Jedro

Pravni temelj za izplačilo odpravnine je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi pri drugem delodajalcu, na podlagi katere je tožeča stranka toženki izplačala odpravnino. Ta pravni temelj kasneje ni odpadel. Tožeča stranka je kot delodajalec vezana na podano odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi in je naknadno tudi ne more spreminjati ali popravljati. Zato toženka ni bila obogatena brez pravnega temelja oziroma glede na podlago, ki se ni uresničila ali je kasneje odpadla (prvi in tretji odstavek 190. člena OZ).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna vrniti tožeči stranki znesek 7.121,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 4. 2012 dalje do plačila in ji plačati sodne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 447,86 EUR, v roku 15 dni, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo vlaga tožeča stranka pravočasno pritožbo iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in posledično zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Navaja, da je sodišče zmotno zaključilo, da se je toženki delovno razmerje prekinilo 31. 8. 2010, saj se je delavki delovno razmerje prekinilo šele s 1. 12. 2010, torej ko se je iztekel 90 - dnevni odpovedni rok. Meni, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da delavki pripada le sorazmerni del pripadajoče odpravnine, v kolikor se toženka zaposli pri drugem delodajalcu, da je 31. 8. 2010 toženka prejela odpoved delovnega razmerja iz tehnoloških razlogov in da ji je bila ponujena nova pogodba o zaposlitvi, s katero je bila zaposlena 64,85 % delovnega časa pri drugem delodajalcu v okviru javnega zavoda v javnem šolstvu. Glede na to ji je bila izračunana odpravnina v sorazmernem delu 35,15 %, ki je bila tudi izplačana. Sodba tudi pravilno ugotavlja, da je znašal odpovedni rok 90 dni in da je toženka že s 1. 9. 2010 prejela novo pogodbo o zaposlitvi s 95 % polne zaposlitve. Navaja, da je sodišče spregledalo pričevanje takratnega ravnatelja tožeče stranke, da so novo pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 9. 2010 prejeli šele čez 7 dni (s strani Gimnazije A.) in da bi, v kolikor bi vedeli za to pogodbo, toženki izplačali drugačno odpravnino. Meni, da je potrebno ugotoviti, da je sporazum pravdnih strank o prenehanju delovnega razmerja vseboval dve listini, to je odpoved z dne 31. 8. 2010 in nato spremenjeni sporazum z dne 6. 9. 2010, s katerimi sta stranki odpovedni rok s 30 dni podaljšali na 90 dni. V vmesnem času je toženka dne 1. 9. 2010 podpisala novo pogodbo o zaposlitvi s 95 % delovnim časom, o čemer pa ni obvestila tožnice. Pred nastankom končne oblike sporazuma o prenehanju delovnega razmerja je toženka prejela novo pogodbo o zaposlitvi, po kateri bi ji pripadala le 5 % odpravnine in ne 35,15 %, kot jo je prejela. Navaja, da tožena stranka ni ravnala v skladu z določili 131. člena Obligacijskega Zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj. - OZ) in ni obvestila tožnice, da je prišlo do spremenjenih okoliščin in sicer podpisa nove pogodbe o zaposlitvi, tokrat ne več s 64,85 % delovnim časom, temveč s 95 % delovnim časom. S tem je povzročila tožnici škodo, ker je ta zaradi zamolčanja izplačala previsoko odpravnino. S tem, ko je dobila izplačan znesek v večji vsoti kot ji gre, pa je bila za vtoževano razliko neupravičeno obogatena.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi upoštevalo že pravnomočno sodbo opr. št. I Pd 456/2011 z dne 5. 5. 2014 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 838/2014 z dne 22. 1. 2015 in v predmetnem sporu glede delnega vračila odpravnine pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Ta pa so naslednja: - da je tožeča stranka toženki dne 31. 8. 2010 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga in ji hkrati ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto učiteljice zgodovine za določen čas in s krajšim delovnim časom v obsegu 12,97 ur tedensko, kar predstavlja 64,85 % od polne zaposlitve na Gimnaziji A. (B1); - da je tožena stranka sprejela ponudbo tožnice za sklenitev nove, sicer neustrezne pogodbe o zaposlitvi in je ni izpodbijala; - da iz 3. točke redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja, da toženi stranki pripada odpravnina v znesku 24.336,00 EUR in od tega zneska, ki predstavlja 100 %, se 35,15 % izplača najkasneje do izteka odpovednega roka, preostanek odpravnine v višini 64,85 % pa se izplača toženki po izteku nove pogodbe o zaposlitvi za določen čas, v kolikor ne bi po preteku pogodbe s katerimkoli javnim zavodom znotraj javnega šolstva sklenila nove pogodbe z enakimi ali boljšimi pogoji; - da je tožeča stranka toženki plačala sorazmerni del odpravnine, kot je določen v odpovedi z dne 31. 8. 2010 v višini 35,15 % in sicer 8.303,83 EUR; - da je tožena stranka nato z Gimnazijo A. sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 1. 9. 2010 do 31. 8. 2011, s krajšim delovnim časom za 18,972 ur tedensko (95 %).

