Jedro

Okoliščina, da toženčeva pravica uporabe ni bila vknjižena, ni preprečevala vknjižbe toženčeve lastninske pravice na podlagi menjalne pogodbe in določb ZLNDL.

Konstitutiven učinek pravnomočnosti delne denacionalizacijske odločbe je s pravnomočnim sklepom o dovolitvi obnove postopka glede spornih nepremičnin izničen, saj je bila s tem zadržana izvršitev delne odločbe o denacionalizaciji.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Prvo sodišče je zavrnilo primarni ter oba podredna tožbena zahtevka, s katerimi je tožnica uveljavljala neveljavnost vknjižbe lastninske pravice v korist toženca na nepremičninah parc. št. 782/6, parc. št. 782/7, parc. št. 782/8 in parc. št. 782/9, vse k. o. ... da se izbriše lastninska pravica, vknjižena v korist tožene stranke, ter da se pri navedenih nepremičninah vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje z vpisom lastninske pravice v korist oseb, ki so navedene v posameznih tožbenih zahtevkih, kot je to razvidno iz izreka izpodbijane sodbe. Prvo sodišče je še naložilo toženi stranki, da tožeči stranki povrne pravdne stroške v znesku 1.222,51 EUR (v tem delu gre očitno za pomoto, saj je glede na uspeh v sporu toženec upravičen do povrnitve pravdnih stroškov, to pomoto pa bo prvo sodišče lahko odpravilo s popravnim sklepom).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka, ki uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo odločanje. Navaja, da je napačno stališče prvega sodišča, da je treba vprašanje neveljavnosti vknjižbe prenosa lastninske pravice v korist tožene stranke reševati v denacionalizacijskem postopku, ne pa v pravdi. Ugotavljanje neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice toženca je predhodno vprašanje v postopku denacionalizacije. Reševanje tega vprašanja je v pristojnosti pravdnega sodišča. Tožnica ponavlja trditve, zakaj toženec ne bi mogel vknjižiti lastninske pravice na spornih nepremičninah. Toženec je dosegel vknjižbo lastninske pravice na goljufiv način, ko je tožnica že bila lastnica teh nepremičnin na podlagi odločbe o denacionalizaciji. Na podlagi menjalne pogodbe med tožencem in Skladom stavbnih zemljišč mesta ..., ni bila nikoli predlagana vknjižba pravice uporabe na spornih nepremičninah. Toženec tudi ni nikoli predlagal vknjižbe lastninske pravice na podlagi določb ZLNDL. Toženec na podlagi ZLNDL ne bi mogel pridobiti lastninske pravice, ker njegova pravica uporabe ni bila vpisana v zemljiški knjigi. V zadevi P 2906/2008-II Okrožnega sodišča v Ljubljani je bil toženčev zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vpis lastninske pravice v njegovo korist ter za ugotovitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja zavrnjen. Na podlagi pravnomočne delne odločbe o denacionalizaciji z dne 28. 6. 2008 so bile denacionalizacijskim upravičencem vrnjene tudi sporne nepremičnine. Iz neznanih razlogov vpis lastninske pravice na podlagi te odločbe ni bil izveden. Na podlagi te odločbe je bila v korist upravičencev originarno pridobljena lastninska pravica. S sklepom o dedovanju z dne 17. 6. 2011 je sporne nepremičnine do 1/3 dedovala tožnica, sodišče pa ni predlagalo vknjižbe lastninske pravice po uradni dolžnosti. Glede pravnomočne delne odločbe o denacionalizaciji je bil izdan sklep o dovolitvi obnove postopka v obsegu, ki se je nanašal na udeležbo tožene stranke v postopku na prvi stopnji. Toženec je predlagal vzpostavitev zemljiškoknjižne listine pred Okrajnim sodiščem v Trebnjem, ki je zavrnilo ugovor in pritožbo tožnice ter dovolilo predlagane vpise v toženčevo korist. Na parc. št. 790/3 k. o. ... je še vedno vknjižena lastninska