Jedro

V konkretnem primeru je bila tožnikova vloga za vpis v register domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja delavcev drugemu delodajalcu zavrnjena, ker ne izpolnjuje zakonskih pogojev za vpis v register, kot tudi ne kadrovskih in prostorskih pogojev.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je pristojno ministrstvo vlogo tožnika za vpis v register domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja delavcev drugemu delodajalcu (v nadaljevanju register), zavrnilo. Kot podlago je navedlo prvo alinejo prvega odstavka 164. člena Zakona o urejanju trga dela (v nadaljevanju ZUTD). Tožnik je 7. 5. 2012 na ministrstvo naslovil vlogo za vpis v register. Upravni organ je od Inšpektorata RS za delo (v nadaljevanju IRSD) prejel poročilo št. 06125-87/2012 z dne 31. 1. 2012 ter pravnomočno odločbo IRSD 06100-363/2011 z dne 31. 1. 2012. Iz citiranega poročila in odločbe izhaja, da je tožnik storil kršitev delovno pravne zakonodaje, zato ne izpolnjuje pogojev iz prve alineje prvega odstavka 164. člena ZUTD. Ta pa določa, da delodajalec lahko opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku, če pred oddajo vloge za opravljanje te dejavnosti v obdobju zadnjih dveh let ni kršil delovno pravne zakonodaje. Na podlagi tretje alineje prvega odstavka 164. člena ZUTD lahko delodajalec opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku, če izpolnjuje kadrovske, organizacijske, prostorske in druge pogoje. Navaja tudi 2. člen Pravilnika o pogojih za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku in načinu sodelovanja delodajalcev z Zavodom RS za zaposlovanje (v nadaljevanju Pravilnik) in ugotavlja, da tožnik ne izpolnjuje zakonsko predpisanih pogojev, ki jih za vpis v register v skladu z ZUTD določa tudi Pravilnik in sicer, da ne izpolnjuje tudi kadrovskih pogojev iz 2. člena in prostorskih pogojev iz 3. člena Pravilnika.

Tožnik v tožbi ugovarja, da odločba IRSD 06100-363/2012 z dne 31. 1. 2012 (pravilno 06100-363/2011 z dne 31. 1. 2012 - op. sodišča) ne utemeljuje zaključka o kršitvah delovno pravne zakonodaje. Ta je v smislu prve alineje prvega odstavka 164. člena ZUTD lahko le tista, katere obstoj je ugotovljen z ustrezno pravnomočno odločbo pristojnega organa. Vsebina navedene določbe ne dopušča ekstenzivne razlage, po kateri bi kršenje delovno-pravne zakonodaje bilo podano že v primeru obstoja inšpekcijskega postopka oziroma postopka o prekršku. Tako tolmačenje je tudi v nasprotju z določbo 7. člena Zakona o prekrških, ki določa, da kdor je obdolžen za storitev prekrška, velja za nedolžnega, dokler ni njegova odgovornost ugotovljena s pravnomočno odločbo. Iz poročila in citirane odločbe pa ne izhaja, da bi bila odgovornost tožnika za kršitev delovno-pravne zakonodaje pravnomočno ugotovljena. Tožnik pa tudi navaja, da je prišlo do kršitev določbe prvega ostavka 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe. Tožnik namreč ni imel možnosti, da se v postopku izjasni. Glede na navedeno tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje toženi stranki ter toženi stranki naloži, da mu je dolžna povrniti vse stroške tega postopka, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da iz določbe prve alineje prvega odstavka 164. člena ZUTD izhaja, da delodajalec lahko opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcem drugemu uporabniku le, če pred oddajo vloge za opravljanje te dejavnosti v obdobju zadnjih dveh let ni kršil delovno pravne zakonodaje. Tožena stranka je v skladu z ZUTD in ZUP po uradni dolžnosti z zaprosilom na IRSD zaprosila za podatke o izpolnjevanju pogojev iz navedene določbe. IRSD je toženi stranki posredoval poročilo št. 06125-87/2012 z dne 6. 6. 2012. Iz tega poročila pa nedvoumno izhaja, da je tožnik kršil delovnopravno zakonodajo in da mu je bila v obdobju od 7. 5. 2010 izdana pravnomočna odločba IRSD 06100-363/2011 z dne 31. 1. 2012 ter plačilni nalog 6. 2. 2012, ki pa še ni pravnomočen. Tožena stranka meni, da si tožnik določbo 164. člena ZUTD napačno razlaga. Namreč navedena določba ne daje možnosti presojati težo in naravo kršitev delovno pravne zakonodaje, saj sankcionira vsako kršitev delovno pravne zakonodaje, ne glede na to, s kakšno vrsto odločbe je bila ta ugotovljena. Ni namreč zakonske podlage, da bi za izpolnjevanje pogojev iz prve alineje prvega odstavka 164. člena ZUTD bilo potrebno upoštevati samo odločbe, s katerimi so bili ugotovljeni prekrški delovnopravne zakonodaje, ampak se upošteva vsaka kršitev delovne pravne zakonodaje, ki pa je v konkretnem primeru bila ugotovljena z odločbo IRSD 06100-363/2011. Iz te odločbe jasno izhaja, da tožnik dnevnih evidenc o številu opravljenih ur za posameznega delavca ni vodil iz razloga, ker opravlja delo na količino. Tožnik je s tem, ko ni vodil evidenc o izrabi delovnega časa v inšpiciranem obdobju najmanj za vzorčne delavce, ki jim je prenehalo delovno razmerje pri delodajalcu v decembru 2010, kršil 12. člen Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti. Iz navedenega jasno izhaja, da gre za kršitev predpisov s področja delovno pravne zakonodaje. Pojem „delovno pravne zakonodaje“ pa ne zajema zgolj Zakona o delovnih razmerjih, temveč zajema tudi celotno področje varnosti in zdravja pri delu. Beseda „kršitev delovno pravne zakonodaje“ tako zajema kršitve vseh predpisov s področja delovno pravne zakonodaje, torej tudi navedenega predpisa o evidencah, katerega kršitev je bila ugotovljena s predmetno pravnomočno odločbo IRSD. Tožnik je imel v postopku vse možnosti, da se kadarkoli izreče in je bil tudi vnaprej seznanjen s pogoji, ki jih je potrebno izpolnjevati za vpis v register. Tožena stranka je namreč po uradni dolžnosti pridobila podatke iz uradnih evidenc, ki jih vodijo državni organi in nato izdala izpodbijano odločbo.

