Jedro

Ker iz izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, kakšen status je bil tožnici priznan in tudi ne, za kakšno obdobje, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je takšno odločbo odpravilo po 2. točki in po 3. točki 1. odstavka 60. člena ZUS (dejansko stanje v bistvenih točkah nepopolno ugotovljeno, odločba je pomanjkljiva).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Upravno sodišče Republike Slovenije, Oddelek v Novi Gorici na podlagi določbe 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) ugodilo tožbi tožnice, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 10.6.2002 in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek.

V obrazložitvi izopdbijane sodbe sodišče med drugim navaja, da je izračun odškodnine za upravičence določen v 12. členu Zakona o plačilu odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja (ZSPOZ). V postopku izdaje odločbe o višini odškodnine se po 7. odstavku 12. člena ZSPOZ uporabljajo določila zakona, ki ureja splošni upravni postopek, če ni s tem zakonom drugače določeno. Tožena stranka je, kot izhaja iz izpodbijane odločbe in podatkov v pripravljalnih spisih, o višini odškodnine, ki tožnici pripada kot žrtvi vojnega nasilja, torej o njeni pravici, odločila v skrajšanem postopku, na podlagi uradnih podatkov. V odločbi ni navedla statusa in obdobja, za katerega je bil tožnici z odločbo upravne enote priznan status žrtve vojnega nasilja. V predloženih spisih tudi ni podatkov o tem. Ker se tožnica z višino odškodnine, ki ji je bila določena ne strinja, v upravnih spisih pa ni odločbe upravne enote, iz katere bi bilo razvidno, kakšen status in za katero obdobje je tožnici status žrtve vojnega nasilja priznan, sodišče ni imelo podlage za preizkus utemeljenosti tožbenih trditev.

Tožena stranka vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je iz izpodbijane odločbe o višini odškodnine jasno razvidno, kakšen status žrtve vojnega nasilja ima tožeča stranka priznan in za kakšno obdobje. V izreku odločbe je navedeno, da je bil upravičenki z navedeno odločbo upravne enote priznan status žrtve vojnega nasilja po zakonu o žrtvah vojnega nasilja. Zato ji pripada odškodnina po 1. točki 1. alinee 1. odstavka 10. člena ZSPOZ, ki določa višino odškodnine za taboriščnike, ukradene otroke in zapornike. Prav tako je navedeno trajanje vojnega nasilja to je petnajst mesecev. Tožena stranka je ravnala v skladu z Navodilom o načinu, obliki in rokih posredovanja podatkov o upravičencih do odškodnine na podlagi Zakona o skladu za poplačilo odškodnine žrtvam vojnega nasilja. Ta v 1. alinei 1. odstavka 3. člena določa, da Slovenska odškodninska družba pridobi podatke iz evidence upravičencev po Zakonu o žrtvah vojnega nasilja, ki jo vzdržuje podjetje C. na podlagi pogodbe, sklenjene z Ministrstvom za delo, družino in socialne zadeve. Upravljalec evidence je navedene podatke dolžan posredovati. Tožena stranka ne razpolaga z akti upravnih enot. O višini odškodnine odloča po skrajšanem postopku, na podlagi potrjenih, uradnih podatkov, ki jih pridobi v elektronski obliki. Zato na poziv sodišča za predložitev spisov ni poslala odločbe upravne enote, saj z njo ni razpolagala. Sodišče bi moralo glede na 4. odstavek 36. člena Zakona o upravnem sporu toženo stranko ponovno pozvati, naj predloži še ta akt pa tega ni storilo. Razlogi sodbe so sami s seboj v nasprotju. Sodišče navaja, da je odločbo odpravilo na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena ZUS, čeprav smiselno iz obrazložitve izhaja, da ni moglo odločiti, ker so ugotovljena dejstva v nasprotju s podatki spisa, to pa je razlog iz 2. točke 1. odstavka 60. člena ZUS. Sodišče ni navedlo nikakršnega mnenja oziroma stališča, ki se tiče postopka in na katerega naj bi bila tožena stranka vezana pri ponovnem odločanju glede na 3. odstavek 60. člena ZUS. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in jo vrne v novo odločanje.

V odgovoru na pritožbo tožeča stranka zatrjuje, da tožena stranka nima pravnega interesa, za vložitev pritožbe. Zato predlaga, da se njena pritožba zavrže. Pritožba je utemeljena.

Pritožbe v konkretnem primeru sicer ni mogoče zavreči zaradi pomanjkanja pravnega interesa kot to predlaga tožeča stranka v odgovoru na tožbo. Tožena stranka je bila stranka upravnega spora na prvi stopnji. Ker se je spor na prvi stopnji končal z odpravo njene odločbe, ni dvoma o tem, da je legitimirana za vložitev pritožbe po 70. členu ZUS.

Toda iz izpodbijane odločbe ni razvidno, kakšen status je bil tožnici priznan in tudi ne za kakšno obdobje. To pa po presoji pritožbenega sodišča pomeni, da je sodišče prve stopnje imelo podlago za odpravo odločbe tožene stranke tako na podlagi 2. točke kot na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena ZUS, akoravno pri citiranju določbe ZUS kot pravno podlago svoje odločitve izrecno navaja le 3. točko. Po 2. točki zato, ker sodišče ni moglo rešiti spora, ker so ugotovljena dejstva v bistvenih točkah nepopolno ugotovljena. Po 3. točki pa zato, ker odločba tožene stranke ni imela vseh potrebnih elementov (sestavnih delov), tožnica pa oporeka višini odškodnine.

Sodišče prve stopnje ni odločilo na podlagi 4. odstavka 36. člena ZUS, zato je sklicevanje tožene stranke na dolžnost soidšča, da bi v konkretnem primeru moralo njej poslati ponovni poziv, ni utemeljeno. Ne gre za del spisa tožene stranke. Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor, da sodišče ni navedlo nikakršnega pravnega mnenja. Do vsebinske presoje odločbe tožene stranke sploh še ni prišlo, pač pa je bila njena odločba odpravljena zaradi pomanjkljivosti, zaradi katerih sodišče prve stopnje ni moglo preizkusiti njene zakonitosti. Navedlo je, kakšne so te pomanjkljivosti. Te pomanjkljivosti bo morala tožena pri ponovnem odločanju odpraviti.

Glede na navedeno pritožbeni ugovori niso utemeljeni. V skladu z določbo 73. člena ZUS je pritožbeno sodišče zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.