Jedro

O tem, ali je lahko stranka nekdo, ki ni ne pravna in ne fizična oseba, mora sodišče odločiti s sklepom.

Presoja verjetnosti obstoja nenadomestljive škode oziroma grozeče sile je mogoča šele na konkretno zatrjevane (opredeljene) okoliščine, v čem obstojita, ne glede na to, ali gre za splošno znana dejstva. Tudi ta je treba zatrjevati, ni pa jih treba dokazovati.

Manjša finančna sredstva sama po sebi lahko predstavljajo le premoženjsko škodo, ki pa že po naravi stvari ne more biti nenadomestljiva.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, sklep sodišča prve stopnje se glede pete tožene stranke razveljavi in se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. V ostalem delu se pritožba zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero se tožencem od izdaje do poteka 15 dni po pravnomočno končanem pravdnem postopku prepoveduje uporabo sprememb in dopolnitev Študentske ustave, sprejetih na 19. skupni Skupščini Š. o. S. (v nadaljevanju Š.) dne 07. 07. 2010, objavljenih v Ur. l. RS, št. 57/2010, in na tej podlagi izvajati kakršnakoli dejanja, ukrepe in sprejemati odločitve ter sklepe ter jim nalaga uporabljati Študentsko ustavo pred spremembami, zlasti pa določbe o financiranju, vetu, sklepčnosti in glasovanju, prvo toženi stranki pa se prepoveduje tudi, da jo zastopa vršilec dolžnosti generalnega sekretarja, dne 08. 07. 2010 imenovanega na podlagi spremenjene Študentske ustave. Za primer kršitve je tožeča stranka predlagala izrek denarne kazni v višini 155.000,00 EUR in naprej, kot izvršilno sredstvo pa rubež denarja na računih tožencev.

(2) Zoper sklep se po svojih pooblaščencih iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in kasnejše spremembe; ZPP) pritožuje tožeča stranka. Meni, da je določno opredelila vse predpostavke za izdajo začasne odredbe, predvsem pa v ta namen predlagala izvedbo dokazov, do katerih se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Ker njihove neizvedbe ni pojasnilo in je odločitev ostala neobrazložena, je storilo kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, pritožnici onemogočilo ustavno pravico do izjavljanja, do enakega varstva pravic, do sodnega varstva in do pravnega sredstva. Opozarja na protispisnost zaključkov sodišča, da ni izkazala nastanka težko nadomestljive škode, saj je za izdajo začasne odredbe dovolj verjetnost njenega nastanka. Meni, da spremenjena Študentska ustava tožeči stranki onemogoča vsakršen vpliv (vedno bo preglasovana, nima možnosti veta, možno ji bo izreči denarno kazen, ne more doseči ¾ večine), kar bistveno spreminja njen položaj. Težko nadomestljiva škoda ji bo nastala tudi zato, ker bo prejemala približno 1/3 manj finančnih sredstev, kot jih je prejemala do sedaj, kar lahko pomeni le, da bo ogroženo njeno poslovanje. Tožene stranke pa z izdajo predlagane začasne odredbe ne bi utrpele hujših neugodnih posledic, saj so te dosegle nekaj, kar po pravu sploh ne bi smelo biti, njihov položaj pa bi z izdajo začasne odredbe ostal enak kot pred spremembo Študentske ustave. Posledice za tožečo stranko pa so bistveno hujše, saj vodijo v njeno nelikvidnost in bi lahko ogrozile njeno delovanje in obstoj. Nasprotuje tudi zaključku sodišča, da odločitev o imenovanju vršilca dolžnosti generalnega sekretarja Š. ne predstavlja samovoljnega ravnanja strank, saj je tudi ta imenovan na podlagi očitno protipravno spremenjene Študentske ustave. Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo sklepa, podrejeno pa njegovo razveljavitev in priglaša stroške pritožbe.

(3) Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške.

(4) Pritožba je delno utemeljena.

(5) Peta tožena stranka ni ne pravna ne fizična oseba in zato praviloma ne more biti pravdna stranka (1. odstavek 76. člena ZPP). Tožeča stranka pa je že v tožbi predlagala izdajo sklepa, s katerim bi pravdno sodišče peti toženi stranki priznalo lastnost stranke v tej pravdi (3. odstavek 76. člena ZPP) in navedla, da so za to podani razlogi in pogoji. Sodišče o njenem predlogu ni odločilo in peti toženi stranki lastnosti stranke ni priznalo, kljub temu pa jo je kot tako obravnavalo. S tem je storilo absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka iz 11. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Pritožbi v delu, ki se nanaša na peto toženo stranko, je bilo zato treba ugoditi in sklep sodišča prve stopnje v tem delu razveljaviti ter zadevo vrniti v nov postopek (3. odstavek 365. člena ZPP).

(6) V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje najprej odločiti, ali peta tožena stranka izpolnjuje pogoje za to, da je lahko stranka postopka in o tem izdati ustrezen sklep (3. in 4. odstavek 76. člena ZPP). Šele če ji bo lastnost stranke priznalo, bo o predlogu tožeče stranke za izdajo začasne odredbe zoper peto toženo stranko dopustno vsebinsko odločati.

