Jedro

Res je obrazložitev izpodbijane sodbe obširna, vendar kljub temu iz razlogov izpodbijane sodbe povsem jasno izhaja, na kakšni podlagi je sodišče prve stopnje sprejelo svoje zaključke glede odločilnih okoliščin prometne nesreče, ki je opisana v izreku izpodbijane sodbe in zakaj je obdolžencu očitano kaznivo dejanje v celoti dokazano. Sodišče prve stopnje je namreč že tekom povzemanja vsebine posameznih dokazov le-te obenem dokazno ocenilo in jih povezalo z izsledki ostalih izvedenih dokazov, nato pa svoje ugotovitve še dodatno strnilo. Drži sicer, da je sodišče prve stopnje (sicer po nepotrebnem) zelo podrobno povzelo celotno delo sodnih izvedencev, predvsem delo izvedenca medicinske stroke dr. A. A. in izvedenca za raziskavo prometnih nezgod dr. B. B., ki sta svoji mnenji večkrat dopolnila, vendar se v zvezi s tem ni mogoče strinjati z navedbami zagovornice, da razlogi sodišča prve stopnje o tem, katero od njunih stališč sprejema, niso jasni. Sodišče prve stopnje je namreč v obrazložitvi sodbe razumljivo pojasnilo, da sta izvedenca svoje ugotovitve dopolnila glede na dodatne in bolj natančne podatke, povezane s potekom prometne nesreče, zaradi česar sta njuni mnenji glede posameznih odločilnih okoliščin bolj precizni, in tudi, da svoje končne zaključke opira na njuni celotni mnenji, v tistih delih, kjer pa sta izvedenca mnenji ustrezno izpopolnila, pa na njune končne ugotovitve.

Izrek

I.Pritožbe obdolženega C. C. in njegove zagovornice se zavrnejo kot neutemeljene in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Obdolženec je dolžan plačati sodno takso v znesku 360,00 EUR.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo obdolženega C. C. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 323. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je izreklo kazen eno leto zapora. Na podlagi drugega odstavka 323. člena v zvezi z 48. členom KZ-1 mu je izreklo prepoved vožnje motornega vozila C kategorije v trajanju sedem mesecev, računajoč od dneva pravnomočnosti sodbe, pri čemer se čas, prestan v zaporu, v čas trajanja te kazni ne všteva. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženi dolžan povrniti in plačati stroške kazenskega postopka od 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, in sicer 6.491,86 EUR in sodno takso v višini 240,00 EUR po tar. št. 7112 Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1). Po prvem odstavku 97. člena ZKP pa je obdolženi dolžan plačati tudi nagrado in potrebne izdatke pooblaščene zagovornice.

2.Zoper sodbo sta se pritožila tako obdolženi kot njegova zagovornica. Pri tem je obdolženi vložil dve vsebinsko identični pritožbi brez navedbe pritožbenih razlogov, smiselno pa zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji, s predlogom višjemu sodišču, da njegovima pritožbama ugodi. Zagovornica obdolženca je zoper izpodbijano sodbo poleg zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji vložila pritožbo še zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in odločbe o stroških postopka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca očitka po obtožbi oprosti.

3.Pritožbe niso utemeljene.

4.Zagovornica bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP uveljavlja z navedbami, da izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe, razlogi glede odločilnih dejstev pa so pomanjkljivi in nejasni ter med seboj v nasprotju, prav tako pa tudi nasprotujejo vsebini izvedeni dokazov. S tem v zvezi v bistvenem navaja, da kljub obširni obrazložitvi ni razbrati, na kakšni podlagi je sodišče prve stopnje sprejelo svoje zaključke, saj so izvedenci svoje mnenje večkrat spreminjali. Sodišče prve stopnje po njenem mnenju tudi ni pojasnilo, zakaj naj bi oškodovanec kritičnega dne ravnal pravilno in odgovorno, ko je svoje vozilo ustavil na voznem pasu avtoceste, poleg tega pa meni, da so posamezni zaključki glede odločilnih okoliščin prometne nesreče, to je trka udeleženih tovornih vozil in padca oškodovanca v nasprotju z vsebino izvedenih dokazov.

