Jedro

Urgence tožničinih pooblaščencev za čimprejšnje reševanje zadeve ni mogoče šteti za izjavo stranke v smislu zadnjega stavka 1. odstavka 32. člena zakona o upravnih sporih, saj gre pri tožničinih pooblaščencih za odvetnike, torej pravno kvalificirane osebe, ki jim zakon nalaga vestno in skrbno ravnanje (2. odstavek 11. člena zakona o odvetništvu, Uradni list RS, št. 18/93).

Izrek

Postopek se ustavi.

Obrazložitev

Toženka je pri tem sodišču dne 21.9.1993 vložila tožbo zaradi molka drugostopnega upravnega organa. Proti odločbi območne enote Republiškega zavoda za zaposlovanje z dne 20.5.1993, s katero je bil zavrnjen tožničin zahtevek za izdajo dovoljenja za zaposlitev tujega državljana J.Z., je namreč vložila dne 14.6.1993 pritožbo. Ker tožena stranka o pritožbi v zakonitem roku ni odločila, je dne 7.9.1993 tožnica zahtevala izdajo odločbe v naslednjih sedmih dneh. Odgovora tožene stranke ni prejela, zato je sprožila upravni spor. V tožbi navaja dejanske in pravne razloge, s katerimi utemeljuje zahtevek za izdajo delovnega dovoljenja oziroma nezakonitost odločbe organa prve stopnje, ter smiselno predlaga, naj sodišče naloži toženi stranki izdajo odločbe o tožničini pritožbi.

Tožena stranka je z vlogo z dne 3.1.1994 sodišču namesto odgovora na tožbo poslala odločbo z dne 30.12.1993, s katero je tožničini pritožbi ugodila, navedeno odločbo organa prve stopnje odpravila in mu zadevo vrnila v ponovni postopek.

Ker je bila med sodnim postopkom, sproženim na podlagi 26. člena zakona o upravnih sporih zaradi molka upravnega organa druge stopnje, izdana drugostopna upravna odločba, je sodišče pozvalo pooblaščence tožnice, naj se izjavijo v smislu 1. odstavka 32. člena zakona o upravnih sporih. Ti so v določenem roku zaprosili za izvod odločbe tožene stranke, ker ga tožnica ni prejela in sodišče jim je kopijo odločbe poslalo. Po prejemu odločbe in po preteku roka iz 1. odstavka 32. člena zakona o upravnih sporih pa so dne 31.3.1994 s pisno vlogo prosili, naj sodišče vzame zadevo v čimprejšnje reševanje, ker se tožnici dela nepopravljiva škoda.

Sodišče je postopek ustavilo.

32. člen zakona o upravnih sporih določa, da mora organ, če v primeru iz 26. člena zakona pozneje izda upravni akt, razen tožniku to hkrati naznaniti tudi sodišču, pri katerem je sprožen spor. V tem primeru zahteva sodišče od tožnika, da mu v petnajstih dneh sporoči, ali je s poznejšim aktom zadovoljen, ali vztraja in koliko vztraja pri tožbi oziroma ali jo razširja tudi na novi akt. Sodišče je takšen poziv vročilo tožnici po pooblaščencih dne 21.2.1994. Pooblaščenci tožnice pa do danes niso odgovorili na vprašanje, postavljeno v pozivu sodišča z dne 16.2.1994. Njihove urgence za čimprejšnje reševanje zadeve z dne 31.3.1994 sodišče ne more šteti za izjavo v smislu zadnjega stavka 1. odstavka 32. člena zakona o upravnih sporih, saj gre pri tožničinih pooblaščencih za odvetnike, torej pravno kvalificirane osebe, ki jim zakon pri zastopanju stranke nalaga vestno in skrbno ravnanje (2. odstavek 11. člena zakona o odvetništvu, Uradni list RS, štev. 18/93). Ker je torej v smislu 2. odstavka 32. člena zakona o upravnih sporih šteti, da tožnica v zvezi s pozneje izdanim aktom ni ničesar izjavila, je sodišče na podlagi iste določbe postopek ustavilo s sklepom. Zakon o upravnih sporih je pri tem v skladu s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiški predpis.