7. Na podlagi navedenih dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno materialnopravno zaključilo, da toženka s tem, ko je prejela sorazmerni del odpravnine, ni bila neupravičeno obogatena. Toženka je namreč odpravnino prejela na podlagi redne odpovedi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi pri drugem delodajalcu. Tako je odpravnino v višini 8.303,83 EUR (35,15 %) prejela na podlagi odpovedi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala tožeča stranka. Ta pravni temelj pa kasneje ni odpadel, kot zmotno zatrjuje pritožba. Pritožbeno sodišče se strinja z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožena stranka glede na to, da ji je bila ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 31. 8. 2010 s strani tožeče stranke ponujena nova, neustrezna zaposlitev za 12,97 ur tedenske obveznosti (64,85 %), upravičena do sorazmernega dela odpravnine v višini 35,15 % (v skladu z določbo četrtega odstavka 90. člena ZDR). Višina odpravnine v primeru neustreznosti zaposlitve je bila določena v 3. točki odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove z dne 31. 8. 2010. Tožeča stranka je toženki v odpovedi s ponudbo nove ponudila neustrezno zaposlitev za določen čas na Gimnaziji A. in ji v skladu s to višino tudi izplačala sporazumno dogovorjeno odpravnino v višini 35,15 %, kar je toženka sprejela in je ni izpodbijala. V kolikor tožena stranka ponudbe za neustrezno zaposlitev ne bi sprejela, bi ji pripadala celotna odpravnina. Navedeno pomeni, da se skladno s 3. točko odpovedi za prvo pogodbo šteje ponujena obveznost v višini 12,97 ur tedenske obveznosti, kar je sodišče druge stopnje že obrazložilo v zadevi opr. št. Pdp 838/2014, zato kasneje sklenjena pogodba o zaposlitvi z Gimnazijo A. za določen čas za 18,972 ur tedenske obveznosti in ne le za 12,97 ur tedenske obveznosti na višino odpravnine (skladno s 3. točko odpovedi) nima vpliva, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje.

8. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je bila toženka obogatena brez pravnega temelja oziroma glede na podlago, ki se ni uresničila ali je kasneje odpadla (prvi in tretji odstavek 190. člena OZ). Pravni temelj za izplačilo odpravnine je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi pri drugem delodajalcu z dne 31. 8. 2010, na podlagi katere je tožeča stranka toženki izplačala odpravnino v višini 8.303,83 EUR, to je v višini 35,15 %. Ta pravni temelj kasneje ni odpadel. Tožeča stranka je kot delodajalec vezana na podano odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi in je naknadno tudi ne more spreminjati ali popravljati.

9. Ker niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi in niti razlogi, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Ker odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča, tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP).