Jedro

Gluhonememu revidentu v postopku preizkusa alkoholiziranosti zaradi nesodelovanja tolmača za znakovni jezik ni bila kršena pravica do enakopravnega sodelovanja v postopku.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Zavarovalnica je od toženca, povzročitelja prometne nesreče, zahtevala povračilo zneskov, ki jih je izplačala oškodovancem, ker naj bi toženec izgubil zavarovalne pravice zaradi vožnje pod vplivom alkohola. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženec dolžan tožeči stranki plačati 5.329,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od osmih posamičnih zneskov, ki sestavljajo navedeno glavnico, in sicer od njihove zapadlosti do plačila.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 51/2014 z dne 12. 6. 2014 dopustilo revizijo toženca glede vprašanja, ali je sodišče dolžno upoštevati določbe posebnega predpisa oziroma Zakona o uporabi slovenskega znakovnega jezika (v nadaljevanju ZUSZJ) kot specialnega predpisa na način, da listino (v konkretnem primeru zapisnik o alkoholiziranosti), ki jo je gluhonema oseba podpisala brez sodelovanja tolmača za znakovni jezik in v nasprotju z ZUSZJ, šteje kot javno listino, ki dokazuje resničnost tistega, kar je v njej zapisano.

Navedbe revidenta

4. Toženec navaja, da je gluhonema oseba in brez tolmača ne more razumeti zahtevnejšega besedila kot je policijski zapisnik ali evropsko poročilo o nezgodi. Zaradi nezmožnosti komuniciranja in razumevanja, toženec policijskega postopka ni razumel in je zato podpisal policijski zapisnik, ki ga obremenjuje, čeprav ni vozil pod vplivom alkohola. Če bi bil pravilno poučen o svojih pravicah, bi zahteval odvzem krvi. Revident je policistom pokazal izkaznico, iz katere izhaja, da je gluhonem in da ima za sporazumevanje pravico do tolmača, zahteval je, da pokličejo tolmača, vendar policisti njegovi prošnji niso ugodili. Njegov predlog za postavitev izvedenca psihološke stroke, ki bi podal mnenje o njegovi zmožnosti razumevanja policijskega zapisnika, je sodišče zavrnilo. Meni, da so bile kršene določbe ZUSZJ, ker mu v prekrškovnem postopku ni bil zagotovljen tolmač in zaradi tega policijski zapisnik ne predstavlja javne listine. Posledično je treba tožbeni zahtevek zavrniti, saj tožnica ni dokazala alkoholiziranosti toženca. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in spremeni pravnomočno odločitev tako, da tožbeni zahtevek zavrne.

5. Sodišče je revizijo vročilo nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Na podlagi drugega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) sodišče v primeru dopuščene revizije preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

8. Dopuščeno vprašanje se nanaša na dokazno vrednost javne listine (zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti), ki jo je gluhonema oseba podpisala brez sodelovanja tolmača za znakovni jezik in v nasprotju z ZUSZJ.

9. ZPP v 224. členu določa, da listina v fizični in elektronski obliki, ki jo v predpisani obliki izda državni organ v mejah svoje pristojnosti, in listina, ki jo izda v taki obliki samoupravna lokalna skupnost, družba ter druga organizacija ali posameznik pri izvrševanju javnega pooblastila, ki ji je poverjeno z zakonom (javna listina), dokazujeta resničnost tistega, kar se v njiju potrjuje ali določa. Dovoljeno je dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama listina nepravilno sestavljena. Policijski zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti tako predstavlja javno listino, ki vsebuje dokazno pravilo o pristnosti in dokazno pravilo o resničnosti njene vsebine.

10. Revident resničnost zapisnika o preizkusu izpodbija z argumentom, da je zapisnik zaradi nezmožnosti komuniciranja in razumevanja policijskega postopka podpisal. Če bi razumel svoje pravice v postopku, bi zahteval odvzem krvi, saj kritičnega dne ni vozil pod vplivom alkohola.

11. Revidentu je treba najprej pojasniti, da tudi nepodpisani policijski zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti predstavlja javno listino(1), ki vsebuje dokazno pravilo o resničnosti njene vsebine, saj je policijski zapisnik sestavil državni organ v mejah svoje pristojnosti. Rezultat alkotesta (listina A45) je pokazal 0,77 grama alkohola na kilogram krvi v organizmu toženca. Dokazno pravilo iz prvega odstavka 224. člena ZPP sicer preneha veljati takoj, ko stranka določeno dejstvo v javni listini izpodbija(2), kar pa seveda ne vpliva na samo dokazno vrednost sporne listine v primerjavi z dokazno vrednostjo ostalih dokazov.

