Jedro

Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je sledilo določni in prepričljivi izpovedbi oškodovanke B. B., ki je obdolženca ves čas kazenskega postopka skladno obremenjevala, izvedenec mag. C. C. pa v njeni izpovedbi tudi ni zaznal nobenih neskladij.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let po tretjem odstavku 173. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), opisanega pod točko 1 izreka, za katerega mu je določilo kazen tri leta in osem mesecev zapora, in kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1, opisanega pod točko 2 izreka, za katerega mu je določilo kazen šest mesecev zapora, nato pa mu po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen štiri leta zapora, v katero mu je po prvem odstavku 56. člena KZ-1 vštelo čas odvzema prostosti od 18. 5. 2017 do 8. 8. 2019. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče prve stopnje obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, nagrada in potrebni izdatki postavljenega zagovornika ter nagrada in potrebni izdatki postavljene pooblaščenke mladoletne oškodovanke po prvem in tretjem odstavku 97. člena ZKP, bremenijo proračun. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je sodišče prve stopnje mladoletno oškodovanko B. B. s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2. Zoper takšno sodbo se je pritožil zagovornik obdolženega zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga izrek oprostilne sodbe oziroma razveljavitev napadene sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zagovornik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ko sodišču prve stopnje očita, da je prekršilo obdolženčevo pravico do obrambe, ker je zavrnilo predlagane dokaze. Z navedenim pa je bila obdolžencu tudi kršena ustavno zajamčena pravica iz 3. alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije in sicer pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist, kar je tudi v nasprotju z določbo tretjega odstavka 6. člena EKČP. Po oceni obrambe je namreč ostalo nerazjasnjeno, na kakšen način je prišlo do kontaminacije spodnjih hlačk oškodovanke, saj je priča D. D. iz NFL izpovedal, da je sekundarni prenos možen. Sodišče pa ni raziskalo, v katerem kupu perila so se nahajale preiskane hlačke oškodovanke, saj se je en kup perila nahajal v spalnici, drugi pa v otroški sobi, zato bi sodišče moralo slediti dokaznemu predlogu in zaslišati priče, ki so bile navzoče pri hišni preiskavi, saj je do kontaminacije oškodovankinih hlačk lahko prišlo preko drugega perila.

5. Pritožnik s povzetimi navedbami v bistvu izpodbija ugotovljeno dejansko stanje obravnavane zadeve ter ponuja svoje videnje o tem, na kak način so biološke sledi obdolženca prišle na hlačke oškodovanke. Sicer pa je že Vrhovno sodišče v zvezi s pravico do izvedbe dokazov v obdolženčevo korist zavzelo stališče, da je bistven element pravice do poštenega sojenja. Pri odločanju o dokaznem predlogu mora sodišče po ustaljeni sodni praksi v smislu tretjega odstavka 29. člena Ustave upoštevati naslednja merila: 1. glede na načelo proste presoje dokazov sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; 2. sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga stranka; 3. da mora biti predlagani dokaz pravnomaterialno relevanten; 4. da mora stranka pravnorelevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti in da je 5. v dvomu šteti vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolžencev in ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da ne more biti uspešen. Sodišče, ki ga zavezuje načelo učinkovitosti in ekonomičnosti v postopku (člen 15 ZKP), sme zavrniti dokazni predlog, če je izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano, ali je brez pomena za zadevo, ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo.

6. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje v napadeni sodbi navedlo tehtne in prepričljive razloge o tem, zakaj je zavrnilo dokazne predloge, kot to izhaja iz točke 3 napadene sodbe, tem razlogom pritožbeno sodišče nima kaj dodati in se v izogib ponavljanju na njih v celoti sklicuje. Glede na pritožbene navedbe zagovornika glede zaslišanja policistov in prič, ki so sodelovale pri hišni preiskavi na obdolženčevem domu, je potrebno navesti, da pritožbeno sodišče pritrjuje navedbam sodišča prve stopnje, ki je dokazne predloge v tej smeri zavrnilo, saj je pravilno zaključilo, da sodišče ne bi moglo ugotoviti nobenega odločilnega dejstva z izvedbo predlaganih dokazov, ki jih zagovornik ponavlja v pritožbi, ko navaja, da so se spodnje hlačke oškodovanke lahko kontaminirale z oblačili obdolženca, ki so se nahajale na istem kupu kot oškodovankine hlačke. Sodišče prve stopnje je namreč pri tem povsem ustrezno pojasnilo, da je položaj predmetov zadosti jasno razviden iz zapisnika o hišni preiskavi in sočasno narejenih fotografij, pri čemer pa pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje tudi, ko to ugotavlja, da zagovornik ni utemeljil dokaznega predloga s potrebno stopnjo verjetnosti v smeri, da bi predlagane priče lahko izpovedale še kaj dodatnega, kar bi bilo relevantno za obravnavano zadevo, pri čemer je sodišče prve stopnje zaslišalo v tej smeri tudi strokovnjaka Nacionalnega forenzičnega laboratorija (v nadaljevanju NFL), mag. D. D., njegove navedbe pa presodilo skupaj z ostalimi izvedenimi dokazi. Ker so bila tekom dokaznega postopka ugotovljena vsa pravnorelevantna dejstva in okoliščine, na podlagi katerih je bilo mogoče sprejeti odločitev, zavrnjeni dokazi tudi po stališču pritožbenega sodišča glede na že izvedene dokaze niso materialnopravno relevantni. Zato zatrjevana kršitev pravice do obrambe ni podana. Za kršitev pravice do obrambe v smeri, kot jo uveljavlja pritožnik, bi namreč šlo, če bi sodišče prve stopnje zavrnilo predlagane dokaze, pa takšne svoje odločitve v napadeni sodbi ne bi tehtno obrazložilo, kar pa v obravnavani zadevi ni primer. Sodišče prve stopnje je glede na načelo proste presoje dokazov pravilno odločilo, ko je predlagane dokaze obrambe zavrnilo, saj je ugotovilo, da je dejstvo, ki naj bi se z njimi dokazovalo, že dokazano in se zato nadaljnje izvajanje dokazov pokaže kot nepotrebno.

7. Tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Zagovornik namreč uveljavljano kršitev vidi v tem, ker sodišče prve stopnje v napadeni sodbi ni obrazložilo, na kak način je prišlo do bioloških sledi na zunanji in notranji strani razkoraka, saj iz opisa dejanja izhaja, da je oškodovanka hlačke slekla. Takšnim pritožbenim navedbam pa ni slediti, saj so v nasprotju z razlogi napadene sodbe. Sodišče prve stopnje je v napadeni sodbi povsem ustrezno obrazložilo, na kak način je prišlo do bioloških sledi na zunanji in notranji strani razkoraka oškodovankinih spodnjic, pri čemer se je oprlo na poročilo o preiskavi z mnenjem NFL, iz katerega izhaja, da so na oškodovankinih hlačkah v predelu koraka na obeh straneh bile najdene obdolženčeve biološke sledi. Takšne ugotovitve pa potrjujejo izpovedbo oškodovanke glede obravnavanega kaznivega dejanja. Pri tem pa je pritrditi sodišču prve stopnje, da prenos bioloških sledi iz drugega kosa blaga ni verjeten glede na to, da je bila obdolženčeva sled najdena na notranji in zunanji strani oškodovankinih spodnjic. Spregledati namreč ni, da je oškodovanka po dejanju početje obdolženca opisala svoji babici, ko je povedala, da je na zahtevo obdolženega slekla hlačke tako, da je imela popolnoma slečeno eno nogo, drugo nogo pa je imela slečeno do podkolena in je zaključek sodišča prve stopnje, da so biološke sledi obdolženca na spodnjice prišle prav zaradi njegovega početja z oškodovanko, pravilen. Polemiziranje zagovornika, da je do bioloških sledi obdolženca na oškodovankinih hlačkah prišlo z prenosom iz drugega perila, ki se je nahajal na istem kupu kot oškodovankine hlačke, zato ne more omajati pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje, da so najdene sledi na oškodovankinih hlačkah posledica kaznivega dejanja obdolženca. Pa tudi sicer, če bi prišlo do kontaminacije na način, kot skuša prepričati zagovornik, to po oceni pritožbenega sodišča nikakor ne izključuje obdolženčevega početja z oškodovanko oziroma njegove krivde za storjeno kaznivo dejanje, za katerega ga je v celoti obremenila oškodovanka, katere izpovedbo je sodišče prve stopnje ocenilo kot verodostojno, skladno in določno, kot takšno pa jo je ocenil tudi izvedenec mag. C. C. Sicer pa ima napadena sodba razloge o vseh odločilnih dejstvih, tudi tistih, ki jih zagovornik pogreša, zato v pritožbi uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP ni podana.