5.S takšnim stališčem zagovornice se ne gre strinjati. Res je obrazložitev izpodbijane sodbe obširna, vendar kljub temu iz razlogov izpodbijane sodbe povsem jasno izhaja, na kakšni podlagi je sodišče prve stopnje sprejelo svoje zaključke glede odločilnih okoliščin prometne nesreče, ki je opisana v izreku izpodbijane sodbe in zakaj je obdolžencu očitano kaznivo dejanje v celoti dokazano. Sodišče prve stopnje je namreč že tekom povzemanja vsebine posameznih dokazov le-te obenem dokazno ocenilo in jih povezalo z izsledki ostalih izvedenih dokazov, nato pa svoje ugotovitve še dodatno strnilo v točkah 92 do 98 obrazložitve izpodbijane sodbe, ki jih je argumentirano in tehtno obrazložilo. Tako je na primer sodišče prve stopnje na več mestih z jasnimi razlogi pojasnilo, zakaj oškodovanec s tem, ko je svoje okvarjeno vozilo ustavil na počasnem voznem pasu avtoceste, ni kršil cestnoprometnih predpisov, temveč je ravnal pravilno in odgovorno (točke 15, 16, 17, 63 in 93 razlogov izpodbijane sodbe) ter zakaj nepostavitev varnostnega trikotnika oziroma neobvestilo avtocestne baze DARS-a o oviri na cestišču obdolženca krivde za očitano kaznivo dejanje ne razbremeni, saj je bilo oškodovančevo stoječe vozilo drugim voznikom dovolj dobro vidno, da so ga pravočasno opazili in se mu izognili (točke 16, 93, 94 in 95 obrazložitve izpodbijane sodbe). Poleg tega iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje pomočjo izvedencev za raziskavo prometnih nezgod dr. B. B. in izvedencem za preiskavo fotografij in posnetkov varnostnih kamer dr. Č. Č. celostno analiziralo potek prometne nesreče ter pri tem v povezavi z mnenjem izvedenca medicinske stroke prim. dr. A. A. argumentirano obrazložilo tudi vzročno zvezo med ravnanjem obdolženca, ki je kršil cestnoprometne predpise in nastalo prepovedano posledico – to je prometno nesrečo, v kateri je ena oseba umrla (zlasti točke 78, 97 in 98). Zagovornica v tej smeri tako razloge o odločilnih dejstvih neutemeljeno pogreša. Drži sicer, da je sodišče prve stopnje (sicer po nepotrebnem) zelo podrobno povzelo celotno delo sodnih izvedencev, predvsem delo izvedenca medicinske stroke dr. A. A. in izvedenca za raziskavo prometnih nezgod dr. B. B., ki sta svoji mnenji večkrat dopolnila, vendar se v zvezi s tem ni mogoče strinjati z navedbami zagovornice, da razlogi sodišča prve stopnje o tem, katero od njunih stališč sprejema, niso jasni. Sodišče prve stopnje je namreč v obrazložitvi sodbe razumljivo pojasnilo, da sta izvedenca svoje ugotovitve dopolnila glede na dodatne in bolj natančne podatke, povezane s potekom prometne nesreče, zaradi česar sta njuni mnenji glede posameznih odločilnih okoliščin bolj precizni, in tudi, da svoje končne zaključke opira na njuni celotni mnenji, v tistih delih, kjer pa sta izvedenca mnenji ustrezno izpopolnila, pa na njune končne ugotovitve. Na tako obrazloženo zato zagovornica s pritožbenim zatrjevanjem nejasnih razlogov o odločilnih dejstvih ne more uspeti.