12. Neutemeljena je tudi revizijska teza, da je bil toženec zaradi nerazumevanja postopka in nezmožnosti komuniciranja prikrajšan za možnost zahtevati odvzem krvi.

13. Zmotno je namreč naziranje revidenta, da je strokovni pregled pravica udeleženca v postopku preizkusa alkoholiziranosti, ki mu je bila zaradi odsotnosti tolmača za znakovni jezik, odvzeta. Po stališču Vrhovnega sodišča(3) je gramatikalna razlaga določil drugega in tretjega odstavka 107. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZprCP), torej da bi moral policist po tem, ko je udeleženec cestnega prometa odklonil tako opravo preizkusa kot tudi podpis zapisnika, slednjemu odrediti še preizkus z etilometrom oziroma strokovni pregled, v nasprotju tako z namensko razlago določila, kot tudi z namenom preizkusa z merilno napravo oz. strokovnim pregledom, poleg tega pa bi bilo postopanje policista, ki bi moral nuditi dodatne oblike varstva udeležencu cestnega prometa, ki ne ravna skladno z njegovo odredbo, tudi povsem iracionalno. Preizkus z etilometrom ali strokovni pregled je namenjen preveritvi rezultatov alkotesta, zato je po stališču Vrhovnega sodišča dolžan policist le preizkušenemu udeležencu cestnega prometa, ki je torej ravnal po njegovi odredbi ter opravil preizkus alkoholiziranosti z alkotestom, ugotovljeni alkoholiziranosti pa oporekal (bodisi izrecno, bodisi tako, da ni želel podpisati zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti), odrediti nadaljnji preizkus z etilometrom ali strokovni pregled, oboje z namenom preveritve rezultata alkotesta. Revident bi rezultatu meritve lahko oporekal tako, da zapisnika ne bi podpisal oziroma, da bi zahteval strokovni pregled. Vprašati se je, ali je bila odločitev revidenta (ne)podpisati zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti oziroma nezahtevati strokovnega pregleda odvisna od odsotnosti tolmača za znakovni jezik.

14. 11. člen ZUSZJ določa, da so državni organi, organi lokalne samouprave, izvajalci javnih pooblastil oziroma izvajalci javne službe dolžni zagotoviti gluhi osebi pravico iz prvega odstavka 10. člena tega zakona(4) v vseh primerih, ko sporazumevanje v prilagojenih tehnikah gluhi osebi ne omogoča enakopravnega sodelovanja v postopkih. Zagotovitev te pravice omogoča tolmač za znakovni jezik, katerega so nosilci javnih pooblastil dolžni gluhi osebi zagotoviti na njeno zahtevo ali po uradni dolžnosti takoj, ko gluha oseba predloži na vpogled dokument, s katerim ji je priznana pravica do tolmača. Poglavitni namen zakona je tako enakopravno vključevanje gluhih oseb v življenjsko in delovno okolje ter vse oblike družbenega življenja in omogočanje gluhim osebam enakopravno sodelovanje v postopkih.

15. Enakopravno vključevanje gluhih oseb v življenjsko in družbeno življenje pomeni, da se tudi osebam brez sluha oziroma osebam, ki zaradi otežkočenega sporazumevanja uporabljajo znakovni jezik kot svoj jezik, omogoči enakopravno sodelovanje v postopkih. Glede na naravo njihove ovire to prvenstveno pomeni, da je treba tem osebam zagotoviti pravico biti informiran in pravico do izjave. Za ugotovitev kršitve 11. člena ZUSZJ je tako bistvena presoja, ali je bila revidentu omogočeno enakopravno sodelovanje v postopku preizkusa alkoholiziranosti.