Tožba ni utemeljena.

V danem primeru je med strankama sporno ali je pravilna odločitev tožene stranke, da tožnika ne vpiše v register. Pogoji pod katerimi lahko delodajalec opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku so predpisani v 164. členu ZUTD. Eden od teh pogojev je, da delodajalec pred oddajo vlogo za opravljanje te dejavnosti v obdobju zadnjih dveh let ni kršil delovno pravne zakonodaje. Med strankama pa je različno tolmačenje vprašanja, kaj se šteje za kršitev delovno pravne zakonodaje iz prve alineje prvega odstavka 164. člena ZUTD. Kot izhaja iz tožbe tožnika, bi se kot kršitev delovno pravne zakonodaje lahko upoštevala zgolj takšna kršitev, glede katere bi bil v postopku s pravnomočno odločbo ugotovljen prekršek tožnika zaradi kršitev delovno pravne zakonodaje. Kaj takega pa po mnenju sodišča iz določbe prve alineje prvega odstavka 164. člena ZUTD ne izhaja, saj ta ne določa niti teže kršitve, niti nujnosti njenega sankcioniranja. Kako in na kakšen način se kršitelja delovno pravne zakonodaje kaznuje za potrebe tega postopka, ni odločilno. Tudi če gre za ureditveno odločbo kot v danem primeru (odločba IRSD 06100-363/2011 z dne 31. 1. 2012), je njena podlaga še vedno ugotovljena kršitev. Kako se bo sankcionirala, ali z ureditveno odločbo ali s plačilom globe ali v postopku sodnega varstva, pa je pravzaprav za ta postopek že irelevantno. V drugem odstavku 164. člena ZUTD je tudi izrecno navedeno, da mora pogoje iz prvega odstavka omenjenega člena, torej dejstvo, da zadnji dve leti ni kršil delovnopravne zakonodaje, delodajalec izpolnjevati ves čas opravljanja dejavnosti zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku. To pa pomeni, da so se tudi delodajalci, ki se bodo šele pričeli ukvarjati z omenjeno dejavnostjo, ne samo pri preverjanju pogojev za opravljanje dejavnosti, pač pa tudi pri nadaljnjem opravljanju dejavnosti dolžni držati določbe omenjenega člena. Kolikor pa v nadaljnjem obdobju zadnjih dveh let tožnik ne bo kršil delovno-pravne zakonodaje in bo izpolnjeval tudi ostale pogoje iz 164. člena ZUTD, bo lahko ponovno zaprosil za vpis v register. V obravnavanem primeru torej ne gre zgolj za varovanje pravic tožnika, pač pa na drugi strani tudi za varovanje pravic uporabnika storitev s strani tožnika kot delodajalca temveč tudi za zagotavljanje načela pravne države in javnega interesa kot takega, ki je v tem, da naj se delovno pravna zakonodaja ne krši. Ugovor tožnika, da v mu postopku ni bila dana možnost, da se izjasni, ni utemeljen. Iz upravnega spisa jasno izhaja, da je tožena stranka skladno z ZUTD in ZUP po uradni dolžnosti z zaprosilom IRSD zaprosila za podatke o izpolnjevanju pogojev iz prve alineje prvega odstavka 164. člena ZUTD, saj je IRSD organ, ki vodi evidenco o kršiteljih delovno pravne zakonodaje. Na podlagi zaprosila oziroma predloga za inšpekcijski nadzor 11002-66/2012-2 z dne 11. 5. 2012 je IRSD toženi stranki posredoval poročilo 06125-87/2012 z dne 6. 6. 2012. Iz tega poročila nedvoumno izhaja, da je tožnik kršil delovno pravno zakonodajo in da mu je bila v obdobju od 7. 5. 2010 izdana pravnomočna odločba 06100-363/2011 z dne 31. 1. 2012. Tožena stranka je po uradni dolžnosti pridobila podatke iz uradnih evidenc, ki jih vodijo drugi državni organi in nato izdala izpodbijano odločbo. Tožnik pa je tudi po presoji sodišča imel vso možnost kadarkoli se izreči o tem postopku. Kot je tožniku pravilno pojasnila že tožena stranka je bil tudi vnaprej seznanjen s pogoji, ki jih je potrebno izpolnjevati za vpis v register, saj navedeni pogoji izhajajo iz zakonske določbe 164. člena ZUTD.

V ostalem se sodišče z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami tožene stranke v izpodbijani odločbi strinja in jih ne ponavlja v smislu drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je bilo dolžno paziti po uradni dolžnosti.

V zadevi je sodišče odločalo na nejavni seji, ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.