8. Po odločbi drugega odstavka 355. člena ZKP mora sodišče vestno pretehtati vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi ter na podlagi take presoje oceniti, ali je takšno dejstvo dokazano ali ne. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku izreklo sodbo, v njeni obširni obrazložitvi pa postopalo po tej določbi. Ne moremo govoriti o kršitvi, če pritožnik ne sprejema razlogov napadene sodbe in če meni, da presoja sodišča ni pravilna, kot to s svojo pritožbo skuša prepričati zagovornik. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa obdolženca utemeljeno spoznalo za krivega očitanih kaznivih dejanj. Takšno svojo odločitev je v napadeni sodbi tudi tehtno in prepričljivo obrazložilo. Zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, ter le še glede na pritožbene navedbe zagovornika dodaja.

9. Bistvo pritožbe je v podaji lastne ocene ugotovitev NFL, napačni oceni sodišča prve stopnje o izpovedbi priče E. E. in sklicevanju na ugotovitve psihologinje F. F. 10. Takšnim pritožbenim navedbam pa ni slediti. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je sledilo določni in prepričljivi izpovedbi oškodovanke B. B., ki je obdolženca ves čas kazenskega postopka skladno obremenjevala, izvedenec mag. C. C. pa v njeni izpovedbi tudi ni zaznal nobenih neskladij. Usmerjena klinično psihološka diagnostika in opravljana testiranja pa so pokazala tako na zavestnem kot podzavestnem nivoju oškodovankinega sedanjega razmišljanja in doživljanja tipično klinično sliko dejansko storjene očetove spolne zlorabe. Sicer izvedenec pri oškodovanki ni zasledil izraženih posledic obdolženčevega ravnanja ter je pojasnil, da do takšnih posledic lahko pride tudi kasneje v adolescenčnem obdobju, predvsem ko morebitni sprožilni dogodek povzroči ozaveščanje, da je bilo to nekaj grdega in neprimernega. Takšnim ugotovitvam izvedenca je sodišče prve stopnje sledilo, saj ni imelo glede na njegovo strokovnost, nobenih razlogov, da bi v njega podvomilo. Sodišče prve stopnje pa je že zavrglo namigovanja obrambe iz pritožbe, da so navajanja oškodovanke bila pod vplivom oškodovankine babice, s čemer soglaša tudi pritožbeno sodišče, ki prav tako pritrjuje sodišču prve stopnje glede ocene izpovedbe babice oškodovanke E. E. Slednja je namreč dejanje obdolženca prijavila policiji ter povedala, da se ji je oškodovanka zaupala kaj ji je delal obdolženi, ter te navedbe ves čas postopka izpovedovala skladno. O početju obdolženca je E. E. povedala tudi G. G., kar je ta potrdila v svoji izpovedbi. Iz komunikacije med oškodovanko in E. E. je razbrati, da se je oškodovanka nahajala v stiski, saj se je bala, ker ji je obdolženi prepovedal govoriti o dejanju, saj jo bo v nasprotnem natepel, ne bo smela gledati risank in ne bo dobila sladkarij. Je pa na oškodovanko vplivala njena mama, ki ji je rekla, naj na sodišču laže in da ji oče več tega ne bo naredil. Iz navedenega pa sledi, da je oškodovanka edino oporo našla pri svoji babici E. E., ki se je za oškodovanko zavzela tako, da je dejanje, kot že navedeno, tudi prijavila policiji, kjer se je zadeva potem začela obravnavati. Zato pritožba, ki skuša verodostojnost priče E. E. ovreči z navedbami, da slednja vpliva na oškodovanko, ne more biti uspešna, saj je izvedenec mag. C. C. po neposredno usmerjenem kliničnem razgovoru z oškodovanko, pri katerem je z navzkrižnimi vprašanji preverjal njeno razmišljanje, vsebino besed in morebitno naučenost na podlagi metode zavestnosti in podzavestnosti, torej na podlagi tega, kar je oškodovanka povedala in česar ni hotela povedati ter na podlagi njenih odgovorov zaključil, da je o obravnavanem dogodku govorila prepričljivo. Zato zagovornik, ki v pritožbi ponovno skuša prepričati, da je oškodovanka pričala pod vplivom svoje babice, ne more biti uspešen. Iz navedenih razlogov sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo zagovoru obdolženca, trditve pritožbe, da so se oškodovankine spodnjice kontaminirale z drugim perilom iz istega kupa, je prav tako zavrnilo sodišče prve stopnje, kar vse je v napadeni sodbi tudi tehtno obrazložilo. Zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju na te razloge v celoti sklicuje. Kot že obrazloženo sodišče prve stopnje ni imelo nobenega razloga, da ne bi sledilo ugotovitvam NFL glede najdenih bioloških sledi obdolženca na spodnjicah oškodovanke, prav tako izveden dokazni postopek ni potrdil navajanj zagovornika, da je obremenilna izpovedba oškodovanke posledica vpliva njene babice, sodišče prve stopnje pa je tudi povsem pravilno ocenilo ugotovitve F. F., ki pri oškodovanki ni ugotovila spolne zlorabe, kar pa ne izključuje obdolženčevega dejanja na škodo oškodovanke. Sicer tudi izvedenec mag. C. C. pri oškodovanki ni zaznal posledic spolne zlorabe, je pa njena navajanja o dejanju obdolženca ocenil kot resnična. Zato so vsi pomisleki zagovornika v tej smeri, ko zgolj podaja lastno oceno izvedenih dokazov, ki je drugačna od tiste, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, neutemeljeni in ne morejo omajati tehtnih in prepričljivih razlogov sodišča prve stopnje o spolni zlorabi obdolženca nad oškodovanko. Takšno svojo odločitev pa v napadeni sodbi tudi tehtno obrazložilo, na te razloge pa se v preostalem pritožbeno sodišče v celoti sklicuje in jim nima kaj dodati. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje obdolženega utemeljeno spoznalo za krivega kaznivega dejanja na škodo B. B. na način, kot se mu očita in izhaja iz izreka napadene sodbe pod točko 1, pri čemer je pravilno ugotovilo tudi krivdo obdolženca in sicer direktni naklep, kar vse je v napadeni sodbi tudi tehtno obrazložilo. Zato tudi nadaljnje navedbe pritožbe, s katerimi zagovornik skuša prepričati, da obdolženi ni storil očitanega kaznivega dejanja in da najdene sledi na spodnjicah oškodovanke niso posledica obdolženčevega dejanja, ne morejo biti uspešne, niti v delu, ko se zagovornik sklicuje na zavrnjene dokaze. Glede na navedeno in ker je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo predlagane dokaze, zaradi tega pa dejansko stanje ni bilo ne zmotno ne nepopolno ugotovljeno, pritožba, ki se ponovno sklicuje na zavrnjene dokaze, ne more biti uspešna.