16. Izvedba preizkusa alkoholiziranosti ni postopek, kjer bi komunikacija med udeleženci postopka bistveno vplivala na sam rezultat preizkusa. Bistvo preizkusa je v tem, da se udeleženca cestnega prometa podredi preizkusu z indikatorjem alkohola v izdihanem zraku oziroma preizkusu z merilnikom alkohola v izdihanem zraku (etilometrom) ali strokovnemu pregledu, vse z namenom zagotavljanja, da se iz prometa izločajo alkoholizirani udeleženci (gluhi in negluhi, moški in ženske, itd.). Enakopravno sodelovanje v postopku tako ni bistveno odvisno od tega, kaj udeleženec cestnega prometa izjavi ali razume, temveč od korektno izpeljanega postopka preizkusa alkoholiziranosti s strani pooblaščenih oseb. Tudi če bi bil pri preizkusu alkoholiziranosti prisoten tolmač za znakovni jezik, rezultat preizkusa zaradi tega ne bi bil drugačen. Drugi odstavek 107. člena ZprCP(5) prav tako ne predpisuje obveznosti policistom, da udeležence v postopkih opozarjajo na njihovo pravico nestrinjati se z rezultatom preizkusa. To pomeni, da je nestrinjanje z opravljenim postopkom alkoholiziranosti in njegovim rezultatom prepuščena samemu udeležencu postopka. Bistveno je tako vprašanje, ali je imel revident v postopku možnost izraziti nestrinjanje z rezultatom preizkusa. Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, zapisane na strani 5 obrazložitve, da sta policista s tožencem komunicirala pisno in da v postopku ni bilo težav in da takšnih ugotovitev revizija ne izpodbija, je odgovor pritrdilen. Toženec bi lahko svoje nestrinjanje izrazil pisno. Revizijski očitek pa se glasi, da bi revident, v kolikor „bi bil seznanjen z dejstvom, da je alkotest pokazal, da naj bi imel v organizmu 0,67 g/kg alkohola oz. bil na predpisan način poučen o svojih pravicah, zahteval, da se mu opravi analiza krvi“. Glede na to, da zna revident brati, je bil z zapisnikom seznanjen z rezultatom alkotesta, pouka o pravicah udeležencev v postopku preizkusa alkoholiziranosti pa zakon ne predpisuje.

17. Glede na to, da je imel revident na dan izvedbe policijskega postopka veljavno vozniško dovoljenje, je po prepričanju Vrhovnega sodišča tudi vedel in moral vedeti, kaj pomeni izvedba postopka preizkusa alkoholiziranosti. Vsak posameznik, ki pridobi vozniško dovoljenje, mora opraviti program usposabljanja za voznike motornih vozil, ki v svojem teoretičnem delu zaobsega tudi, med drugim, poznavanje pravil cestnega prometa, prometne znake in njihov pomen, znake, ki jih dajejo policisti in druge s tem zakonom pooblaščene osebe, ter nevarnosti, ki nastanejo zaradi dejanj v prometu, ki nasprotujejo prometnim predpisom ter obveznosti in vlogo voznikov v cestnem prometu (37. člen Zakon o voznikih). Če je revident pridobil veljavno vozniško dovoljenje, je torej razumel, da je kot udeleženec cestnega prometa zavezan tudi k spoštovanju cestno prometnih predpisov in na obveznosti in vlogo voznikov v cestnem prometu. V luči navedenega argument revidenta, da ni vedel kaj podpisuje, ne vzdrži. Razumevanje vsebine zapisnika se nanaša na sposobnost branja in razumevanja teksta in na zavedanje, da se zoper njega izvaja postopek preizkusa alkoholiziranosti, ki je eden od najpogostejših postopkov policijske kontrole spoštovanja pravil v cestnem prometu. Glede na to, da je zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti zapisnik o meritvi (številka), ne gre za kompleksnejši tekst, ki bi zahteval večjo inteligentnost udeleženca od tiste, potrebne za opravo teoretičnega dela programa usposabljanja za voznike motornih vozil. 18. Ker zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti ni obremenjen z zatrjevanimi kršitvami, je sodišče njegovo vsebino smelo in moralo šteti za resnično. Ker gluhonememu revidentu v postopku preizkusa alkoholiziranosti zaradi nesodelovanja tolmača za znakovni jezik ni bila kršena pravica do enakopravnega sodelovanja v postopku, je odločitev sodišč, da je tožena stranka zaradi dokazne vrednosti zapisnika in v odsotnosti nasprotnega dokaza, ki bi ugotovljeno alkoholiziranost izpodbil, izgubila zavarovalne pravice in je tožbeni zahtevek tožeče stranke utemeljen.

19. Ker izpodbijana sodba v zvezi z dopuščenim pravnim vprašanjem ni obremenjena s kršitvijo določb ZPP in ZUSZJ, je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo toženca zavrnilo.

Op. št. (1): Sodba VS RS II Ips 205/2005 z dne 26.5.2005. Op. št. (2): Sodba VS RS II Ips 54/2009 z dne 8.9.2011. Op. št. (3): Sodba VS RS IV Ips 88/2012 z dne 16.10.2012. Op. št. (4): pravico uporabljati znakovni jezik.

Op. št. (5): „Če udeleženec cestnega prometa oporeka rezultatu preizkusa z indikatorjem alkohola v izdihanem zraku, iz katerega je razvidno, da ima v organizmu več alkohola, kot dovoljuje ta zakon,...“