(7) Sicer pa je sklep sodišča prve stopnje pravilen in zakonit. Tožeča stranka predlaga izdajo t. i. regulacijske začasne odredbe, namen take odredbe pa ni zagotovitev naknadne izvršbe, pač pa ureditev spornega razmerja do pravnomočne sodne odločbe (oziroma v konkretnem primeru še 15 dni). Ustaljena sodna praksa, oprta zlasti na odločbo Ustavnega sodišč Republike Slovenije Up - 275/97 z dne 28. aprila 1997, je, da je treba pogoje za izdajo regulacijskih začasnih odredb obravnavati strogo in restriktivno. Ta namreč ne sme postati sredstvo, ki bi nadomestilo redno sodno varstvo v pravdnem postopku. Na drugi strani pa je njena izdaja utemeljena tedaj, ko bi (naknadno) sodno varstvo ostalo brez pomena - če že v teku sodnega postopka za varstvo terjatve tožniku nastane nenadomestljiva škoda ali grozi uporaba sile (2. alinea 2. odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami in dopolnitvami; ZIZ).

(8) Drži, da je za izdajo začasne odredbe dovolj, da predlagatelj predpostavke za njeno izdajo izkaže s stopnjo verjetnosti. Pritrditi pa je oceni sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni jasno opredelila, v čem naj bi ji nastala nenadomestljiva škoda oziroma ji grozila sila, pomanjkljivosti svojih navedb pa ne more nadomestiti z izvedbo predlaganih dokazov, na katere se sklicuje v pritožbi. Presoja verjetnosti obstoja nenadomestljive škode oziroma grozeče sile je mogoča šele na konkretno zatrjevane (opredeljene) okoliščine, v čem obstojita, ne glede na to, ali gre za splošno znana dejstva. Tudi ta je treba zatrjevati (ni pa jih treba dokazovati, 6. odstavek 241. člena ZPP). Uveljavljane kršitve določb pravdnega postopka bi bile lahko podane le, če bi tožnica zadostila svojemu trditvenemu bremenu in bi bilo treba ugotavljati verjetnost njenih navedb, ali pa se sodišče prve stopnje do njih ne bi opredelilo. Sodišče prve stopnje pa tako ni bilo dolžno izvajati predlaganih dokazov, nasprotno, če bi jih izvedlo in dopolnjevalo tožničino trditveno podlago, bi kršilo določbe pravdnega postopka. Posledično so vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na opustitev dokazovanja in neobrazloženost takšnega ravnanja, neutemeljene (To slednje predstavlja kvečjemu takšno kršitev postopka, ki ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve).

(9) Tožnici sodišče tudi ni okrnilo nobene od navedenih ustavnih pravic. Pravica do enakega varstva pravic in do sodnega varstva (22. in 23. člen Ustave RS) ne zagotavljata jamstva vsebinsko pravilne odločitve, pač pa le procesna jamstva, ki jim je bilo v postopku zadoščeno. Izpodbijan sklep vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih (opustitev trditev tožnice in ne njeno neuspelo dokazovanje verjetnosti), ki narekujejo zavrnitev predloga tožeče stranke in ga je mogoče preizkusiti. Zoper tako obrazložen sklep je imela tožnica tudi zagotovljeno ustavno zavarovano pravico do pritožbe (25. člen Ustave RS) in možnost izpodbijanja razlogov sodišča, njena neučinkovitost pa ni povezana z razlogi izpodbijanega sklepa, pač pa z njeno lastno nezadostno aktivnostjo v postopku.

(10) Zgolj zmanjšana finančna sredstva eo ipso ne pomenijo, da tožnica ne bo mogla izpolnjevati (dela) že prevzetih obveznosti, kar naj bi se kazalo tudi na področju zaposlenih in zavodov, katerih ustanovitelj je. Manjša finančna sredstva sama po sebi lahko predstavljajo le premoženjsko škodo, ki pa že po naravi stvari ne more biti nenadomestljiva. Vse ostale posledice pa so ostale nekonkretizirane – tožeča stranka ni določno navedla niti obsega prevzetih obveznosti, ki naj jih ne bi mogla izpolnjevat, niti zaposlenih, katerih delovna mesta bi bila ogrožena, niti drugega oprijemljivega podatka, iz katerega bi sodišče lahko sklepalo na obstoj in obseg težko nadomestljive oziroma nenadomestljive škode. Oslabljen vpliv tožnice v organih in poslovanju Š. sam po sebi ne povzroča škode, ni pa niti zatrjevano, kakšne odločitve, ki bi tožnici povzročale (konkretno) nenadomestljivo škodo, naj bi sprejeli toženci. Enako velja tudi glede njenega zatrjevanja o protipravnem imenovanju generalnega sekretarja Š. in njegovem zastopanju prvo tožene stranke. V čem bi bilo njegovo za tožečo stranko škodljivo ravnanje, ta ni pojasnila. Zloraba pravic in samovoljno ravnanje tožencev, kot njegovo imenovanje opredeljuje tožeča stranka, pa brez dodatnih argumentov tudi ne more pomeniti morebitne grozeče sile. Tožeča stranka tudi ni konkretneje opredelila svoje trditve, da bi toženci z izdajo predlagane začasne odredbe ostali v enakem položaju, kot so brez nje. Takšno zatrjevanje je tudi nesmiselno, saj hkrati trdi, da imajo ti po spremenjeni študentski ustavi več sredstev. Sama morebitna verjetnost protipravnosti njihovega ravnanja pa ni dovolj za izdajo začasne odredbe, verjetnost terjatve je le eden od kumulativno zahtevanih pogojev (272. člen ZIZ).

(11) Na podlagi navedenega se pokaže, da je pritožba, ki se nanaša na prvo do vključno četrto toženo stranko neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo, sklep sodišča prve stopnje pa v tem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

(12) Odločitev o stroških temelji na 1. odstavku 151. člena ZPP.