6.Enako velja tudi za očitke zagovornice o protispisnosti, saj sodišču prve stopnje tudi v tej smeri neutemeljeno očita bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Protispisnost je namreč podana, ko sodišče napačno reproducira dokaz (navedbe prič, listinske dokaze), kar pa v obravnavani zadevi ni primer. Očitek prvostopnemu sodišču, da je v točki 47 obrazložitve protispisno ugotovilo, da naj bi izvedenec dr. Č. Č. ugotovil, da je oškodovanca „vrglo diagonalno“, je brez temeljev in povsem zgrešen. Zagovornica ta del razlogov izpodbijane sodbe interpretira napačno, saj je iz obrazložitve jasno razvidno, da gre pri tem za ugotovitve izvedenca dr. A. A. in ne dr. Č. Č. Sicer pa tudi tudi iz preostale vsebine prvostopne sodbe ni razvidno, da bi sodišče prve stopnje kak izvedeni dokaz v okviru materialnega vrednotenja povzelo napačno. Iz vsebine preostalih pritožbenih navedb, na podlagi katerih poskuša zagovornica utemeljiti svoje stališče, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, pa pritožnica izraža zgolj lastno nestrinjanje z dokazno oceno, kar je predmet samostojnega preizkusa v okviru pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bo podrobneje obrazložen v nadaljevanju.

7.Zagovornica kršitev pravice do obrambe, s tem pa obenem bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, uveljavlja z navedbami, da sodišče prve stopnje neutemeljeno ni sledilo predlogu obrambe, da se ugotovijo poškodbe in okvara vozila pred trkom, enako neutemeljeno pa je po njeni oceni tudi zavrnilo izvedbo dokazov po izvedencu fizikalne stroke, ki bi se opredelil do padca oškodovanca in izvedencu tekstilne stroke, ki bi se opredelil do sledov oziroma poškodb varnostnega jopiča. Pritožnica izraža prepričanja, da prvostopno sodišče v tej smeri ni navedlo razlogov, s čimer smiselno uveljavlja kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

8.To ne drži. Sodišče prve stopnje je namreč razloge za zavrnitev navedenih dokaznih predlogov obrambe obrazložilo v točkah 85, 87 in 88 obrazložitve izpodbijane sodbe, zato v tej zvezi smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Prav tako ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 372. člena ZKP. Po ustaljeni ustavno sodni praksi namreč razpravljajoče sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov (18. člen ZKP) samo odloča, katere predlagane dokaze bo izvedlo in kako bo presodilo njihovo verodostojnost, pri tem pa ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, temveč le tiste, ki so pravno relevantni. Obramba mora obstoj in pravno relevantnost dokazov utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti, sodišče pa ni dolžno izvesti dokazov, če je izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo, ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo.

