (353. čl. ZPP).

12. Pač pa ima pritožba prav, ko trdi, da je sodišče prve stopnje zmotno priznalo tožeči stranki ob PCT 5.000,00 EUR, 800 točk nagrade. Ta znesek po tar. št. 18 pade v vrednost storitve točk 300 (znesek 5.000,00 EUR delimo z zneskom 0,60 e+). Ker je nagrada 300 točk za tožbo in dve obravnavi po tar. št. 20 še dvakrat 300 točk, so stroški 900 točk ali 540 EUR. Povečano za DDV, so stroški tožeče stranke 658,80 EUR. Stroški tožene stranke pa so 908,30 EUR. Pritožba graja opredeljen uspeh v pravdi. Sodišče je pravilno ocenilo, da je tožeča stranka uspela z 2/3 svojega zahtevka (ugotovitveni del in prepovedni del, ni uspela z odstranitvenim delom zahtevka). Tako je 2/3 stroškov tožeče stranke 439,20 EUR, 1/3 stroškov tožene stranke pa 302,76 EUR. Tako mora tožena stranka plačati tožeči stranki še 136,44 EUR pravdnih stroškov. Zato je bilo zaradi zmotne uporabe določb odvetniške tarife ta del izreka spremeniti tako, da se znesek nadomesti z zneskom 136,44 EUR. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. in 154. čl. ZPP. Pritožnik je uspel z minimalnim delom pritožbe, odgovor na pritožbo pa ni pripisal k rešitvi zadeve.