Jedro

Da bi lahko govorili o motenju (so)posesti, mora biti podana taka sprememba dejanskega stanja, ki bi tožeči stranki onemogočila normalno izvrševanje dejanske oblasti nad stvarjo. Zgolj postavljena zapornica ne pomeni avtomatično motilnega dejanja, saj je tožeča stranka ves čas imela enako možnost dostopa do svojih poslovnih prostorov s tem, da so ji varnostniki ob ustrezni identifikaciji (dovolilnica) prehod vselej omogočili.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka terjala vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja tako, da tožena stranka s parcele 1452/53, k.o. P., odstrani zabojnik in zapornice ter osebe, ki v imenu tožene stranke izvajajo varnostni nadzor, in zemljišče vrne v stanje, kot je bilo pred odvzemom in motenjem soposesti, tožeči stranki in njenim poslovnim partnerjem pa omogoči nemoten prehod in uživanje soposesti ter da naj se toženi stranki tudi v bodoče prepove s takšnim ali podobnim ravnanjem posegati v njeno soposest na predmetni parceli. Tožeči stranki je naložilo, da toženi povrne njene pravdne stroške v višini 913,37 EUR.

Pritožbo zoper sklep vlaga tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in navaja, da sodišče po eni strani ugotavlja, da ima tožeča stranka nemoten prehod do svojih poslovnih prostorov, po drugi pa, da je tožena stranka postavila rampo in kontrolo vhodov in izhodov, kar je samo s seboj v nasprotju, hkrati pa ne gre slediti zaključku sodišča, da dejanje tožene stranke ne predstavlja motilnega ravnanja. Iz zaslišanja zakonitega zastopnika tožeče stranke izhaja, da morajo tako njeni zaposleni kot njene stranke pred vhodom čakati v vrsti ter pustiti varnostnikom ustrezne osebne podatke, šele nato so lahko zapornico prešli. Prostega dostopa tako ni bilo. O tem bi sodišče moralo zaslišati tudi priče R. J., S. S. in M. K., ki bi potrdili izpoved zakonitega zastopnika tožeče stranke. Toženka je do posestnega varstva upravičena tudi zaradi ekonomskega interesa, ker je zabeležila upad strank, zaračunavanje stojnine, čakanje zaposlenih med delovnikom, kar vse predstavlja ekonomsko razmerje do nemotenega tekočega prostega prehoda, saj je v izvajanju svoje poslovne dejavnosti prekomerno obremenjena. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi s stroškovno posledico oziroma podrejeno, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki odgovora nanjo ni podala.

Pritožba ni utemeljena.

Med pravdnima strankama ni sporno, da ima tožeča stranka soposest parcele 1452/53, k.o. P., kar v naravi predstavlja dovozno pot do poslovne zgradbe X.. Tožena stranka je namreč že v postopku pred sodiščem prve stopnje priznala, da je vsa leta tako tožeči stranki kot ostalim lastnikom objekta v industrijskem kompleksu zagotavljala nemoteno uporaba dvorišča in dovozne poti. Prav tako je med strankama nesporno, da je tožena stranka na dovozni poti postavila zapornice in uvedla varovanje objekta preko ustrezne varnostne službe. Glede na nesporno dejansko stanje, je bila pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi dokaznega predloga za zaslišanje zgoraj naštetih prič (voznika in dveh zaposlenih), ki bi vedele povedati, da so bile pri vstopu ovirane na opisan način.

Za odločitev v predmetni pravdi je relevantno le vprašanje, ali opisana ovira predstavlja motilno ravnanje po 35. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ), po katerem je v razmerju med več posestniki iste stvari motilno vsako ravnanje, ki samovoljno spreminja ali ovira dotedanji način izvrševanja posesti. Da bi lahko (materialnopravno) govorili o motenju (so)posesti, mora biti podana taka sprememba dejanskega stanja, ki bi tožeči stranki onemogočila normalno izvrševanje dejanske oblasti nad stvarjo. Zgolj postavljena zapornica ne pomeni avtomatično motilnega dejanja, saj je tožeča stranka ves čas imela enako možnost dostopa do svojih poslovnih prostorov s tem, da so ji varnostniki ob ustrezni identifikaciji (dovolilnica) prehod vselej omogočili (enako tudi njenim zaposlenim in poslovnim partnerjem). Interes pritožnice je v dostopu do svojih poslovnih prostorov, v čemer z ravnanjem tožene stranke, z vidika obsega uživanja soposesti, ni bila omejena, še manj izključena (prim. odločbe VSK I Cp 370/2007, I Cp 861/2005, I Cp 1089/2008).

Pritožnica sicer utemeljeno opozarja, da je lahko pri vprašanju motenja posesti ekonomski interes relevanten, ne glede na to, da zakon tega pojma ne pozna. Uvedla ga je sodna praksa, razumeti pa ga je kot sredstvo preizkusa, ali ne gre morda v posameznem primeru za zlorabo posestnega varstva. Gre zgolj za dodatni kriterij, ki odreka pravico do sodnega varstva z institutom motenja posesti v primeru odsotnosti vsakršnega ekonomskega interesa. To pomeni, da tudi v primeru, ko bi sodišče sicer ugotovilo spremembo posestnega stanja, sodnega varstva posestniku ne dovoli, v kolikor ta ne izkaže, da je bil zaradi posega v posest prizadet tudi njegov ekonomski interes. Kot pritožbeno sodišče ugotavlja že zgoraj, pa dejanje tožene stranke v predmetni zadevi materialnopravno ne predstavlja niti motilnega ravnanja (33. in 35. člen SPZ) in torej že iz tega razloga ne dosega praga, ki bi bil varovan z obravnavanim institutom (prim. odločbe VSL I Cp 728/2000, II Cp 1942/99, II Cp 2075/99).

Ker pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). V zavrnilnem delu je zajet tudi stroškovni del odločitve. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP sama nositi svoje pritožbene stroške.