9.Relevantnost izpostavljenih dokaznih predlogov si zagovornica v pritožbi neuspešno prizadeva utemeljiti s podobnimi navedbami, kot so bile predstavljene v okviru postopka dokazovanja, a jih je sodišče prve stopnje pravilno in argumentirano zavrnilo. Pritožbeno sodišče se namreč z razlogi sodišča prve stopnje strinja in je prav tako mnenja, da izvedba predlaganih dokazov v danem primeru ni potrebna. V zaobid nepotrebnemu podvajanju zatorej obrazložitev prvostopnega sodišča na tem mestu v celoti dosledno povzema in dodatno še izpostavlja, da izvedba teh dokazov, ob upoštevanju izsledkov preostalih izvedenih dokazov, k boljši in natančnejši razjasnitvi predmetne zadeve ne bi prispevala. Vse odločilne okoliščine, ki naj bi se dokazovale s predlaganimi dokazi, to je potek prometne nesreče, vključno z razlogom, zakaj je oškodovani svoje vozilo ustavil na počasnem voznem pasu avtoceste, njegov kasnejši padec z viadukta in s tem povezani mehanizem nastanka zadobljenih telesnih poškodb, prav tako pa tudi vzročna zveza med ravnanjem obdolženega oziroma storjeno kršitvijo cestnoprometnih predpisov in nastalo prepovedano posledico (tj. prometno nesrečo s smrtnim izidom), je namreč sodišče prve stopnje temeljito razjasnilo že na podlagi drugih izvedenih dokazov, predvsem izpovedi zaslišanih prič, pridobljenih mnenj neodvisnih sodnih izvedencev medicinske in cestnoprometne stroke ter izvedenca za raziskavo fotografij in videoposnetkov nadzornih kamer. Pri tem je bistveno, da je sodišče prve stopnje nedvomno ugotovilo, da je oškodovani tovorno vozilo zaradi okvare vozila ustavil na varnem mestu z namenom preprečitve nadaljnje škode, saj je obstajala nevarnost, da se tovorno vozilo, ki ga je upravljal inkriminiranega dne, vžge. Prav tako je materialno relevantna okoliščina, da ob prometni nesreči oziroma trku tovornih vozil iz viadukta ni skočil sam, temveč ga je zaradi premikanja teh vozil del tovornega vozila zadel v desno stran prsnega koša tako, da ga je z viadukta vrglo v globino, pri čemer je zaradi udarca in padca utrpel poškodbe, zaradi katerih je na kraju nesreče umrl. Glede na tako razjasnjeno dejansko stanje se pritožbeno sodišče strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da je dodatno angažiranje izvedencev fizikalne in tekstilne stroke, kot tudi dodatno ugotavljanje vzroka ustavitve oškodovančevega vozila na počasnem voznem pasu avtoceste, povsem nepotrebno, saj so bila izpostavljena dejstva že dokazana z drugimi dokazi in zato izvedba drugih predlaganih dokazov k razjasnitvi odločilnih dejstev v meritornem smislu ne bi doprinesla ničesar. Zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP tako ni podana. Širitev dokaznega postopka bi namreč postopek sojenja na prvi stopnji zgolj nedopustno in po nepotrebnem zavlekla. Glede na navedeno je zaključiti, da sodišče prve stopnje obdolženemu pravice do obrambe ni kršilo.

10.Čeprav zagovornica ne navede, katero kršitev kazenskega zakona iz 372. člena ZKP uveljavlja, je iz njenih pritožbenih navedb razbrati, da uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, ko navaja, da je bil kršen materialni predpis, saj se določba 53. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP), kršitev katerega se mu očita z obtožbo, ne uporablja za avtoceste in hitre ceste. Uporabo določb 53. člena ZPrCP namreč izključuje 30. člen tega zakona, ki specialno ureja pravila za avtoceste in hitre ceste.

11.Zagovornica nima prav. Predmetni delikt je kaznivo dejanje z blanketno dispozicijo, kar pomeni, da mora biti pravni predpis, ki dispozicijo dopolnjuje, naveden v opisu kaznivega dejanja. Po presoji pritožbenega sodišča ima dejanje, kot je opisano v izreku izpodbijane prvostopne sodbe, vse zakonske znake kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 323. člena KZ-1, vključno z navedbo ustrezne blanketne norme, to je 53. člena ZPrCP, zato o očitani kršitvi ne gre govoriti. Res je sicer, da ZPrCP v 30. členu v okviru poglavja splošnih določb pravil cestnega prometa določa posebna pravila glede vožnje po avtocesti in hitri cesti, vendar zagovornica zmotno meni, da določba 30. člena ZPrCP izključuje uporabo 53. člena ZPrCP. Česa takšnega namreč iz zakonskih določil ni razbrati. Določba 53. člena ZPrCP kvečjemu dopolnjuje pravila vožnje po avtocesti in hitri cesti. Ni namreč prezreti, da se 53. člen ZPrCP med drugim uporablja v specifičnih situacijah, ki jih določilo 30. člena ZPrCP ne predvideva, in sicer da mora med drugim voznik v primeru ovire na vozišču peljati mimo ovire bodisi po levi ali desni strani, če ima dovolj prostora. V obravnavanem primeru tako ni nobenega dvoma, da je oškodovančevo vozilo, ustavljeno na počasnem voznem pasu avtoceste predstavljalo oviro na vozišču, ki bi jo obdolženi glede na navedeno določbo oziroma po 53. členu ZPrCP moral obvoziti in bi tempore criminis to tudi lahko storil, kar je nenazadnje bistvo obtožbenega očitka. V obdolženemu očitanemu pravno nevzdržnemu ravnanju so tako prisotni vsi zakonski znaki obravnavanega kaznivega dejanja, ki so ustrezno in konkretizirano strnjeni v opisu dejanja izpodbijane prvostopne sodbe, zato zagovornica s pritožbenimi navedbami, s katerimi poskuša prepričati v nasprotno, ne more uspeti.

12.Pritožbi obdolženega, ki sta po vsebini sicer identični, in pritožba njegove zagovornice neutemeljeno grajajo tudi pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženega je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo zaključilo, da je obdolženi storil v izreku izpodbijane sodbe opisano kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, na katere se v zaobid nepotrebnemu podvajanju na tej točki v celoti in dosledno sklicuje.

13.Bistvo pritožb je ponavljanju obdolženčevega zagovora, da je v obravnavanem primeru šlo za nepričakovano oviro na cestišču in da je oškodovani z lastnim ravnanjem kršil cestnoprometne predpise, medtem ko prometna nesreča ni vzrok za padec slednjega z viadukta.

14.S pritožnikoma ne gre soglašati. Obdolženi in zagovornica s takšnimi pritožbenimi navedbami poskušata vnovič krivdo za nastalo situacijo pripisati pokojnemu oškodovancu, a je tosmerna neprimerna namigovanja utemeljeno ovrglo že sodišče prve stopnje, ki je v razlogih izpodbijane sodbe s prepričljivimi in s tehtnimi razlogi pojasnilo, da je oškodovani, ko je svoje vozilo zaradi okvare ustavil na počasnem avtocestnem voznem pasu in to na preglednem oddelku, saj ga je bilo moč opaziti na razdalji okoli 500 m, ravnal pravilno in odgovorno, za kar je tudi imel upravičen razlog, saj je zaznal okvaro kolesa. Pri tem ni prezreti, da so stoječe tovorno vozilo na tem pasu avtoceste, kjer dejansko potekajo trije vozni pasovi, lahko brez težav opazili tudi drugi udeleženci v prometu in so se mu uspešno in pravočasno izognili tako, da so ga obvozili. Podlago za sprejete ugotovitve je namreč sodišče prve stopnje imelo v izpovedih zaslišanih prič, ki so obravnavano prometno nesrečo zaznale neposredno, to sta D. D. in E. E. ter tudi obdolžencev sodelavec F. F. Sodišče prve stopnje je njihove izpovedbe v izpodbijani sodbi zelo obširno povzelo in jim utemeljeno poklonilo vero, saj je pravilno ocenilo, da so njihove izpovedi glede bistvenih okoliščin prometne nesreče medsebojno skladne, zlasti v delu povedanega, da so stoječe tovorno vozilo opazile na razdalji okoli 500 metrov. Priča D. D. je posebej poudaril, da se je vozil za obdolženčevim tovornim vozilom na srednjem voznem pasu avtoceste in mu z umikom na levi hitri vozni pas dal prostor, da bi se lahko obdolženec s premikom iz skrajno desnega počasnega voznega pasu na srednji vozni pas izognil oviri na cestišču. Njihove izpovedbe so tudi podprte z videoposnetki nadzornih kamer DARS-a in mnenjem izvedenca za raziskavo prometnih nezgod dr. B. B., ki je tekom postopka podal temeljito analizo prometne nesreče in prav tako ugotovil, da oškodovanemu ni mogoče očitati, da bi v dani situaciji ravnal nepravilno. Prav tako je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo tudi izpovedbi oškodovančevega delodajalca G. G., ki je potrdil, da je oškodovani imel upravičen razlog, da je ustavil svoje tovorno vozilo na kritičnem mestu zato, da bi preprečil nadaljnjo škodo na vozilu. Zato pritožnika z obširnimi pritožbenimi navedbami, s katerimi poskušata prepričati v nasprotno, ne moreta biti uspešna. Ob upoštevanju vsega navedenega obdolženca krivde za očitano kaznivo dejanje tudi ne more razbremeniti dejstvo, da oškodovani o ustavitvi oziroma okvari njegovega vozila ni obvestil policije in DARS-a, oziroma da ustavljenega vozila ni označil z varnostnim trikotnikom ter da se je poleg tega gibal po vozišču avtoceste, če pa so stoječe tovorno vozilo s prižganimi smerniki lahko pravočasno opazili drugi udeleženci v prometu in ga uspešno obvozili. V zvezi z gibanjem oškodovanega po vozišču pa je treba upoštevati, da je svoje tovorno vozilo ustavil zaradi okvare na kolesu, ki se je pregrevalo in je bila podana nevarnost, da se vozilo vžge, zaradi česar je povsem življenjsko in izkustveno sprejemljivo, da je oškodovani zapustil svoje tovorno vozilo in okvarjeno kolo pregledal. Sicer pa je oškodovančevo tovorno vozilo glede na ugotovitve izvedenca dr. B. B. mirovalo le kratek čas (najmanj 113 sekund pred trkom), kar še dodatno utemeljuje zaključek sodišča prve stopnje, da krivde za nastalo situacijo ni moč pripisati ravnanju oškodovanca, ker ni takoj postavil varnostnega trikotnika oziroma obvestil pristojnih organov. Dodatno je sodišče prve stopnje v zvezi s tem v točki 95 obrazložitve izpodbijane sodbe podrobno in prepričljivo pojasnilo, zakaj v obravnavanem primeru ni šlo za nepričakovano oviro na cestišču in zakaj bi lahko obdolženi v skladu s pravili ZPrCP pravočasno in ustrezno reagiral. Pritožbeno sodišče zapisanemu pritrjuje.

15.Nadalje zagovornica z obširnimi pritožbenimi navedbami neutemeljeno polemizira sam potek prometne nesreče od trenutka dalje, ko je obdolženčevo tovorno vozilo zadelo oškodovančevo, in sicer v zvezi s tem predvsem problematizira točni položaj oškodovanega ob trku in vzročno zvezo med trkom vozil in njegovim padcem z viadukta, v zvezi s čimer navaja, da iz dokazov ne izhaja, da naj bi prišlo do stika tovornega vozila z oškodovančevim telesom in izpostavlja dejstvo, da naj ne bil znan točni položaj in kraj pristanka oškodovančevega trupla, saj ta situacija ni bila fotografirana, slikan je bil zgolj kraj in položaj, ko je bilo truplo že premaknjeno.

16.S takimi pritožbenimi navedbami, ko zagovornica poskuša prikazati, da naj bi oškodovani sam skočil iz viadukta (na kar v pritožbah namiguje tudi obdolženi), ne more uspeti. Sodišče prve stopnje je v tem delu utemeljeno sledilo mnenju sodnega izvedenca za raziskave prometnih nezgod dr. B. B., ki je opravil temeljito analizo poteka prometne nesreče in v zvezi s tem tudi pojasnil, da je oškodovanca vrglo z viadukta zaradi trka vozil, saj ga je v desni predel njegovega prsnega koša zadel del tovornega vozila. Izvedenec je pri tem izredno natančno pojasnil potek dogajanja prometne nesreče in pri tem podrobno predstavil, kdaj in kako je prišlo do stika med oškodovancem in vozilom, zaradi česar je oškodovanca vrglo prek viadukta. Poleg tega je izvedenec medicinske stroke v svojem končnem mnenju potrdil, da se tak potek prometne nesreče sklada s poškodbami, ki jih je oškodovani ob tem utrpel. Oba sodna izvedenca sta svoji mnenji izdelala natančno in sta po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje med sabo skladni. Bistveno je tudi, da sta oba izvedenca potrdila, da oškodovani z viadukta ni skočil sam, in ob upoštevanju njegove telesne konstitucije in položaja, kjer je pristal, niti ni mogel sam skočiti, zato so vse pritožbene navedbe, s katerimi skuša pritožnika prikazati, da temu ni tako, neutemeljene.

17.Zagovornica sicer poskuša omajati dokazno oceno sodišča prve stopnje glede strokovnosti in verodostojnosti opravljenega dela izvedencev dr. A. A. in dr. B. B., ko poudarja, da sta izvedenca svoji mnenji večkrat spreminjala in da naj bi zlasti izvedenec medicinske stroke dr. A. A. svoje mnenje prilagajal ugotovitvam izvedenca za raziskave prometnih nezgod. Vendar so take navedbe neutemeljene in brez prave podlage. Pritožnica namreč zgolj selektivno povzema njuni mnenji, prezre pa, da sta oba izvedenca po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje prepričljivo pojasnila, da sta svoji prvotni mnenji izdelala na podlagi razpoložljivih podatkov, nakar so jima bili tekom postopka predloženi še dodatni, bolj natančni podatki, zato sta svoji mnenji lahko v skladu s temi podatki ustrezno dopolnila in svoje ugotovitve precizirala, zato jima je sodišče prve stopnje tudi utemeljeno sledilo. Tudi sicer ni zaslediti, da bi tekom dopolnjevala njunih mnenj glede osnovnih ugotovitev prišlo do kakršnihkoli večjih neskladij oziroma da bi bili njuni zaključki ob posameznih dopolnitvah diametralno nasprotni, kot to neuspešno poskuša prikazati pritožnica. Njuna mnenja so glede na razpoložljive podatke bila v končni fazi le bolj natančna. To velja tudi za delo izvedenca medicinske stroke dr. A. A., ki ga zagovornica v pritožbi še posebej izpostavlja. Povsem življenjsko, logično in izkustveno sprejemljivo je, da sodni izvedenci svoja izvedenska dela tekom dokaznega postopka po potrebi tudi dopolnijo, še zlasti tedaj, ko se po podaji prvotnega mnenja seznanijo z novimi, natančnejšimi podatki. Nenazadnje je tudi iz vidika načela materialne resnice je v interesu, da so izvidi in mnenja čim bolj natančni. Prav tako je logično, pričakovano in razumljivo, da se mnenja posameznih izvedencev, ki delujejo na različnih strokovnih področjih, na nekaterih točkah med seboj prepletajo in dopolnjujejo. V obravnavanem primeru ni bilo nič drugače, saj je sam potek prometne nesreče in gibanje tovornih vozil, zlasti oškodovančevega, neposredno povezan z mehanizmom nastanka poškodb na oškodovancu, vsak izvedenec pa je svoje mnenje podal iz gledišča svoje stroke.

18.V zvezi s pritožbenimi navedbami, ko zagovornica izpostavlja ugotovitve izvedenca za raziskavo fotografij in videoposnetkov nadzornih kamer, da naj bi se dim pojavil še pred trkom, pritožbeno sodišče ugotavlja, da glede na zgoraj povzete dokaze pritožnica tej okoliščini pripisuje veliko preveliko težo, saj ne gre za nobeno odločilno okoliščino, ki bi kakorkoli omahala dokazno oceno sodišča prve stopnje o poteku inkriminirane prometne nesreče.

19.Pritožnika grajata tudi odločbo o kazenski sankciji, ko navajata, da je izrečena kazenska sankcija prestroga in nesorazmerna. Zagovornica pri tem navaja, da izrečena enoletna zaporna kazen nasprotuje ustaljeni sodni praksi in odstopa od primerljivih zadev, poleg tega pa sodišče prve stopnje izrečene kazenske sankcije ni določno utemeljilo, saj iz obrazložitve sodbe ne izhaja vrednotenje olajševalnih in obteževalnih okoliščin, kot tudi ne razlogi, zaradi katerih sodišče meni, da je izrečena kazenskega sankcija primerna.

20.Takšnim stališčem ne gre pritrditi. Sodišče prve stopnje je v točki 100 obrazložitve izpodbijane sodbe z zadostnimi razlogi pojasnilo, zakaj je v obravnavanem primeru izreklo kazensko sankcijo prostostne narave, in sicer je na eni strani upoštevalo težo kaznivega dejanja, na drugi pa olajševalne okoliščine, katerim zagovornica glede na ugotovljene okoliščine primera daje prevelik poudarek. V okviru teže kaznivega dejanja ni mogoče prezreti, da se v razlogih izpodbijane sodbe na več mestih zrcali obdolženčev negativni odnos do izvršenega pravno nevzdržnega ravnanja, ki je imelo za posledico smrt ene osebe. Tekom sodnega postopka na prvi stopnji in tudi v pritožbenem postopku si namreč pritožnika prizadevata krivdo za nastalo situacijo prevaliti na oškodovanca, ki pa je prav posledično protipravnemu ravnanj u obdolženega izgubil največjo, ob rojstvu človeku dano vrednoto: življenje. Poleg tega je treba upoštevati, da je bil obdolženi v času storitve kaznivega dejanja profesionalni voznik, od katerega se v prometu zahteva večja skrbnost, še zlasti iz razloga, ker gre za voznika tovornega vozila in so preostali udeleženci prometa na cestišču v primerjavi z njim veliko bolj izpostavljeni nevarnostim in pretečim posledicam v primeru prometnih nesreč. Tako je kljub olajševalnim okoliščinam, ki jih je pri odmeri kazni upoštevalo že prvostopenjsko sodišče, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča izrečena kazen eno leto zapora povsem primerna teži storjenega kaznivega dejanja in krivdi obdolženega, ki je ne gre spreminjati v njegovo korist. Enako velja tudi za izrečeno stransko kazen prepoved vožnje motornega vozila, katere pritožnika sicer posebej ne grajata.

21.Zagovornica nenazadnje graja tudi odločbo o stroških kazenskega postopka, ki je po njeni oceni nesorazmerna glede na obdolženčeve premoženjske razmere, saj je obdolženi oče treh mladoletnih otrok, ima kreditne obveznosti in je obremenjen s preživljanjem družine, prav tako pa je po kritičnem dogodku bil premeščen na bistveno slabše plačano delovno mesto.

22.Pritožnici ne gre pritrditi. Plačilo stroškov kazenskega postopka je v skladu z določbo 95. člena ZKP posledica obsodilne sodbe. S tem, ko je sodišče prve stopnje obdolžencu te stroške naložilo v plačilo, je po oceni pritožbenega sodišča ustrezno upoštevalo njegove osebne in premoženjske razmere. Obdolženi je namreč zaposlen in tako prejema redni mesečni dohodek, pri čemer tekom postopka ni izkazal, da bi bilo s plačilom stroškov kazenskega postopka ogroženo njegovo vzdrževanje ali vzdrževanje oseb, ki jih je obdolženec dolžan vzdrževati. Ne glede na navedeno pa bo lahko obdolženi tudi po pravnomočnosti izpodbijane sodbe v skladu s četrtim odstavkom 95. člena ZKP vložil vlogo za oprostitev, odlog ali obročno plačilo stroškov kazenskega postopka.

23.Po obrazloženem in ker pritožbe v preostalem ne navajajo nič takšnega, kar bi lahko omahalo odločitev sodišča prve stopnje, je pritožbeno sodišče o pritožbah obdolženega in njegove zagovornice odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

24.Odločitev o dolžnosti plačila sodne takse, kot stroška pritožbenega postopka, temelji na določilu prvega odstavka 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP in je posledica neuspele pritožbe. Višina sodne takse je bila odmerjena na podlagi Zakona o sodnih taksah in Taksne tarife (št. 7112 in 7122), ob upoštevanju obdolženčevih premoženjskih razmer.

-------------------------------

(1) Prim.: sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 19809/2016 z dne 5. 3. 2020, tč. 35.

Zveza:

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 48, 323, 323/1, 323/2 Zakon o pravilih cestnega prometa (2010) - ZPrCP - člen 30, 53 Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 18, 92, 92/2, 95, 95/1, 95/4, 97, 97/1, 98, 98/1, 371, 371/1, 371/1-11, 371/2, 372, 372/1, 372/1-1, 391

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.