Jedro

Vodji sektorja, ki ga je delavski svet določil za namestnika direktorju v njegovi odsotnosti, ne pripada plača namestnika direktorja, ker ni za to funkcijo oziroma delovno mesto sklenil delovnega razmerja.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Delovno in socialno sodišče je s sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo razlike pri plači za čas od 1.3.1991 do 30.11.1993 v znesku 442.212,00 SIT, ki bi naj tožniku pripadala za opravljanje funkcije namestnika direktorja. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik le občasno izvrševal fukcijo namestnika direktorja po posebnem pooblastilu direktorja, in da funkcija namestnika direktorja ni bila sistemizirana kot delovno mesto.

Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani je kot pritožbeno sodišče s sodbo zavrnilo pritožbo tožnika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Enako kot sodišče prve stopnje tudi to sodišče ugotavlja, da delovno mesto namestnika direktorja ni bilo sistemizirano, in da je tožnik direktorja nadomeščal v času njegove odsotnosti na podlagi pooblastilnega razmerja, zato ni nujno, da se to nadomeščanje posebej plača. Tožnik je zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje pravočasno vložil revizijo, v kateri uveljavlja oba revizijska razloga, bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da je bil s kolektivno pogodbo z dne 1.12.1990 v PTT prometu uveden namestnik direktorja z opisom del. Za namestnika direktorja ga je imenoval delavski svet 28.2.1991. Potem pa je bilo mesto namestnika direktorja uvedeno tudi s spremembo statuta 16.4.1991. Kot namestnik direktorja je bil tožnik vpisan tudi v sodni register. V odsotnosti direktorja je dejansko opravljal njegove funkcije, zastopal podjetje in podpisoval pogodbe. Tožnik še navaja, da sodbi nimata razlogov o teh odločilnih dejstvih in navedbah, zato ju ni mogoče preizkusiti in je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku. Predlaga, da revizijsko sodišče ugodi reviziji in sodbi spremeni tako, da njegovemu zahtevku ugodi, podrejeno pa da sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Skladno z določbami 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90), je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Tožnik s tožbo uveljavlja razliko med plačo direktorja oziroma vodjo sektorja in plačo namestnika direktorja podjetja. Tožnik je imel s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z dne 11.3.1991, iz katere izhaja, da je razporejen na delovno mesto s posebnimi pooblastili in odgovornostmi vodje sektorja za splošne zadeve. V tem svojstvu ga je delavski svet 28.2.1991 na podlagi 67. člena statuta imenoval za namestnika direktorja od 1.3.1991 dalje, ki opravlja posamezne naloge iz pristojnosti direktorja podjetja, če ga direktor za to pooblasti, v njegovi odsotnosti pa opravlja vse njegove naloge z enakimi pooblastili. Tožnik torej ni bil izbran na delovno mesto namestnika direktorja na podlagi javnega razpisa, po postopku kot direktor podjetja, kot bi moral biti, da bi mu med drugim pripadala tudi plača namestnika direktorja. V spornem času je še veljal Zakon o podjetjih (Uradni list SFRJ, št. 77/88, 40/90 in 46/90), in bi se samostojno delovno mesto namestnika direktorja lahko zasedlo le na način, kot je določal ta zakon (53., 54. in 55. člen). Razen tega pa tožnik ni mogel biti na dveh delovnih mestih, na delovnem mestu vodje sektorja in na delovnem mestu namestnika direktorja. Kot že navedeno je bil razporejen na delovno mesto vodje sektorja za splošne zadeve, zato tudi nima pravice do plače namestnika direktorja. Nagrajevanje tožnika za občasno opravljanje fukcije direktorja podjetja v njegovi odsotnosti, pa je bila stvar dogovora med strankama. Iz spisu priloženih odločb direktorja tožene stranke izhaja, da je tožnik za nadomeščanje direktorja med dopustom od 23.7. do 2.8.1991 in od 20.7. do 4.8.1993 bil posebej nagrajen.

Glede na navedeno revizijsko sodišče ugotavlja, da je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, ker je bil tožnikov zahtevek za plačilo plače namestnika direktorja zavrnjen.

Revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo, da bi bila podana uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ker naj sodba ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih. Odločilno dejstvo za tožnikov zahtevek je, ali je bil tožnik na delovnem mestu namestnika direktorja ali ne. Nižji sodišči sta ugotovili, da ne, in sta to ugotovitev ustrezno obrazložili.

Tožnik pa tudi ni določno navedel, o katerih odločilnih dejstvih naj ne bi bilo razlogov. Zato njegove pavšalne trditve ni moč drugače (natančneje in določneje) preizkusiti in obrazložiti. Revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo, da bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na kar pazi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP).

Glede na obrazloženo je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Revizijsko sodišče je določbe ZPP in Zakona o podjetjih smiselno uporabilo kot določbe predpisov Republike Slovenije, skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).