Jedro

Toženca sta uveljavljala pravice na podlagi garancije in ne na podlagi jamčevanja za stvarne napake. Odgovornost iz garancije pomeni posebno samostojno zavezo. Razlika med obema institutoma je med ostalim ravno glede reklamiranja napak. Pri garanciji ne veljajo kratki notifikacijski roki, ampak zadošča, da se odpravo napak zahteva v garancijskem roku, ne glede na to, kdaj je naročnik napako opazil.

Izrek

Pritožbama se deloma ugodi in se izpodbijana sodba r a z v e l j a v i v 1. točki izreka v zavrnilnem delu glede 3.600.000,00 SIT in v 3. točki izreka (v stroškovnem delu) ter se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V preostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem delu (v ugodilnem delu, v zavrnilnem delu, kolikor presega 3.600.000,00 SIT in glede zahtevka po nasprotni tožbi) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Novi Gorici je z izpodbijano sodbo odločilo, da mora tožena stranka (po tožbi) tožeči plačati 1.757.736,55 SIT iz naslova plačila po gradbeni pogodbi, tožena stranka po nasprotni tožbi pa tožeči po nasprotni tožbi 1.381.100,00 SIT iz naslova pogodbene kazni. V sodbi je ugotovilo, da znaša vrednost po gradbeni pogodbi opravljenih del 32.537.067,00 SIT, da se obveznost plačila zniža na račun stvarnih napak za 1.150.631,00 SIT, da je bilo plačanih že 29.628.699,45 SIT in da torej preostane za plačilo še 1.757.736,55 SIT. Prav tako je ugotovilo, da je izvajalec z deli zamudil 61 dni in da mora zato na podlagi gradbene pogodbe plačati 1.381.100,00 SIT. V nadaljevanju bo sodišče tožečo stranko po tožbi, oziroma toženo po nasprotni tožbi, imenovalo tožeča stranka oziroma tožnik, nasprotno stranko pa tožena stranka oziroma toženca.

Zoper sklep se je z dvema pritožba pritožil tožnik, obakrat iz vseh pritožbenih razlogov. V prvi pritožbi povzema dosedanji potek postopka in še navaja, da je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje glede plačil tožencev. Skupaj sta plačala 3.600.000,00 SIT manj, ker je sodišče eno plačilo upoštevalo dvakrat. V zvezi z napakami izvedenih del je sodišče s sklicevanjem na petletni garancijski rok zgrešilo pravno podlago. Toženca napak nista pravočasno reklamirala, oziroma je tožnik vse pravočasno grajane napake odpravil. Sodišče pa se z vprašanjem, ali so bile napake grajane pravočasno, sploh ni ukvarjalo. Res je garancijski rok pet let, vendar je uveljavljanje napak možno samo, če so bile pravočasno grajane. Zgrešeno je tudi stališče sodišča glede penalov. Ti so bili dogovorjeni za pogodbena dela, ne pa tudi za pozneje dogovorjena dela. Pogodbeni stranki datuma končanja pozneje dogovorjenih del nista določili in zato tudi ne pogodbene kazni. V sodbi so okoliščine o končanju pogodbenih del nejasne, zato se jih ne da preizkusiti. Na podlagi povedanega je nepravilna tudi odločitev o stroških.

V drugi pritožbi je tožnik še grajal oceno sodišča prve stopnje glede dvakratnega plačila 3.600.000,00 SIT. Dejansko gre pri obeh potrdilih za isti namen plačila, neprepričljiva je izpovedba toženke, da je tožnik zahteval plačilo 7.200.000,00 SIT in da je prvi dan prinesla polovico zneska, drugi dan pa drugo polovico, ki naj bi jo šla iskat na banko v Italiji. Sodišče v zvezi s tem ni preverilo navedb toženke o dvigu zneska 3.600.000,00 SIT na banki v Italiji. Da je bilo obračunano in plačano samo 3.600.000,00 SIT, pa bi sodišče lahko ugotovilo že z vpogledom v zapisnik z dne 14.6.1999, s katerim sta stranki s sodelovanjem nadzornega organa tožencev sporazumno ugotovili dotedanji obseg del, njihovo vrednost in plačila tožene stranke. Toženca tudi do te pravde nista nikoli opozorila, da je tožnik obračunaval premajhna plačila. V zvezi s tem spornim vprašanjem je sodišče odklonilo zaslišanje priče M.H. in ni upoštevalo izpovedi priče M.P.. Pritožnik se tudi ne strinja z načinom znižanja plačila zaradi domnevnih napak. Sodišče bi moralo uporabiti določbo 620. in 621. člena ZOR in plačilo znižati v razmerju med vrednostjo dela z napakami in vrednostjo dela brez napak, kar ni enakovredno vsoti stroškov odprave napak. Izvedenec je te stroške tudi sicer pretirano visoko ocenil. Z gradbeno pogodbo je bil način odprave napak urejen drugače in sicer je bilo dogovorjeno, da bo napake odpravil tožnik, oziroma toženca na njegov račun. Toženca napak na dogovorjeni način nista odpravila, zato tudi nimata pravice zahtevati znižanja plačila. Ker do zamude ni prišlo zaradi pogodbenih del, ampak zaradi dodatnih del, toženca nimata pravice do pogodbene kazni, ampak samo zahtevek na izpolnitev del in na odškodnino. Pritožnik še opozarja na določilo 5. odstavka 273. člena ZOR, po katerem upnik ne more zahtevati pogodbene kazni zaradi zamude, če je delo prevzel in si ni nemudoma pridržal pravice do pogodbene kazni. Iz razlogov sodbe izhaja, da sta toženca plačilo penalov zahtevala šele s tožbo, zato bi bilo treba njun zahtevek zavrniti v celoti.

Pritožbi sta deloma utemeljeni.

O pritožbi zoper odločitev po tožbi Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče dejansko stanje v zvezi s plačilom 3.600.000,00 SIT, oziroma 7.200.000,00 SIT nepopolno ugotovilo. Tožnik je že ves čas opozarjal na zapisnik z dne 14.6.1999, ki je bil torej sestavljen (in sta ga obe stranki podpisali) precej po spornih plačilih in ki gotovo ni brez pomena za preverjanje nasprotujočih si izpovedi pravdnih strank. V tem delu je bilo treba zato sodbo razveljaviti. V novem postopku bo moralo sodišče oceniti tudi navedeni zapisnik in po potrebi o tej okoliščini zaslišati stranki in priči M.H. in M.P. Ni utemeljena pritožbena navedba, da sodba nima razlogov v zvezi s pravočasnostjo grajanja napak. Iz pripravljalne vloge z dne 24.9.2002 izhaja, da sta toženca uveljavljala pravice na podlagi garancije in ne na podlagi jamčevanja za stvarne napake. Odgovornost iz garancije namreč pomeni posebno samostojno zavezo. Razlika med obema institutoma je med ostalim ravno glede reklamiranja napak. Pri garanciji ne veljajo kratki notifikacijski roki, ampak zadošča, da se odpravo napak zahteva v garancijskem roku, ne glede na to, kdaj je naročnik napako opazil. Iz razlogov sodbe izhaja, da sta toženca odpravo napak zahtevala v petletnem garancijskem roku, torej pravočasno, zato je pritožbeni ugovor, da sodba nima razlogov glede pravočasnosti reklamiranja napak, neutemeljen. V zvezi z znižanjem kupnine pritožba sicer pravilno citira 621. člen ZOR (ki se v tej pravdi uporablja na podlagi določbe 1060. člena Obligacijskega zakonika), po katerem se plačilo zniža v razmerju med vrednostjo izvršenega dela ob sklenitvi pogodbe brez napake in vrednostjo, ki bi jo tedaj imelo izvršeno delo z napako. Prvostopno sodišče je glede tega vprašanja postavilo izvedenca in sicer je izvedenec moral med ostalim odgovoriti na vprašanje, kolikšna je vrednost del za odpravo napak in za koliko je zmanjšana vrednost del pri tistih napakah, ki jih ni mogoče odpraviti. Na tako postavljena vprašanja nobena od strank ni imela pripomb oziroma ni zahtevala dopolnitve v smeri ugotovitve zmanjšane vrednosti izvedenih del. Da je znižanje plačila napačno obračunano, se je tožnik skliceval šele v pritožbi, torej na podlagi določbe 337. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) prepozno. Pred tem je sicer podal pripombo na izvedensko mnenje, vendar ne glede načina izračuna znižanja plačila, ampak samo v zvezi s tem, da je posamezne postavke izvedenec ocenil previsoko. Pritožba zato v tem delu ni utemeljena. Neutemeljena pa je tudi naslednja pritožbena trditev, da sta se stranki s pogodbo dogovorili za drugačen način odpravljanja napak, to je, da bo napake odpravil tožnik, oziroma toženca na stroške tožnika in da se je tožena stranka dejansko odpovedala znižanju plačila. Prvostopno sodišče je v zvezi s tem pojasnilo, da sta toženca odpravo napak zahtevala, vendar tožeča stranka teh napak kljub pozivu do izteka garancijskega roka ni odpravila. 11. člen gradbene pogodbe, na katerega se sklicuje tožnik, pa je urejal način oprave napak v garancijskem roku in ni urejal položaja za primere, ko je tožena stranka napake uveljavljala še v okviru garancijskega roka, vendar v tem roku še niso bile odpravljene. Nenazadnje že iz navedb tožeče stranke izhaja, da napak, ki so bile predmet tega postopka in ki jih je ugotovil izvedenec sploh ne priznava, zato tudi ni pričakovati, da jih bo odpravila.

Na podlagi vsega zgoraj povedanega in ker sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobenih napak, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče sodbo po tožbi razveljavilo v zavrnilnem delu glede 3.600.000,00 SIT in v tem delu zadevo vrnilo v novo odločanje (355. člen ZPP), v preostalem pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Ker je pritožbeno sodišče deloma razveljavilo sodbo, odločitev o stroških postopka pa temelji na uspehu pravdnih strank, je moralo že iz tega razloga razveljaviti tudi odločitev o stroških in se niti ni posebej ukvarjalo s pritožbeni navedbami glede stroškov.

O pritožbi zoper odločitev o nasprotni tožbi Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je bil v pogodbi določen rok izpolnitve 30.10.1999 in da je bil ta rok zaradi naknadno dogovorjenih del sporazumno podaljšan do 15.11.1999. Dela so bila končana 15.1.2000, kar pomeni z 61 – dnevno zamudo. V pogodbi je bila dogovorjena pogodbena kazen v višini 200 DEM za vsak dan zamude. Neutemeljene so pritožbene trditve, da je bila pogodbena kazen dogovorjena samo za dela po prvotni pogodbi. Stranki sta, kot je ugotovilo prvostopno sodišče, sklenili 29.10.1999 pisni dogovor o nadaljevanju del na objektu, s katerimi sta med ostalim zaradi poznejših in presežnih del tudi podaljšali rok dokončanja del. Tak dogovor je imel značaj aneksa k prvotni pogodbi, saj je bil z njim na novo dogovorjen samo obseg dodatnih del in način plačevanja, ostale določbe so ostale nespremenjene. Povedano pa pomeni, da je prvostopno sodišče pravilno odločilo, da mora tožeča stranka zaradi zamude dogovorjenih del plačati pogodbeno kazen. Zaradi dogovora z dne 29.10.1999 ni pomembno, ali so bila dela dogovorjena že s prvotno pogodbo, oziroma ponudbo, ali pa so bila dogovorjena pozneje, za vsa je bil z dogovorom določen nov rok dokončanja del in sicer 15.11.1999. Pritožba se neutemeljeno sklicuje še na določbo 5. odstavka 273. člena ZOR, po kateri upnik ne more zahtevati pogodbene kazni zaradi zamude, če je sprejel izpolnitev obveznosti, pa ni nemudoma sporočil dolžniku, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni. Gre za pritožbeno novoto, saj tožnik v postopku do zaključka glavne obravnave takšnega ugovora ni podal, zato je z ugovorom prepozen (v pritožbi niti ne navaja, zakaj je ugovor podal šele v pritožbi). Pritožbeno sodišče ni ugotovilo tudi nobenih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo glede odločitve po nasprotni tožbi kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških temelji na določbi 4. odstavka 165. člena ZPP, po kateri sodišče, kadar deloma razveljavi odločbo, zoper katero je vloženo pravno sredstvo, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.