pravica v korist toženca, ki te nepremičnine ni nikoli izročil drugi pogodbeni stranki v posest na podlagi menjalne pogodbe. Ta menjalna pogodba ni bila veljavna, ker ni imela soglasja Javnega pravobranilstva mesta Ljubljana. Vknjižba lastninske pravice toženca na spornih nepremičninah je zato neveljavna tudi iz razloga ničnosti. Menjalna pogodba bi morala biti predložena pristojnemu javnemu pravobranilcu v skladu z Zakonom o prometu z nepremičninami. Zemljiškoknjižno sodišče je neodgovorno vknjižilo lastninsko pravico na spornih nepremičninah v toženčevo korist, v nasprotju z veljavnimi predpisi. Menjalna pogodba bi se morala šteti za sporazumno razvezano. Toženec je trdil, da so sporne nepremičnine funkcionalno zemljišče njegove hiše, ki pa ni moglo biti v samostojnem pravnem prometu, zato je menjalna pogodba nična tudi iz tega razloga. To zadevo bi bilo potrebno obravnavati tudi ob smiselni razlagi drugega odstavka 234. člena ZZK-1. Dejanske okoliščine tudi ustrezajo tožbi na podlagi 242. člena ZZK-1. Toženec je predložil v pravdi P 2906/2008-II originalni izvod menjalne pogodbe, kljub temu pa je predlagal tudi vzpostavitev zemljiškoknjižne listine. Pri tem je zamolčal, da so bile sporne nepremičnine že vrnjene denacionalizacijskim upravičencem. Okrajno sodišče v Trebnjem zato ne bi smelo vknjižiti lastninske pravice toženca na podlagi menjalne pogodbe. Upravičenci so imeli zakonito lastninsko pravico na podlagi pravnomočne delne odločbe o denacionalizaciji. Zadeva II Ips 1155/2008, na katero se je sklicevala notarka, ki je v toženčevem imenu vložila predlog za vzpostavitev zemljiškoknjižne listine, nima nobenega pomena za to zadevo. Predlog za vknjižbo lastninske pravice je temeljil na razlogih, ki se štejejo kot podlaga za ugotovitev ničnosti. Ta predlog je temeljil tudi na nedopustni podlagi zaradi nedopustnega nagiba. Na podlagi ZLNDL toženec ni mogel pridobiti lastninske pravice na spornih nepremičninah. Napačno je stališče prvega sodišča, da bi morala tožnica vložiti tožbo tudi zoper Občino in na podlagi 3. točke tretjega odstavka 243. člena ZZK-1. Napačno je mnenje sodišča, da ZDen določa izključno pristojnost upravnih organov v denacionalizacijskih zadevah. Pravdno sodišče je edino pristojno odločati o veljavnosti vknjižbe toženčeve lastninske pravice.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi gre glede na trditveno podlago za izbrisno tožbo. Tožbe po 242. členu ZZK-1 (v zvezi z 228. členom tega zakona) tožnica niti ne bi mogla uveljavljati, ker ne more imeti zahtevka iz prve alineje prvega odstavka 228. člena ZZK-1 (za ugotovitev obstoja njene lastninske pravice). Poleg tega, da je tožnica dedinja le enega od treh denacionalizacijskih upravičencev v zvezi s podržavljenim premoženjem (tega predstavljajo tudi v tej pravdi sporne nepremičnine), in sicer A. A., ki je upravičenec do vrnitve podržavljenega premoženja v obsegu svojega deleža do 1/3, zaradi česar bi v primeru uspeha v sporu (če bi za to obstajali vsi pogoji, vendar pa takšna situacija ni podana) lahko izposlovala vknjižbo lastninske pravice v svojo korist le v obsegu 1/3 (dediči teh upravičencev niso nujni sosporniki), ne pa do celote, tožnica ne bi mogla uspeti z zahtevkom, da se ugotovi njena lastninska pravica ter izbriše toženčeva lastninska pravica in vknjiži lastninska pravica v njeno korist (prva alineja prvega odstavka 228. člena ZZK-1), ker je sklep o dovolitvi obnove denacionalizacijskega postopka (priloga B3) zadržal izvršitev delne odločbe z dne 28. 6. 2008 (priloga A3) o vrnitvi spornih nepremičnin v last denacionalizacijskim upravičencem (drugi odstavek 272. člena ZUP).