11. Iz navedenih razlogov, in ker zagovornik niti v preostalem ne navaja nič takšnega, kar bi lahko omajalo prvostopni obsodilni izrek, je pritožbeno sodišče o njegovi pritožbi odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

12. Zagovornik graja tudi odločbo o kazenski sankciji, vendar je v pritožbi ne konkretizira niti ne obrazlaga. Pri preizkusu napadene sodbe v tem delu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi povsem pravilno ugotovilo in tudi ocenilo vse okoliščine, ki vplivajo na vrsto in višino kazenske sankcije ter da na strani obdolženca ni nobene takšne okoliščine, ki bi narekovala spremembo izrečene kazenske sankcije, njemu v korist. Sodišče prve stopnje je tako povsem ustrezno težo dalo obdolženčevi dosedanji nekaznovanosti ter ustrezno ocenilo samo težo in način storitve očitanih kaznivih dejanj. Obdolžencu je za vsako dejanje določilo primerni zaporni kazni, ter v skladu s 3. točko drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo primerno in ustrezno kazen štiri leta zapora. Po oceni pritožbenega sodišča je takšna kazen pravična in bo z njo dosežen namen kaznovanja, tako da obdolženi v bodoče ne bo ponavljal tovrstnih kaznivih dejanj.

13. Glede na navedeno, in ker v pritožbi uveljavljane bistvene kršitve določb Zakona o kazenskem postopku niso ugotovljene, niti ne kršitev ustavne pravice do obrambe po 29. členu Ustave Republike Slovenije, dejansko stanje pa je sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno in popolno, pritožbeno sodišče pa pri uradnem preizkusu napadene sodbe skladno z določilom člena 383/I ZKP ni ugotovilo kršitev, je pritožbo zagovornika obdolženega zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

14. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na členu 95/IV v zvezi s členom 98/I ZKP in je posledica družinskih in materialnih razmer obdolženca.