6. Iz zaprosil Upravne enote z dne 7. 1. 2015 in 7. 1. 2016, ki vodi denacionalizacijski postopek (tudi glede spornih nepremičnin), izhaja, da se je upravni organ po dovolitvi obnove denacionalizacijskega postopka odločil počakati na pravnomočno odločitev v tej pravdi (prvi odstavek 147. člena ZUP), s katero bo rešeno vprašanje lastništva toženca na spornih nepremičninah, kar je tudi predhodno vprašanje v navedeni denacionalizacijski zadevi z vidika tretjega odstavka 16. člena ZDen. Razlogovanje prvega sodišča o vprašanjih pristojnosti sodišč in upravnih organov v zvezi z denacionalizacijskimi postopki je med drugim delno pomanjkljivo, delno pa tudi napačno, vendar pa podrobnejši odgovor pritožbenega sodišča v tem delu ni potreben, saj bi presegal okvir te pravde.

7. Prvo sodišče je presojalo utemeljenost tožbenega zahtevka tudi z vidika določb ZZK-1 o izbrisni tožbi (zgrešen je pritožbeni očitek, da se je prvo sodišče izreklo za stvarno nepristojno za odločanje v tej zadevi). Napačno je stališče prvega sodišča, da tožnica ni zatrjevala dejstev, zaradi katerih naj bi bila vknjižba lastninske pravice v toženčevo korist neveljavna iz materialnopravnih razlogov. Tožnica je zatrjevala, da je sama pridobila lastninsko pravico pred tožencem na podlagi delne odločbe o denacionalizaciji in sklepa o dedovanju, da je toženec zlorabil pravni institut vzpostavitve zemljiškoknjižne listine, da toženec na podlagi ZLNDL ne bi mogel pridobiti lastninske pravice, ker njegova pravica uporabe ni bila vpisana v zemljiški knjigi, da je bila menjalna pogodba razvezana, da je toženec na goljufiv način dosegel vknjižbo lastninske pravice na svoje ime ter da je menjalna pogodba nična oziroma neveljavna. Razlogi izpodbijane sodbe so v tem delu sicer zelo skopi, vendar pa je izpodbijana odločitev materialnopravno pravilna.

8. Toženec je sklenil s pravnim prednikom Občine menjalno pogodbo z dne 14. 4. 1989. Ta je bila veljavno sklenjena, tudi v skladu s takratnim Zakonom o prometu z nepremičninami (ZPN), in so nasprotne tožničine trditve neutemeljene. Iz menjalne pogodbe (priloga B2) izhaja, da je bil pridobljen tudi cenilni zapisnik nepremičnin, ki so bile predmet menjave (1. člen točka c), in da je bil osnutek pogodbe predložen Javnemu pravobranilstvu mesta Ljubljana (10. člen ZPN – zadnja stran menjalne pogodbe), ki je 20. 10. 1988 podalo izjavo, da je osnutek pogodbe pravno veljaven (kar je pomenilo, da soglaša s pogodbo). Pogodbeni stranki sta nato tudi podpisali menjalno pogodbo (pravni prednik Občine 28. 10. 1988, toženec pa 14. 4. 1989). Menjalna pogodba je vsebovala tudi zemljiškoknjižno dovolilo obeh pogodbenih strank (3. člen), tako tudi v korist toženca, da se zanj vknjiži pravica uporabe na spornih nepremičninah. Menjalna pogodba je bila prosta davka na promet nepremičnin (točka f 1. člena), iz pogodbe pa je tudi razvidno, da sta bila podpisa pogodbenih strank overjena (na zadnji strani predložene kopije pogodbe je namreč odtisnjena neizpolnjena štampiljka o overitvi podpisov, kar je pomenilo, da predložena listina ni kopija overjenega izvirnika, ampak kopija enega od ostalih izvodov pogodbe). Overjeni izvirnik te menjalne pogodbe je zato brez dvoma obstajal. Ker v sistemu družbene lastnine vpis prenosa pravice uporabe v zemljiško knjigo ni imel konstitutivnega pomena, je toženec pridobil pravico uporabe že s sklenitvijo menjalne pogodbe, pri čemer ni sporno, da toženec ves čas poseduje obravnavane nepremičnine, ki jih je tedaj prevzel v posest (2. člen menjalne pogodbe). Ker je bil toženec dejanski imetnik pravice uporabe, se je le-ta na podlagi ZLNDL (2. člen) pretvorila v toženčevo lastninsko pravico, ki sicer ni bila vpisana v zemljiško knjigo po uradni dolžnosti (ker pravica uporabe ni bila vpisana v zemljiški knjigi v korist tožene stranke), kar pa za to zadevo nima nobenega pomena. Okoliščina, da toženčeva pravica uporabe ni bila vknjižena, ni preprečevala vknjižbe toženčeve lastninske pravice na podlagi menjalne pogodbe in določb ZLNDL.

9. Tožnica ni dokazala trditve, da naj bi toženec predložil izvirnik menjalne pogodbe v zadevi P 2906/2008-II (toženec je to zanikal), kar bi pomenilo, da je toženec razpolagal z ustrezno zemljiškoknjižno listino, zaradi česar ne bi bili izpolnjeni pogoji za amortizacijski postopek in izdajo sklepa iz 241. člena ZZK-1. Tožnica ne obrazloži, zakaj naj bi toženec dosegel vknjižbo lastninske pravice na spornih nepremičninah na goljufiv način. V postopku za vzpostavitev zemljiškoknjižne listine je imela tožnica možnost vložiti ugovor in dokazovati, da so izpolnjeni pogoji za dovolitev vknjižbe lastninske pravice v njeno korist (v obsegu do 1/3), pri čemer bi morala tudi ravnati v skladu z drugim odstavkom 238. člena ZZK-1 in v ugovoru tudi zahtevati to vknjižbo. Tožnica ni izkoristila te možnosti, zato je zemljiškoknjižno sodišče njen ugovor zavrglo (šesti odstavek 238. člena ZZK-1), kot izhaja iz obrazložitve sklepa Dn 5752/2012 z dne 29. 4. 2013 (priloga A2), poleg tega pa izdalo sklep iz 241. člena ZZK-1, s katerim je bila dovoljena tudi vknjžba lastninske pravice v toženčevo korist. Toženčeva lastninska pravica torej temelji na menjalni pogodbi (sklepu o vzpostavitvi zemljiškoknjižne listine) in 2. členu ZLNDL.

10. Res je bila delna odločba o denacionalizaciji z dne 28. 6. 2008 pravnomočna. Z njo so bile denacionalizacijskim upravičencem vrnjene v last tudi sporne nepremičnine. Vendar pa je bila glede vrnitve spornih nepremičnin dovoljena obnova denacionalizacijskega postopka. To je pomenilo, da je bil konstitutiven učinek pravnomočnosti delne denacionalizacijske odločbe s pravnomočnim sklepom o dovolitvi obnove postopka glede spornih nepremičnin izničen, saj je bila s tem zadržana izvršitev delne odločbe o denacionalizaciji (drugi odstavek 272. člena ZUP).

11. Trditve o sporazumni razvezi menjalne pogodbe so neizkazane (o tem tožnica ni predlagala nobenih dokazov). Toženec ima sporne nepremičnine ves čas v posesti. Ni sporno, da je toženec prejel tudi izplačano razliko v vrednosti zamenjanih nepremičnin (6.člen menjalne pogodbe). Neizvedba vpisov pravice uporabe v zemljiški knjigi (glede na vse okoliščine), ne more pomeniti konkludentnega sporazuma o razvezi menjalne pogodbe. Toženec je zanikal, da bi po sklenitvi menjalne pogodbe še naprej posedoval parc. št. 790/3, nasprotne trditve pa tožnica ni dokazala. Menjalna pogodba ni bila nična, ker sporne parcele predstavljajo del funkcionalnega zemljišča toženčeve hiše, saj pri tem ne gre za relevantna vprašanja s področja etažne lastnine. Zgrešena je tudi trditev, da je menjalna pogodba nična oziroma neobstoječa, ker menjalna pogodba ni bila „realizirana“. Morebitna neizpolnitev pogodbenih obveznosti ne povzroči, da je pogodba zato nična oziroma neobstoječa. Pritožbene trditve, da je toženčev predlog v amortizacijskem postopku temeljil na nedopustni podlagi zaradi nedopustnega nagiba in prevare, so nerazumljive. Primerjava prvega sodišča z določbo 3. točke tretjega odstavka 243. člena ZZK-1 je zmotna, vendar pa ni vplivala na njegovo odločitev v zadevi. Ostale pritožbene navedbe niso odločilnega pomena, zato pritožbeno sodišče nanje ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka, ker tožnica ni uspela s pritožbo, toženec pa z odgovorom na pritožbo ni prispeval k rešitvi zadeve (prvi odstavek 154. člena, prvi odstavek 155. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).